objavi na
pozareport.si

forum

Slovenija

Ponedeljek, 20. maj 2019 ob 06:20

Izpoved Aljuša Pertinača: Zakaj mi dvigne pritisk, ko novinarji govorijo o pritiskih
Četrta veja oblasti? Come on. Sedma sila? My ass.
Forum !

Odpri galerijo

Ko novinarji pri nas tarnajo, da so predmet pritiskov, politike, kapitala ali neizobražene drhali, jim ne smete verjeti.

VSAK KOVANEC IMA 2 PLATI!

Piše: Aljuš Pertinač

Priznam, samega sebe nimam za "pravega" novinarja. Res je, že drugo sezono vodim pogovorno oddajo Faktor na TV3 in občasno kaj napišem na portalu, ki ga pravkar berete. Sem tudi član Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Po vsej verjetnosti se bom včlanil tudi v Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Ja, Slovenija ima dve novinarski društvi. Imamo tudi dve organizaciji veteranov vojne za Slovenijo. Pa dva policijska sindikata. Pa dva resn(ejš)a nogometna kluba in še in še. Vsak kovanec ima pač dve plati.

Nimam se za novinarja, ker se mi zdi, da je novinar nekdo, ki se je za takšno kariero odločil že zelo zgodaj, na faksu ali takoj po njem. Ni nujno, da je študiral novinarstvo. Večina novinarjev pri nas ga ni. Tudi s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani jih ne prihaja toliko, kot bi si človek mislil. Veliko novinarjev celo ni študiralo ničesar oziroma študija vsaj niso uspešno dokončali. Novinarstvo je edini poklic v javnem sektorju (tudi novinarji, ki delajo za medije v zasebni lasti, naj bi delovali v javnem interesu), za katerega ni predpisana ali zahtevana nobena stopnja izobrazbe. Novinar je torej lahko vsak. Vsak kovanec ima pač dve plati.

Zakaj sem torej član enega novinarskega združenja in razmišljam, da bi postal še član drugega, če nisem novinar? Zato, ker čutim spoštovanje do dela, ki ga opravljam, in do poklica, ki ga ima veliko ljudi, s katerimi se vsak dan srečujem pri svojem delu. Ker se zavedam pomembnosti vloge medijev in novinarstva, ki mu pravimo tudi sedma sila ali četrta veja oblasti. Moje spoštovanje do tega poklica in vloge medijev v družbi je žal obratnosorazmerno s splošno percepcijo ljudi. Ljudje nasploh ne maramo novinarjev. Hkrati tudi medijev ne maramo preveč. Jim ne verjamemo. Nas živcirajo. Všeč nam je samo, ko pišejo, poročajo ali govorijo tako, kot razmišljamo sami.

Biti novinar je lepo. Imaš dostop do informacij, do katerih ga drugi nimajo, informiraš ljudi, ljudje vedo za tvoje mnenje in poznajo tvoje ime. Vendar je biti novinar pri nas tudi vsak dan težje. Večina jih ni v rednem delovnem razmerju. Delajo za nizke honorarje, pogosto za več medijev hkrati. Denar ne prihaja redno, velikokrat sploh ne. Naklada tiskanim medijem, posebno dnevnim časopisom, vztrajno pada. Rumeni tisk zaradi premajhnega trga in poplave nekakovostnih vsebin počasi, a zanesljivo propada. Največjo komercialno televizijsko postajo in njenega mlajšega brata pri življenju ohranja monopolni položaj na področju trženja oglasov, do katerega so prišli na nepošten način, vendar ga pravna država pri nas ne zna oziroma noče odpraviti. Paradržavno televizijo in spletni portal v lasti našega največjega operaterja nad vodo (komaj še) držijo vsakoletne milijonske injekcije davkoplačevalskega denarja in denarja njihovih uporabnikov. Slovenija je preprosto premajhna, da bi lahko "prebavila" dve enako veliki komercialni televiziji. Nacionalni RTV-servis pa ves čas niha med vlogo državnega medija in enakopravnega igralca na trgu. Saj veste, odpravo RTV-prispevka danes zahtevajo že praktično vsi. Od Bojana Požarja do Janeza Janše in Tita Turnška. Ja, daleč je BBC. Ma, kakšen BBC, v resnici je daleč že HTV.

