objavi na
pozareport.si

forum

Slovenija

Petek, 7. junij 2019 ob 06:17

Dokler bo Alenka Bratušek ministrica, bodo njeni rezultati dragi, neuspešni in pokvarjeni. Kot vedno doslej!
Aljuš Pertinač pojasnjuje afero, delno že objavljeno v oddaji Faktor, afero, ki bi morala v trenutku končati njeno politično kariero ...
Forum !

Odpri galerijo

Kariera Alenke Bratušek v marsičem odslikava negativno selekcijo, ki vlada v slovenski politiki in ki na površje vedno bolj prinaša podobne, ne pa sposobnih.

KOLIKO NAS STANE OGRAJA ALENKE BRATUŠEK?

Piše: Aljuš Pertinač

Magistrico Alenko Bratušek, marca prihodnje leto bo praznovala abrahama, poznam že slabih 20 let. Spominjam se je še iz časov, ko je na takratnem ministrstvu za malo gospodarstvo in turizem, ki ga je vodil Mariborčan Janko Razgoršek (se še spomnite zof Razgoršek?), pisala virmanske naloge. Od tedaj je prehodila dolgo pot, ki je vrh doživela s funkcijo predsednice vlade in kandidaturo za evropsko komisarko. Njena kariera v marsičem odslikava negativno selekcijo, ki vlada v slovenski politiki in ki na površje vedno bolj prinaša podobne, ne pa sposobnih.

Svoj prvi karierni vzpon je doživela na ministrstvu za finance med ministrovanjem žal že pokojnega Andreja Bajuka. To je bil čas prve Janševe vlade, ko je Slovenija po vstopu v Evropsko unijo začenjala črpati sredstva evropskih strukturnih skladov. Da bi izboljšal črpanje, je Janez Janša takrat uvedel redne tedenske sestanke po sejah vlade, ki so se jih udeleževali trije resorni ministri s sodelavci: minister Ivan Žagar, šef organa upravljanja (ministrstvo za lokalno samoupravo in regionalno politiko), minister Janez Drobnič, šef največjega posredniškega telesa (ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), in minister Andrej Bajuk, šef plačilnega organa (ministrstvo za finance). Na začetku ti sestanki niso obrodili pretiranih sadov. Problem se je pojavil že pri interpretaciji podatkov o uspešnosti črpanja. Minister Drobnič je namreč na sestanke hodil z Excellovimi tabelami, minister Žagar z izpisi iz informacijskega sistema ISARR, minister Bajuk pa z izpisi iz aplikacije MF-RAC. V družbi Bajuka je takrat na sestanke prihajala tudi Alenka Bratušek. Najprej kot vodja sektorja za proračun, kasneje pa kot generalna direktorica direktorata za proračun. Spominjam se, da je že tedaj izstopala po ostrih stališčih in precej pogovorni slovenščini za vladne sestanke ter po krznenem plašču, v katerem je blestela in ki je bil verjetno sprožilec mnogih govoric o tem, zakaj in kako se je tako bliskovito povzpela na finančnem ministrstvu.

KO ALENKA ZAČNE NOSITI KAVBOJKE.

... STIL VEDENJA PA ITAK KAVBOJSKI

Janša je leta 2008 izgubil volitve proti Borutu Pahorju in na finančno ministrstvo je prišla nova metla v podobi Franceta Križaniča. Alenka Bratušek je na teh volitvah kandidirala za poslanko na listi novoustanovljene stranke Zares pod vodstvom Gregorja Golobiča, vendar ni bila izvoljena. Pahorjeva vlada Bratuškove ni razrešila, ostala je direktorica direktorata, je pa ona spremenila garderobo. Začela je nositi kavbojke. Tudi njen način vodenja direktorata za proračun in stil vedenja je bil precej kavbojski. Na medresorskih sestankih je tako denimo pogostokrat sedela z eno nogo na tleh in drugo na stolu. Čeprav je bila po rangu dve stopnici nižje, so se je ministri že takrat malo bali. Čeprav ni bila neprivlačna na pogled, jih je verjetno oplašila s svojo agresivnostjo in sočnim besednjakom. Spomnimo, to so bili časi, ko si za ministra v vladi moral biti redni profesor ali vsaj dvojni doktor nečesa.

