Pozareport Impressum Oglaševanje Splošni pogoji
Kontakt Piškotki Izjava o zasebnosti Plačilo s položnico
Povezave Twitter Facebook PublishWall RSS
Arhiv 2007 2008 2009 2010
2011 2012 2013 2014
objavi na
pozareport.si

Išči

forum
author profile 7 dni v tednu
Zadnje objave
pred 11 urami
O teh stvareh, denarju, pač ni fino govoriti, saj vemo, kako zavistni smo Slovenci
pred 1 dan
Enim našim športnikom se je popolnoma utrgalo, pri pijačevanju pa je prednjačil Luka Špik
pred 2 dnevoma
Joj, spet ta Vesna Milek, povsod je je polno
pred 3 dnevi
Ko Saša Gerdej sikne Igorju Bavčarju: Glej, medo, slikajo naju!
pred 4 dnevi
Par Girotto-Cavazza ni dolgo zdržal, kmalu sta "tajne" fotografije sama ponujala v objavo
pred 5 dnevi
Iz hotelske sobe v Cavtatu je bilo vsako noč slišati glasno in enakomerno ječanje, Helena Blagne je osvajala Jugoslavijo
pred 6 dnevi
Glej, kva je izjavu ta pizdun Branko Čakarmiš! Pizda.
Jun 26, 2022
Prispevki za življenjepis Urške Klakočar Zupančič: ta petek ni imela psihološke terapije, ker je bila na proslavi
Jun 10, 2022
Elita Gibanja Svoboda, kjer denar ni problem: prestižna vina, jahte, elitna smučišča in gole zadnjice
May 26, 2022
Šarlantanstvo: Golobov test za poslance tudi test servilnosti medijev in kako Urška Klakočar Zupančič širi zablode
author profile
7 dni v tednu
Požareport
pred 11 urami
O teh stvareh, denarju, pač ni fino govoriti, saj vemo, kako zavistni smo Slovenci "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti, ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

7

- Obvezni tamkajšnji gostje so seveda tudi nekatere znamenite, v Ljubljani živeče mariborske maskote. Recimo direktor slovenskih alpskih smučarskih reprezentanc Tone Vogrinec, ki si tudi sredi s tekmovanji najbolj natrpane smučarske sezone z neverjetno lahkostjo potovanja najde čas, da iz tresočih Pirtovškovih rok prevzame majhno kristalno stvaritev umetnika Rudija Urana; pa nekdanja mariborska županja, strassburška diplomatka in državna sekretarka za Slovence po svetu Magdalena Tovornik, ki jo Štajerci nedvomno občudujejo zaradi njenih praktičnih prispevkov k legendarni zgodbi o avtentičnem Mariborčanu (ali Mariborčanki), ki pade v Dravo in pravi: "To še spijemo, pa gremo!"; ter prva dama slovenskih pevk Darja Švajger, štajerska glasbena evrovizijka, ki je nastop na Evrosongu v Izraelu še najbolj izkoristila za to, da je predstavila svojega kasnejšega moža in tam na račun TV Slovenija preživljala medene tedne, potem ko je kot ljubimca nenadoma odpustila rojaka Staša Ravterja, nekdaj zaposlenega v agenciji Studio Marketing, danes pa v Ljubljani živečega samostojnega marketinškega svetovalca.
Toda ne glede na svežo ljubezen (novinarji, ki so spremljali slovensko pevsko odpravo v Jeruzalemu, so kasneje pripovedovali, da je bila Darja Švajger z novim ljubimcem, bioenergetikom Ivom Mogoričem, ves čas v sobi in da je praktično niso mogli pripraviti, da bi šla na kakšen sprejem in promocijo, kaj šele da bi vtaknila roko v Zid objokovanja), se Darja Švajger na Evrosongu ni odrezala najbolje. Nekaj krivde za to pa nosi tudi sloviti, v Ljubljani živeči zagrebški stilist in kreator Alan Hranitelj, ki že nekaj časa velja za pojem stilizma v Sloveniji. Med pripravami na Evrosong je bila Darjina obleka, namenjena nastopu, državna skrivnost številka ena, ko se je Darja pojavila na jeruzalemskem odru, pa je postalo očitno, da je Alan Hranitelj tokrat udaril mimo. Sami oblekci sicer ni bilo kaj za očitati, nasprotno, bila je zelo lepa, toda povsem neprimerna za postavo Darje Švajger, njenem nastop, prostor in učinek, ki ga je želela doseči. Že en sam samcat pogled na seksi zmagovalko Charllote Nilssen je Darjin nastop žal postavil na glavo.
Pogosto se na Pirtovškovih sprejemih in podobnih elitnih prireditvah znajdejo tudi ljubljanski politiki, recimo liberalec Tone Anderlič ali pa nacionalist Zmago Jelinčič. Za slednjega sploh pravijo, da je reden gost. Dobro obveščeni vedo povedati, da naj bi včasih v Novi Kreditni banki Maribor veliko lobiral za mariborsko podjetje Satex, prej megaambiciozno, danes pa firmo sumljivega slovesa, videvajo pa ga tudi na tekmah slovenskega nogometnega prvaka NK Branik Maribor. Rad se pokaže tudi na kakšni modni zadevi, kot je recimo modna revija znane zagrebške modne blagovne znamke Haddad, prirejena v posodobljenih dvoranah Mariborskega gradu, ki jo v Mariboru prodaja Manja Kac, soproga znanega odvetnika Borisa Kaca. Tam se Jelinčič potem pridno nastavlja fotografom in dvori brhkim Štajerkam. Med tistimi znanimi Mariborčankami, ki naj bi mu bile najbolj všeč, je nekdanja balerina (Jelinčič je tudi bil baletnik) in manekenka Sanja Snežič, dolgoletna spremljevalka enega izmed najbogatejših Mariborčanov Radeta Snežiča.
