objavi na
pozareport.si

forum

Slovenija

Torek, 18. junij 2019 ob 06:34

Janez Šušteršič: Brezno 2 ali luknjice v zgodbah o bančni luknji
Žrtveni jazbeci že od nekdaj obstajajo zato, da lahko druga jagnjeta ostanejo nedolžna ...
Forum !

Odpri galerijo

Bilo je 17. julija 2013: Uroš Čufer, Alenka Bratušek in Boštjan Jazbec. Slovenska trojka! (foto: STA)

Žrtveni jazbeci že od nekdaj obstajajo zato, da lahko druga jagnjeta ostanejo nedolžna. Recimo predsednica vlade, ki po novem ni rešila države le pred trojko, ampak celo pred mednarodno zaroto neslutenih razsežnosti, v kateri so sodelovali Janša, Orban, mednarodna bonitetna hiša Moody's in celo Radio Ognjišče.

Piše: Janez Sušteršič

V zadnjih tednih se je zvrstila kopica oddaj o bančni luknji. Večina je bila neposredno vezana na ovadbo Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) zoper svet Banke Slovenije (BS), ki smo jo, zahvaljujoč spletnemu portalu Portalplus, lahko tudi vsi prebrali. Najodmevnejša oddaja je bila gotovo dokumentarec Mojce Pašek Šetinc (Brezno, TV Slovenija), za katerega pravijo, da je nastajal pol leta in torej ni bil vezan samo na ovadbo, čeprav je bil z njo v nekaterih delih zelo usklajen, v drugih pa tudi ne. V nasprotju z najostrejšimi kritiki menim, da je dokumentarec nanizal kar nekaj zanimivih informacij in izjav, ki pa mu jih žal ni uspelo povezati z neko sistematično interpretacijo, je pa namesto tega ponudil nekaj bolj ključnega, namreč okvir za politično interpretacijo celotne zgodbe. Kakorkoli, mogoče velja iz celotne množine serviranih informacij in interpretacij poskusiti razločiti tisto, kar je smiselno, od tistega, kar ni. Začnimo z nesmisli.

1. Ovadba nima zveze s precenjenostjo bančne luknje

Tule vas, če niste vsega skupaj sami kritično prebrali, čaka prvo presenečenje. Ovadba sicer res podrobno popisuje postopke in metode skrbnega pregleda premoženja bank in o njih močno dvomi, vendar to nima nobenega pomena za kaznivo dejanje, ki ga očita svetu BS. Ne očita jim namreč napačnega vrednotenja (oziroma precenjenosti bančne luknje), temveč to, da so vrednotenje uporabili za napačen namen. Vrednotenje, ki je bilo namenjeno ugotavljanju višine potrebne državne pomoči bankam, so uporabili za oceno kapitala Nove Ljubljanske banke, čeprav ni bilo narejeno po računovodskih standardih, in s tem utemeljili izbris obveznosti banke do delničarjev in imetnikov podrejenega dolga. Povedano drugače: vrednotenje oziroma ocena bančne luknje bi bila lahko povsem metodološko korektna in točna, pa to ne bi vplivalo na očitano kaznivo dejanje. Govoriti, kar danes vsi počnejo, da je NPU ovadil BS zaradi precenjene bančne luknje, je čista neumnost.

Mimogrede, niti ovadba niti zdrava logika nikjer ne pravita, da bi morali banke za namene sanacije vrednotiti po računovodskih standardih. Poenostavljeno povedano so računovodski izkazi namenjeni ugotavljanju trenutnega stanja in kapitalske ustreznosti ter so lahko podlaga za sprotno dokapitalizacijo bank, ki pa v bistvu pomeni pokrivanje že nastalih izgub. Namen sanacije bančnega sistema, za kar je šlo leta 2013 in tudi že 2012, pa je preprečevanje novih izgub kapitala za naprej, pri čemer je logično treba upoštevati tudi tveganja oziroma predpostavke poslabšanja situacije glede na sedanjo skozi neko srednjeročno obdobje. Relevantno vprašanje glede tega je torej samo, proti kako visokim tveganjem se želiš zavarovati, in od tega je odvisno, kako slabe predpostavke vrednotenj so smiselne.

