objavi na
pozareport.si

forum

Požareport

Petek, 24. maj 2019 ob 06:57

V tehten razmislek pred temi volitvami: Kje so meje, pregrade za Šarčeve brigade?
Ali zakaj bi se morali namesto o plačah evroposlancev pogovarjati o ilegalnih migracijah oziroma zakaj so ograje v glavah učinkovitejše od ograj na meji?
Forum !

Odpri galerijo

Po javno dostopnih podatkih je v Bosno in Hercegovino lani vstopilo najmanj 24.000 ilegalnih migrantov. 4000 jih je ostalo tam, v BiH. Nekaj čez 9000 jih je popisala slovenska policija. Kje je torej danes razlika? Kje je preostalih 11.000 ilegalnih migrantov? Tega ne ve nihče. Uradno. Vedo pa to zelo dobro prebivalci naših obmejnih občin, ki se z njimi srečujejo vsak dan ...

Na uradni spletni strani občine Ilirska Bistrica skrbno in natančno evidentirajo do zdaj fotografirana divja odlagališča ilegalnih migrantov (rdeča barva) in vlome v objekte (modra barva). Več in podrobno na tej povezavi!

Piše: Aljuš Pertinač

Kje so meje, pregrade
za slovenske brigade?
Ne, za nas ni pregrad in ne mej!

Takole smo v dobrih starih časih prepevali na šolskih proslavah in ob dnevu upora proti okupatorju, nekoliko kasneje pa tudi v šampionski sezoni RK Celja Pivovarne Laško, ko se je na vsaki evropski tekmi na poti do naslova prvakov dobesedno tresel legendarni celjski Zlatorog. Danes se zdi, da si podobno lahko prepevajo ilegalni migranti, ki praktično brez posebnih težav prehajajo našo južno mejo, ki je hkrati tudi zunanja schengenska meja, in tako dejansko vstopajo na območje, kjer naj ne bi bilo več mejnih kontrol med državami članicami Evropske unije.

Priznam, predvolilnih soočenj z izjemo soočenja neparlamentarnih strank na TV Slovenija nisem gledal. V resnici itak ne gre za nobena soočenja, ampak za kviz "Lepo je biti evropski poslanec, ni pa lahko", v katerem televizije tekmujejo med sabo, kdo bo kandidatom zastavil bolj abotna oziroma nepomembna vprašanja, predvsem s ciljem, da bognedaj ne pride do kakšnega soočenja mnenj oziroma stališč kandidatov. Še več, že sama interakcija med njimi je velik problem in praktično prepovedana. Tako ni naključje, da nam nadobudna Irena Joveva, nosilka liste največje vladne stranke LMŠ za EU-volitve, ki so ji ankete najprej napovedovale najmanj tri evroposlance, zdaj pa bodo očitno lahko zelo veseli, če bodo dobili vsaj enega, na tovrstna vprašanja postreže s takšnimi odgovori (vir: Twitter):

Ireno gre seveda razumeti. Kot pravi sama, je še nova v tem in se bo pač morala podučiti. Zato ne smemo biti prestrogi, ko je njen odgovor na eno od redkih tehtnih vprašanj v kampanji pač skladen z njenimi omejenimi kapacitetami (vir: Twitter):

#DEJSTVA

Namesto soočenj stališč oziroma kandidatov med sabo so nam paradni vključeni novinarji dominantnih elektronskih medijev letos raje ponudili ad hoc in v realnem času preverjanje resničnosti njihovih trditev. Na nacionalki temu ljubkovalno pravijo detektor, na komercialki pa kar dejstva. S heštegom oziroma ključnikom – #dejstva.

No, ne glede na to, kateri oziroma kakšen detektor uporabljate, ilegalne migracije so #dejstvo. Slovenija je del schengenskega območja in naša južna meja je zunanja schengenska meja. EU temelji na prostem pretoku ljudi, storitev, blaga in kapitala, ki v praksi ne more delovati, če schengenskega režima na zunanjih mejah ne izvajajo dosledno. Prav tako tudi azilna politika ni v celoti v domeni nacionalnih držav oziroma njihove zakonodaje, zato gre v obeh primerih za prvovrstni evropski temi, o katerih bi se morali v kampanji za evropske volitve tudi največ pogovarjati. To je #dejstvo.