NOVINARJI PODJETNIKI, NOVINARJI POLITIKI

Vse to seveda dela novinarski poklic vse manj privlačen. Novinarji zato iščejo izhod v drugih poklicih. Nekateri želijo biti hkrati podjetniki. Začne se tako, da tržijo svoje objave in trgujejo z informacijami. To je lahko zelo donosen posel. Seveda, če si dobro obveščen. Pravica do obveščenosti je ena od temeljnih pravic. Problem je, da so slovenski novinarji z redkimi izjemami prekleto slabo obveščeni. Dobro polovico svojih ekskluzivnih novic tako ali drugače "poberejo" na portalu, ki ga berete, in v oddaji Faktor, ki jo gledate vsak dan ob 19.15. Kako sicer razložiti, da ekipa "paradnih" novinarjev na paradržavnem spletnem portalu v lasti našega največjega mobilnega operaterja redno prepisuje članke s Požareporta, brez navedbe vira seveda? Kako sicer pojasniti, da smo v oddaji Faktor prvi objavili, da srbska premierka pričakuje otroka s svojo partnerko? Ostalim slovenskim medijem je to ušlo.

Ti novinarji podjetniki včasih tudi slabo končajo. Eden od najbolj znanih se je pred leti ustrelil. Drugemu že skoraj sedem let sodijo zaradi prejemanja podkupnine. Ker je pravica pri nas slepa, proces še ni pravnomočno končan, je bil pa na prvi stopnji obsojen na leto in pol zapora. Vendar je število novinarjev podjetnikov mnogo manjše od števila novinarjev politikov. Med bolj privlačnimi političnimi funkcijami za novinarje je mesto evropskega poslanca. Na evropskih volitvah prihodnjo nedeljo se za mesto "bruseljske inkasantke" prosto po Bernardu Brščiču potegujeta kar dve bivši novinarki kot nosilki list dveh največjih vladnih strank. Sodeč po anketah se obema obeta izvolitev. Posebno zanimiva je sprega največje komercialne televizije in največje vladne stranke. Da gre za trdno, dolgoročno in programsko sorodno koalicijo, je dokazala afera hrvaškega prisluškovanja v aferi Arbitraža, kjer sta koalicijska partnerja posebno zgledno sodelovala. Največja vladna stranka je priskrbela informacije in pošiljala diplomatske note, največja komercialna televizija pa je o vsem tem pridno ekskluzivno poročala. Ostali mediji začuda ali pa na srečo nis(m)o nasedli in afera je neslavno propadla. Vsak kovanec ima pač dve plati.
Tudi sicer se največja komercialna televizija močno trudi, da bi bila z aktualno oblastjo čim bolj personalno povezana. Potem ko je največji vladni stranki "posodila" nosilko liste za evropske volitve, je sedaj najmanjši vladni stranki, saj veste, tisti, v kateri so skoraj same babe, kot bi rekel naš Marjan, oglašujejo pa se kot Odločni in izkušeni (resnici na ljubo se v stranki najde tudi kakšen metroseksualec in bumbardelli), zagotovila glavnega piarovca za vladno podjetje 2TDK d.o.o.. Ki naj bi (z)gradilo 2. tir. Naša največja komercialna televizija se torej, potem ko je neslavno propadel poskus njene prodaje novemu ameriškemu lastniku, ki ga je za ta posel zastopal eden od najzloglasnejših medijskih tajkunov iz nam tako drage bivše bratske republike Srbije, močno trudi, da bi bila z aktualno oblastjo v čim boljših odnosih. Le tako lahko namreč kljub jasnim in eklatantnim kršitvam evropskega pravnega reda in domačih predpisov ohranja svoj monopolni položaj na trgu ter še naprej fura svojo "kao" neodvisnost.

