objavi na
pozareport.si
forum

Sobota, 16. maj 2015 ob 06:58

Tit Turnšek. Res je borec: petkrat ločen in šestkrat poročen.
Medtem ko Stanovnikov naslednik, zaradi katerega si ženske razbijajo glave in pisarne, gromovniško napada privatizacijo in kapitalizem, se mu dogaja tiho lastninjenje več kot premožne Zveze borcev.
Bojan Požar

Odpri galerijo

(Piše: Dejan Steinbuch)
Z današnjim portretirancem sva pred leti v Kranjski Gori, sredi poletja, v velikem šotoru, postavljenem za sprejem ob koncu vsakoletnega tradicionalnega slovensko-ruskega dogodka pri Ruski kapelici, po naključju sedela za isto veliko okroglo mizo, kamor me je povabil znani dermatolog Igor Bartenjev. Tam so bili še legendarni filmski igralec Demeter Bitenc s spremljevalko Majdo, Sonja Škrabec, lastnica znanega ljubljanskega fitnes in wellnes studia Sunny, oče Janeza Škrabca, prvega moža družbe Riko, ter še nekaj obrazov. Med njimi se je nekdo, ki je Tita Turnška očitno bolje poznal, diskretno pošalil na njegov račun, češ da ima očitno spet novo. Ker nisem takoj dojel, na kaj namiguje, sem potreboval še nekaj dodatnih pojasnil, da mi je bilo jasno, koga ima v mislih.
 
Profiliranec: TIT TURNŠEK
Starost: 76
Poklic: predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB
Stan: poročen, ima enega otroka
Izobrazba: dipl. inž. elektrotehnike in doktor organizacijskih znanosti
Prihaja iz: Ljubljane
Življenjski moto: Pomagati ljudem
Razvade:
integrali, napolitanke

Za mizo je bil Tit Turnšek, ki je nekoč veljal za velikega ljubitelja žensk, precej glasen. Tako rekoč prešerne volje, saj se mu je zelo mudilo naročiti steklenico vina. Verjetno je bil žejen. To je pri našem omizju delovalo rahlo grobo, celo prostaško. Ko sem se pripravljal za tale portret, mi je Bojan Požar namignil, da zna biti Tit Turnšek v komunikaciji nekoliko čudaški, celo bizaren. Nekoč ga je namreč povabil v svojo oddajo Požareport na televiziji TV3 Medias, kjer je scenska postavitev takšna, da voditelj stoji, gost pa med oddajo ves čas sedi. Turnšek je zavrnil takšno postavitev in zahteval, da tudi Požar sedi, češ da ne bo dovolil, da ga stoje zaslišuje kot nekakšnega zlikovca ...

TITOVO KOČEVSKO GROMOVNIŠTVO

Pred nekaj dnevi so v Kočevju spet zadonele težke besede iz ust Tita Turnška, predsednika Zveze združenj borcev za vrednote Narodno-osvobodilnega boja (ZZB NOB), kot se uradno imenuje naša monopolna borčevska organizacija, katere predsednik je Turnšek postal decembra 2013. Ustanovljena je bila leta 1948, njen prvi predsednik pa je bil Ivan Maček - Matija, zato je imela vse do padca komunizma status družbenopolitične organizacije, primerljive s sindikati, Socialistično zvezo delovnega ljudstva, Zvezo komunistov ali Društvom novinarjev Slovenije.
Bistveno pa je premoženje ZZB, ki nikakor ni majhno. Ne gre le za kopico nepremičnin v Sloveniji in na Hrvaškem, ampak tudi za umetniške slike, prihodke iz članstva, državne subvencije, donacije in druge prispevke.
Zdaj pa pozor: za fasado veteranske organizacije, ki v nasprotju s sorodnimi civilnodružbenimi skupinami drugod po Evropi vseskozi, še posebno pa v zadnjem obdobju radikalno poudarja svojo ideološko in politično agendo, se po besedah enega od naših sogovornikov skriva najmanj 50 milijonov evrov premoženja. Skupini posameznikov, ki bi se ga želela polastiti, v vsakem primeru zelo ustreza Turnškova politična agitacija, kajti boljše kulise si ne bi mogli želeti. Njih namreč zanima le denar, medtem ko nameravajo iz Zveze borcev čez nekaj let, ko bo izdihnil njen zadnji avtentični partizan, premoženje pa bo že olastninjeno, narediti tudi formalno politično stranko skrajno levega spektra, ki bi bila idealna za spojitev z Združeno levico.