Prav na Haddadovi modni reviji je Jelinčič ubranil čast slovenske strankarske politike, saj jo je Borut Pahor, ki je tudi prispel na to modno revijo, domnevno zaradi mraza takoj odkuril, čeprav mu je vljudni Matjaž Jandl sprva posodil celo svoj plašč.
Le rokerja Zorana Predina vidijo Mariborčani bolj poredko, zlobni jeziki namreč pravijo, da ga njegova žena, gorenjska dramska igralka, stroga in včasih malce preveč tečna Barbara Lapajne, ne pusti rada prevečkrat domov, "tam na Štajersko gledat, kaj delajo ljubice tri...".
Tisti, ki so Zorana Predina poznali že od prej, pa sploh pravijo, da naj bi se v zadnjem času precej spremenil. Od legendarnega uporniškega rokerja in šarmerja iz mariborskega Mladinskega doma z značilnimi počasnimi gibi in govorjenjem je postal nenavadno zavzeti obiskovalec dogodkov ljubljanske visoke družbe, kjer se v družbi Barbare Lapajne očitno odlično počuti. Stike s slovitim francoskim šansonjerjem armenskega rodu Charlesom Aznavourjem pa mu namesto njegovega šarmantnega glasu išče kar kulturniška svetovalka slovenske ambasade v Parizu in nekdanja tiskovna predstavnica Janeza Drnovška Veronika Stabej. Ko sta Stabejeva in Predin fotografijo s pariškega srečanja z Aznavourjem poslala v objavo Lady, so mnogi to zlobno povezovali s Predinovim predvolilnim povezovanjem z zmagovitimi liberalnimi demokrati, češ, tako so se mu oddolžili. V zadnjem času Predin tudi neverjetno veliko nastopa, pa naj gre za koncert v Cankarjevem domu ali pa priložnosti govor na tradicionalnem večeru Franceta Prešerna in škotskega ljudskega pesnika Johna Burnsa v ljubljanskem hotelu Slon, kar mnogi spet povezujejo z adaptacijo podstrešnega stanovanja razkošnih kvadratur v samem centru slovenske prestolnice. Zelo spreten in iznajdljiv pa je Zoran Predin tudi takrat, ko trži in zadovoljuje svojo slo in potrebo po avtomobilih. Medtem ko je pred časom vozil in promoviral švedski volvo, katerega "lastnosti naj bi šle v štric s Predinovo glasbo", kot je takrat ponosno izjavil Revozov predstavnik za stike z javnostmi Bojan Prosenc, ki mu ga je šarmantno odstopil v šestmesečno brezplačno uporabo, je po izteku tega roka začel nenadoma neznansko hvaliti francoski peugeot. Od kod in zakaj takšen preobrat v Predinovi avtomobilistični filozofiji, je kmalu postalo popolnoma jasno. Tokrat mu je avto, verjetno pod podobnimi pogoji, odstopila družba Peugeot Slovenija, in to enoprostorca 806.
Med slovenskimi estradnicami in estradniki je v nekem obdobju sploh postalo moderno, da so začeli snubiti uvoznike avtomobilov za tovrstno reklamo. In zelo hitro so se odzvali tudi sami prodajalci, saj so uvideli, da so slovenski estradniki lačni zastonjkarskih jeklenih konjičkov, ki jim jih konec koncev niti ne dajo, temveč samo posodijo. Zato so se po ljubljanskih ulicah in cestah kot kakšni flemingi nenadoma razmnožili avtomobilčki vseh vrst, na katerih je bil z ogromnimi črkami napisan vedno en sam globokoumni stavek: Ta avto vozi ta in ta ... Zato ni čudno, da je Goran Šarac, soprog Simone Weiss, ki vozi mercedes M, ki ji ga lani za rojstni dan na parkirišču pred domžalsko restavracijo Krona podaril Goran, ob pogledu na hyundaija, s katerim se je prevažala pevka in igralka Tanja Ribič, cinično dejal: "Kakršne pesmi, takšen avto!"
**********
Vendar Tina Pisnik še zdaleč ni edina slovenska vrhunska športnica, ki ji po glavi rojijo misli na moški spol. Na zanimiv seznam - dobro obveščeni pravijo, da bi bil lahko zelo dolg - lahko recimo absolutno uvrstimo smučarko Špelo Pretnar, ki ima menda shranjeno zavidljivo vitrino moških trofej, od Jureta Koširja naprej, s katerim sta menda prijateljevala kar nekaj časa, pa oboževano atletinjo Brigito Bukovec, ki svojčas tekanja brez ovir za moškimi po ljubljanskih diskotekah niti ni kaj dosti skrivala. Umirila se je šele zdaj, ko je očitno našla pravega simpatičnega poznavalca borilnih veščin Željka Pavlico, nekdanjega specialca in osebnega varnostnika predsednika vlade Janeza Drnovška. Brigita in Željko pa sta družno stopila tudi na pot biznisa in za deset let najela enega izmed najbolj prestižnih ljubljanskih fitnes centrov - Akro.
Akro jima je oddal filmsko ambiciozni Iztok Štrbenc, za katerega pravijo, da naj bi jo zgradil iz denarja, nagrabljenega v razvpiti igri Catch the cash, potem ko se je odpravil v Los Angeles, kjer naj bi po priporočilu samega Slyvestra Stalloneja in v Milanu živečega fotografa in lepotnega impresaria, razvpitega Čeda Komljenoviča, poskušal narediti veliko hollywoodsko kariero.
V ljubljanski igri Catch the cash naj bi poleg Štrbenka ogromno zaslužila še pevec Božidar Volfand - Wolf, ki je pred jeznimi upniki in kriminalisti za nekaj časa emigriral v daljno Avstralijo, zdaj je spet doma, in pa znani ljubljanski dramski igralec in celo občasni politik Ivo Ban. Oba sta bila namreč povsem blizu vrhu kasneje sesute finančne piramide, saj sta igro v znani ljubljanski gostilni na Kodeljevem celo vodila.
