Piše: Tino Mamić

Decembra lani je izšla knjiga Jožeta Možine Slovenski razkol, ki je v sodobno Slovenijo prinesla renesanso kritičnega pogleda na zgodovino, zaradi katerega ne bo nič več, kakor je bilo. Zaradi knjige bomo Slovenci poslej videli našo zgodovino drugače kot doslej. A ne le zgodovino. Tudi politiko. Zato je bila natisnjena že petkrat in bo kmalu presegla številko 10.000 izvodov, o čemer danes založniki samo sanjajo.

Jože Možina je znan režiser, novinar in nekdanji direktor nacionalne Televizije Slovenija, ki je najprej diplomiral na sociologiji in zgodovini, potem pa še doktoriral iz zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Gre za najboljšo, najzahtevnejšo in najstarejšo zgodovinsko šolo v državi. To je treba poudariti, ker se zgodovino da študirati še marsikje drugje. Iz lastne izkušnje vem, da je razlika zelo velika. Tako velika, da sem sam po zadnjem izpitu na podiplomskem študiju zgodovine na koprski univerzi pri Jožetu Pirjevcu študij opustil. Na izpitu namreč nisem znal veliko povedati, saj sem bil študiral druge stvari, kot bi moral, in bil malce začuden, ko mi je profesor na vprašanje, ali sem naredil, odgovoril pozitivno. V referatu, kjer mi je profesor vpisal oceno, pa sem obnemel. Dobil sem namreč oceno 9. Takrat sem se odločil, da takšnega papirja z napisom dr. ali mag. nočem imeti.

Možina je izdal knjigo po zajetnem doktoratu, napisanem na podlagi novoodkritih arhivskih listin in mnogih intervjujev s pričami krvavih in političnih dogodkov med drugo svetovno vojno. Knjigo je po zagovoru doktorata še tri leta pilil in dopolnjeval. Slednjič jo je ponudil več založbam. Nekateri uredniki založb, s katerimi sem mimogrede govoril v tistem času, so mi rekli, da bo Možinovo knjigo težko prodajati, ker je debela in zgodovinska in draga. "Danes se knjige ne prodajajo več," je rekel eden od njih. Če primerjamo prodajo pred 30 leti, ima možakar sicer prav. A vendar direktor založbe tega ne more reči. Če res tako misli, naj si poišče drugo službo. To sicer ni moja opazka, ampak jo je izrekel uspešen avtor, ki ima podobne težave z založniki. Avtorji so namreč postali peto kolo knjižne industrije. Da, industrije. V Sloveniji namreč vsak dan izide nekaj knjig, zato smo po glavi (per capita) verjetno svetovni prvaki v izdajanju knjig. Čeprav polovica Slovencev ne prebere niti ene knjige na leto, jih letno izide 5000. Vsak teden 100. Sto. To pri butičnih nakladah seveda nima nobenega smisla. A ker založba dobi denar od države, se velikokrat splača izdati določeno knjigo, pa čeprav potem ne prodajajo niti enega samega izvoda. Večina slovenskih knjig tako ob izidu sploh nima nobene predstavitve, kaj šele tiskovne konference.

V tej knjižni industriji levji delež (30–55 odstotkov) poberejo knjigarne, takoj za njimi so založbe, avtorjem ostanejo drobtinice. Razen avtorjem protežirancem določenih lobijev, ki knjige na debelo prodajajo knjižnicam in jih, čeprav gre za leposlovje, ki si ne zasluži več tega imena, saj je samo "slovje", porivajo na šolske sezname domačega branja.

V takšnih časih se vse več avtorjev odloči za samozaložbo. Tudi Možina se je. Odziv pa je presenetil ne le njega, ampak še bolj založnike. Ponatis za ponatisom, pred korono pa po več sto ljudi na predstavitvah. Če bi to kdo napovedal lani ob tem času, bi ga razglasili za norca.