Tudi mimogrede, povsem logično je, da mora ocene potrebne državne pomoči opraviti zunanji izvajalec, ne banka, ki bo pomoč prejela, in tudi ne država sama, ki bo morala upravičenost pomoči dokazovati evropski komisiji. Jasno je tudi, da mora biti ocenjevalec ne le zunanji, ampak tudi neodvisen pri izbiri metodologije, glede česar je v ovadbi zapisanih nekaj dvomov. Prav tako je tudi jasno, da bo seznam terjatev za prenos na slabo banko določil tisti, ki bo ta prenos finančno pokril, in ne banka, ki se ji s tem pomaga. Ni pa jasno, da mora to početi avtoritarno s tajnimi sestanki in navodili ter na podlagi, če sem prijazen, dokaj nenatančne in deloma arbitrarne metodologije.

2. Številke o precenjenosti bančne luknje so ...

... gostilniško nakladanje

Vrsta stvari, ki jih je bilo mogoče slišati v dokumentarcu ali prebrati v ovadbi, zbuja resen dvom o korektnosti uporabljene metodologije oziroma o utemeljenosti njenih predpostavk o tveganosti premoženja in ekonomskega okolja v doglednem času. Od takrat medije od vsega najbolj zanima, za koliko je bila bančna luknja precenjena oziroma koliko preveč smo davkoplačevalci vložili v sanacijo bank. Slišali smo lahko kup številk, za katerimi pa je manj strokovnosti, kot je zmore povprečen nogometni navijač, ko po četrtem večernem pivu razpravlja o zadnji tekmi svojega moštva.

Vse te ocene imajo namreč eno temeljno napako – ker dvomijo o ocenah, ki jih je izdelala oziroma naročila BS, sklepajo, da mora biti pravilna neka druga obstoječa ocena. Nekateri recimo govorijo o za milijardo precenjeni luknji v NLB, kar približno ustreza tabelam, ki so v ovadbi povzete iz različnih poročil izvajalca skrbnega pregleda, in pojasnjujejo, kako so različne metodološke predpostavke vplivale na razhajanja med njihovimi ocenami in ocenami banke. Drugi govorijo o treh milijardah, kar približno ustreza razliki med celotno vrednostjo sanacije in milijardo in pol, ki jo je naračunal anonimni vir Mojce Pašek Šetinc zgolj na podlagi svojega uvida v vrednotenje nepremičnin. Tretji pač enostavno verjamejo številkam, ki so jih naračunale banke same že spomladi 2013 na podlagi slovenske uredbe o vrednotenju premoženja bank.

Toda zakaj bi morala biti katerakoli od teh ocen pravilna? Če že ne verjamete (več) uradni oceni, zakaj bi kar na lepe oči verjeli ocenam nekoga drugega? Ste morda preverili – ali pa poznate koga, ki je preveril – kredibilnost izračunov NLB in drugih bank, anonimnega nepremičninarja, zagovornikov podrejencev in malih delničarjev ali naključnih ekonomistov vsaj približno tako podrobno in nenaklonjeno, kot je bila v zadnjem času preverjana uradna ocena? Bi rekel, da ne.

3. Dejanski problem:

država samo sebe dvakrat ugrizne v rep

Dejanski problem cele zgodbe o politični odgovornosti je, da so država oziroma njeni odločevalci sami sebe dvakrat pošteno ugriznili v rep in se jim to zdaj pošteno vrača.