Iztok Štrbenc je seveda kmalu prišel domov v Slovenijo, zdaj pa naj bi se ukvarjal z gradbeništvom, sicer pa ima otroka z urednico fotografije pri Jani Barbaro Sršen, eno izmed najlepših slovenskih fotografinj, ki si je za zakonskega partnerja v drugo izbrala Aleksandra Čeferina, odvetnika iz znane ljubljanske odvetniške družine Čeferin. Plavolasa Barbara se je že pred poroko naokoli ponosno prevažala s prestižnim črnim jeepom cherokee, na vprašanja, koliko takšen avto sploh stane, pa je samozavestno odgovarjala, da ne ve točno, ker ji ga je nabavil "sponzor".
**********
Toda intimna razmerja slovenskih športnic so bila vselej skrbno varovana tabu tema, podobno kot recimo zaslužki slovenskih smučarjev, o katerih na slovenski smučarski zvezi dobesedno molčijo kot grob, čeprav slovenski mediji iz dneva v dan poročajo, koliko sta si priigrala recimo Pete Sampras ali Martina Hingis, koliko si je priboksal Mike Tyson, koliko stanejo košarkarji NBA ali pa nogometaši v bajno bogatih italijanskih in španskih nogometnih klubih, ja celo o dolarskih prihodkih slovenskega nogometnega kraljeviča Zlatka Zahoviča vemo nekaj malega. Zakaj je temu tako, ni jasno, res pa je, da televizijskega novinarja Igorja E. Berganta in njegovega "ženskega pandana" Mihe Žibrata nikoli ne boste slišali, da bi s temi vprašanji vrtala po drobovju Urške Hrovat, Nataše Bokal, Matjaža Vrhovnika, Mitje Kunca in drugih slovenskih narodnih junakov snežnih strmin. Čeprav bosta v isti sapi jasno in glasno nakladala o milijonih mark avstrijskega herminatorja Hermana Maierja in hrvaške čudežne slalomistke Janiče Kostelić.
Še največ, kar lahko izvemo iz ust proslavljenih domačih športnih komentatorjev, ki se očitno čutijo še kako dolžni skrbeti za narodov blagor, so nekakšne splošne domislice v stilu: "No, morda bo pa današnja zmaga dovolj za stanovanje v Ljubljani, ki so takooo draga ..." Smučarkam in smučarjem pa niti ne moremo zameriti, da o svojih financah ne razpredajo pred krvi žejno javnostjo, nihče jih namreč tega ne povpraša.
Veliko ali bolje rečeno vse o teh dolarjih, markah in tolarjih pa nedvomno vedo trije stalni teniški prijatelji, ki se vsak torek ob osemnajsti uri zvečer zberejo v teniški dvorani Fit Top v Mengšu. To so Janez Kocijančič, poslovnež, politik in predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, Tone Vogrinec, alfa in omega slovenske alpske smučanje, in Jaro Kalan, generalni sekretar Slovenske smučarske zveze. In ker trmasto vztrajajo pri igri dvojic, se jim izmenično pridružujeta še Stane Valant, direktor Nacionalne finančne družbe in hkrati predsednik smučarske zveze, za katerega je Tomaž Cerkovnik v intervjuju za Moški svet izjavil, da kot predsednik zveze "ni preveč opazen", ter Janez Bukovnik, direktor Športne loterije Slovenije. Rezultati njihovih dvobojev so bolj ali manj znani. Običajno zmaguje tista dvojica, v kateri lopar vihti teniško rutinirani Tone Vogrinec (čeprav je statistika rezultatov menda dokaj ugodna tudi za Kocijančiča), za katerega pa malokdo ve, da je bil nekdaj v jugoslovanskih pionirskih časih nadarjen mladi tenisač. Vendar je v finalu pionirskega državnega prvenstva menda nesrečno izgubil in zato jezno zlomil lopar, tenisa pa se nato trmasto ni dotaknil celih dvajset let.
In čeprav o finančnem stanju slovenskih smučark in smučarjev dobro informirana teniška peterica iz Mengša vključno z "velikim komunikatorjem" Vogrincem glede tega bolj ali manj molči, je te podatke možno izbrskati na sedežu Federation International De Ski, po domače FIS. Tam vam vedo natančno povedati, da si je v smučarski sezoni 1999/2000 Špela Pretnar prismučala kar 175.360 švicarskih frankov, ta čedna vsotica pa je našo tedanjo najboljšo slalomistko uvrstila kar na peto mesto med mednarodnimi smučarskimi bogatašinjam. Pa ne samo to, pred njo se je na zaslužkarski lestvici znašlo komajda šest fantov, tudi slalomist Matjaž Vrhovnik je pokasiral precej manj - "skromnih" 131.375 švicarjev. Da o Juretu Koširju, ki si je z vijuganjem prislužil samo 15.950 švicarskih frankov, in recimo Alenki Dovžan z dva tisoč franki sploh ne govorimo.
Toda k temu je treba prišteti seveda še prihodke iz naslovov marketinških pogodb, posebnih nagrad smučarske zveze, druge priložnostne honorarje, podarjene avtomobile in podobno. Prej našteti švicarski franki so namreč samo in zgolj denarne nagrade na posameznih tekmah svetovnega pokala, popularno imenovane "prize money". Kot takšnih jih je v isti sezoni, vsled izjemnih rezultatov, razumljivo največ pokasiral Herman Maier, in to natanko 659.625 švicarskih frankov.
