Pevec Kozarič predstavil predsedniški program: Zavzemal se bo za vse dobro

Kanarski otoki, 27.06.2017 06:00
Objavljeno: Zvezde & izjave
Komentarji: 4
Ocena:
Galerija slik: 1

"Zavzemal se bom za vse dobro ... (vir: 24ur na Pop TV)"

(Tako Dominik Kozarič, pevec in eksotični kandidat za predsednika države, ki že dlje časa živi na Kanarskih otokih, o tem, za kaj vse se bo zavzemal, če bo izvoljen za predsednika države.)
Dominik Kozarič
Vstop v galerijo slik
Komentarji
Za komentiranje morate biti prijavljeni
Prijava
captcha
Opozorilo: uredništvo spletnega portala Pozareport.si bo po svoji presoji sporne komentarje izbrisalo in po potrebi posameznim avtorjem odvzelo možnost pisanja. Opozarjamo tudi, da je po Kazenskem zakoniku vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja, nestrpnosti in grožnje zoper življenje ali telo druge osebe.
  • krucefiks
  • 27.06.2017 10:45:49
  • Kozarič je pravi tip za precednika republike.
    Brke ima podobne Drnovškovim.
    Le prevladujočo spolno usmerjenost nam mora še rakriti
  • krulčan
  • 27.06.2017 10:26:01
  • Naj ostane na Kanarskih otokih. Kanarčkov, ki lepo pojejo in obljubljajo nebesa, imamo že preveč. Potrebujemo resnega moža, ki bo zastavil vse in nas potegnil v odstranitev komunistične mafije.
  • macek
  • 27.06.2017 09:33:03
  • Se oproščam , ampak zelo vredno pozornosti.
  • macek
  • 27.06.2017 09:32:08
  • Želim vam vse najboljše ob 26. rojstnem dnevu samostojne, a še ne svobodne in vse premalo svobodomiselne države. Domovine, o kateri so sanjali rodovi Slovencev, a so si stoletja o takšni ideji upali na glas razmišljati ali v pesmih peti, le redki. Domovine, ki je mnogi, ki so bili v svojih intimnih željah pred časom in katerih kosti še danes ležijo po jamah in rovih, nikoli niso dočakali. Domovine, ki jim jo je izpred nosu izmaknila večinoma neizobražena revolucionarna drhal, ki ni imela vsebinsko nobene zveze s komunizmom ali socializmom, ki je izkoristila zgodovinski trenutek in -izem, ki je bil pač na voljo ter pobila ali pregnala intelektualno elito in se za predolgo v imenu rdeče zvezde povzpela nad zaslepljeni narod. Ta tekst ni namenjen vam.

    Ta tekst tudi ni namenjen tistim nekaj deset ali sto državljanom, ki jim Republika Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, ki so jo leta 1991 ugrabili, nekateri dobesedno že drugič, in jo zadnjih 26 let izkoriščali in izčrpavali za svoje namene. Tistim, ki so državo ugrabili v vseh smislih, vključno z vsemi tremi vejami oblasti - zakonodajno, izvršilno in sodno - in si tako zagotovili, da so vsa njihova kriminalna dejanja, organiziran kriminal, ki sega do vrhov države ter ves slovenski davkoplačevalski denar, prečrpan na osebne račune v NLB ter poskrit na računih v tujini, črnih fondih in davčnih oazah, ostali skriti, nepreganjani in neodkriti. Ta tekst ni namenjen njim. Ti bi morali biti namreč že 26 let nazaj lustrirani, danes pa se igrati s pravnuki in ne z državo, ki jim nikoli ni bila intimna opcija, ali pa celo sedeti po zaporih oziroma biti voščene lutke v Muzeju revolucije.