Med Pahorjevo vlado sta se najini poti prvič konkretneje srečali. Šlo je za projekt večnamenskega nogometnega stadiona Stožice, katerega gradnjo je takratno ministrstvo za šolstvo in šport sofinanciralo iz evropskih sredstev. Ker je bila Bratuškova šefica proračuna, je spadal pod njo tudi tako imenovani plačilni organ za evropska sredstva. Ko je prišel čas za to, da Slovenija v Bruselj pošlje zahtevek za povračilo (investicija se je sofinancirala v razmerju 75:25, 75 odstotkov sredstev iz EU-proračuna in 25 odstotkov iz nacionalnega proračuna), se je Bratuškova obotavljala. Janez Janša je sofinanciranju stadiona namreč ostro nasprotoval in Bratuškova je menila, da bo uporabil svoj vpliv v Bruslju in dosegel, da Evropska komisija ne bo odobrila zahtevka za povračilo. Namesto tega je predlagala, da bi projekt za nazaj razglasili za nacionalnega in zahtevka v Bruselj sploh ne bi poslali. Slovenija bi bila tako ob 6,5 milijona evrov evropskega denarja in toliko bi tudi znašala škoda za državni proračun. Temu sem ostro nasprotoval, Bratuškovi in njenim sodelavkam pa zagrozil, da jih bom kazensko ovadil zaradi oškodovanja državnega proračuna in zlorabe uradnih pravic oziroma položaja, če zahtevka ne pošljejo v Bruselj. Ustrašile so se, ga poslale in Evropska komisija ga je potrdila, slovenski proračun pa je imel 6,5 milijona evrov več prihodkov oziroma toliko manj primanjkljaja. Ja, tako so potekale velike investicije v športno-rekreacijsko infrastrukturo in mogoče jih tudi zato kasneje ni bilo več, z izjemo sofinanciranja prenove košarkarskih dvoran za Eurobasket 2013.

Z Alenko Bratušek nikoli nisva bila prijatelja, od takrat naprej pa sva se gledala izrazito postrani. Širša javnost je zanjo sicer prvič izvedela septembra leta 2011, ko je tednik Reporter (vir) razkril, da so v JGZ Brdo (v tem protokolarnem kongresnem centru je potekala večina aktivnosti med slovenskim predsedovanjem EU) za ceneno preprogo odšteli reci in piši 150.000 evrov. Direktor JGZ Brdo je bil takrat Iztok Purič (zapomnite si to ime!), predsednica upravnega odbora pa, pozor, Alenka Bratušek. S tega mesta je sicer že pred izbruhom omenjene afere odstopila oktobra 2010 v nikoli pojasnjenih okoliščinah. Potem ko je na njeno sporno vlogo v tem zavodu opozoril poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti: "Med različnimi izvajalci, ki so gradili in opremljali Kongresni center na Brdu, se govori, da so istočasno gradili stanovanjske objekte zaposlenim v omenjenem zavodu, v neposredni bližini JGZ Brdo. Tako se govori, da naj bi gradili stanovanjski hiši v Stražišču gospe Alenki Bratušek, zaposleni na ministrstvu za finance kot generalni direktorici direktorata za proračun, in v Gamsovem raju na Zgornji Beli gospe Majdi Markun, zaposleni v JGZ Brdo kot vodja nabavnega trženja. (…)." Vir: Reporter. Ali je bil del denarja od krepko preplačane preproge namenjen za plačilo stroškov kandidature Bratuškove na volitvah leta 2008, si odgovorite sami.

Na predčasnih volitvah decembra 2011 je bila Bratuškova izvoljena za poslanko Pozitivne Slovenije. Zoranu Jankoviću sicer ni uspelo sestaviti vlade, zato je oblast ponovno prevzel Janez Janša. Ko je znamenito poročilo Klemenčičeve Komisije za preprečevanje korupcije o premoženjskem stanju predsednikov strank odneslo drugo Janševo vlado, Igor Lukšič, ki je bil takrat predsednik Socialnih demokratov, ni hotel iti v vlado s Pozitivno Slovenijo, če jo bo vodil Zoran Janković. Ta je svoj status predsednika PS zamrznil, poslovodeča pa je postala Alenka Bratušek. Njena prva naloga je bila poiskati kandidata za mandatarja oziroma predsednika vlade. To je bil namreč pogoj, da se Janševi vladi v parlamentu izglasuje konstruktivna nezaupnica. Toda še preden je poiskala novega predsednika vlade, pa se je soočila z dvema novima aferama.

