objavi na
pozareport.si

forum

Mediji

Ponedeljek, 7. avgust 2017 ob 06:00

Človečnost človeka
Bojan Požar

Odpri galerijo

Boštjan M. Zupančič: Ljudje zdaj sami razberejo, kaj so to fake news, zavajajoče novice.
Če resnico pove človek, ki je dovolj star in ima dovolj kilometrine, si to lahko privošči. Takega človeka pa je pri nas treba narediti za politično nesprejemljivega. In jasno, preprečiti hočejo, da bi kandidiral na prvih ali na drugih volitvah, piše Boštjan M. Zupančič, nekdanji ustavni sodnik in bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice.
 
BOŠTJAN M. ZUPANČIČ:
Tu je zdaj moj odgovor na vihar v kozarcu vode, ki je nastal zaradi par stavkov, objavljenih na facebooku.

UVOD

Vnaprej je jasno, da vihar ni nastal, ker se je nekdo svobodno izrazil. Do stampeda tudi ni prišlo samo zaradi feministk. Če bi bilo to res, se podoben vihar ne bi dvignil, ko sem objavil, da je malomarna in nesposobna slovenska birokracija dopustila, da so se v Sloveniji zgodili požari. Tornado se je nasprotno zavrtinčil, ker kontrolirani mediji hočejo nekaj vnaprej preprečiti. Jasno, preprečiti hočejo, da bi kandidiral na prvih ali na drugih volitvah ...
Zapisa v obeh primerih sta izhajala iz dejstva, da se slovenski sistem ne bo zganil, če se ne bodo prej zganili sami ljudje. V Sloveniji obstaja do konca razjarjena tiha večina. Ljudje spričo kontroliranih medijev in verbalno-nasilno vsiljene politične korektnosti in samocenzure v svojem strahu niso prišli do besede. To pa se je z družabnimi omrežji spremenilo. Potiskana celuloza nima več vpliva. Ljudje zdaj sami razberejo, kaj so to "fake news", zavajajoče "novice".
V obeh primerih sem govoril vso resnico in samo resnico. Če jo pove človek, ki je dovolj star in ima dovolj kilometrine, si to lahko privošči. Takega človeka pa je pri nas treba narediti za politično nesprejemljivega (politisch verdächtig).

SIMONE VEIL

Očitajo mi, da sem kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) kritično nastopil proti Simone Veil, ki je leta 1975 v francoski narodni skupščini (Assemblée Nationale) kot takratna ministrica za zdravje dosegla, da so legalizirali abortus. Evropska konvencija za človekove pravice je pravico do življenja koncipirala leta 1950, države so jo ratificirale leta 1953. Takrat o pravici do splava ni bilo ne duha ne sluha.
Nasprotno, v večini držav je bil abortus kaznivo dejanje. Zakon, ki ga je leta 1974 skozi Assemblée Nationale spravila Simone Veil, je bil po bitki v parlamentu, ki jo je sama označila kot vojno, na koncu kljub vsemu sprejet. To je bilo več kot dvajset let po tem, ko je Evropska konvencija, ne da bi na umu sploh imela abortus, kot prvo razglasila pravico do življenja. Svetost življenja?
Mimogrede, zdaj mi očitajo, da sem bil evropski sodnik, kot da je to oteževalna okoliščina.
Ker je bila Veilova Judinja, mi kar tako povprek očitajo celo še antisemitizem. Če nestrinjanje z nekom, ki je slučajno judovskega rodu, pomeni antisemitizem, potem je to še en absurd stampeda, ki so ga sprožili. Verjetno poznam več Judov in imam več judovskih prijateljev v Franciji in v ZDA kot kdorkoli drug v Sloveniji. Vedno so mi v kritičnih trenutkih, tudi v Strasbourgu, pomagali prav ti prijatelji. V New Yorku sem imel na stotine judovskih študentov. Pri njih sem bil najbolj priljubljen profesor (student evaluations). Ko sem se leta 1986 vrnil v Slovenijo, je bil moj edini pravi prijatelj pokojni Mladen Švarc. Ker ima Slovenija samo okoli sedemdeset judovskih družin, nimajo rabina; rabin je v Trstu. Mladen je bil predsednik judovske občine. Domnevam, da nekomu zmanjkuje streliva, pa uporabljajo celo ta stereotip. Dokazi? Z neko čisto osebno informacijo bi jih lahko takoj demantiral.