    Ta tekst je namenjen vsem tistim Slovenkam in Slovencem, ki ste padli na finto ilustracije, ki so vam jo narisali tisti, ki bi morali biti že zdavnaj lustrirani. Ki razkropljeni po javni upravi in ugrabljenih ter kontroliranih institucijah odkrivanja in pregona organiziranega kriminala kot so NPU, SDT, KPK, Računsko sodišče ter drugih institucijah pravne države, sindikatih, raznih društvih in združenjih že vseh 26 let pobirate drobtinice, ki vam jih s socialistične mize mečejo "fevdalna gospoda", da jim s svojo pasivnostjo ali pa aktivno omogočate rabote epskih razsežnosti. Rabote, za katere globoko v sebi že dolgo veste, da potekajo in ki jih zadnje čase, ko se vašim postaranim, preddementnim in v vseh smislih tudi vedno bolj inkontinentnim gospodarjem socialistična hišica iz kart vedno bolj sesuva sama vase, tudi dobesedno vidite pred vašimi očmi. Tisti večini davkoplačevalk in davkoplačevalcev, ki trdo delate, prejemate prenizke plače in plačujete previsoke davke in s svojo vsakodnevno pasivnostjo ter napačno državljansko aktivnostjo na vsakokratnem navideznem prazniku demokracije - volitvah - volite ljudi, ki vaš zasluženi denar bašejo v svoje žepe, namesto da bi se le-ta vračal nazaj v vaše, skozi višje plače in boljšo državo. Državo z veliko začetnico. Državo, ki je odličen servis državljanov in nič drugega.

    Eric Arthur Blair je živel v zanimivih časih. Rodil se je leta 1903, v Indiji, angleškim staršem. Oče je tam služboval kot uradnik britanskega imperija. Mlademu Ericu ni bilo slabo postlano. Že v zgodnji mladosti se je družina vrnila v Veliko Britanijo, kjer je obiskoval elitno gimnazijo Eton. Kasneje se je za nekaj let pridružil imperialni policiji v Burmi, nekaj časa preživel v Parizu, se nato bojeval z republikanci v španski državljanski vojni, kjer je prvič prišel v stik z levičarskimi komunističnimi idejami tistega časa in tako doživel in preživel prvo ter kasneje drugo svetovno vojno z vsemi njunimi različnimi človeškimi in nečloveškimi, ideološkimi, religioznimi, političnimi, revolucionarnimi, moralnimi in nemoralnimi, finančnimi in drugimi, obrazi in zablodami. Eric je bil med drugim tudi pisatelj. Bolje ga poznamo pod imenom Geroge Orwell. In ravno, ko se je končevala druga svetovna vojna, ko so ZDA odvrgle atomski bombi na Nagasaki in Hirošimo, je George izdal eno izmed svojih dveh najslavnejših knjig - Živalsko farma.

    Živalska farma je postala v svojem času hit in ostaja obvezno gimnazijsko čtivo, tekst preveden v okrog 70 svetovnih jezikov, tudi danes. Orwell v njej kratko in jedrnato, na zelo nazoren in razumljiv način, bralcu katerega koli intelektualnega nivoja, prikaže v kaj se izrodi neka skupnost, katere vodenje prevzame skupina posameznikov brez vsebine, brez prave izobrazbe in brez pravega meščanskega pedigreja, ki izhajajo iz nekega zgodovinskega revolucionarnega momenta, in ki kot drhal, če hočete, uzurpira oblast nad ostalimi in izkoristi v osnovi dobro idejo, jo izkrivi in prebarva po svoji podobi in za svoje namene, v nekaj drugega. Nekaj zloveščega.

    Prikaže, kako so svinje skupnost, ki se je z revolucijo rešila enega tirana (človeka), Napoleon (lik Stalina), Squealer (lik, ki še najbolje ustreza današnjemu avtorju Cerarjevih tvitov) ter ostali uzurpirali, podjarmili in ugrabili, da jo izčrpavajo za svoje namene, za svoj revolucionarni joie de vivre. Zelo plastično tudi prikaže, kar je žal tudi značilnost sodobne Slovenije in slovenskih davkoplačevalcev, jaz jim pravim novodobni sužnji, apatičnost ostalih živali te male skupnosti, vdanost v usodo in v vse, v kar so jih svinje prepričale, da je res in prav in da tako, kakopak, mora biti. Natančneje, svinje so ostale živali prepričale, ne da so vse živali enakopravne, kot je veljalo ob ustanovitvi farme, pač pa, da so sicer vse živali enakopravne, ampak da so nekatere bolj enakopravne. Svinje so na perfiden način prilagodile, sicer obče sprejeto sedmo zapoved Živalske farme, za svoje potrebe. In živali so se na koncu ne samo strinjale, pač pa pri rabotah svinj za svinje, tudi aktivno sodelovale in v to idejo pravoverno verovale. Živite morda tudi vi tak film ?