Najprej ji je portal, ki ga pravkar berete, očital, podprto z dokumenti, da je kot nekdanja članica in predsednica upravnega odbora JGZ Brdo zlorabljala svojo funkcijo za finančne in druge privilegije (vir). Zaposleni v JGZ Brdo naj bi ji v službenem času in na davkoplačevalske stroške (v obdobju, ko je bila predsednica upravnega odbora tega zavoda) na njeni domači hiši opravljali obrtniška in vrtna dela ter tja vozili gradbeni material. Računi za to početje so bili izdani šele naknadno, nekaj mesecev po tem, ko so bila dela že opravljena. Pa še pri tem so se zmotili za skoraj 500 evrov v korist Alenke Bratušek.

MAGISTERIJ REŠI BRGLEZ IN SIMPATIJE IVA DANEUA

Druga afera pa je bila povezana z očitki, da je njena magistrska naloga z naslovom Statusna sprememba Servisa za protokolarne storitve iz neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod (ja, vici se pišejo sami), napisana v sklopu podiplomskega študija na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, plagiat. Bratuškova, ki se sicer ves čas kariere razglaša za finančno strokovnjakinjo, po osnovni izobrazbi ni ekonomistka, ampak je diplomirala iz tekstila, natančneje iz vpliva poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja. Analiza njenega magistrskega dela je pokazala, da je Bratuškova veliko vsebine brez navedbe vira preprosto prepisala iz različnih vladnih gradiv (vir). Kljub temu je senat FDV stalo veliko znoja, da je šele 1. julija 2013 sprejel sklep o ustavitvi postopka za odvzem znanstvenega naslova magistri Alenki Bratušek. Sporočili so, da pogoji za odvzem znanstvenega naslova, kot jih predvideva Statut Univerze v Ljubljani, ne obstajajo (vir). Komisijo, ki je preverjala pristnost njenega znanstvenega dela, je vodil Milan Brglez, kasnejši predsednik državnega zbora (SMC) in pred kratkim izvoljeni evroposlanec na listi SD. Za posrat, vam rečem.

Vmes je Bratuškova, ki ji niti dve tako hudi aferi nista odvzeli želje po oblasti, kaj šele odtujili neženirano podporo dominantnih medijev, mrzlično iskala novega predsednika vlade. In na koncu ga je oziroma jo je tudi našla. V ogledalu. Za mandatarko je namreč sklenila predlagati kar samo sebe. 11. vlado v samostojni Republiki Sloveniji je tako prevzela prva ženska. Iz časa njenega vodenja vlade sta nam v spominu ostala predvsem intervju, ki ga je dala za CNN, in hvalisanje, da je kot članica slovenske trojke (poleg ministra za finance Uroša Čuferja in guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca) obranila Slovenijo pred evropsko trojko. Meni osebno pa še dvoje. Najprej pogovor z legendo slovenske košarke Ivom Daneuvom v Stožicah ob robu Eurobasketa 2013, ko mi je dejal nekako takole: "Gospe Bratuškove ne poznam. Njenega dela ravno tako ne. Ne znam oceniti, ali je sposobna za mesto predsednice vlade in ali dela dobro. Vendar čutim neko simpatijo do nje." Hja, takšen je pač očitno vpliv žensk z dolgimi nogami na ostarele moške. Drugič pa proslava ob obletnici Dražgoške bitke leta 2014, ko je slavnostni govornik Viktor Žakelj, nekdanji predsednik Socialistične stranke Slovenije, na vse pretege hvalil Bratuškovo in Čuferja, ki ju ni bilo tam, z neizbranimi besedami pa kritiziral predsednika republike Boruta Pahorja, ki je v Dražgoše prišel peš, po celonočnem pohodu.