Še slabši je položaj na področju tiskanih medijev. Tako rekoč vsi brez izjeme so v lasti tajkunov, ki jim je bolj kot pravica do obveščenosti pomemben medijski vpliv in sredstvo pritiska na vladajočo politiko, da lahko ostanejo na prostosti. Čeprav gre za, po črki zakona, gospodarske družbe, jim je dobičkonosnost teh medijskih projektov (ali projekcij, če hočete) drugotnega pomena. Bistveno je, da lahko tako ščitijo svoje ostale bolj ali manj umazane posle ter si pri politiki in v zadnjem času vse bolj očitno pri organih pregona kupujejo takšne in drugačne odpustke. Vsi po vrsti so v kazenskih ali vsaj predkazenskih postopkih, nekateri med njimi so bili celo že obsojeni zaradi poslovnih goljufij, ki pa se, ker je pravica pri nas res slepa, vlečejo v nedogled. In tako mirno biznisirajo dalje.

Zadeva gre celo v takšne skrajnosti, da morajo v arhivu častnika s težo brisati pretekle negativne objave o tajkunskem lastniku zmernega neodvisnega desnega tednika, ki ga vodja opozicije ne mara (več), čeprav ga je svojčas pomagal ustanoviti, ker je njihov tajkunski lastnik, torej lastnik častnika s težo, temu lastniku neodvisnega zmernega desnosredinskega tednika pred kratkim prodal nekaj revij in eno nepomembno regionalno glasilo. Mimogrede, novinarji zmernega desnosredinskega tednika delajo oziroma so zaposleni pri eni tajkunovi firmi, časopis, za katerega pišejo, pa izdaja druga tajkunova firma. Medijski pluralizem prve vrste, ni kaj.

ABSOLUTNA MEDIJSKA SVOBODA

Ampak če vprašate novinarje, ki delajo za te medije, potem njihovi lastniki absolutno ne vplivajo nanje. In ko novinarji zmernega desnosredinskega tednika in drugih edicij v lasti enega od naših medijskih tajkunov sploh ne poročajo o onesnaževanju okolja z dolgoročnimi posledicami, ki se ga gredo fabrike tega tajkuna severno od Trojan, gre popolnoma in v celoti za svobodno uredniško odločitev.

Ko torej novinarji pri nas tarnajo, da pri nas ni medijske svobode, jim ne smete verjeti. Pri nas velja absolutna medijska svoboda. Vsak lahko izdaja oziroma objavi, kar hoče. Ali gre za verodostojno publikacijo in tako, ki poleg pravice javnosti do obveščenosti zagotavlja tudi dobiček ali vsaj pozitivno ničlo, sploh ni pomembno. Enako nepomembno je, koliko ljudi ta medij bere, gleda oziroma ga spremlja. Važno je le, da obstaja in da se da v njem objavljati oglase ter tržiti njegovo vsebino.

Ko torej novinarji pri nas tarnajo, da so predmet pritiskov, politike, kapitala ali neizobražene drhali, kot se je v paradni oddaji javnega RTV-servisa nerodno izrazil potopisec našega nekoč osrednjega časnika, sedaj pa tovarniškega glasila tajkunskega lastnika, jim ne smete verjeti. Največji pritisk si ustvarjajo sami. Ker so neobveščeni. Ker ne skrbijo za pravico javnosti do obveščenosti. In še posebno ker so zavestno privolili v to, da bodo zgolj poslušne lutke, kmeti na šahovnici politično-ekonomskega boja med vladajočimi, opozicijo, družbenimi institucijami in njihovimi tajkunskimi lastniki. Pišejo zgolj po nareku in samo tisto, kar jim dovolijo oziroma ukažejo. Vsa njihova ambicija je dobro služiti čim radodarnejšemu gospodarju. Četrta veja oblasti? Come on. Sedma sila? My ass.

Ne verjamete? Zoper avtorja in ustanovitelja portala, ki ga berete, je eden od najvplivnejših odvetnikov v državi ter mož bivše ministrice in predsednice parlamentarne stranke, ki je državo vodila 12 let, kasneje pa je bila še tri leta v vladi, sprožil reci in piši 9 kazenskih tožb! Z besedo: devet. Osem jih je pravnomočno že izgubil, deveto bo, kot vse kaže, kmalu. Ali sta DNS in ZNP odreagirala? Sta podprla avtorja in ustanovitelja tega portala ter pravico javnosti do obveščenosti? Nista. Bila sta tiho kot rit in sta še. Pred kratkim je avtorja in lastnika tega portala kazensko ovadila celo načelnica Generalštaba Slovenske vojske, pristojni minister pa je zlorabil vojaško obveščevalno službo, da je vohunila za njegovimi morebitnimi novinarskimi viri. Sta DNS in ZNP pozvala ljudi na ulice? Sta zahtevala nujni sklic seje sveta za nacionalno varnost ali vsaj organizirala proteste pred obrambnim ministrstvom? Seveda ne. Obe novinarski združenji molčita kot grob, večina njunih članov pa si verjetno privoščljivo mane roke. Kako so ozkogledi in nepremišljeni. Od koga bodo pa potem prepisovali?