Prvi samougriz je povsem jasno razkril Metod Dragonja (politik, vidni član Stranke Alenke Bratušek in bivši poslovnež; op.u.) v svojem komentarju po ogledu dokumentarca. Dejal je, da se je ocena vrednosti bančne luknje dramatično povečala zato, ker je bilo končno vrednotenje narejeno po metodi likvidacijske vrednosti. Enako glede NLB ugotavlja tudi ovadba. To izjavo je treba samo povezati s korektnim pojasnilom Uroša Čuferja (ministra za finance v vladi Alenke Bratušek), da se državne pomoči lahko daje samo podjetjem, ki so sposobna preživetja, in samougriz je povsem na dlani. Namreč takole: na nek določen dan Banka Slovenije ugotovi, da pod domnevo likvidacije NLB nima dovolj sredstev za poplačilo upnikov (hm, v bistvu ugotovijo, da bo, če se banko likvidira, ta bankrotirala...), in kot ukrep izbriše njene obveznosti. Naslednji dan da vlada banki državno pomoč, kot da gre za delujoče podjetje, sposobno preživetja, in s tem negira realnost domneve o likvidaciji, ki je bila potrebna zgolj za izbris podrejencev, ta pa je bil potreben, ker je vlada z njim pogojevala državno pomoč. Skratka, če banka na papirju ne bi bankrotirala, ne bi dobila državne pomoči, ki je kot bankrotiranec itak ne bi smela dobiti, če jo je dobila, pa seveda niti na papirju ne bi smela bankrotirati, ker bo z državno pomočjo lahko poplačala svoje obveznosti in še kaj za zraven.

Drugi samougriz nenehno razkrivajo vsi vpleteni, le da ga nihče zares ne opazi. Gre pa za to, da nam nenehno razlagajo, da nov evropski pristop reševanja bank zahteva "pošteno porazdelitev bremen", kar je korektno, ni pa korektna interpretacija, da "poštena porazdelitev" nujno zahteva popoln izbris obstoječih lastnikov in imetnikov podrejenega dolga. Danes je že povsem jasno, da takšna zahteva ne izhaja iz evropskih predpisov in da je bila takšna zgolj naša interpretacija za domače potrebe. Kakšna konkretno pa je bila "poštena porazdelitev"? Finančno so k dokapitalizaciji razlaščenci prispevali največ, kar so lahko, država pa še veliko več, kar imamo lahko za pošteno. Lastniško gledano pa so razlaščenci izgubili svoj delež v kapitalu (osnovnem in podrejenem) banke, medtem ko ga je država ohranila. To pomeni, da je s prodajo povrnila del svojega stroška sanacije, še več pa ga je povrnila s prodajo premoženja, prenesenega na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Zaslužek iz prodaje prenesenega premoženja namreč ni zaslužek tujih svetovalcev banke, kot bi morda lahko kdo sklepal iz dokumentarca, ampak zaslužek lastnice DUTB, to je države, in je namenjen prav temu, torej (delni) povrnitvi stroškov reševanja bančnega sistema. Tudi ta del bi bil morda lahko pošten, če bi država razlastila lastnike, ki so bili odgovorni za slabo poslovanje banke, namesto njih sanirala banko in se potem s prodajo banke in njenega slabega premoženja delno ali v celoti poplačala. Vendar pri nas ni bilo tako, saj je očitno, da je država s sanacijo reševala svoje banke, ki jih je sama slabo upravljala, torej je v bistvu reševala samo sebe pred samo seboj in si pri tem za povrh vsega izgovorila še, da lahko ohrani 25 odstotkov lastništva sanirane banke, ki jo je rešila pred samo seboj. To seveda vprašanje poštene porazdelitve bremena postavi v povsem drugačno luč.

4. Pravo vprašanje:

komu je bila visoka ocena "bančne luknje" v interesu?

Če privolimo v tezo, da je bila ocena bančne luknje previsoka oziroma povečana z nekaterimi "metodološkimi" odločitvami v zadnjem hipu, potem se moramo seveda vprašati, komu je bila takšna ocena v interesu. Težko je dati dokončen odgovor, lahko pa nekoliko špekulativno nanizamo niz zainteresiranih.