Samopredlagalni oziroma zrcalni koncept predlaganja kandidatov za pomembne funkcije je Bratuškova v svoji nadaljnji karieri uporabila vsaj še dvakrat. Najprej, ko je po odstopu ministra za zdravje za vršilko dolžnosti predlagala kar samo sebe, in drugič, ko se je predlagala za kandidatko za slovensko evrokomisarko v Junckerjevi komisiji. Na zaslišanju v evropskem parlamentu je sicer, kot vemo, neslavno pogorela in ni postala komisarka. 8. oktobra 2014 so jo kot kandidatko za komisarko za energetiko in podpredsednico komisije evropski poslanci namreč zavrnili s kar 112 glasovi PROTI in zgolj 13 ZA.

Vmes se je Zoran Janković naveličal svojega zamrznjenega statusa, ki je očitno škodil njegovim poslom, zato je sklenil ponovno kandidirati za predsednika stranke, protikandidatka pa je bila ravno Bratuškova. Presenetljivo je bil za predsednika stranke, ki je nosila njegovo ime (Pozitivna Slovenija – Lista Zorana Jankovića), ponovno izvoljen Janković, kar je povzročilo odstop Bratuškove in predčasne volitve, na katerih je premočno slavil kasnejši premier Miro Cerar mlajši.

Kljub temu je Bratuškovi z maja 2014 ustanovljeno stranko Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB) uspelo prestopiti parlamentarni prag s 4,38 odstotka glasov, Jankoviću pa ne. Bratuškova je v tem mandatu ostala v opoziciji, preimenovala stranko v Stranko Alenke Bratušek (SAB) in se na predčasnih volitvah 2018 ponovno uvrstila v parlament s petimi poslanci, vendar sama ni bila izvoljena. Kljub temu je vstopila v 13. mavrično antijanša vladno koalicijo s podporo samoizpovedno opozicijske stranke Levica in postala ministrica za infrastrukturo. Iztoka Puriča (se spomnite imena?), ki ji je kril hrbet na JGZ Brdo ter ji omogočal obnovo hiše in brezplačno koriščenje welless storitev v centru Brdo, pa je, potem ko ni bil izvoljen za župana Kranja, nagradila s funkcijo ministra za kohezijo in razvoj.

IN TO JE NJENA NAJVEČJA AFERA DOSLEJ:

UNIČILA POŠTENO DRUŽINSKO SLOVENSKO PODJETJE

In ravno v čas, ko je bila Bratuškova opozicijska poslanka, spada njena verjetno do sedaj največja afera oziroma dejanje, ki bi moralo v trenutku končati njeno politično kariero. V zameno za osebno in najverjetneje tudi finančno korist je namreč praktično uničila pošteno in dobrostoječe slovensko družinsko podjetje, ki je državi priskočilo na pomoč med največjo grožnjo nacionalni varnosti od osamosvojitvene vojne dalje, ter hkrati bistveno otežila in ošibila varovanje naše južne, schengenske meje. Če želite izvedeti, kako umazano ter kako pristransko in nedržavotvorno se je sposobna za dosego lastnih političnih in zasebnih ciljev vesti naša nekdanja premierka, potem berite naprej.

Leta 2015 je Slovenijo udaril veliki migrantski val. V pol leta je šlo čez naše ozemlje približno pol milijona nezakonitih migrantov. Država je bila na veliki preizkušnji, kako se obraniti pred nezakonitimi migracijami, zavarovati našo južno in hkrati schengensko mejo ter preprečiti, da bi Slovenija postala migrantski žep za sto tisoče nezakonitih prebežnikov.