Odgovor na vprašanje, zakaj teh podatkov prav fantomsko ni mogoče dobiti pri Vogrincu, Kalanu in Valantu oziroma nikjer na tej strani Alp, pa je možno po eni strani poiskati in strniti v filozofiji, ki jo je ob neki priložnosti odlično razodel bivši smučarski reprezentant, včasih vodja slovenske smučarske reprezentance in današnji občasni televizijski komentator tekem svetovnega pokala Tomaž Cerkovnik: "O teh stvareh pač ni fino govoriti, saj vemo, kako zavistni smo Slovenci ..." Po drugi strani pa v govoricah, da naj bi bil glavni problem bolj posvetne narave, to je v prijavljanju in plačevanju nekaterih davščin, menda zlasti dohodnine.
Ve pa se, da je znal Jure Košir v svoji najboljši sezoni potegniti tudi do milijon mark, toda največ od slovenskih smučarjev je doslej verjetno zaslužil nekdanji prvi as belih strmin Bojan Križaj. To priča tudi anekdota, ko naj bi ob snemanju nekega prispevka o njem prostodušno zaprosil snemalce TV Slovenija, naj ne posnamejo notranjosti njegove hiše v Tržiču, saj bi po njegovem bajno razkošno opremljeni interier lahko porušil mit, ki so si ga o njem ustvarili povprečni Slovenci - mit o skromnem slovenskem smučarju izpod Zelenice. Toda veliko denarja, menda celih dva milijona nemških mark, naj bi nekdanji slovenski smučar nesrečno izgubil v neki obskurni celovški banki, ki mu je obljubljala prevelike obresti, potem pa je šla v stečaj. Križaj menda ni bil edini Slovenec, ki je v tej banki izgubil novce, toda kasneje se je pritoževal, da je pri njem doma potrkala davkarija in mu postavljala številna tečna vprašanja, na katera nedotakljivi slovenski smučarski idol ni bil nikoli navajen odgovarjati.
Mnogim Slovencem pa se je kasneje zelo zameril, ko so ga videli na televiziji, kako z osovraženim koroškim deželnim glavarjem Jorgom Haiderjem, postopa po blejskem igrišču za golf in se z nekdanjim avstrijskim olimpijskim prvakom v smuku Franzom Klammerjem smejoč nastavlja fotografom. Nekateri so to povezovali s Križajevim trenutno najdonosnejšim poslom, promocijo avstrijskega piva gösser v Sloveniji, drugi pa celo z njegovim upanjem, da bi politik Haider utegnil malce posredovati v stečajnem postopku propadle koroške banke - seveda v smučarjevo korist.
Križaj veliko posluje tudi z begunjskim Elanom in je kot njegov promotor recimo manekenki Claudii Schiffer ob njenem obisku v ljubljanskem Emporiumu na Elanovi prodajni lokaciji podaril par najnovejših smuči carving.
Mnogi pa so bili takrat zelo razočarani nad manekenkino reakcijo, ki je bila sicer povsem korektna, toda prisotne je očitno nenamerno streznila, ko jim je pokazala, do kod sega mednarodna slava znanih Slovencev. Iz Križajevih rok je vzela smučke, prijazno odvrnila "thank you", nato pa jih mirno še v isti sekundi dala v roke svojemu telesnemu stražarju, si popravila lase in odšla naprej, proti pultom perila palmers.
Nemška supermanekenka je tudi precej višja od Bojana Križaja, toda Križaja to seveda ni motilo, saj je na račun svoje velikosti znal povedati marsikatero zanimivo zgodbo. Nekoč je pripovedoval, da mu je bilo najbolj smešno, ko se je v Beogradu prvič srečal s predsednikom rajnke Jugoslavije, Josipom Brozom Titom, češ, kako je Tito še manjši od njega. Menda je ponosno komaj zadrževal smeh, no, morda pa je to bil razlog, da je naslednji dan, ko mu je pred nabitim stadionom za dan mladosti izročal štafetno palico, pozabil na tekst. Podobne težave je imel nekaj let kasneje na olimpijskih igrah v Sarajevu, kjer je ob čuječih stiskih dlani Slovencev pred malimi zasloni komajda na pamet zdrdral slavnostno prisego športnikov.
**********
Temu, da je bil na velikem slavju na Ljubljanskem gradu ob deseti obletnici Jerovšek Computers slavnostni govornik sam predsednik gospodarske zbornice Joško Čuk, uradno nekakšen prvi slovenski gospodarstvenik, sicer pa zelo prijazen in dobrodušen možakar, se mora Matjaž Jerovšek verjetno zahvaliti tudi uspešnemu lobiranju neke druge intimne zveze, ki se je menda prav na tistem sprejemu tudi prvič upala malce bolj pokazati v javnosti.
Gre za Marto Kos, podpredsednico Slovenske gospodarske zbornice, in Aarona Markota, nekdanjega šefa Microsofta v Sloveniji in zdaj uslužbenca istega računalniškega giganta na evropski ravni, z dvema velikima pisarnama, eno v Ljubljani in drugo v Münchnu.
Dotlej so ju videvali namreč na bolj očem odmaknjenih kotičkih, le ob eni izmed prvih predstav zadnjega filma o nevarnih pustolovščinah britanskega tajnega agenta Jamesa Bonda Vse in še svet so ju opazili, kako sta skrbno zakamuflirana v oblačila free style in s širokim nasmehom na ustnicah, pri čemer je prednjačila ona, prišla v ljubljanski kino Komuna. Še pred pogumnim Pierceom Brosnanom pa sta si v mini grški restavraciji nasproti kina privoščila dva girosa in obilno porcijo grške solate.