REZERVNA POLITIČNA STRANKA

O tem, kakšna zlata jama je Zveza borcev, se Turnšku bržkone niti ne svita. Veliko boljši sogovornik na to temo bi bil generalni sekretar zveze Mitja Klavora, stari znanec medijev iz časov Depale vasi (ko je vodil kriminalistično upravo) in kasnejši direktor na Petrolu (od koder ga je nekrivdno nagnal predsednik uprave Janez Lotrič). Klavora namreč spada v krog dobro obveščenih in velja za dolgoletnega zaupnika taki imenovane stare garde, ki Tita Turnška nikoli ni zares sprejela. To pa boli. Še posebno zaradi Dražgoš, tega svetišča partizanske mitologije, kjer naš nesrečno zapostavljeni profiliranec še nikoli ni govoril. Lani ga je izpodrinil Viktor Žakelj, letos Anton Vratuša. Turnškova sreča je kvečjemu ta, da je relativno mlad in da lahko počaka, da konkurenca odide, tako ali drugače ...

"Seveda pa je najbolj problematično to, da se mediji kot domnevni varuhi demokracije ob Turnškovih verbalnih izbruhih doslej praviloma niso kaj dosti vznemirjali. Pa bi se morali, saj so njegovi javni nastopi na borčevskih proslavah že zdavnaj presegli vse meje dobrega okusa."

Morda se Turnšek, ki je vodenje ZZB prevzel od Janeza Stanovnika - ta brkati gromovnik ostaja njen častni dosmrtni predsednik -, tega zaveda in poskuša biti še radikalnejši v svojih javnih nastopih in tako opozoriti nase. Doslej je že večkrat nastopal v vlogi političnega radikalca. Leta 2011 je kot podpredsednik Zveze borcev komentiral razvpito odločbo ustavnega sodišča v zadevi Titova cesta z besedami, da gre za "pravni blefsikon" in da bi ustavne sodnike moralo biti sram. Nekdanji podpredsednik Slovenske ljudske stranke, obrambni minister in veleposlanik na Kitajskem je izjavljal stvari, ki jih večina slovenskih politikov v 21. stoletju pri zdravi pameti ne bi nikoli, saj so skoraj na ravni Vojislava Šešlja ali Radovana Karadžića.

ZZB JE KOT KITAJSKA KOMUNISTIČNA PARTIJA

Toda Tita Turnška, ki se je očitno zelo vživel v vlogo prvega borca v državi, ne more nihče več ustaviti. Njegovi komentarji aktualne politike in gospodarstva so zvezda stalnica srečanj in proslav monopolne veteranske organizacije, ki se že spreminja v rezervno politično stranko z zavidljivo mrežo skoraj 850 krajevnih odborov. Poseben fenomen je članstvo, saj za najmanj desetkrat presega dejansko število še živečih udeležencev komunistične partizanske gverile. Imajo pa tudi mladinsko sekcijo. Organizacijska struktura ZZB je osupljiva, kajti po številu članov in poimenovanjih predsedstva, sveta, zgodovinske komisije, pooblaščenih predstavnikov združenj in pokrajinskih svetov v glavnem odboru spominja na kitajsko komunistično partijo, še zlasti na njen centralni komite.
Naj navedemo le nekaj znanih imen, ki se ob Turnšku in Klavori pojavljajo v teh organih: Milan Gorjanc, Maca Jogan, Božo Kovač, Vika Potočnik, Miloš Prosenc, Matjaž Kmecl, Andrej Marinc, Ljubo Bavcon, Dušan Biber, Zvone Dragan, Majda Gaspari, Silvo Gorenc, Janez Kocijančič, Ivan Kristan, Darja Lavtižar Bebler, Mitja Meršol, Jože Pirjevec, Iztok Podbregar, Miran Potrč, Rudi Rizman, Marko Vrhunec, Božo Repe.
Verjetno bo dovolj, kajne?