Zaradi omejenosti človeških resursov v policiji in vojski so bile prva misel oziroma najoptimalnejša rešitev v danih razmerah tako imenovane tehnične ovire na meji v podobi rezilne žice in panelne ograje. Policija in vojska sta začeli mrzlično iskati podjetja, izvajalce, ki bi lahko dobavili in predvsem čim prej montirali ustrezno ograjo. Med podjetji, na katera so se obrnili po pomoč, je bilo tudi podjetje Minis, d. o. o., iz Žalca. Ob izbruhu migrantske krize je namreč to podjetje sodelovalo pri postavitvi migrantskega centra v Avstriji, kjer so se seznanili z najhitrejšim možnim načinom postavitve panelne ograje, ki je njihova konkurenca pri nas takrat ni poznala. Kasneje so za hitro montažo vrtilnih vijakov razvili celo poseben stroj – goseničarja, za katerega so na celjskem obrtnem sejmu leta 2016 prejeli posebno nagrado. To jim je omogočilo, da so v izvedbo ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) edini ponudili nov način postavitve ograje ter kmalu začeli pomagati Slovenski vojski pri postavljanju rezilne žice (concertine). Delali so v izjemno težkih razmerah. Teren je bil ponekod praktično nedostopen, lokacije postavitve so morale ostati tajne praktično do zadnjega trenutka. Ograjo so postavljali pod budnim očesom in pred puškinimi cevmi slovenskih specialcev na eni strani in hrvaških na drugi. Kljub vsemu jim je uspelo postaviti od 200 do 300 metrov ograje dnevno, v skupni dolžini okrog 60 kilometrov. Dobavili in postavili so vso zahtevano ograjo po pogodbi. Bili so edini in najcenejši ponudnik tovrstne ograje. To ograjo lahko Zavod RS za blagovne rezerve (ZRSBR), ki je bil formalni naročnik, demontira in jo prestavlja, kamor želi, ker je njen rok uporabe praktično neomejen in ker je iz materialov, ki ne rjavijo.

Skratka, Minis, d. o. o., je bil pogodbeni partner oziroma izvajalec, ki si ga je država Slovenija v tistem trenutku lahko samo želela. Ali je Minis pri tem tudi zaslužil? Seveda je. Okrog 9 milijonov evrov. Preostalih 9 milijonov od skupno 18, kolikor je takrat stala ograja na meji, so si razdelila štiri druga podjetja. Za primerjavo, zgolj najem šotorov za zbirne centre za nezakonite migrante nas je davkoplačevalce stal 6 milijonov evrov.

Pričakovati bi bilo, da bo Minis oziroma njegova ograja postala standard za postavljanje vseh nadaljnjih panelnih ograj po Sloveniji. In tudi je. V vseh javnih naročilih, ki jih objavlja ministrstvo za javno upravo (MJU) oziroma njihov urad za oskrbo beguncev, je standard ograje takšen, kot ga je postavil Minis. Zakaj torej ne govorimo o zgodbi o uspehu? Minis je imel vse razen dejstva, da je Alenka Bratušek, nekdanja predsednica vlade in sedanja ministrica, tesna prijateljica alfe in omege v nekem drugem podjetju, ki se tudi ukvarja s proizvodnjo in montažo ograj. Gre za Zdenko Kočevar iz podjetja Ograje Kočevar. To je v primerjavi z Minisom mnogo večje in tudi bolj razvpito podjetje glede na številne kršitve delovnopravne zakonodaje, ki jih pri njih redno ugotavlja Inšpektorat RS za delo. Zdenka Kočevar in Alenka Bratušek sta menda dobri prijateljici. Večkrat naj bi se srečevali v Rimskih termah v Rimskih Toplicah. In Alenka Bratušek preprosto ni mogla dopustiti, da bi bilo podjetje njene dobre prijateljice ob odličen posel samo zato, ker je konkurenca bolj pridna in tehnološko naprednejša.

