objavi na
pozareport.si

forum

Požareport

Sobota, 26. oktober 2019 ob 07:02

Šarčev stanovanjski zakon. Tistim v Ljubljani trikrat več kot tistim v Prekmurju. Ker, kaj pa živijo v vukojebini!
In alternativni stanovanjski program: 5 točk Tomaža Štiha, pa naj zmaga pamet ...
Forum !

Odpri galerijo

Zrela politika se je iz zgodovine že naučila, da je z davki kupovati stanovanja srednjemu sloju neuresničljiv cilj. In da je naloga vlade, da namesto tega ustvarja razmere, v katerih si stanovanje vsak prebivalec lahko kupi sam.

Piše: Tomaž Štih

Pisec Vojne svetov Herbert George Wells je verjel, da bo v prihodnosti statistika za aktivno državljanstvo enako pomembna kot pismenost. Kot večina futuristov je precenjeval človeštvo.

V Sloveniji ne primanjkuje prostora. Od kneza Sama do danes nam je uspelo pozidati le 2,75 odstotka ozemlja države (*1). Z gradnjo ne delamo resne okoljske škode in tudi krčenje kmetijskih zemljišč iz tega naslova je zanemarljivo, saj daleč večji problem predstavlja zaraščanje.

Tudi preveč nas ni. S 103 prebivalci na kvadratni kilometer sodimo med najmanj naseljene razvite države. Z 1,57 otroka na žensko bi se brez politike priseljevanja iz republik nekdanje Jugoslavije, od koder prihaja 90 odstotkov vseh priseljenih, prebivalstvo vsako leto skrčilo.

Po podatkih Eurostata ima pri nas lastniško stanovanje 76,2 odstotka gospodinjstev. Statistični urad ob tem navaja, da v neprofitnem in službenem najemu v Sloveniji živi 102.398 prebivalcev, v tržnem najemu pa 28.886. Na vsakih tri do štiri prebivalce, ki bivajo v neprofitnem najemu ali v službenem stanovanju, torej en živi v tržnem najemu. Kar nas na lestvici držav OECD z največ neprofitnimi najemnimi stanovanji uvršča na prvo mesto.

Socialistična administracija je napačno izračunala, da potrebujemo še 10.000 neprofitnih najemnih stanovanj. Ob povprečni velikosti gospodinjstva 2,46 člana, jih za preostalih 28.886 prebivalcev, ki danes še bivajo v tržnem najemu, v resnici potrebujemo 11.742. Ni za kaj.

Kako je torej mogoče, da sta ob izobilju prostora, zelo nizkem deležu nepreskrbljenega prebivalstva in visoki produktivnosti zazidljiva zemlja in gradnja stanovanjske hiše tako dragi in prvim kupcem tako nedosegljivi, da nam je v manj kot desetih letih uspel padec lastništva s 84,5 odstotka na 76,2 odstotka. Kar je (spet!) največ v razvitem svetu.

To je morda sprto s tržno logiko, ne pa tudi s številnimi strukturnimi dejavniki, s katerimi državne administracije vplivajo na ceno stanovanj, mimo trga. Od pomena cen nepremičnin za makroekonomsko stabilnost prek sistemske korupcije na ravni občinskih zemljiških politik in državno spodbujanega poceni denarja pa do centralnega planiranja gradnje in lobistične zakonodaje.
Ker so ti problemi tako očitni, toliko bolj preseneti, da se Šarčeva vlada v osnutku novega stanovanjskega zakona ne loti nobenega izmed njih.

Razumljivo bi bilo, če še ne bi osvojili osnov medresorskega usklajevanja in bi zato poskušali s prehitrim predlogom zakona reševati tisto, kar je mogoče doseči le s strukturno reformo. Toda poglavitne rešitve zakona niso le nerodne, ampak so tako sprte s koncem hladne vojne, da jih danes lahko najdete le še na Gregorčičevi ali v kakšnem opuščenem sovjetskem bunkerju. Vlada predlaga ukrepe, ki ne znižujejo cene zazidljive zemlje, ne rahljajo birokratskih ovir pri gradnji, ne spodbujajo konkurence in ne urejajo davčnih anomalij, kar bi vse vodilo do dosegljivejših stanovanj za vse; ampak z javnim denarjem mašijo vse večjo finančno luknjo zgolj za izbrana gospodinjstva.

Tokrat bodo izbrana gospodinjstva res mlada, zagotavljajo v osnutku. Kaj pa tisti socialni šibki srednjih let, ki jim stanovanjskega vprašanja nikoli ne bo uspelo rešiti?

Novi zakon na stanovanjskem področju vzpostavlja kastni sistem, kot že velja na trgu dela. Po novem bodo najemniki državnih stanovanj podobno kot zaposleni v javnem sektorju deležni zaščite in privilegijev, o katerih lahko oni na trgu le sanjajo. Izseliti se jih ne bo dalo ali pa jim bo treba zagotoviti nadomestno stanovanje. Če ne bodo plačevali najemnine, bo vlada  ugotavljala vzroke in jim v stiski pomagala. Vse to so stvari, ki jih boste zaman iskali v katerikoli drugi pogodbi o najemu stanovanja na planetu.