Vsekakor je bila visoka ocena potrebna za izbris podrejencev. Ta je neposredno znižal vložek, ki ga je morala dati država, ker je verjetno bil ali bi celo moral biti interes finančnega ministra. Ali se mu je račun na koncu izšel, ne vem, saj višja ocena luknje pomeni tudi višjo skupno vrednost dokapitalizacije.

Vsekakor je bila čim višja državna pomoč tudi v interesu evropske komisije, ki si je s tem zagotovila, da bo Slovenija "sama rešila svoje probleme" in se jim ne bo treba ukvarjati s tem, da bi pomoč zagotovili kako drugače, to je od drugih držav članic in mednarodnega denarnega sklada.

Druga plat visoke ocene luknje so seveda nizke cene prenosa in širok zajem terjatev za prenos na DUTB. Kot je bilo nakazano v medijih, so se nekatere terjatve verjetno znašle na seznamu za prenos mimo neke jasne logike enotnih meril, nekatere druge, ki so jim ustrezale, pa se sprotno niso znašle na njem. Nizke cene in širok prenos terjatev so seveda v interesu finančnih svetovalcev, ki bodo sodelovali tudi pri njihovi prodaji, in seveda tistih, ki računajo, da jih bodo kupovali. Nekatera od teh svetovalnih podjetij so tudi tesno povezana z evropsko komisijo oziroma nastopajo na njenih seznamih kredibilnih podjetij in se zato pojavljajo v več državah v težavah. Med njimi je tudi PIMCO, od katerega je finančni minister Uroš Čufer dobil nekakšno reševalno posojilo in ki si ga, kot pravi, niti ni upal javno omenjati. Nekatere od teh povezav, na primer vključenost istih mednarodnih svetovalnih podjetij v različne faze vrednotenja terjatev in njihovih prodaj, vključno s problematiziranjem tuje uprave DUTB, je zaznal tudi dokumentarec. Ni pa recimo zaznal, da je tudi kasnejši slovenski direktor DUTB prišel iz skupine, ki je izvajala zdaj tako zelo sporni skrbni pregled.

K vsemu temu je treba dodati še vpliv neformalnih omrežij, ki so svoj kapital že prej umaknila v tujino in si pripravljala teren za ponoven prevzem samih sebe oziroma svojih podjetij prek DUTB. Ta vidik je dokumentarec izpustil, omenil pa ga je predsednik parlamentarne preiskovalne komisije na Pop TV (Jernej Vrtovec, poslanec Nove Slovenije in predsednik parlamentarne preiskovalne komisije za DUTB; op.u.), konkretno primere ACH in Proteja, in samo želimo si lahko, da mu jih bo tudi dejansko uspelo raziskati.

5. Zakaj ovadba ravno zdaj?

Če si na primer poiščete in preberete "slavospev" Rada Pezdirja Hariju Furlanu ob njegovem imenovanju (vir), je v njem cel kup primerov banksterskih in medikomafijskih poslov, ki so ostali neraziskani in brez ovadb, čeprav so se zgodili že prej in bili tudi uradno naznanjeni. Zakaj torej ravno ta ovadba tako hitro?

Odgovor nakazuje dejanska vsebina ovadbe in opredelitev kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje po ovadbi je izključno izbris podrejencev oziroma uporaba neustrezne podlage zanj. In še to ne v vseh bankah, ampak le v NLB. Glede ostalih bank v ovadbi skoraj ni besede razen bežne navedbe izvajalca skrbnega pregleda v teh bankah, da oni pa so delali po računovodskih standardih. Ovadba, če bi se jutri spremenila v sodbo, torej ne bi kaznovala (morebitnega) previsokega vrednotenja in iz tega izhajajočega finančnega stroška sanacije bank, ampak samo izbris podrejencev v NLB.

To je dovolj indicev, da se parlamentarna komisija posveti vprašanju, kdo so dejansko vse bili izbrisani v NLB in koga iz tranzicijskega kapitalskega omrežja se s to ovadbo poskuša reševati oziroma reševati njegov finančni interes. Nekako ne verjamem, da so najbolj izpostavljeni govorci med izbrisanci, ki so nastopali tudi v dokumentarcu, tisti, ki bi imeli sami lahko toliko vpliva na policijo in tudi na medije.