#Dejstvo je tudi, da spadajo ilegalne migracije med tri največje grožnje varnosti Slovenije ta hip. Bolj od ilegalnih migracij nas trenutno ogrožata zgolj še dve stvari. Mizerno nizka stopnja kibernetske varnosti (vir: Twitter) ...

... in zlorabe obveščevalnih služb v notranjepolitične namene, o čemer več v nadaljevanju. Zaradi vsake izmed teh treh groženj bi se nemudoma moral sestati svet za nacionalno varnost (SNAV), pa se ni. Se je pa zaradi domnevnega prisluškovanja premierjevim koalicijskim partnerjem na komercialki, ampak to je že druga zgodba.

Da so ilegalne migracije #dejstvo in da gre za varnostni problem prve vrste, ne trdim samo jaz, ampak največji varnostni strokovnjaki v državi. Eden takih je premierjev svetovalec in državni sekretar za nacionalno varnost, ki je hkrati vodja sekretariata sveta za nacionalno varnost Damir Črnčec. Gre za enega od vodilnih varnostnih strokovnjakov pri nas, doktorja znanosti, ki je v preteklosti vodil tako Sovo, kot vojaško Obveščevalno varnostno službo (OVS). Črnčec je že lani poleti, po predčasnih državnozborskih volitvah, ko je naš Marjan (Šarec) že sestavljal 13. mavrično antijanša manjšinsko vlado s podporo samoizpovedno opozicijske stranke Levice, javno zapisal (vir: Twitter):

Da so torej ilegalne migracije prvovrsten varnostni problem, in to ne samo za Slovenijo, ampak tudi za ostale države članice EU, posebno tiste, na katere mejimo (Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška), imamo zapisano tako rekoč črno na belem.

Situacija se je od lani, kot ugotavljajo celo paradržavni provladni spletni portali, samo še poslabšala (vir: Siol.net):

Ilegalne migracije so torej eden od glavnih varnostnih problemov Slovenije ta hip in ustrezno varovanje naše južne meje je ena od glavnih mednarodnih obvez Slovenije. Zato je skrajno nenavadno, če ne celo nedržavotvorno, da so dominantni mediji v državni, paradržavni ali tajkunski lasti v kampanji za EU-volitve tem vprašanjem namenili tako malo pozornosti. Slovenski poslanci v evropskem parlamentu so namreč tam zato, da zastopajo Slovenijo. Enako kot v slovenskem parlamentu. S to razliko, da jih v slovenskem parlamentu to počne ali pa bi jih moralo početi vsaj 88 od 90, v evropskem parlamentu pa je "naših" poslancev zgolj 8 od 751! Zato je še toliko pomembneje, da v EU-parlament izvolimo ljudi, ki vedo za problem ilegalnih migracij in imajo jasno predstavo, kako se z njim spopasti. Če še ne vedo zanj, pa naj berejo naprej.

Po javno dostopnih podatkih je v Bosno in Hercegovino lani vstopilo najmanj 24.000 ilegalnih migrantov. 4000 jih je ostalo tam, v BiH. Nekaj čez 9000 jih je popisala slovenska policija. Kje je torej danes razlika? Kje je preostalih 11.000 ilegalnih migrantov? Tega ne ve nihče. Uradno. Vedo pa to zelo dobro prebivalci naših obmejnih občin, ki se z njimi srečujejo vsak dan.

Zakaj se število ilegalnih prehodov meje pri nas povečuje? Razloga sta predvsem dva. Prvi je vsaj delno zaprtje oziroma zajezitev tako imenovane južne ali morske migrantske poti. Z dogovorom med Portugalsko in Španijo ter državami Severne Afrike o vračanju ilegalnih migrantov ter z ukrepi italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija, ki je učinkovito zaprl italijanska pristanišča za ladje z migranti, je migrantom ostala samo še ena relativno prosta pot v Evropo. In ta pot vodi prek Slovenije. Zato ni naključje, da so bili nepridipravi, ki so pred kratkim ugrabili nesrečnika in ga zvezanega več ur vozili v prtljažniku njegovega avtomobila, iz Maroka in Alžirije. Če so včasih med ilegalnimi prebežniki pri nas prevladovali Pakistanci, zdaj prevladujejo državljani držav Magreba. Drugi razlog pa je v spremembi politike Nemčije, ki je dala večkrat jasno vedeti, da bo vračala ilegalne migrante v države, v katerih so prvič zaprosili za azil. Večina jih je to prej storila v Sloveniji, sedaj pa tega ne počnejo več oziroma to storijo zgolj v skrajni sili, ko jih zaloti policija. Zato prihaja do paradoksa, ko število ilegalnih prehodov meje strmo narašča, število vloženih prošenj za azil pa ne.