DO TAKRAT PA LAHKO NOČ IN SREČNO, KOLEGI!

Vrana vrani preprosto ne izkljuje oči in tudi redke bele vrane pri posameznih medijih, ki nekako ne gredo v njihov siceršnji kalup, kot je recimo kolumnist v tedniku, ki je bil nekoč na braniku boja proti nedemokratičnemu režimu v bivši skupni državi, zdaj pa je v lasti off shore podjetja iz davčne oaze in hkrati, paradoksalno, uradno glasilo stranke Levica, so tam samo zato, da legitimirajo obstoječe stanje in uredniško politiko, ki je sprta z vsako logiko ter drugim očita tisto, kar veselo ves čas počne sama. Še boljši primer sta morda novinarja nacionalne televizije. Eden pripravlja oddajo, v kateri iz prve roke izvemo, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno, drugi pa vodi intervjuje, včasih tudi s pesniki iz tujine, ki jim kasneje nastop prepove mariborsko sodišče. Če bi njuni oddaji imeli kakršenkoli vpliv na javno mnenje ali delež političnih preferenc za posamezno politično opcijo pri nas, bi bili prepovedani. Tako pa lahko životarita naprej, da nacionalka s tem opravičuje svoj posebni status in ja, pobiranje naročnine. Tudi to je medijska svoboda.

Zatorej, dragi kolegi novinarji, dokler boste imeli zlagan občutek, da niste sestavni del političnega boja za oblast ter nastopate s pozicije lepe duše, ki čista in neumazana kot zrcalo odslikava kruto realnost našega vsakdanjika, mi ne govorite o pritiskih, ker mi to res dvigne pritisk. Namesto tega se raje sami zazrite v to zrcalo, ki ga bojda neodvisno nastavljate vsem, o katerih pišete in poročate, in videli boste hudiča oziroma svojo zrcalno sliko. Do takrat pa lahko noč in srečno, kolegi.

Nam redkim, ki neodvisno in objektivno poročanje ter vlogo čuvaja oblasti in varuha pravice javnosti do obveščenosti jemljemo resno, pa prej ali slej ostane zgolj, da stisnemo zobe in nadaljujemo po svoji poti. Kako je že zapisal Nejc Zaplotnik, naš legendarni alpinist, ki se je leta 1979 kot prvi Slovenec povzpel na Mount Everest? Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Zatorej, dragi kolegi novinarji, dokler boste imeli zlagan občutek, da niste sestavni del političnega boja za oblast ter nastopate s pozicije lepe duše, ki čista in neumazana kot zrcalo odslikava kruto realnost našega vsakdanjika, mi ne govorite o pritiskih, ker mi to res dvigne pritisk. Namesto tega se raje sami zazrite v to zrcalo, ki ga bojda neodvisno nastavljate vsem, o katerih pišete in poročate, in videli boste hudiča oziroma svojo zrcalno sliko. Do takrat pa lahko noč in srečno, kolegi.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
aljuš pertinač Faktor na TV3 Zdru združenje novinarjev in publicistov društvo novinarjev slovenije Nejc Zaplotnik Mont Everest fakulteta za družbene vede bojan požar Janez Janša tit turnšek levica bbc HTV rtv slovenija