    Orwell je Živalsko farmo napisal kot lucidno kritiko takrat nezadržno bližajočega se komunističnega eksperimenta - Stalinove Sovjetske zveze. Če bi živel še danes, sem prepričan, bi napisal njen drugi del in sicer lucidno kritiko še zadnjega, nezadržno iztekajočega se komunističnega eksperimenta na evropskih tleh, Zemljaričeve socialistične Republike Slovenije. Ker le-ta v svojem svojstvu ni nič drugačna od že propadle Stalinove zablode, bi bil drugi del Živalske farme v osnovi gotovo enak. Svinje bi še vedno lomastile po farmi in se, z nakradenim denarjem drugih živali, vozile po Jadranskem morju v prestižnih motornih čolnih, jadrnicah in prirejale zabave v vilah in vikendih od Kort pa do Cresa.

    Nadgradnja bi bila le kritika ilustracije, ki so jo, danes postarani in mentalno inkontinentni komunistični veljaki in njihove mlajše postkomunistične oportunistične oprode razpršene po raznih strankah, ki zastopajo različne starostne skupine in subkulture bivše komunistične partije in vzdržujejo videz demokracije, ki jim Slovenija, pač pa le denar davkoplačevalcev, nikoli ni bila intimna opcija, priredili prav taistim davkoplačevalcem, ki jim je Slovenija vedno bila intimna opcija, po razpadu Titove socialistične zablode - SFRJ. Ilustracije, ki je bila možna, ker nekdo ni imel jajc in hrbtenice, da bi izpolnil ob plebiscitu dane obljube in izpeljal lustracijo. Drugi del Orwellove Živalske farme bi bila, prepričan sem, lucidna kritika Potemkinove vasi, privida, farse, fatamorgane, ne navidezne resničnosti, pač pa resnične navideznosti, v kar so veleumi, mentalno zataknjeni v časih hadne vojne, ki se v 21. stoletju še vedno igrajo partizane in domobrance, izrodili deželo, ki bi lahko po 26 letih bila ena najuspešnejših Držav Evropske unije - Slovenijo.

    In tukaj pridemo do problema. Republika Slovenija ni Država. Ni država z veliko začetnico. Država kot servis državljanov. Papir prenese vse. Zato izgleda Ustava Republike Slovenije tujcu ali pa nepoznavalcu kot vrhunski dokument moderne in demokratične skupnosti. V resnici pa gre le za dobro slikanico brez sličic in stika z realnostjo. Republika Slovenija je šla od točke nič pred 26 leti, kot bi rekel gospod Darko Zorman prosto po Umbertu Ecu, po rakovi poti, v nek rudimentaren socialističen default, kakršnega ostale države bivšega Vzhodnega bloka že dolgo ne poznajo več. Pa je imela vse možnosti, da bi, kot sem že dejal, postala ena najmodernejših Držav EU. Svetilnik Evrope, če želite. Druga Švica, če želite. Ali kar je še bilo teh utopičnih napovedi. Republika Slovenija tudi ni normalna - kar koli že je. Izrodila se je v nekakšen shizofreni kurnik. Se morda spomnete dneva, ko v zadnjih 26 letih v vsaj enem mediju ne bi zasledili imen gospodov Kučana in Janše? Blaznost. Umetno vzdrževana državljanska vojna, ki še danes razdvaja Slovence na naše in vaše, zato da ne opazite, kako vam pred očmi, nekaj sto povampirjenih sodržavljanov, krade težko prislužen denar, ki bi moral sicer biti namenjen vaši socialni varnosti, dostojnemu načinu življenja in razvoju države v vseh smislih za vaše otroke, vnuke in njihove potomce.