Situacija je zato bistveno drugačna, kot je bila leta 2015, ko je Slovenijo tako ali drugače prečkalo okrog pol milijona ljudi. Takrat je bila vojna v Siriji na vrhuncu, Nemčija je izvajala Willkomen politiko kanclerke Angele Merkel, med migranti pa so bile tudi ženske in otroci. Danes je vojne v Siriji praktično konec, Nemčija ilegalne migrante zavrača, Merklova ni več šefica CDU in se ne bo več potegovala za nov kanclerski mandat, med migranti pa so skoraj sami mladi moški. To pomeni, da gre sedaj za skoraj izključno ekonomske migrante.
Jasno je, da pri takšni množici ljudi vsi ne prihajajo z dobrimi nameni.

Slovenija pa je na te izrazito slabo pripravljena. To dokazujeta tako zadnji primer ugrabitve kot tragični primer izgube življenja policista izpred treh let. Zgolj s tehničnimi ovirami (beri panelnimi ograjami, ker je rezilna žica dokončno iz mode), se teh ljudi ne da ustaviti. Vsak, ki je kadarkoli služil vojsko, vam lahko pove, da ovira, ki ni branjena, ni ovira. V vsakem primeru je meja s Hrvaško predolga, da bi jo lahko v celoti zavarovali z ograjo. Poleg tega večina terena sploh ni primerna za postavljanje tovrstnih ograj. Si predstavljate postavljanje ograje v snežniških gozdovih? Tudi jaz ne.
Za ilustracijo, zgolj občina Ilirska Bistrica ima 55 kilometrov meje s Hrvaško. To območje, kot je povedal tamkajšnji župan Emil Rojc v 293. oddaji Faktor na TV3, v eni izmeni varuje zgolj 10 policistov. Eden na več kot pet kilometrov meje torej. Ker sta v patrulji po dva, to pomeni, da jim ne uspe pokriti niti vseh cest, ki vodijo čez državno mejo. To se je lepo pokazalo ob zgoraj omenjeni ugrabitvi, ko so ugrabitelji z ugrabljenim v prtljažniku kar dvakrat neovirano prečkali schengensko mejo.

Policistov je torej bistveno premalo. Korenine tega problema izvirajo iz popolnoma napačne ocene pretekle slovenske politike, da bo Hrvaška najkasneje do leta 2015 izpolnila pogoje za vstop v schengen. Zato se je število mejnih policistov ves čas postopno zmanjševalo, cariniki pa so prešli pod finančno upravo. Danes vemo, da Hrvaška niti približno ne izpolnjuje pogojev za vstop v schengen in vprašanje je, kdaj jih sploh bo. Vstop Hrvaške v schengenski režim je seveda v nacionalnem interesu Slovenije, ker si nobena država ne želi, da je njena meja zunanja schengenska meja.

Poleg policije lahko mejo seveda varuje tudi vojska. V rajnki Jugoslaviji smo imeli graničarje, ker je bila pač "okružena BRIGAMA" (Bolgarija, Romunija, Italija, Grčija, Albanija, Madžarska, Avstrija). Tudi danes, ko nas obkroža MIHA (Madžarska, Italija, Hrvaška, Avstrija), bi bilo lahko podobno. Če bi seveda sploh imeli ustrezno število vojakov. Za resno prisotnost vojske na meji bi potrebovali 1000 vojakov oziroma trikrat toliko, če jih nočemo popolnoma izčrpati in bi delovali v izmenah. Veste, kje ima slovenska vojska ta hip nameščen en bataljon vojske? Na Kosovu. Kaj počnejo tam, medtem ko imamo resen varnostni problem sredi države, je vprašanje za sladokusce ali pa za tiste, ki so prosto po našem Marjanu ujeti v stare vzorce razmišljanja. Če se vam zdi, da vojska dandanes ne sodi na mejo, se ozrite naokrog. Vojake lahko redno srečujete tako na meji z Avstrijo kot na meji z Italijo. Pa tam ni schengna. Sicer pa je vojska že sedaj tudi na naši južni meji. Ampak teh nekaj pripadnikov, še posebno ker nimajo policijskih pooblastil, ne more storiti praktično nič. Mejo je seveda možno varovati tudi z drugimi tehničnimi sredstvi, senzorji, ki so zelo dragi, in brezpilotnimi letalniki, ki so malo bolj poceni, vendar je njihova resna uporaba ta hip onemogočena, ker zaradi zahtev informacijske pooblaščenke ustrezna zakonodaja čaka na presojo ustavnega sodišča. Medtem slovenske brezpilotne letalnike, ki so plod domačega znanja, uspešno uporabljajo v Albaniji in Črni gori. Pa naj razume, kdor more.