POT V LEVI EKSTREMIZEM

Poznavajoč njegov življenjepis, še posebno sodelovanje s t. i. pomladnimi strankami, se bo kdo vprašal, kako je vendar možno, da je nekdanji gospod in sedanji tovariš Turnšek prehodil tako dolgo in zavito pot, kajti znašel se je na povsem drugem političnem in ideološkem bregu. Nekdo nam je namignil, naj iz vsega skupaj ne delamo prevelike znanosti, kajti za našega profiliranca naj bi bilo doslej znano, da ima preprosto rad funkcije, zato je doslej vedno brez pomislekov sprejel, kar so mu ponujali. Češ, ni važno, kaj je, važno, da je. Funkcija namreč.
Sogovorniki so nas hkrati opozorili, da je Titova transformacija iz podpornika demokratične opozicije Demos - ob neki priliki se je Turnšek pohvalil, da je bil v tistih časih osebni šofer, svetovalec in prijatelj pokojnega Jožeta Pučnika, ki naj bi ga tudi napotil v SLS - večplastna in kompleksna. Mešanica osebnih zamer, razočaranj in spleta okoliščin ga je iz relativno konservativnega in umirjenega okolja zanesla v skrajno radikalni, hujskaški tabor, ob katerem se moderni Evropejci, ki verjamemo v svobodo govora, demokracijo in vladavino prava, lahko samo zdrznemo. Seveda pa je najbolj problematično to, da se mediji kot domnevni varuhi demokracije ob Turnškovih verbalnih izbruhih doslej praviloma niso kaj dosti vznemirjali. Pa bi se morali, saj so njegovi javni nastopi na borčevskih proslavah že zdavnaj presegli vse meje dobrega okusa.

POVELIČEVANJE MEDVOJNEGA VOSA

Na proslavi ob 70. letnici prihoda partizanov v Kočevje je tovariš Turnšek prekosil celo svojega gromovniškega predhodnika Janeza Stanovnika, ki ga je bivanje v elitnem Centru starejših Trnovo in druženje s sicer ostro pisateljico Svetlano Makarovič očitno vseeno malček zmehčalo. Tokrat je Turnšek neposredno napadel kar premierja Mira Cerarja, ki po njegovem predstavlja največjo varnostno grožnjo Sloveniji (zaradi tega grobega osebnega napada je gospod Cerar odpovedal udeležbo na partizanskem mitingu na Trgu revolucije, oprostite, republike, minulo soboto, čeprav je bil uradni razlog za odsotnost kakopak povezan s službeno zadržanostjo!).
Na prvi pogled je šlo za močno politično podporo Janku Vebru, ki ga je igranje z varnostno službo ministrstva za obrambo stalo ministrskega položaja. A na Turnškovo nasprotovanje privatizaciji državne lastnine, povzdigovanje obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva, ki jo je škandalozno primerjal celo z medvojnim likvidatorskim Vosom, in bojni klic k novemu boju proti fašizmu, ki da se plazi po Evropi, je treba gledati širše, v kontekstu obrambe komunistične revolucije, njenih polstoletnih privilegijev in absolutne imunitete proti kakršnokoli odgovornosti za zločine.

JE TUDI CERAR IZDAJALEC?