Ko smo že pri ovadbi – ovadenim očitajo, da naj bi z nezakonitim izbrisom ustvarili premoženjsko korist tretji osebi, to je NLB. Pri tem delu sem se prisrčno nasmejal. Prav gotovo so na BS razmišljali samo o tem, kako NLB zagotoviti čim več denarja, in to celo banki, ki se je ves čas z lastnimi vrednotenji, dopisi in celo tiskovnimi konferencami upirala temu, da bi dobila tako visoko darilo oziroma premoženjsko korist od države. Ta del ovadbe, ki pa je ključen za kvalifikacijo in težo kaznivega dejanja, bi moral pasti že pri prvem soočenju s kakšnim resnim sodiščem in po mojem skromnem mnenju imamo vsaj eno približno resno sodišče, namreč ustavno, in eno občasno resno, namreč vrhovno.

6. Velika evropska zarota kot izgovor za lastno nesposobnost

Televizijski dokumentarec Mojce Pašek Šetinc je v funkciji politične sanacije celotne zgodbe lansiral tezo, da so bile za špekulacije o prihodu trojke v Slovenijo krive izjave Janeza Janše na Radiu Ognjišče in da je evropska komisija močno pritiskala na Slovenijo, ker je bil zanjo zadolžen uradnik, ki pripada evropski ljudski stranki in je menda blizu tudi madžarskemu predsedniku vlade Viktorju Orbanu, ta pa je seveda spet blizu Janši.

Povedano drugače, nihče v evropski komisiji ali tujih medijih ni opazil, da so se bonitetne ocene zniževale že v času Pahorjeve vlade, da je skokovito naraščal dolg države, da kljub tri leta zapored krepko presežnim primanjkljajem resnega gospodarskega okrevanja še ni bilo na vidiku, da se je kljub dokapitalizacijam bank še naprej povečeval obseg slabih terjatev ali do so neodvisne ocene leta 2012 pokazale, da je problem v bančnem sektorju nekajkrat večji od prej predvidene potrebne dokapitalizacije NLB. Ne, tega ni opazil nihče, vsi pa so slišali Janšo na Radiu Ognjišče.

Tudi zgodba o ostrem poročilu, ki naj bi ga tajno in tako rekoč na lastno iniciativo spisal "Orbanov uradnik" iz evropske komisije, je iz trte izvita. Uradnik je namreč pisal poročilo o makroekonomskih neravnovesjih, ki temelji na direktivi EU in se piše za vse države, povsem jasno pa so tudi določeni indikatorji in njihove meje, na podlagi katerih se ocenjuje neravnovesje. Nobenega dvoma ni, da je Slovenija v tistem času imela presežna neravnovesja in o tem (podatkih, analizi) se s komisijo ne da kaj dosti pogajati. Tisto, o čemer se je Alenka Bratušek, ko je "prek evropskih liberalcev" prišla do evropskega komisarja Ollija Rehna, lahko pogajala, je bila formulacija skupne ocene komisije. Izbrana je bila formulacija, ki od komisije ni zahtevala formalne uvedbe programa za odpravo neravnovesij v Sloveniji. Vendar takšne formulacije komisija ni uporabila proti nobeni državi, kar kaže predvsem na politično odločitev, da se formalnega postopka za odpravo neravnovesij enostavno ne bo uvajalo.