Kljub zatrjevanju policije, ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja in premierja Marjana Šarca, da obvladujejo razmere na meji, je torej popolnoma jasno, da temu ni tako. Zato Avstrijci že v nedogled podaljšujejo šestmesečne mejne kontrole in zato so nas Italijani stisnili, da smo morali privoliti v tako imenovane skupne mejne patrulje. Da je to naš zunanji minister Miro Cerar predstavil kot velik uspeh in lastno idejo, pa je tako ali tako primer za specialista ustrezne medicinske stroke. Že res, da skupne mejne patrulje obstajajo tudi s Hrvati, ampak dogovor v teh primerih je, da vse ilegalne migrante, ki jih zajamejo, prevzamejo hrvaški organi. Da torej ne pridejo v Slovenijo. Kdo bo potemtakem prevzel migrante, ki jih bodo ujele skupne italijansko-slovenske patrulje? Ja, uganili ste, Ponte Rossa gotovo ne bodo videli. Zakaj torej slovenska vlada ne predlaga Avstriji in Italiji skupnih patrulj na slovensko-hrvaški ali, še bolje, hrvaško-bosanski meji, je skoraj nedoumljivo. Kot da bi delovali v avstrijskem in italijanskem nacionalnem interesu, ne pa slovenskem. Da o tem, da bi se Slovenija odločno zavzela, da evropska mejna policija Frontex zasede mejo med BiH in Srbijo oziroma Črno goro, torej čim dlje stran od naših meja, niti ne govorimo.

Ne glede na vse povedano je več kot očitno, da bo slovenska vladajoča politika raje še naprej tiščala glavo v pesek in se proti ilegalnim migracijam borila samo s panelnimi ograjami. Tako vsaj kaže zadnja napoved ministra Poklukarja: "Na vprašanje, kakšne ukrepe bodo zagotovili na meji, je minister odgovoril, da v Beli krajini že postavljajo začasne tehnične ovire, ob meji pa tudi videonadzorni sistem: ’Policija pa tako ob meji kot v notranjosti že ukrepa, ko s posebnimi kriminalističnimi skupinami preprečuje nelegalno tihotapljenje ljudi.’ Kot izpostavlja, je dejstvo, da se migracije povečujejo in da jih obvladujejo posamezne kriminalne združbe, vendar jih slovenska policija uspešno preprečuje in nelegalne prebežnike vrača na Hrvaško (vir)." Hkrati je pribil, da ni nobene potrebe, da vojska dobi dodatna pooblastila. Seveda ne.

Minister je varovana oseba. On ni ogrožen.

MOŽJE IN ŽENE V UNIFORMAH ...

... TER LJUDJE OB MEJI PA MEDTEM TRPIJO

Ministra Poklukarja kot praktično tudi nobenega drugega ministra v 13. manjšinski vladi seveda ne gre jemati dobesedno. Od njegove službe za odnose z javnostmi sem namreč na vprašanje, kakšne so tehnične ovire in kdo jih postavlja v Beli Krajini, dobil naslednji odgovor: "Kot je povedal minister Poklukar v oddaji 24ur zvečer 14. maja 2019, bomo v Beli krajini postavili začasne tehnične ovire. Tako je objavljeno javno naročilo za dobavo stebrov in vijakov ter izbiro izvajalca za postavitev začasnih tehničnih ovir v dolžini okvirno 3,8 km, ki jo bomo postavljali na območju Bele krajine. Postopek javnega naročila, ki je javno objavljeno na http://www.djn.mju.gov.si/javna-narocila#narocilo_683_683, izvaja ministrstvo za javno upravo."