Predsednik borčevske organizacije se je v bistvu obregnil ob govor predsednika vlade Mira Cerarja ob 70. obletnici prve povojne slovenske vlade v Ajdovščini. In sicer zato, ker je bil premier preveč spravljiv, demokratičen, moderen in evropski v svojih razmišljanjih. S priznavanjem medvojnega ter povojnega revolucionarnega nasilja in opozarjanjem na hude kršitve človekovih pravic po koncu 2. svetovne vojne in sočasne revolucije je Miro Cerar razbesnel trdo boljševistično jedro veteranske organizacije, ki tava v duhu absolutnega dogmatizma in se mu še naslednjih sto let ne bo odrekla.
V Kočevju je tovariš Turnšek precej brutalno neposredno opravičeval tudi množične povojne poboje: "Danes nam očitajo nekakšne povojne poboje. Izdajalci svojega naroda so bili zaslišani in obsojeni ..." Zgodovinarji in pravniki se bodo križali ob tem. Toda takšni stavki so v duhu dosedanjega Titovega delovanja v Zvezi borcev; oktobra 2012, denimo, je njegov gromovniški glas odmeval v Gozdu pri Tržiču, kjer je brez zavor povzdigoval pridobitve samoupravnega socializma in hvalil družbo neposredne demokracije, ki je bila "... v mnogih pogledih daleč bolj demokratična, kot pa je ta karikatura demokracije, ki jo uprizarja današnja oblast in jo lahko vsak dan gledate prek televizijskih ekranov."

ZA HOSTO PRESTARI

Človek bi pomislil, da posluša gostilniško debato najnižjega proletariata, v kateri alkohol podžiga strasti. Toda v resnici gre za Turnškov škandalozni politični manifest, ki bolj kot v leto 2015 spada v prva povojna leta in začetek Informbiroja, ko je tisti drugi, resnični Tito dokazoval Stalinu, da je Federativna ljudska republika Jugoslavija zvesta sledilka njegovi politiki. V Tržiču, ki leži streljaj od nekdanje meje, čez katero se je za skoraj pol stoletja spustila železna zavesa, je predsednik Zveze borcev šel v svojem slepem fanatizmu še dlje, saj je privržence evropske zavesti označil za "politične potomce kolaborantov", ki poslušajo ukaze tujcev, se jim lakajsko priklanjajo in obljubljajo pokorščino: "Naše politične elite klečeplazijo pred tujci, pridno izvajajo ukaze iz Bruslja, Berlina, potem pa dobijo kakšno pohvalo in morda tudi napitnino."
Neverjetno, kajne?
Eden od ključnih grehov po prepričanju Tita Turnška je tudi - zlato pravilo:
"Zlato pravilo je pot v diktaturo, zato si jo oblastniki tako silno želijo."
Ob takšnih radikalnih stališčih, ki bi se jim odrekla vsaka normalna veteranska organizacija, saj pritičejo kvečjemu ekstremni marginalni zunajparlamentarni politični stranki, se bo marsikdo vprašal, kdo je v resnici Tit Turnšek, leta 1938 rojeni slovenski politik, diplomat, podjetnik in pisatelj, kot ga opisuje Wikipedia.

ODNESEL GA JE KOMBI

Tit Turnšek je politično kariero začel daleč od ekstremnih stališč, čeprav je bil do osamosvojitve eden od tistih vzornih kadrov, ki s prejšnjim sistemom niso imeli prav nobenih težav.
Že v gimnaziji se je vključil v Zvezo socialistične mladine Slovenije (ZSMS), kot študent pa se je udeležil dveh mladinskih delovnih brigad in bil tam sprejet tudi v Zvezo komunistov. Do vstopa v politiko je deloval na razvojnih projektih na področju komunikacijskih in informacijskih tehnologij (Metalka, Iskra Delta, Intertrade itd.). Na začetku devetdesetih je vstopil v Slovensko ljudsko stranko in bil nekaj let tudi njen podpredsednik. Kot priča je nastopil v sodnem procesu proti Metodu Dragonji, ki ga je državno tožilstvo obtoževalo, da je kot predsednik uprave farmacevtske družbe Lek nezakonito financiral SLS in njeno visoko funkcionarko Metko Karner Lukač na parlamentarnih volitvah leta 1992.