Zakaj tako izjemen odziv? Najprej zaradi avtorja. Gre za resnično televizijsko zvezdo, česar mu sicer ne bo priznal noben tabloid. A ljudje ga vsakodnevno ustavljajo na cesti, mu pišejo in ga prosijo za podpis. Tega velika večina tako imenovanih slovenskih zvezd ne doživlja, saj svetijo predvsem v rumenem tisku in v tabloidnih razvedrilnih televizijskih oddajah. Ljudje pa jih v resnici sploh ne poznajo. Možina je avtor več dokumentarnih filmov, ki so porušili vse slovenske rekorde gledanosti, film o Pedru Opeki je denimo videlo več kot pol milijona ljudi. Izjemno gledanost imajo tudi njegovi intervjuji v oddaji Pričevalci, ki je sicer na sporedu nacionalne televizije ob najbolj nemogočih urah.

Drugi, še pomembnejši razlog pa je, da smo Slovenci na moč naveličani puhlic, ki jih o zgodovini druge svetovne vojne vsakodnevno govorijo politiki. Posebno tisti, ki najbolj glasno očitajo Janezu Janši, da odpira ideološke teme. Mitologija o partizanskih Herkulih in Goljatih med ljudmi ne vžge več, razen med 15 odstotki političnih navijačev skrajne levice. Vsi drugi vemo, da je bila bratomorna vojna huda in tragična za oba tabora in da je preveč preprosto, če svet razdelimo na dobre in slabe, na junake in zločince. Še mularija ve, da na svetu niso samo, če povemo v slengu, good guys in bad guys. Zgodovina ni črno bela, ker tudi svet ni črno bel. In prav te številne sive odtenke zgodovine odkriva Možinova knjiga. Pokaže življenjske zgodbe posameznikov, s katerimi se poistovetimo in jih razumemo, zakaj so si nadeli določeno uniformo.

Šokantno pri tem pa je, da z natančnimi številkami in dokumenti ugotovimo, česar se v šoli nismo učili. Da se partizanska stran ni borila toliko proti okupatorjem kot proti rojakom, ki so pred vojno predstavljali njihove razredne sovražnike: poštene, verne, uspešne, inteligentne, premožne, domoljubne in demokratično usmerjene ljudi. Ko je prvi Slovenec vzel orožje od okupatorja, je bilo to samo zato, da je obranil svojo vas pred partizanskim nasiljem. Partizani so namreč naredili več sto atentatov na nedolžne Slovence. Terorističnih napadov, če se izrazim v sodobnem jeziku.

Kot zgodovinar si želim, da bi se ob knjigi oglasila strokovna javnost, ki zagovarja upravičenost partizanskega nasilja nad Slovenci. Da bi s konkretnimi protiargumenti oporekali določenim zgodovinskim trditvam Jožeta Možine. Razumem, da tega ne bo naredil Božo Repe, ker je drugo svetovno vojno povsem ignoriral že kot profesor, ki je predaval slovensko novejšo zgodovino. A lahko bi se oglasil kak drug zgodovinar in oporekal kakemu konkretnemu stavku. Ali dokumentu. Ali bi prikazal dodatni dokument, ki postavlja dogodek, opisan v knjigi, v drugačno luč.

A zgodilo se ni nič. V enem letu nisem prebral niti enega samega stavka zgodovinarja s konkretnim podatkom, da je v knjigi kaka napaka. Je mar ni? Še Možina pravi, da je verjetno naredil kako napako, saj o vsakem dogodku ni mogel videti vseh virov.

Konservativni zgodovinarji (konservativni, ker ostajajo na dojemanju zgodovine pred letom 1990) so sicer v zadnjih letih objavili več knjig o drugi svetovni vojni. A v njih se knjig naprednih zgodovinarjev (naprednih, ker postavljajo nove zgodovinske hipoteze) sploh ne dotaknejo. Pišejo, kot da živimo v letu 1984. Tudi na konkretne kritike sploh ne odgovarjajo. Jože Dežman je tako razglasil za laž ali manipulacijo več trditev Jožeta Pirjevca v njegovi zadnji knjigi, a ni dobil nobenega odgovora.

Ja, za božjo voljo, kako naj pride do sprave, če se zgodovinarji, ki so bližje partizanskemu taboru, nočejo niti pogovarjati z zgodovinarji, ki niso enakega mnenja?

In ravno ta ignoranca, v obeh pomenih besede, je vzrok, da si ljudje poiščejo odgovor sami. Zato bo prej ali slej prišlo do tega, da se bo partizanska mitologija sesula kot hišica iz kart. Podobno, kot se zaradi intelektualne lenobe in negativne kadrovske selekcije sesuva politična levica.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.