    Prvi predsednik Republike Slovenije, gospod Milan Kučan, nam je dovolil sanje le za kratek čas. Le za nekaj ur. Potem je prišel nov dan. Da je s tem napovedal največji nateg v novonastali državi, sistematičen rop slovenskih davkoplačevalcev, ki še vedno traja, se v celoti zavedamo šele danes. Vmes, ko smo naivno lebdeli omamljeni od čustev, povezanih z novo državo, prihajajočim članstvom v Evropski uniji in Natu ter okušali vonj novih evrskih bankovcev, se je Zveza komunistov Slovenije prelevila v Združeno listo socialnih demokratov, ta pa kasneje v stranko Socialnih demokratov. Predsednik katere je danes gospod Dejan Židan. Ki me je pred kratkim, predstavljam si nič kaj židane volje, na tviterju blokiral, potem ko sem mu natresel v odgovor njegovim čivkom nekaj tolstih. Za tega gospoda pravijo, da naj bi bil kandidat za naslednjega predsednika vlade. Moje ne. Ne morem si namreč predstavljati, da bi bil predsednik vlade moje države lahko človek tako ozkega pogleda, da ne prenese niti minimalne državljanske in konstruktivne kritike preko - tviterja. Kako naj človek, ki sodržavljane na odprtem socialnem mediju v 21. stoletju blokira kot užaljena kisla limona, vodi državo? Posledice negativne selekcije zadnjih 26 let v provincialni dolini šentflorjanski z vso posledično psihopatologijo so neizmerljive in katastrofa nacionalnih razsežnosti, ki se je bomo zares zavedali šele čez leta. Medtem nas svet prehiteva z vedno večjo hitrostjo po levi in po desni.

    LDS, ki je vsaj premogla nekaj intelektualcev, je propadla. Zares je propadel. SLS so propadli. SNS se je propadla sama. NSi so odkupili. Obupni eksperimenti z novimi obrazi, ki se jih je v paniki poslužil mehanizem vedno bolj postaranih in vedno bolj mentalno inkontinentnih komunistov, ki to v resnici nikoli niso bili, kot so bili poskusi z Virantom, Jankovićem in Bratuškovo so tudi padli v vodo. In v smrtnem boju za preživetje režima, ki bi moral biti že zdavnaj v muzeju revolucije, je udbovcem, ki jim iz meni neznanega razloga davkoplačevalci in volilci Republike Slovenije še vedno nasedate, vendarle uspel še en veliki met. Upam in verjamem, da poslednji. Miro Cerar (no pa seveda, tu sta še DeSUS in Združena levica, ki pokrijeta še subkulturi starih in mladih): najbolj etični in najbolj moralni predsednik Republike Slovenije doslej. S svojo verzijo etike in morale, seveda. Kaj je bilo temu gospodu, nekoč uglednemu profesorju ustavnega prava (vsaj videz je bil tak) Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, da je sprejel to funkcijo tukaj in zdaj, mi ni jasno. Mu je kdo nastavil pištolo na teme? Je bil komu kaj velikega dolžan? Ali pa gre preprosto le za še enega bolestno ambicioznega močvirnika, kot ga je nedavno ožigosal eden njegovih ministrov, in provincialnost narcisa, ki se rad nastavlja kameram, vozi v novem črnem avtomobilu tistih nekaj metrov od Gregorčičeve do parlamenta in menja mlajše pravnice, ki delajo kariero z organom, hitreje, kot misli? Vsekakor, ali dobro igra, ali pa se mu je sodeč po izjavah v zadnjem času v resnici zmešalo. Kako bo stopil ponovno v predavalnico in bodočim nosilcem pravne države, za kar Miro Cerar garantira, da Republika Slovenija je, pogledal v obraz, mi tudi ni jasno.

    Slovenija bo Država šele takrat, ko boste državljani in davkoplačevalci čutili, da je država tu zaradi vas in ne vi zaradi države. Vendar se morate najprej otresti strahu, ki vam ga je v dolgih desetletjih vcepil režim in vam spral možgane. Ko se boste zavedali, da v demokraciji, kot pravi Ustava, vlada ljudstvo. Ko ne boste otopelo sedeli doma in kot pajčolanke iz akvarija opazovali dogajanje okrog sebe. Ko boste postali aktivni državljani. Ko vam bo končno postalo mar za denar, ki ga zaslužite. Ko ne boste več pustili, da vam peščica kriminalcev v lepih oblekah in kravatah, težko zaslužen denar preko previsokih davkov, skozi takšne ali drugačne kanale krade pred vašimi očmi.