"Zbirka poročnih prstanov Tita Turnška je tudi sicer impresivna, kajti za enega prekaša znanega ljubljanskega plejboja, neuničljivega zlatarja Tomislava Lobodo, ki je od Turnška za celo leto starejši in se precej bolj ekstravagantno oblači, vendar ima za seboj le pet neuspelih porok, poleg tega pa ni član Zveze borcev."

Vrhunec Turnškove politične kariere na strankarski listi se je zgodil 27. februarja 1997, ko je kot dotlej javnosti relativno neznani direktor delniške družbe Iskra Elektrozveze v vladi Janeza Drnovška postal minister za obrambo. Vendar njegov mandat ni trajal prav dolgo: januarja 1998 je vohunski kombi vojaške obveščevalne službe, poln elektronske opreme, "pomotoma" zapeljal na hrvaško stran meje v Zavrču. Po neuradni razlagi naj bi šlo za načrtovano operacijo, saj naj bi Slovenija svoji južni sosedi "predala" vohunski kombi, ki pa v resnici sploh ni bil slovenski, temveč last izdelovalca. Slovenija bi naj ga po dogovoru tako ali tako izročila Hrvaški, ko bi sama dobila novega. Čeprav minister Turnšek menda res ni imel pojma, kaj se dogaja, se mu je lastna stranka, ki je vsaj na zunaj zagovarjala transparentnost, odgovornost in moralno neoporečnost v politiki, zaradi afere Zavrč odrekla in ga javno pozvala k odstopu. Turnšek si je sicer vzel nekaj časa za razmislek, a je po treh tednih popustil in 13. marca 1998 odstopil. Nasledil ga je Alojz Krapež, prav tako iz kvote SLS, ki ga je po osmih mesecih odnesla afera s službenim stanovanjem, sodu pa je dno izbil njegov razvedrilni šov v televizijski oddaji, kjer je skakal po milnici in pel pesem Vilija Resnika Briga me.

ZAKONSKI INCIDENT V PEKINGU

Turnšku se je stranka, iz katere so se ga nekateri želeli čim prej znebiti, oddolžila tako, da ga je poslala za veleposlanika na Kitajsko, kjer je decembra 1998 predal akreditive predsedniku Jiangu Zeminu. Kdor je pričakoval štiri leta mirnega in neproblematičnega diplomatskega dela, se je krepko uštel. Že čez eno leto je namreč izbruhnil škandal, ko je nekdo vlomil v slovensko veleposlaništvo v Pekingu. Interna preiskava zunanjega ministrstva sicer ni dala konkretnega odgovora - govorili so o družinskih nesoglasjih - vendar je obveljala neuradna razlaga, da je v prostore ambasade vlomila Turnškova takratna žena Vida Blaganje, ljubosumna na svojega moža, ki naj bi ga sumila prešuštva. Naši viri pravijo, da naj bi razbila pol pisarne, vendar so to lahko tudi pretirane ocene. No, vse skupaj je v Pekingu precej odmevalo in vzbujajo komaj prikrito hahljanje na račun živahnega veleposlanika, ki se je po posvetu z nadrejenimi v Ljubljani raje odločil za predčasno razrešitev in se konec februarja 2000 v domovino. Zaradi razočaranja nad takratno politiko SLS se je po lastnih besedah odločil za izstop iz te stranke in vnovično vrnitev k partiji, katere član je nekoč že bil, torej k Socialnim demokratom. Poleg tega se je tudi ločil od pete, bojda preveč ljubosumne žene, zaradi katere je nastal škandal v Pekingu.