Ograje Kočevar so imele samo en problem, ampak ta je bil ogromen, za pravno državo praktično nepremostljiv. Še sreča torej, da Slovenija razen na papirju niti od daleč ne spominja na pravno državo, in še večja sreča, da je Alenka Bratušek, kot je dokazala že ničkolikokrat, v politiki pripravljena storiti vse, da uveljavi svoj interes, četudi na škodo koga drugega ali pa kar države same. Problem Ograj Kočevar je, da je njihova ograja slaba. Po domače povedano, za en drek. Če ne verjamete, pojdite v hotelski kompleks Stella Maris v Umagu in si jo oglejte. Po enem letu od postavitve že veselo rjavi. Poleg tega njihova ograja potrebuje betonske temelje. To pomeni, da je, ko jo enkrat postaviš, ne moreč več premakniti. Če pustimo ob strani dejstvo, da tri četrt naše južne meje zaradi težko dostopnega terena tako ali tako ne ustreza postavitvi tovrstne ograje, in če pustimo ob strani dejstvo, da za postavitev tovrstne ograje država potrebuje gradbeno dovoljenje (sic!), ali si predstavljate slovenskega kmeta, ki bi dovolil, da se mu s tovornjakom hruško in gradbeno mehanizacijo lomasti po njegovi zemlji samo zato, ker država potrebuje ograjo na meji?!

Prav imate, tudi jaz si ga ne, zato je popolnoma jasno, da Ograje Kočevar pod temi pogoji ne morejo konkurirati Minisu, zato so v boj raje poslali svoje daleč najmočnejše orožje, Alenko Bratušek namreč. In Alenka je takoj zavihala rokave. Najprej je sklicala serijo tiskovnih konferenc, na katerih je zlivala žolč in jezo na Minis in vlado Mira Cerarja zaradi kakor netransparentnih postopkov nabave in montaže ograje (kot da je firma kriva za to, kakšen postopek je ubrala država), kasneje pa še najprej zaprto in nato za javnost pompozno odprto sejo matičnega delovnega telesa državnega zbora (komisija za nadzor javnih financ), kjer je ugotovila (vir: magnetogram 22. nujne seje, 1. marec 2017):
- da lahko panelno ograjo kupiš v tako rekoč vsakem malo večjem trgovskem središču z gradbenim materialom (tisto panelno ograjo, ki je razen Minisa takrat v Sloveniji ni znal nihče postaviti in za katero so dobili nagrado na MOS Celje);
- da je posel dobilo popolnoma neznano podjetje Minis iz Žalca, ki naj bi bilo povezano z vladajočo stranko SMC (kasneje se je to izkazalo za laž) in ki naj bi imelo med pridobitvijo posla zgolj 0,57 zaposlenega (po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je Minis v letu 2014 zaposloval dva človeka, v letu 2015, ko je podpisal pogodbo z državo, 28 ljudi in leta 2016 52);
- in ne nazadnje kot kronski dokaz, da je podjetju Minis v letu 2016 Furs izdal sklep o izvršbi.

Takratni direktor ZRSBR in podjetje Minis sta vse očitke Alenke Bratušek argumentirano zavrnila, vključno z dokazilom davčne uprave, da v času prijave na javno naročilo države niso imeli davčnega dolga in so torej izpolnjevali vse pogoje. Ampak ne boste verjeli, ker je očitke izrekla bivša premierka in bivša kandidatka za komisarko, je država Slovenija raje verjela njej kot sami sebi in promptno uvedla prekrškovni postopek. Zdaj se je torej v zgodbo vključilo slovensko pravosodje, ki je v zanj rekordnem času, zgolj štirih mesecih, dvakrat razsodilo v škodo Minisa in mu za pet let (!) prepovedalo poslovanje z državo. Minis je seveda vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in če mu po kakšnem novem čudežu, ki pa so pri nas vedno možni, ne bo prisluhnilo vrhovno sodišče, bo sodni spor dobil najkasneje na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, ceno pa bomo spet plačevali slovenski davkoplačevalci in davkoplačevalke.

O tej zadevi smo podrobno govorili že v 298. oddaji Faktor na TV3 (vir). V oddajo smo povabili tudi ministrico Alenko Bratušek, da pojasni svoje ravnanje, namreč, zakaj je javno blatila in govorila neresnice o podjetju, ki je priskočilo na pomoč državi v trenutku njenih največjih potreb, po naključju pa je uspešnejše od podjetja njene prijateljice? Vendar je povabilo zavrnila in hkrati, tako sama kot njena stranka, blokirala avtorja tega zapisa na twitterju!

EPILOG?!