Saj veste, bo, če bo, če ne bo, pa pač ne bo. Kako češ resno jemati vlado, kjer minister na televiziji reče, da že postavljajo ograjo, njegovi piarovci pa ga potem postavijo na laž, češ da so šele teden kasneje objavili javno naročilo za izbiro izvajalca?

Ko smo že pri javnih naročilih. V preteklosti je največ prahu dvignila medijska in pravna gonja proti enemu od izvajalcev, podjetju Minis, na čelu katere je bila še kot tedanja opozicijska poslanka sedanja ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, ampak o tem več kdaj drugič. Minister Poklukar je namreč napovedal revizijo vseh poslov, vezanih na postavitev ograje na meji. Medtem ko čakamo na izsledke te revizije, pa ministrstvo za javno upravo oziroma urad vlade za oskrbo in integracijo migrantov veselo objavlja nova javna naročila. In to na kakšen način. Tako so 14. maja objavili javno naročilo za štiri kilometre panelne ograje, teden kasneje pa javno naročilo za 40 kilometrov panelne ograje. Spomnimo, obe skupaj, torej 44 kilometrov, niti približno ne zadostujeta za pokritje meje s Hrvaško v občini Ilirska Bistrica. In še češnja na torti, za prvo javno naročilo so podani ostrejši kriteriji kot za drugo javno naročilo, čeprav gre za desetkrat manjše naročilo in tudi rok za oddajo je daljši. Med drugim država pri tako velikem poslu sploh ne zahteva zavarovanja za resnost ponudbe, kar se sicer običajno zahteva že za posle v vrednosti 20.000 evrov! Naj razume, kdor more.

Že zdaj lahko torej s precejšnjo gotovostjo napovemo, da bo minister Poklukar napovedal nove revizije. Ja, (ne)varovanje meje je za nekatere lahko tudi dober biznis. Tako smo recimo v času najhujše migrantske krize samo za izposojo šotorov za zbirne centre in nastanitve davkoplačevalci odšteli šest milijonov evrov. Ne smemo pozabiti niti na pravno-informacijski center, ki nezakonitim migrantom že v BiH svetuje, kako nezakonito vstopiti v Republiko Slovenijo, kako torej prekršiti slovensko in evropsko zakonodajo.
Medtem pa policijski sindikat predsednika vlade javno obtožuje prevare:

Sindikat vojakov pa obrambnega ministra Karla Erjavca, da laže:

Vir: Sindikat vojakov Slovenije Vir: Sindikat vojakov Slovenije

S čim se torej ukvarjajo odgovorni, da nimajo časa poskrbeti za ustrezno plačilo in opremljenost policije in vojske, kar bi nedvomno bistveno pripomoglo k večji privlačnosti teh dveh poklicev za mlade? Premier Šarec s svojo ograjo in gostilniški vici, ki jih najraje pripoveduje v parlamentu, ko odgovarja na poslanska vprašanja. Minister Poklukar z revizijami štiri leta starih javnih naročil in zaposlovanjem strankarskih kadrov, ki jim niti ni treba hoditi v službo. Minister Erjavec pa z nezakonitimi razrešitvami visokih častnikov in zlorabljanjem OVS za vohunjenje za vojaki.

Možje in žene v uniformah ter ljudje ob meji pa medtem trpijo. In ko opozorijo na svoje trpljenje, ko opozorijo, da so jim kratene osnovne pravice do varnosti, svobode gibanja in nedotakljivosti lastnine, so označeni za rasiste in fašiste. Zato so ograje v glavah mnogo učinkovitejše od ograj na meji in zato si lahko nezakoniti migranti ob prehajanju schengenske meje še naprej mirno prepevajo: kje so meje, pregrade za naše brigade, ne, za nas ni pregrad in ne mej.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
aljuš pertinač marjan šarec miro cerar damir crnčec Boštjan Poklukar sova OVS Slovenska vojska policija karl erjavec Emil Rojc