In kako bomo zagotovili vire za ta krasni novi svet peščice privilegiranih? Šarčeva administracija računa na mitska "prazna stanovanja". Nekdo jih je prepričal, da bodo sedanji zasebni lastniki za dve tretjini spustili najemnine in jih prepustili v upravljanje državi, pod zakonskimi pogoji, ki jim jih bodo praktično onemogočali še kdaj dobiti nazaj. V zameno za trajen najem in zajamčeno plačilo le ene tretjine najemnine, ki jim ju bo ponudila država.
Poleg državnih stanovanj so si uradniki za socialno šibke omislili stanovanjske subvencije. Ne v višini na primer povprečne najemnine v državi, ampak skladno z načelom: "Lokacija, lokacija, lokacija." Tistim v Ljubljani trikrat več kot tistim v Prekmurju. Ker, kaj pa živijo v vukojebini. Socializem pač doživlja generacijsko preobrazbo – od gibanja za pravice delavcev in kmetov do zastonjkarstva akademskega proletariata. In to ne kakršnegakoli, ampak urbanega.

Povrhu pa nameravajo v prihodnjih letih v občutno predrago gradnjo stanovanj usmeriti več sto milijonov evrov, ki jih bodo dobili z zadolževanjem. Pri Zoranu Jankoviću odpirajo šampanjce. Ukrep odprave najvišje zakonske meje zadolževanja občinskih skladov so mu zavrnile že tri vlade. Tokratni uspeh je presegel pričakovanja. Ne le da je zdaj uspešno zlobiran, ampak bo za vse nove zadolžitve jamčila država. Zakaj pa ne? Le kaj bi šlo lahko z Jankovićevimi gradbenimi projekti finančno narobe?

No, pozorno oko pa pri vseh predlaganih ukrepih vlade vendarle opazi en skupen problem. To, da ne bodo delovali. V kapitalizmu namreč ljudi k ustvarjanju in tveganju motivira dobiček; transakcije pa se dogajajo prostovoljno, na trgih. Če bi se trgom dalo ukazovati in bogastvo ustvarjati s kabinetnimi dekreti o tem, kar politiki ni všeč, bi danes vsi govorili rusko.
Osnovni recept za dostopna stanovanja ostaja obsežna deregulacija gradnje in zazidljivosti, ki stroške zniža na raven, ki kljub širši dostopnosti stanovanj oziroma ravno zaradi tega še vedno omogoča dobičke. Da bi se stanovanja gradilo, jih je naprej najprej treba ljudem dovoliti graditi. In da bi jih oddajali, se jim mora oddajanje izplačati.

Z REALNOSTJO SE NE ZAČENJA VOJN

Zrela politika se je iz zgodovine že naučila, da je z davki kupovati stanovanja srednjemu sloju neuresničljiv cilj. In da je naloga vlade, da namesto tega ustvarja razmere, v katerih si stanovanje vsak prebivalec lahko kupi sam.
Bojim pa se, da politika za predlogom zakona ni zrela. Da že "vse ve" in se ji ne da nič več dopovedati.

5 TOČK ALTERNATIVNEGA STANOVANJSKEGA PROGRAMA

Zato za svojo vest in za nek boljši čas navajam pet točk alternativnega stanovanjskega programa. Če ne zaradi drugega, da si olajšam vest in mi nihče ne bo mogel očitati, da sem bil tiho.

- Prvič, naj vlada razpusti stanovanjske sklade ter po zgledu Jazbinškovega zakona izvede privatizacijo državnih in paradržavnih stanovanj. Socialna država lahko za tiste, ki potrebujejo socialno pomoč, izplačuje stanovanjski dodatek, s katerim ti pokrijejo razliko med dohodki in višino povprečne najemnine v Sloveniji, ne pa da se uradništvo ukvarja z gradnjo in vzdrževanjem deset tisoč stanovanj.

- Drugič, naj vlada opusti misel na nepremičninski davek in namesto njega reformira nadomestilo za uporabo zemljišča, ki naj bo odvisno od tržne cene zemljišča in brez izjem, ter nadomesti vse druge davke, povezane z nepremičninami, vključno s komunalnim prispevkom in davkom od oddajanja. S tem se z eno potezo odpravi črni najemni trg in zakonsko uredi Airbnb.

- Tretjič, naj vlada za gradnjo enostanovanjske hiše sprejme izločen zakon na nekaj straneh in iz gradnje izloči vse lobije ter znova omogoči samogradnjo.

- Četrtič, naj si vlada zastavi ambiciozne cilje zemljiške politike. Da kvadratni meter nezazidljivega zemljišča v Vodicah stane sedem evrov, zazidljivo pa dvajsetkrat toliko, je njena krivda. Razlika predstavlja ceno uradniškega dovoljenja, da se na zemlji nekaj postavi. In če je to tako drago, to ni le znamenje, da je izdajanje dovoljenj izjemno neučinkovito, ampak je takšna razlika v ceni tudi vir korupcije.

- In petič, naj administracija namesto groženj na najemnem trgu zasebnim lastnikom in najemnikom omogoči višjo pravno varnost. To pomeni tako večjo zaščito pred lastnikovo samovoljo, avtomatično prijavo bivališča kot tudi učinkovitejše deložacije. Državni komunalni monopolisti lahko vse storitve (vodo, elektriko, televizijo in tako naprej ...) pogodbeno uredijo z najemnikom, s čimer je lastnik v primeru neplačevanja rešen pravnih težav in stroškov ponovnega priklopa.

Pa naj zmaga pamet.

(Tomaž Štih je nekdanji programski direktor Državljanske liste, zdaj pa živi in dela v Londonu)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

*1 Pokrovnost tal, raziskava CLC 2012

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Tomaž Štih

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Šarčev stanovanjski zakon. Tistim v Ljubljani trikrat več kot tistim v Prekmurju. Ker, kaj pa živijo v vukojebini!