V dokumentarcu tudi ni bil omenjen ključni razlog, zakaj komisija v začetku leta 2013 ni zaupala Sloveniji in je nastopila zelo ostro. Ključni razlog je bil, da je nova vlada Alenke Bratušek oznanila, da bank ne bo reševala po poti DUTB, ampak bo iznašla drugačen pristop in da bo spremenila tudi zakon o Slovenski odškodninski družbi (SDH). Bratuškova je v dokumentarcu tudi ponosno poudarila, da na nobenem dokumentu za slabo banko ne boste našli njenega podpisa. Da želijo ubrati drugačen pristop, je bilo očitno tudi iz predstavitve finančnega ministra v državnem zboru in iz same koalicijske pogodbe. Skratka, država je komisiji signalizirala, da odstopa od že uzakonjenih rešitev, ki so imele pri komisiji kredibilnost in v katere je bilo, kot je lepo povedal Čufer, vložene veliko energije, in da hkrati še nima izdelanih drugačnih rešitev. Se kdo čudi, če začnejo potem v Bruslju zvoniti vsi možni alarmi? Ključni rezultat obiska Alenke Bratušek v Bruslju torej ni bil, da je tam nekaj dosegla, ampak da je prišla poklapana domov in povedala, da bo vlada izvajala ukrepe, ki jih je nastavila že prejšnja vlada – ker ni časa za kaj drugega.

Da bi podkrepili tezo o ostrem in nerazumnem nastopu evropske komisije, je bilo v oddaji tudi prikazano, da so slovenske institucije slepo sledile njenim navodilom. Kdor bo prebral ovadbo, bo moral videti, da to ni popolnoma res. Se je pa komisija dejansko vedla nenavadno. Ko je finančno ministrstvo želelo potrditev metodologije vrednotenja v slovenski uredbi, so jim pojasnili, da mnenj o metodologijah ne dajejo, imajo pa svojo, ki je ne razkrivajo. Ko je slovenska stran predstavila nekaj tehtnih vprašanj o metodologiji komisije in argumentirano odgovarjala na njene očitke slovenski, pa je evropski uradnik priznal, da se na vrednotenje ne spozna najbolje, da imajo za vse skupaj samo štiri ljudi in da svoje ocene ne bodo še enkrat preračunavali. Skozi te dialoge komisija prej izpade kot nekontrolirana množica neukih uradnikov in drugorazrednih politikov kot pa nekdo, ki bi si bil sposoben zamisliti in izpeljati zaroto proti kateri koli državi, pa čeprav gre za majhno in pogosto tudi neuko in preplašeno Slovenijo.

7. Žrtveni jazbec in rešena jagnjeta

Nekdo bo moral biti kriv za vse nejasnosti in površnosti pri sanaciji bank. Očitno bo to guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, ki je funkcijo nastopil sredi leta 2013, ne pa tudi tisti, ki je centralno banko vodil do takrat. Je kar prikladna žrtev, med politiki ga nikoli ni nihče preveč maral pa tudi politični levici njegova krivda prav nič ne škodi. Verjetno je njegov glavni greh v tem, da je na DUTB prenesel tudi kaj, kar bi moralo ostati v varnem zavetju omreženih bank, ali da je s tem DUTB omogočil prodajo neomreženim osebam tudi tistih podjetij, ki bi morala ostati naša. Da je bil določen za žrtev, kaže tudi to, da je bil edini intervjuvanec v dokumentarcu, ki mu je novinarka postavljala izrazito napadalna vprašanja in ga s tem pripravila do nekaterih jeznih in slabih reakcij. V očeh javnosti je po zadnjih treh tednih vsesplošnega nabijanja na križ že kriv, ali bo kdaj kriv tudi na sodišču, pa niti ni več bistveno.