Vprašanje, ki se ob tem postavlja samo po sebi, je popolnoma preprosto. Ali bo Alenka Bratušek kljub vsemu zgoraj zapisanemu lahko še naprej nemoteno lomastila po slovenski politiki ter sproti mimogrede uničevala poštena in dobro stoječa družinska podjetja, hkrati pa pridobivala neupravičeno premoženjsko korist zase in za podjetja v lasti svojih prijateljev? Kot kaže zaenkrat, da. Ali pa bo vendarle tudi ona končno enkrat morala odgovarjati za svoja dejanja? Škarje in platno ima v rokah predsednik vlade Marjan Šarec.

Obstoj njegove vlade še zdaleč ni odvisen od Alenke Bratušek in njene strančice. Šarec ima namreč vedno v rezervi še stranko Levica, Novo Slovenijo in kakopak tudi SNS Zmaga Jelinčiča Plemenitega. Če utegne naš Marjan zgolj zamahniti z roko, češ, kaj se vse to mene tiče, to se je dogajalo, preden sem prišel na oblast, ga prijazno pozivamo, naj blagovoli pogledati, koliko škode mu je Bratuškova naredila zgolj v nekaj mesecih tega mandata na svojem ministrskem resorju. Predor Karavanke, 2. tir, premier Šarec? Zveni znano? Dokler bo tam Alenka, bodo rezultati takšni, kot so bili pri njej vedno do sedaj. Dragi, neuspešni in pokvarjeni.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
aljuš pertinač Alenka Bratušek

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

slavko pezdir

2019-06-23 10:14:02


Ko se bodo naši politiki, medijski dreserji javnega mnenja in običajni volivci naslednjič ponovno zgražali nad nizko volilno udeležbo, naj se spomnijo, da je ta vse nižja prav zaradi splošno prepoznanega neustavnega sorazmernega volilnega sistema (po veljavni presoji Ustavnega sodišča RS), ki generira od volivcev odtujeno in nedemokratično strankokracijo poslancev v Državnem zboru RS. Le od volilne baze popolnoma odtujeni in neodvisni poslanci, ki jih skrbijo le lastni osebni in strankarski partikularni interesi ter njihova obramba za vsako ceno, so sposobni na tako bizaren in prozoren način, kot smo ga lahko doživeli, reševati samopašnega in prezirljivega "multipraktik ministra s teflonsko kožo - vojaka Erjavca", zato da bi branili in utrjevali še naprej predvsem svoje partikularne osebne in strankarske interese ter interese vladajočega politično-kriminalnega podzemlja "ugrabljene države", Za odtujeno in nikomur odgovorno vladajočo strankokracijo v DZ RS, ki v skladu s svojimi partikularnimi interesi samovoljno izbira in postavlja še za razred bolj odtujeno in samopašno izvršilno vejo oblasti, niso ne pomembni in ne veljavni nikakršni politični, strokovni in etični argumenti opozicije. Za aktualno izvršilno in zakonodajno vejo oblasti v RS so le samovoljno in arbitrarno veljavne in izvršljive celo veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS, kar pomeni, da je vladajoča strankokracija na Slovenskem, kakor jo poosebljata "manjšinska" vlada Marjana Šarca in vladajoča koalicija LMŠ, SD, SMC, SAB in Desusa s konstitutivno podporo koalicijsko-opozicijske Levice, temeljni in najbolj poguben generator neustavnosti in protiustavnosti, najmogočnejši kršitelj in ogroževalec demokracije, vladavine prava in dobesedno sistemski sovražnik univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin v RS kot (vsaj formalno) enakopravni in enakovredni članici skupnosti EU. Dokler bo vladajoča kleptokracija in nedemokratično izvoljena strankokracija lahko na tako perverzno pristran(kar)ski način branila in ubranila svoje najbolj politično, strokovno in etično kompromitirane funkcionarje ter z njimi sistematično nižala zaupanje v vladajočo politiko in politike ter s tem posredno tudi v formalno demokratični in pluralni večstrankarski sistem, bo volilna udeležba padala kot izraz vse poraznejšega nezaupanja v veljavni politični sistem in njegove najvidnejše kreatorje in nosilce.

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Dokler bo Alenka Bratušek ministrica, bodo njeni rezultati dragi, neuspešni in pokvarjeni. Kot vedno doslej!