    Ko se boste zavedli, da je republika Slovenija failed state! Failed states imajo štiri glavne značilnosti: države ne vodi izvoljena oblast, pač pa nekdo drug; v takih državah je razbohotena korupcija; zanje je značilno ekonomsko nazadovanje in izguba ozemlja.

    Da države Slovenije na vodi izvoljena oblast, je s trenutno vlado Mira Cerarja očitno bolj kot kadar koli prej. Da je korupcija razbohotena do epskih razsežnosti povsod tam, kjer je davkoplačevalski denar, je jasno že otrokom v vrtcih. Ponovno se bom skliceval na famozne žilne opornice. Ker je to po mojem vedenju edini primer organiziranega kriminala v samostojni Sloveniji do sedaj, pri katerem je na primeru medicinskega materiala, katerega osnovno poslanstvo je reševanje človeških življenj, odkrito in razkrito do najmanjših podrobnostih, kako korupcija v Sloveniji poteka. V zdravstvu in po sistemu prilepi-kopiraj, povsod drugod, kjer se porablja davkoplačevalski denar.

    To je primer, pri katerem sta znana oba, tisti, ki provizije daje in tisti, ki jih prejema. Znan je naklep. Znan je oškodovanec. Znani so tudi kraj, kjer organizirani kriminal poteka, način in v grobem tudi višina provizij. Znano je torej vse tisto, kar v primeru Patria ni bilo znano (ali pa vsaj državljanom ne predstavljeno), pa je šel nekdo za nekaj mesecev v zapor. V primeru žilnih opornic kljub vsem znanim dejstvom pristojne institucije, predvsem Furlanov SDT in Majheničev NPU, v 4 letih niso naredile - nič. Ne samo SDT ali NPU, niti bolnišnice, kjer rabota poteka, niti Ministrstvo za zdravje, niti Zdravniška zbornica, niti Združenje kardiologov Slovenije. Niti vladna stranka SMC, niti najbolj etični in moralni profesor prava - dr. Miro Cerar. Kot sem že nekje dejal, je dala odlično poročilo le KPK, ki pa je brezzobi tiger. Zato si ga lahko državljani natisnete, preberete in iz njega naredite lep poletni origami.

    Ekonomsko nazadovanje čutite državljanke in državljani vedno bolj in bolj v svojih žepih. Kdo bi si pred 26 leti mislil, da bo povprečna plača v Sloveniji bednih 1.000 evrov in da je ne bo doseglo niti 70% vseh tistih, ki delate. Kdo bi si mislil, da bodo upokojene državljanke in državljani preživljali jesen svojega življenja z mizernimi pokojninami, medtem ko kot v kakšnem kultu zaslepljeni in kot v transu vsakokrat še vedno volijo Karla Erjavca in druge različice in inkarnacije bivše Komunistične partije Slovenije.

    In kako je z izgubo ozemlja, t.i. failed state Slovenije? Bomo videli čez nekaj dni, ko bodo znani rezultati arbitraže.

    In tukaj pridemo do proslave ob dnevu državnosti, ki so jo, živalim druge Živalske farme, priredile svinje, če se lahko izrazim v jeziku Orwella, ki so jo že drugič ugrabile. Ogledal sem si jo na televiziji. Moram priznati, da sem se bal trenutka, ko se bo začela. Bal sem se namreč, da bomo spet doživeli transcendentalna stanja avtorja in režiserja oddaje, kot so bila značilna za prejšnja leta. Bal sem se lebdečih lipicancev, na katerih bodo vrli sokoli izvajali mojstrsko prvino kolman. Bal sem se, da ne bodo vrhunski slovenski prostoplezalci preizkušali svojih meja z nevarovano hojo navpično navzdol po stavbah TR2 in TR3. Bal sem se preletavanja udbovskih utrdb z neštetimi tremi pilatusi, ki bi zaradi napačnega štarta za sabo puščali morda barve srbske namesto slovenske trobojnice. Bal sem se, da ne bi morda kak genialec za davkoplačevalski denar dejansko na tatuinskem bolšjem trgu kupil milenijskega falkona in pristal med gledalci, ki bi mu v pozdrav mahali z zastavicami.