RAVEN POLEMIKE

S Svetlano Slapšak se ne bom spuščal v polemiko. Ta raven dialoga mi ne ustreza. Moja raven je logična in pravniška. Moja logika je logika človekovih pravic. Sedanji pogrom zaradi načelnega stališča je dirigiran in usklajen, a nima argumentov. Moj svetovni názor je znan. Na Siol.net sem objavil vrsto sestavkov, kolikor sem jih lahko, ker sem bil takrat še sodnik. Zdaj nisem več, se pa zavedam, kaj pomeni svoboda mišljenja, govora in pisanja.
To pravico si pridržujem.

ESČP: LAMBERT PROTI FRANCIJI

Sedaj pa k vsebini vprašanja. V Strasbourgu smo imeli leta 2015 primer Lambert proti Franciji. Vincent Lambert, ki so ga zastopali starši, polbrat in sestra (ne pa tudi njegova žena), je že sedem let živel v nevrovegetativnem stanju. Povsem nezavednega so ga hranili in hidrirali s sondo, ki je bila speljana neposredno v Vincentov želodec. Nevrologi si so si bili enotni o tem, da gre za stanje, v katerem velik del možganov ne deluje več.
Zadeva je prišla s francoskega vrhovnega upravnega sodišča (Conseil d'Etat), ostalo so pravne podrobnosti. Tožba sorodnikov je bila naperjena proti Franciji, ker je Conseil d'Etat dovolil, da se Vincentovo hidriranje in hranjenje prekine. To bi povzročilo Vincentovo izstradano smrt, najprej zaradi dehidracije. Francoska zakonodaja za takšne primere pozna pojem, ki se ga pravno težko prevede (acharnement thérapeutique), to je neke vrste preveč trmasto vztrajanje pri terapiji, ki ničemur več ne služi.
Poanta je drugje. Vincent je bil torej (in je še) v popolnem nevrovegetativnem stanju. Toda Evropsko sodišče za človekove pravice mu je izrecno priznalo pravno subjektiviteto. Vincent Lambert v tem postopku ni bil objekt brez pravic, ampak je bil pravni subjekt. Šlo je za njegovo pravico do življenja. Vsak človek-pravni subjekt je nosilec človekovih pravic, v prvi vrsti pravice do življenja. Zarodek (embrio ali fetus) je torej brez dvoma pravni subjekt, naravno pravni nosilec pravic. Ponevedoma je to razglasilo tudi Evropsko sodišče v Strasbourgu.

TIHI KRIK

Ne vpletam se v abstraktne ideološke, spolitizirane, feministične debate o tem, ali je abortus sprejemljiv itd. Znanstveno-etične komisije v Franciji in drugje se na primer ukvarjajo s tem, kdaj se začne zarodkovo življenje. Iz genetike je znano, da se prva celica (zigota), ki se prične deliti in iz katere se na koncu rodi otrok, včasih sama odlepi od maternične stene in se ob prvi menstruaciji izplakne iz uterusa, maternice. Odlepi se zato, ker je z njeno genetsko zasnovo nekaj narobe. Tako telo žene sámo povzroči "splav", ne da bi ona to sploh vedela. Tudi kasneje lahko pride do spontanega abortusa, ker zarodek ne bi bil zmožen življenja.
Kdor v gozdu pohodi želod, ni uničil hrasta. Zato s kontracepcijo ni problema. Če pa se je seme prijelo in je iz njega zrasel pol metra velik in življenja zmožen mali hrast, je stvar drugačna. Lahko se pogovarjamo o tem, kako visoko je moralo zrasti to drevesce, ampak že to je relativizacija usodnega vprašanja. To je poleg pravnega vprašanja tudi medicinsko-etično in biološko vprašanje. Mejo postavlja včasih prej in včasih kasneje v času nosečnosti.
Poglejte si na tej strani katerikoli video, posnet v različnih fazah zarodkovega življenja. Zaradi njegove objektivnosti priporočam video z naslovom Tihi krik (Silent Scream). Ta video je bil z ultrazvokom posnet v dvanajstem tednu nosečnosti.