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Natalija Chvatal

2019-10-19 10:20:48


Kakšen obliž na ranjeno dušo je branje vaših kolumen in gledanje Faktorja, ker si upate. Pred 4 leti sem se umaknila iz Slovenije, ker nisem več mogla dihati (pa ne zaradi bolezni) in iz tropske daljave spremljam propadanje in uničevanje države, ki smo se je tako veselili. Srečujem ljudi iz celega sveta, mnogi, ki so že bili v Sloveniji me sprašujejo, kaj delam tukaj, ko pa imam tako lepo domovino. In moj odgovor: glede na to, da sem videla veliko sveta, si upam trditi, da na tako majhnem koščku ni nikjer na svetu toliko lepot. Slovenija je dragulj Evrope: prekrasna narava, gozdovi, čiste reke, morje, gore, vinogradi, odlična hrana, odlično vino, izjemna geografska lokacija, delovni in pošteni ljudje, pa vendarle... ko je bog delil naravo, jo je vsul na ta majhen košček sveta iz velike vreče, ko pa je delil pogum, samozavest in ponos, pa je bila vreča že očitno prazna. Po vsem, kar slovenski narod dovoli krokarjem in krvosesom pa mislim, da si države niti ne zaslužimo, ker je ne znamo ceniti, sicer pa je tako in tako že ukradena od mafije. Ko smo se osamosvojili, sem mislila, da bomo rabili 5 let, da uskladimo zakonodajo in se navadimo na demokracijo, kakšna zmota, verjetno niti 50 let ne bo dovolj, kar pomeni, da je komunizem ukradel narodu najmanj 100 let!! Koliko zavrtih generacij! Največjo škodo narodu pa so naredili in jo še delajo presstituti in presstitutke ter šolski sitem. Ko ni več morale, je dovoljeno vse. Zato mi je toliko bolj toplo pri srcu, ko se vedno več posameznikov na vseh področjih upa izpostavljati z resnico in pri tem je vajina vloga gospoda Požar in Pertinač neprecenljiva. Še je upanje, pogumno naprej in hvala obema.
Radolf Mitler

2019-10-19 09:21:50


Gnoji!
borut rojc

2019-10-19 08:23:00


Vsak režim enoumja uporablja propagandno mašinerijo kot najmočnejše orožje,tako tudi ta, nekoliko modificirani v Sloveniji danes. Zato Šarec daje vtis lagodnosti in brezbrižnosti, ker so zadeve pod nadzorom, četudi mu ni nič jasno in sploh ne ve, za kaj gre pri vodenju države. Vajen je, da tisto, česar ne zna, drugi postorijo namesto njega. ..Opažam tudi nekaj karakterne norosti pri njem, zato uživa, ko igra na karto strahovlade . Nekoč so se ga bali zaposleni na kamniški občini ; vem, ker sem od tam. Pravzaprav je Šarec od tam, od koder sem jaz. Z žrtvami je obračunaval na način, po izpovedi ene od njih, da so končale praktično na psihiatrični kliniki. Verjamem, da so tudi ti, komiku dali glas podpore na državnozborskih volitvah, le, da je odšel od tam. Razlika od tistih časov do danes je zgolj ta, da se gospoda iz Šmarca danes boji tudi žena. Sposoben je marsičesa od tistega, kar so počeli njegovi vzorniki, morda tudi sorodniki po partijski liniji, s tremi razredi osnovne šole. Po končanem izobraževanju, so pasli ovce in ubijali ljudi...Po nobeni logiki zdrave kmečke pameti, ne more država, kjer se prirejajo volitve, množično znotraj pravosodnega sistema, obsoja nedolžne ljudi, brani pa stokrat dokazane kriminalce, kjer se o človekovih pravicah izrekajo zakrknjeni komunistični zločinci in stare , odslužene partijske kurbe, imeti kdajkoli pomembne vloge v EU-ju in nasploh postati del civiliziranega zahoda. ..Šarec je zgolj ministrant te mafije. Kamničani pač vemo, kako ga je boter, pa ne tisti, birmanski, uvajal in pripravljal za vlogo, ki jo igra danes. Potrebuje le široko divizijsko podporo režimskih medijev, da utiša tiste, ki bi radi prebili dvojni obroč. Mladim uspeva, bežijo preko meje, starodobniki ostajamo in hranimo zadnji naboj v cevi zase. Čeprav niti on ni več tako mlad, poveljnik murgelske divizije. Z vsakim dnem, ko je starejši, se bolj kaže, da ni iz teh krajev, da ni naš. Prišel pa je po isti poti kjer danes vdirajo in obroč prebijajo orientalski divjaki in zamorci. Pa ravno v Šmarco.

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Izpoved Aljuša Pertinača: Zakaj mi dvigne pritisk, ko novinarji govorijo o pritiskih