    Pa ni bilo nič od tega. Razen praznega govora in puhlic vrhovnega komandanta slovenske vojske, ki nima niti za hrano in insignije, ni bilo nič. No ja, pa nekaj ostarelih in osivelih ugrabiteljev države v prvi vrsti, za katere pa se preko televizijskega ekrana ni moglo z gotovostjo ugotoviti ali so bili živi, ali so morda tja posedli le voščene lutke iz Muzeja revolucije.

    Napovedani referendum, ki naj bi ustavil norost komunističnih veljakov, ki se imenuje Drugi tir, preko katerega so imeli ponovno namen oropati slovenski narod, mi daje upanje, da so ljudje vendarle spregledali, za kaj gre. Žal nismo opazili dovolj zgodaj avtocestnega križa, TEŠ6, NLB, rabot v javnem zdravstvu, ipd. Po izračunih tujih strokovnjakov je preko takšnih ali drugačnih "dobronamernih" ljudskih projektov - kdo bi rekel ne novim cestam, kdo bi se zaradi pomanjkanja elektrike želel stiskati ob gašperčkih, kdo ne bi imel modernega zdravstva in v telo vgrajenih najboljših žilnih opornic - v stilu poti v pekel, ki je vedno tlakovana z dobrimi nameni, pokradli 75 milijard davkoplačevalskega denarja. Če k temu dodamo še dodatnih 35 milijard, kolikor je bilo sproti potrebno za gašenje najbolj očitnih požarov v slovenskih bankah, ki so izbruhnili sem ter tja in postali preveč očitno - so nam postarana komunistična deca pokradla 110 milijard evrov. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi samo tretjino tega denarja ob pravem času vložili v delnice podjetij Facebook, Google in Apple?

    In za konec še čisto resnična zgodbica. V četrtkovi Tarči sem bil že na samem začetku grobo prekinjen s strani prof. Vesne Vuk Godine. Mislim, da ni bil slučaj. Da ne bi povedal, kar sem mislil, je besedo prevzela gospa profesor in skušala pozornost preusmeriti z nekakšno antropološko ekspertizo, ki pa jo verjetno kot avtor predstave v počastitev dneva državnosti razume le ona. Med njenim izvajanjem sta se k meni obrnila oba cenjena profesorja Ernest Petrič in Boštjan M. Zupančič. Prvi mi je na uho dejal: "Vidite, zato pa je, kot je", drugi pa le navihano mežikal. Legendarna gospoda in neprecenljive sekunde. Ko je končala, sem se gospe profesor za antropološko ekspertizo zahvalil ter dokončal prekinjeno misel.

    Mislim, da me Vukova že prej ni marala, od takrat naprej pa gotovo ne. Verjetno si je mislila vsaj - kako arogantno. Ko so kamere ugasnile, mi je ob slovesu potihem rekla: "Pazite nase". Vedel sem, da sem prav slišal, zato se o tem nisem spraševal. Odvrnil sem ji: "Ne skrbite zame, gospa profesor". Ali je bilo mišljeno kot grožnja ali kot opozorilo, tretje možnosti ni. V obeh primerih pa me skrbi zeitgeist, v katerem je zataknjena moja domovina, če univerzitetna profesorica ali meni, da bi bil zaradi svobodno izražene misli v 21. stoletju sredi svobodne evropske skupnosti, lahko ogrožen, ali še huje, da je šlo za grožnjo - če lahko tukaj in danes univerzitetna profesorica takšne besede sploh lahko izreče.

    Če se še vedno ne zavedate, v kakšni državi živite, da se je potrebno čim prej zbuditi, če ne zaradi vas, zaradi vaših otrok in vnukov, začnite ponovno brati od začetka.


    Dr. Blaž Mrevlje je mednarodno uveljavljeni kardiolog, ki je deloval v Nemčiji, Veliki Britaniji in na Poljskem. Njegovi komentarji ne odražajo nujno mnenja uredništva portala+.