ZA EN PRSTAN PREMAGAL LOBODO

Naslednjo ženo, šesto po vrsti, je spoznal kar prek interneta, šifra je bila Kira. Očitno sta se v Splitu rojena Marija Turnšek Mikačić in poskočni Tit Turnšek dobro ujela, kajti doslej (še) ni bilo slišati o kakšnih diplomatskih incidentih. Poročila sta se decembra 2007, ko je bila nevesta stara 70 let, ženin pa 69. Ker se gospa Turnšek Mikačić ukvarja tudi z nevrolingvističnim programiranjem in vodi delavnice o energiji ljubezni v partnerskem odnosu, nekateri verjamejo, da bo ta zakon vendarle dokončen in da se Titu ne bodo več dogajali podobni incidenti kot tisti v Pekingu.
Zbirka poročnih prstanov Tita Turnška je tudi sicer impresivna, kajti za enega prekaša znanega ljubljanskega "plejboja", neuničljivega zlatarja Tomislava Lobodo, ki je od Turnška za celo leto starejši in se precej bolj ekstravagantno oblači, vendar ima za seboj le pet neuspelih porok, poleg tega pa ni član Zveze borcev.
Če drži, da je Turnšek v šesti ženi našel dušo dvojčico, potem je njegova poslednja bitka dobljena. Tiste na Zvezi borcev namreč ne more dobiti nihče več. Ne samo zato, ker so sile narave neusmiljene in borčevske vrste brez politične in ideološke selekcije redči matilda, temveč tudi zato, ker je človeški pohlep neustavljiv, premoženje Zveze borcev pa preveliko, da bi ga izpustili iz rok. Turnšek bi olastninjenje svoje vojske brez orožja lahko preprečil samo tako, da bi začel podpirati idejo o združitvi vseh veteranskih organizacij pod eno streho.
Tega pa mu, verjemite, kratka roka iz belolasega ozadja ne bo nikoli dovolila ...

Galerija slik

Teme
tit turnšek Ivan Maček Matija bojan požar metod dragonja janez stanovnik svetlana makarovič Mitja Klavora Janez Lotrič viktor žakelj Anton Vratuša ZZB Milan Gorjanc Maca Jogan Božo Kovač Vika Potočnik Miloš Prosenc Matjaž Kmecl Andrej Marinc ljubo bavcon Dušan Biber Zvone Dragan Majda Gaspari silvo gorenc janez kocijančič Ivan Kristan Darja Lavtižar Bebler Mitja Meršol jože pirjevec Iztok Podbregar miran potrč Rudi Rizman marko vrhunec božo repe miro cerar janko veber

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Mira žugeljSašo LapNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Luka Mesec bo hibrid: nadpredsednik vlade in poslanec v eni osebi. Na ekonomskem faksu pa ni položil niti enega izpita!
Že drugič peklenski spopad ločenih staršev Luke Dončića. In tudi ni prvič, da gre za sinove pogodbe!
Spredaj farsa, zadaj korupcija. Šarec prevzema prejšnjo, Cerarjevo vlado, dobesedno, Bratuškovi pa so dali milijarde.
Začelo se je. Koprivnikar, minister SMC, bi rad postal šef uprave Telekoma Slovenije.
Odmevi na TV Slovenija, sinoči: Šarec in Dončić. Dno ali zabava?! Kakor koli - to je danes Slovenija!
Tako se je rodila stranka Levica! Zahrbnosti in mahinacije.
Mediji zamolčali. Luko Mesca med kongresom stranke v Krškem skoraj pretepli.
To pa še ne. Bandelli, župan Komna in podpredsednik pri Alenki Bratušek, se javno strinja z grožnjo umora Vilija Kovačiča.
Tit Turnšek. Res je borec: petkrat ločen in šestkrat poročen.