USTAVNE IN ČLOVEKOVE PRAVICE

Po ameriškem ustavnem pravu velja kompromis, ki je bil dosežen v zadevi Roe v. Wade, v kateri sta ločeni mnenji podala vrhovna sodnika Rehnquist (kasneje predsednik sodišča) in White. Ženina pravica do abortusa je bila razdeljena na trimestre nosečnosti. Ta odločba je še vedno sporna in v Washingtonu se vsako leto zbere tudi do 400.000 ljudi, ki proti njej protestirajo.
Tu pa ne govorimo o zgodnji meji življenja, temveč o soslednem vprašanju pravne subjektivitete, zarodkove osebnosti. Zato je tako odločilen primer Lambert proti Franciji. Evropsko sodišče takrat niti pomislilo ni, sem bil zraven, da ima vprašanje pravne subjektivitete lahko tudi svojo zrcalno sliko.
Če je sodišče pripoznalo pravno subjektiviteto nekomu v popolnem nevrovegetativnem stanju, je absurdno, da te subjektivitete ne pripozna zarodku, ki je živ, ki se na aborterjev vdor v maternico odziva tako, da se instrumentu izmika in da mu zaradi strahu pulz naraste na 240 utripov na minuto (vir). To so vitalni znaki, ki jih Vincent Lambert ni imel, pa je Evropsko sodišče vseeno razpravljalo o njegovi pravici do življenja.
Če je zarodek živo bitje z znaki, ki daleč presegajo vitalne znake Vincenta Lamberta, je očitno, da mora biti takšna deklica ali deček nosilec človekovih pravic, pravice do življenja. Danes ne moremo trditi, da mu te pravice pripadejo šele, ko po porodnem kanalu pride na svet. Tega se ne da relativizirati.
Ko govorijo o pravici ženske do lastnega telesa, je to nonsense toliko, kolikor od določenega trenutka naprej več ne gre samo za njeno telo. Abortus ženske ne naredi nenoseče. Naredi jo za mater mrtvega otroka. Če bi noseča žena videla ali vnaprej vedela, kako zarodek v njenem trebuhu najprej ubijejo in ga potem razkosajo ter mu na koncu zdrobijo lobanjo, da lahko dele otroka potegnejo skozi maternični vrat, se morda nikoli ne bi odločila za tak poseg.

ANONIMNI POROD

Pravo v Franciji zato pozna tako imenovani anonimni porod (accouchement sous X). Noseča žena lahko otroka rodi in ga od samega rojstva anonimno prepusti v takojšnjo posvojitev drugemu paru. Ta tradicija izhaja od sv. Vincencija Pavelskega (1638) prek francoske revolucije (1793) do zakona iz leta 1904, nazadnje noveliranega leta 2002. ESČP je temu pritrdilo leta 2003. Ne preseneča pa, da je spričo možnosti splava številka anonimnih porodov padla na okoli 600 na leto.
Abortus je prekinitev fiziološkega stanja nosečnosti. Splav je za nosečo ženo šok, tudi hormonski. Vsaj v slovenskem okolju iskreno verjamem, da se veliko žena za splav odloči le v skrajni sili. Kot pa se vidi iz omenjenega ameriškega videa, grejo številke abortusov v milijone. Samo bolnišnice po svetu vsako leto končajo življenje več kot 40.0000.0000 nerojenim deklicam in dečkom oziroma več kot 125.000 vsak dan. Kaj to pomeni glede skrajne sile (posilstvo, deformiran zarodek itd.), v kateri bi bil splav morda dopusten, si lahko mislimo.

SLOVENSKA USTAVA

V Sloveniji je bila veliki pobornik abortusa tovarišica Vida Tomšič.
Sedanja ustava pa ščiti svetost življenja v svojem 17. členu: "Človekovo življenje je nedotakljivo." Vprašanje je spet, ali je zarodek človek. V 55. členu ustava pravi: "Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok." Če ustava nenamerno govori o rojstvu še nerojenih otrok, jim priznava, da so ljudje. Drugi stavek določbe, ker govori o obeh od staršev, pomeni, da bi soglasje za splav moral dati tudi oče. Jezik je dvoumen. "Odločanje o rojstvih otrok" ne pomeni, da je Slovenija z ustavo abortus ratificirala.

SKLEP

Samo v Franciji je bilo od leta 1975 abortiranih 8 milijonov otrok. Dvajset odstotkov starostne skupine je bilo izbrisanih, še preden so prišli na svet. O nezavednem bremenu krivde in o projekciji te krivde bom pojasnil, ko bom posebej odgovoril tistim, ki me krivijo sovraštva do žensk in podobnih neumnosti.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
boštjan m zupančič Odgovor Boštjana M Zupančiča Evropsko sodišče za človekove pravice ESČP Simone Veil Evropska konvencija za človekove pravice Primer Lambert proti Franciji Mladen Švarc Svetlana Slapšak Zadeva Roe v Wade sv Vincencij Pavelski francoska revolucija Slovenska ustava Siolnet Facebook

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Človečnost človeka