Dobro obveščeni pravijo, da sta se spoznala pred tremi leti v eni izmed obljubljanskih gostiln, ko je bila Marta Kos še direktorica vladnega urada za informiranje. Toda Drnovšek je po odstranitvi njenega brata, kriminalista Draga Kosa, z vplivnega mesta pomočnika direktorja kriminalistične službe na notranjem ministrstvu, odstavil še njo in jo zamenjal z njemu bolj vdano Aljo Brglez, ki so jo nekateri novinarji zaradi lepih plavih las, prijaznega videza in vljudnega vedenja poimenovali "zlata prinašalka". Marta in Drago Kos v politični javnosti namreč veljata za človeka, ki sta bližje Milanu Kučanu kot Janezu Drnovšku. S stolčka vladne direktorice se je menda silno ambiciozna najprej poskušala zavihteti na eno izmed obeh velikih slovenskih televizij, kar ji po osebnostnem in poklicnem profilu verjetno ne bi smelo delati večjih težav, saj je bila včasih radijska dopisnica iz Nemčije, skupaj z nekim avstrijskim moderatorjem pa je občasno vodila tudi nekakšne "muzikantenštadle", televizijske oddaje, katerih rdeča nit je bila glasba à la Avseniki, samo precej slabša.
(Se nadaljuje)
Požareport
pred 1 dan
Enim našim športnikom se je popolnoma utrgalo, pri pijačevanju pa je prednjačil Luka Špik "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

6

- Mnogi pa so poleg njegovega pregovorno pazljivega ravnanja z denarjem opazili še to, da se je v javnosti pojavljal izjemno neokusno oblečen, čeprav bi si lahko mirne duše privoščil tudi osebnega stilista in najdražje blagovne znamke, od huga bossa do armanija. Verjetno mu tega drugi niso povedali in predlagali samo iz uvidevnosti. Kasneje se je v oblačenju sicer nekoliko popravil, toda predvsem po zaslugi srečnega naključja, na katerega pa seveda ni imel nobenega vpliva. Naključje v obliki modne zapovedi je prispelo iz Pariza, New Yorka, Milana in Tokia. V modo je namreč prišla črna barva in Jerovšek se je, kot večina moških brez domišljije, odel v Murino črno obleko, pod njo oblekel črno majico skinny, le pri nogavicah je moral malce popaziti, če so mu bile slučajno všeč, je nabavil angleško znamko burlington, in nenadoma je bil strašansko moderen.
Toda Matjaž Jerovšek, ki mu ženske nikakor niso hotele verjeti, da nima hiše, jahte, mercedesa in treh ljubic, je vseeno užival, pri srcu pa so mu očitno zlasti Štajerke, saj že dve leti prijateljuje z neko simpatično Celjanko Majo, ki namerava v kratkem vpisati magisterij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V javnosti jo pokaže vsaj enkrat letno, običajno na tradicionalnem partyju kulinarike in vina v atriju prestižne ljubljanske gostilne Krpan, ki jo vodita Darko in Romana Simončič.
**********
Medtem ko je Mariborčanka in trenutno najboljša slovenska teniška igralka Tina Pisnik na teniškem stadionu v Sydneyju na nedavnih olimpijskih igrah že trenirala, se je Matjaž Jerovšek kot član delegacije Slovenske gospodarske zbornice na ljubljanskem letališču Brnik kobacal v letalo. Za 14-dnevno potovanje v Avstralijo je odštel približno šest tisoč mark, čeprav je bila cena podobnega potovanja in bivanja v istem hotelu menda za nekatere celo bistveno nižja. Bivši direktor ljubljanske uprave, z županjo Viko Potočnik sprti, odstavljeni in iz LDS izključeni Janez Sodržnik, ter lastnik znanega pohištvenega podjetja iz ljubljanske Šiške Marc, d. o. o., Marjan Novinec sta tja potovala za skoraj pol manjšo vsoto. Toda Jerovšek je pač hotel biti v reprezentativni zbornični kvoti, kar mu niti ni bilo težko doseči, saj ima s predsednikom zbornice Joškom Čukom, očitno zelo pristne odnose, navsezadnje je bil Joško Čuk tudi slavnostni govornik na deseti obletnici podjetja Jerovšek Computers.
Tini Pisnik in njenima teniškima kolegicama Katarini Srebotnik in Tini Križan v Sydneyju ni šlo ravno vse kot po maslu. Pisnikovo je mučila rahla gripa, s Srebotnikovo in Križanovo pa so bili že dalj časa veliki problemi, zaradi katerih sta kapetan ženske teniške reprezentance Igor Košak in vodja moške Davis cup reprezentance Boris Breskvar v obupu nemočno vila roke. Bronasta kolajna v ženskih dvojicah, ki jo je v Ljubljani optimistično napovedoval Draško Veselinovič, prvi slovenski borznik in predsednik Slovenske teniške zveze, je bila tako vidna samo še v oblakih. Srebotnikova in Križanova, favorizirana slovenska dvojica, naj bi bila namreč močno sprta, težave pa naj bi se vlekle že nekaj časa, predvsem od takrat, ko se je slovita ameriška teniška igralka češkega rodu Martina Navratilova odločila, da bo za partnerko v paru povabila Velenjčanko Katarino Srebotnik, ki je do takrat običajno igrala skupaj z Mariborčanko Križanovo.
Teniški insiderji trdijo, da Navratilova izbira teniške partnerke po dveh merilih. Prvi kriterij naj bi bil medijsko-športni uspeh takšne dvojice, drugi, no, lahko je tudi prvi, pa všečnost partnerke, saj je znano, da je Navratilova deklarirano istospolno usmerjena. Kaj je prevladalo pri odločitvi Navratilove za Srebotnikovo, ni znano, dejstvo pa je, da sta v paru zaigrali na dveh ali treh turnirjih z mešanim uspehom, nato pa prenehali s skupnim nastopanjem, v tem času pa je Križanova poskušala z različnimi partnerkami, čeprav je bilo tudi največjim teniškim laikom jasno, da bi morali igrati in trenirati skupaj. Andrej Jeras pa je novinarjem pripovedoval, da so v ženski teniški reprezentanci tudi spori zaradi denarja za reprezentančne nastope, v katere se agresivno vpletajo celo starši tekmovalk, zlasti mama Tine Križan, tako da je moral Igor Košak zaradi živčnosti pred neko tiskovno konferenco spiti kar dva vrčka piva, čeprav je velik nasprotnik alkohola.