Bistveno je namreč to, da žrtveni jazbeci že od nekdaj obstajajo zato, da lahko druga jagnjeta ostanejo nedolžna. Recimo predsednica vlade, ki, čeprav so njeni uradniki slepo sledili navodilom iz Bruslja in njeni ministri kategorično zahtevali izbris za vsako ceno, po novem ni rešila države le pred trojko, ampak celo pred mednarodno zaroto neslutenih razsežnosti, v kateri so sodelovali Janša, Orban, mednarodna bonitetna hiša Moody's in, kar je najhuje, celo Radio Ognjišče. Pri tem na koncu izpade, da bančna luknja ni bila luknja, ampak luknjica in da so jo samo naredili, da je bila videti velika, ker če imaš veliko luknjo, pride mednarodna prisilna uprava, kar naj bi si omenjeni zarotniki tako ali tako želeli. Logična posledica tega je, da se kljub vsem izsledkom Logarjeve komisije (parlamentarne preiskovalne komisije o bančni luknji; op.u.) nima več smisla ukvarjati z ovadbami glede luknje, če pa je bila samo luknjica, edini, ki bodo očitno ovadeni, pa so tisti, ki so pomagali ustvariti to optično prevaro. In ker luknjica pomeni, da ni treba vrtati, smo tako lahko vsi srečni, čeprav se bo zob čez nekaj časa spet razbolel. Ampak bo pa takrat krivo vreme ali mrzla pijača ali vroča pijača ali karkoli že, samo luknja ne, saj je vendar le luknjica. Dokazano z ovadbo in dokumentarcem!

(Janez Šušteršič je ekonomist, nekdanji direktor Urada za makroanalize in bivši minister za finance, danes pa mednarodni poslovni in finančni svetovalec)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Alenka Bratušek Mojca Pašek Šetinc tv slovenija nova ljubljanska banka DUTB Nacionalni preiskovalni urad banka slovenije boštjan jazbec Uroš Čufer metod dragonja Janez Janša viktor orban Evropska komisija Jernej Vrtovec anže logar radio ognjišče rado pezdir harij furlan ACH Protej Borut Pahor Olli Rehn janez šušteršič

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

igor hauptman

2019-07-15 20:21:11


Takole, Istok Potočnik glede dokazov o neprimernosti bankirja za direktorski stolček na MK. Kandidat mora v postopki izbire predložiti dokaze le o tem, da izpolnjuje razpisne pogoje, med drugim dokazilo o nekaznovanosti. Požarju za oceno, za kakšnega kandidata gre ni potrebno predlagati prav nobenih dokazov. O njegovi primernosti je mogoče soditi predvsem na podlagi dosedanjih referenc, ki očitno izhajajo predvsem iz bančništva. O teh referencah pa lahko le ugibamo. Če mene vprašate, seveda me ne bo nihče, so le te že zaradi njegovega položaja v času kopanja enormne bančne luknje ( že druge v 20. letih) nadvse sporne. Da ni prav nič odgovoren zanjo se lahko pohvali, kot tudi vsi ostali bančniki v vseh bankah, ki so jih sanirali slovenski davkoplačevalci. Niti eden od njih ni pravnomočno obsojen zaradi nevestnega dela, kar zaradi nenormalno visokih dokaznih standardov v naši kazenski zakonodaji ni prav nič izjemnega. Je pa zaradi tega izjemna naša država.Da gre za spornega kandidata je jasno tudi iz tega, da je imela Šarčeva vlada do sedaj z njim očitne težave. O poteku postopka zoper Iztoka Gornika ne morem soditi, verjetno se v resnici do sedaj ni končal niti še preiskovalni postopek. Vendar dokler še ta ni zaključen, nekako nenaivno pričakujem, da po tem postopek ustavljen pa je popolnima neprimerno, da se o takem kandidatu vlada sploh pogovarja. In zakaj, Istok Potočnik po vašem mnenju bi moral ravno ta sporna oseba ponovno odločati o premoženju države. Ugibam. Zato ker bo nalogo opravil v interesu tistega, ki ga ves čas forsira in to ni nujno ravno minister Počivalšek. Ali pa ima toliko močnega strica, ki bo zanj pač poskrbel. Naj bo dober in poskrbi še za delavke ARUMA, zadnje metamorfoze bivše MURE, ki so ravno danes dokončno ostale brez službe. Še brezplačen nasvet. Naj gre dotični gospod za nekaj časa delat še za bančni šalter, ki ga verjetno sploh še ni videl, kot še mnogo naših "uspešnih" bančnikov.

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Janez Šušteršič: Brezno 2 ali luknjice v zgodbah o bančni luknji