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Natalija Chvatal

2019-10-19 10:20:48


Kakšen obliž na ranjeno dušo je branje vaših kolumen in gledanje Faktorja, ker si upate. Pred 4 leti sem se umaknila iz Slovenije, ker nisem več mogla dihati (pa ne zaradi bolezni) in iz tropske daljave spremljam propadanje in uničevanje države, ki smo se je tako veselili. Srečujem ljudi iz celega sveta, mnogi, ki so že bili v Sloveniji me sprašujejo, kaj delam tukaj, ko pa imam tako lepo domovino. In moj odgovor: glede na to, da sem videla veliko sveta, si upam trditi, da na tako majhnem koščku ni nikjer na svetu toliko lepot. Slovenija je dragulj Evrope: prekrasna narava, gozdovi, čiste reke, morje, gore, vinogradi, odlična hrana, odlično vino, izjemna geografska lokacija, delovni in pošteni ljudje, pa vendarle... ko je bog delil naravo, jo je vsul na ta majhen košček sveta iz velike vreče, ko pa je delil pogum, samozavest in ponos, pa je bila vreča že očitno prazna. Po vsem, kar slovenski narod dovoli krokarjem in krvosesom pa mislim, da si države niti ne zaslužimo, ker je ne znamo ceniti, sicer pa je tako in tako že ukradena od mafije. Ko smo se osamosvojili, sem mislila, da bomo rabili 5 let, da uskladimo zakonodajo in se navadimo na demokracijo, kakšna zmota, verjetno niti 50 let ne bo dovolj, kar pomeni, da je komunizem ukradel narodu najmanj 100 let!! Koliko zavrtih generacij! Največjo škodo narodu pa so naredili in jo še delajo presstituti in presstitutke ter šolski sitem. Ko ni več morale, je dovoljeno vse. Zato mi je toliko bolj toplo pri srcu, ko se vedno več posameznikov na vseh področjih upa izpostavljati z resnico in pri tem je vajina vloga gospoda Požar in Pertinač neprecenljiva. Še je upanje, pogumno naprej in hvala obema.
borut rojc

2019-10-19 08:23:00


Vsak režim enoumja uporablja propagandno mašinerijo kot najmočnejše orožje,tako tudi ta, nekoliko modificirani v Sloveniji danes. Zato Šarec daje vtis lagodnosti in brezbrižnosti, ker so zadeve pod nadzorom, četudi mu ni nič jasno in sploh ne ve, za kaj gre pri vodenju države. Vajen je, da tisto, česar ne zna, drugi postorijo namesto njega. ..Opažam tudi nekaj karakterne norosti pri njem, zato uživa, ko igra na karto strahovlade . Nekoč so se ga bali zaposleni na kamniški občini ; vem, ker sem od tam. Pravzaprav je Šarec od tam, od koder sem jaz. Z žrtvami je obračunaval na način, po izpovedi ene od njih, da so končale praktično na psihiatrični kliniki. Verjamem, da so tudi ti, komiku dali glas podpore na državnozborskih volitvah, le, da je odšel od tam. Razlika od tistih časov do danes je zgolj ta, da se gospoda iz Šmarca danes boji tudi žena. Sposoben je marsičesa od tistega, kar so počeli njegovi vzorniki, morda tudi sorodniki po partijski liniji, s tremi razredi osnovne šole. Po končanem izobraževanju, so pasli ovce in ubijali ljudi...Po nobeni logiki zdrave kmečke pameti, ne more država, kjer se prirejajo volitve, množično znotraj pravosodnega sistema, obsoja nedolžne ljudi, brani pa stokrat dokazane kriminalce, kjer se o človekovih pravicah izrekajo zakrknjeni komunistični zločinci in stare , odslužene partijske kurbe, imeti kdajkoli pomembne vloge v EU-ju in nasploh postati del civiliziranega zahoda. ..Šarec je zgolj ministrant te mafije. Kamničani pač vemo, kako ga je boter, pa ne tisti, birmanski, uvajal in pripravljal za vlogo, ki jo igra danes. Potrebuje le široko divizijsko podporo režimskih medijev, da utiša tiste, ki bi radi prebili dvojni obroč. Mladim uspeva, bežijo preko meje, starodobniki ostajamo in hranimo zadnji naboj v cevi zase. Čeprav niti on ni več tako mlad, poveljnik murgelske divizije. Z vsakim dnem, ko je starejši, se bolj kaže, da ni iz teh krajev, da ni naš. Prišel pa je po isti poti kjer danes vdirajo in obroč prebijajo orientalski divjaki in zamorci. Pa ravno v Šmarco.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

V tehten razmislek pred temi volitvami: Kje so meje, pregrade za Šarčeve brigade?