Temu primerni so bili tudi slovenski sydneyjski teniški rezultati, Matjaž Jerovšek in Tina Pisnik pa sta se spoznala na enem izmed tamkajšnjih številnih sprejemov. Slovenski računalniški mogotec je kot velik ljubitelj ženskega spola nemudoma izkoristil priložnost in tenisačico povabil na intimno večerjo. Mnogi pravijo, da Tina Pisnik ni ravno imuna proti moškim, vsi pa se strinjajo, da je daleč najlepša slovenska teniška profesionalka, zato je vabilo z veseljem sprejela. Večerjala sta v eni izmed številnih restavracij na obali in kasneje v Ljubljani je Jerovšek znancem evforično pripovedoval, da ga je povsem očarala. Elokventna Mariborčanka mu je pripovedovala o številnih skrivnostih mednarodnega ženskega profesionalnega tenisa, o tem, kako se začno resni teniški dolarji služiti šele takrat, ko se prebiješ med prvih štirideset na svetovni računalniški lestvici Women Tennis Associations, predvsem pa je bila po nekaj letih očitno prvo dekle, ki od Jerovška že na večerji ni pričakovala darila v obliki kakšnega računalnika.
Toda druženje Matjaža Jerovška in Tine Pisnik ni bil edini škandalček, ki so si ga v času olimpijskih iger privoščili člani tamkajšnje pregrete slovenske odprave, in samo dvema zlatim kolajnama, prvima v zgodovini samostojnega slovenskega olimpizma, gre zahvala, da sydneyjske stranpoti niso še glasneje odmevale. Enim slovenskim športnikom se je menda popolnoma utrgalo in s post-kolajnarskim žuriranjem so resno motili olimpijsko vas, drugi so sikali z jezikom, namesto da bi tekmovali, tretji pa so v tamkajšnjih športnih arenah dokazovali, da so zgolj turisti in rekreativci. V pijančevanju naj bi po pripovedovanju pogumnejših novinarjev prednjačil predvsem zlati veslaški fant Luka Špik. Zlasti čudno pa je bilo, da tudi kasneje v Ljubljani nihče izmed resnejših ljudi temu dobrodušnemu fantu, ki je z osvojitvijo zlate kolajne - skupaj s precej mirnejšim Iztokom Čopom - postal idol slovenskih množic, ni povedal, da ni ravno fino, če neki idol kar naprej javno razlaga, da je njegova glava z neko čivavo na plaži in da zdaj ne dela nič drugega, kot pije pivo.
Vrhunec primitivizma času živahnih olimpijskih krogov pa naj bi bilo vedenje enega izmed slovenskih rokometnih reprezentantov, ki je od vodstva ekipe zahteval, da mu v Sydney na stroške reprezentance pripeljejo njegovo prijateljico, sicer je grozil, da bo med tekmo proti Rusom odvrgel in nato še poteptal reprezentančni dres. Pa tudi drugače naj bi imel slovenski rokometni selektor Leopold Jeras vsako jutro veliko dodatnega dela, ko bi moral loviti in zbirati nekatere rokometaše, ki so vroče sydneyjske noči kot nekakšni rokometni casanove prebijali po spalnicah erotično zaželenih športnic. Umiriti jih menda ni mogel niti Zoran Janković, predsednik rokometne zveze.
Toda na petem kontinentu, v senci zgradbe slovite sydneyjske opere, ga niso biksali samo športnice in športniki, temveč tudi nekateri drugi. Recimo Barbara Gunčar, tedanja ambiciozna novopečena direktorica novokomponirane Slovenske nacionalne turistične organizacije, ki jo je po skrajnih političnih mukah nastavil nekdanji Bajukov minister za malo gospodarstvo in turizem Janko Razgoršek, potem ko je odstranil liberalnega Francija Križana. Gunčarjeva naj bi, kot se spodobi, svoje osemdnevno bivanje v Sydneyju namenila neki povsem konkretni dvourni tiskovni konferenci, na kateri naj bi vrla direktorica predavala o promociji slovenskega turizma. A glej ga zlomka, dama naj bi prav to tiskovno konferenco zamudila, na kraj dogodka, ki naj bi ga vodila, je namreč prisopihala dve uri prepozno. Za njeno zamudo je potem krivila vse ostale, samo sebe ne, čeprav so tamkaj prisotni kasneje pripovedovali, da pa nikoli ni pozabila priti točno na športna tekmovanja, tudi v opero ni zamudila. Zgodba zase naj bilo tudi tamkajšnje življenje in delo nekdanjega državnega sekretarja za šport Lea Vesta, sicer razvpitega profesorja na ljubljanski športni fakulteti, ki ga je slovenska javnost dodobra spoznala v neki televizijski debati, v skrajno neprimernem verbalnem duelu (tudi oblečen je bil za državnega uradnika povsem neokusno) s svojim predhodnikom na ministrstvu Jankom Strelom. Na slavnostni sprejem, ki ga je za svoje kolege, predsednike nacionalnih olimpijskih komitejev, priredil predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič, je kljub obvezni "black tie" garderobi prihrumel v karirasti polo majici, okoli polo ovratnika pa je imel montirano kravato. Večina prisotnih povabljencev je bila zgrožena, saj mu tudi dejstva, da morda ni vedel, da "black tie" pomeni slavnostno obleko, kot visokemu državnemu uradniku in politično-športnemu reprezentantu Slovenije seveda niso mogli šteti v dobro.
Pa Leu Vestu to očitno še ni bilo dovolj, saj naj bi po pripovedovanju prič poskušal vdreti tudi v enega izmed elegantnih salonov tamkajšnjega prestižnega hotela Hilton, kjer naj bi med sprejemom očitno pozabil suknjič. Ko pa so mu protokolaši povedali, da v tem trenutku v salonu predsednik države Milan Kučan daje intervju v živo za TV Slovenija in da vsled tega v salon pač ne more vstopiti, so ga številni slišali izjaviti: "Vseeno mi je za predsednika in intervju, jaz hočem svoj suknjič!" Zadržali so ga lahko šele odločni varnostniki, njegov nadrejeni, tedanji šolski in športni minister, včasih predsednik ustavnega sodišča in malteški vitez Lovro Šturm, pa se menda sploh ni odzval.
**********
Matjaž Jerovšek in Tina Pisnik naj bi se po avstralski večerni kulinarični romanci menda prvič - vsaj za javnost - spet srečala v Mariboru na tradicionalni prireditvi Naj v Mariboru, ki jo organizira revija Mariborčan (barvni mesečnik na dragem papirju v mestu ob Dravi velja za nekakšen bilten mariborskega jet seta) s tamkajšnjim medijskim mogotcem Srečkom Pirtovškom in njegovima dolgoletnima zvestima podurednikoma Srečkom Klapšem in Alanom Kavčičem na čelu. Tam sta se Pisnikova in Jerovšek tudi intenzivno nastavljala Dubokovičevemu fotografskemu objektivu, ki se, zanimivo, vse več pojavlja v mestu ob Dravi, zlasti od takrat, ko naj bi ga nekateri uredniki, tako pravijo dobro obveščeni, v Ljubljani spregledali in menda neuradno razglasili za fotografa komajda drugega ranga.
Slavnostna prireditev Naj v Mariboru na štajerski medijski sceni menda šteje za enega izmed tistih dogodkov, ki v štajerski prestolnici na družabnem večernem sprejemu uspe nabrati mnoga imenitna imena novodobnega mariborskega jet seta.
Večja gneča povabljencev vlada menda le še pri vhodu v šotor za "very important people", ki je v času Zlate lisice postavljen ob progi nad hotelom Habakuk, in pri vstopu na sprejem v kultno mariborsko Vinagovo klet ali pa ob uvodnem in sklepnem slavju tradicionalnega Borštnikovega srečanja v Kazinski dvorani. Čeprav so premeteni gledališčni organizatorji z "Borštnikovo mamo s klobučki" Olgo Jančar na čelu zvito ugotovili, da bi se dalo vstopnice za premierno in finalno predstavo tržiti skupaj z bogato zakusko. Vse manj Mariborčanov pa prihaja na ogled vsakoletnega Veleslaloma zvezd, ki ga organizirajo člani uredništva revije Stop, običajno teden po Zlati lisici, na veleslalomski progi, toda podrobno prilagojeni smučarskemu znanju in volji slovenskih estradnih zvezdnikov, ki se ga nato zvečer brezrezervno napijejo. Očitno so vrli Štajerci ugotovili, da jim ni več za gledati nenehno se ponavljajoče zmage preveč zagriženega glasbenika Milana Pečovnika - Pidžija, večno drugega mesta Gorazda Elviča, če slučajno ne pade, in pa afektirane snežne norčije Barbare Šerbec, bolj znane pod vzevkom Šerbi, pevke ansambla Agropop z legendarnimi telesnimi merami, in gredo raje na hladni špricer.
Sprejem pod skrbno zrežirano Pirtovškovo taktirko je recimo priložnost, da ob priznani Vinagovi kapljici - Mariborčanu in včasih ne preveč izvirnih kulinaričnih dobrotah iz restavracije Puccini (v lasti Jožeta in Edne Hribar) mariborske dame samovšečno razkazujejo, kaj se je v zadnjih mesecih novega nakopičilo v njihovih garderobah, čeprav običajno nikoli ne vedo natančno, ali naj si nadenejo elegantno večerno toaleto ali ne. In tako sredi bogatega nakita mrgoli še nesramno motečih živih barv. Na ta večer se denimo pojavi Pirtovškova žena Suzana v rdečem Escadinem kostimu in vesoljnemu Mariboru dokaže, da je obilno shujšala, medtem ko se žena mariborskega rektorja Ludvika Toplaka, bogata prekmurska dedinja Edita Toplak Benko (ko sta se poročila, je nek časnik usodno zapisal, da sta se združila "pamet in bogastvo"), naokoli smuka v črni obleki v slogu Jackie Onassis, ogrnjena s koketnim krznenim ovratnikom, ne meneč se za to, kaj si o tem mislijo štajerski nasprotniki ubijanja živali zaradi ne preveč nujnih modnih krznenih dodatkov. V roki pa tesno stiska presneto drago torbico - klasični črni model Louisa Vuittona, ki, takole med brati, stane približno petsto tisoč tolarjev.
Da je scena zares popolna, zna poskrbeti še Ana Sovič, žena mariborskega Borisa Soviča, z novico, da naj bi že tretjič postala mamica. Nikoli ne bo manjkala niti direktorica Probanke Romana Pajenk ali pa direktor Henkla Andrej Mesarič, medtem ko je predsednik uprave Nove Kreditne banke Maribor Jože Glogovšek do podobnih srečanj nekoliko bolj zadržan. Naslov Naj... meščana običajno roma v roke nekoliko starejših, zaslužnejših dam in gentlemanov. Zadnjega je recimo osvojil znani mariborski pediater Kurt Kancler, kar je samo potrdilo uspešnost in ambicije družine Kancler že takoj na začetku letošnjega leta. Njegov sin, arhitekt Tomaž Kancler, se je namreč konec januarja precej nepričakovano zavihtel na mesto državnega sekretarja na ministrstvu za okolje, minister Janez Kopač pa je odsotnost Kanclerjeve LDS-ovske strankarske knjižice argumentiral z njegovo domnevno strokovnostjo. Na nedavni poroki Tomaža Kanclerja (poročil se je že drugič) je dogajanje ekskluzivno fotografiral seveda nihče drug kot prav Dean Dubokovič. 
Zanimiva gostja je tudi Dušica Kalinger, temnolasa pravnica, ki se je iz namestnice javnega tožilca in kandidatke za direktorico mariborskega Narodnega doma spretno in hitro povzpela v eno izmed najbolje plačanih notark v Mariboru in Sloveniji, saj ima njena notarska »kanclerija« zaposlenih kar devet sodelavcev. Poletne dopustniške dni običajno preživlja v ekskluzivnem dubrovniškem hotelu s petimi zvezdicami Excelsior, njen najnovejši izbranec pa je povsem po njenem okusu kar nekaj let mlajši glasbenik, znani mariborski čelist Aco Jovanovski.
Med Pirtovškovimi povabljenci se navadno znajdeta tudi Sabina in Matjaž Jandl. Medtem ko je Sabina (neverjetno je podobna hollywoodski zvezdnici Demi Moore) lastnica salona čevljev Kisilak, je Matjaž mariborski uvoznik Benettona, oba pa svoj del biznisa očitno strogo ločujeta drug od drugega, saj je Sabina Jandl nekoč resno protestirala, ko smo v Moškem svetu nenamerno zapisali, da je tudi Matjaž Jandl solastnik čevljev Kisilak. Sicer pa je Sabina Jandl polsestra verjetno najuspešnejšega mariborskega galerista Emila Šarkana. Na sprejemih se zakonca Jandl običajno družita z drugima dvema klasičnima novodobnima bogatašema Andrejo in Romanom Razborčanom. Andreja v Mariboru trži ekskluzivne kreacije modne hiše Max Mara in je znana po tem, da ima rahle težave pri pozdravljanju tistih znancev, ki v preteklih letih po njenem mnenju niso tako uspeli kot ona, Roman pa je slovenski uvoznik zelo mehkega švicarskega jeansa big star. V prvi liniji klepeta je logično beseda o modi, kadar pa se jim pridruži še kultna Mariborčanka Dragica Petrovič, lahko pogovor nanese celo na umetnost.
Dragica Petrovič, absolventka slovite praške filmske akademije, je namreč producentka na Pop TV in ima to sposobnost, da se obvezno znajde v bližini vsake znane osebnosti, ki prirajža v mesto ob Dravi. Pa naj gre za beograjskega teniškega igralca Slobodana Živojinovića ali pa za zagrebškega filmskega igralca Radeta Šerbedžijo. Zanimivo pa je, da naj bi se Dragica Petrovič pred leti z nekim češkim študentom v Pragi poročila samo zaradi tega, da je ženin dobil slovenski vizum in možnost mirnega pobega na Zahod.
Stalni gost Mariborčanovih srečanj je tudi Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma in Festivala Lent, ki v treh julijskih tednih z najrazličnejšimi zabavno-kulturnimi prireditvami pogosti okoli tristo tisoč obiskovalcev, zaradi česar si manejo roke in preštevajo cekine tudi mnogi obdravski gostinci. Na sprejeme pa najbolj znani mariborski impresario prihaja v izmeničnem spremstvu svoje žene Vite ali pa Jasne Vidmar, liderke mariborske podružnice liberalnih demokratov. Kljub temu da Rukavina in župan Sovič dokaj dobro sodelujeta, je bil Gogo, kot prijatelji kličejo Rukavino, ob sestavljanju aktualne Drnovškove vlade nekaj časa precej hud na včasih malce neodločnega mariborskega župana. Sovič ga je namreč poklical po telefonu in mu v imenu Pahorja ponudil mesto kulturnega ministra. Rukavina se je strinjal, nato pa je presenečen iz časopisov izvedel, da je stolček prvega moža slovenske kulture prevzela Andreja Rihtar, direktorica Muzeja novejše zgodovine v Celju, sam pa naj bi bil kandidat le kakšno uro in pol. Kasneje ga je Sovič spet poklical in mu na istem ministrstvu ponudil mesto državnega sekretarja. Rukavina pa je spet iz časopisov izvedel, da je to mesto na precejšnje presenečenje dela javnosti prevzel bivši Večerov direktor Božo Zorko. Rukavini še zdaj ni jasno, zakaj mu Sovič tega, da "ni šel skozi", če ga je že nenehno vabil k sodelovanju, ni pravočasno in korektno sporočil vsaj po telefonu.
(Se nadaljuje)
Požareport
pred 2 dnevoma
Joj, spet ta Vesna Milek, povsod je je polno "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti, ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

5

**********
- Saša Einsiedler je pristavila kavo - prejšnji teden sta s Tilnom kupila nov Mielejev aparat, ki je znal sam od sebe narediti tudi kapučino - in po stopnicah odšla po časopis. Druge pošte ni bilo, zato se je takoj zatopila v Delo. Preletela je intervju s programskim direktorjem Pop TV Brankom Čakarmišem, "joj, spet ta Vesna Milek, povsod je je polno", je pomislila ob njenih vprašanjih in se zgrozila. Čakarmiš je izjavil, da so se je na Pop TV znebili zaradi tega, ker naj bi v "njenem primeru prišlo do medijske prezasičenosti".
Najprej je popenila, nato pa pomislila, kakšna bedarija! Vedela je, da so v javnosti morali nekaj reči, navsezadnje je bila ena od televizijskih zvezdnic nacionalnega formata. Nekaj tednov kasneje, na slavnostni proslavi pete obletnice Pop TV, pa so se ji menda celo opravičevali, njeno slovo pa so želeli pojasniti čim bolj strokovno. Toda to je nekaj podobnega, kot če bi menedžerji in producenti dandanes z glasbenih odrov podili supermladenki Christino Aguillero in Britney Spears ali celo Madonno, takoj po "poroki leta" z rahlo odštekanim britanskim režiserjem Guyem Ritchiejem, Jennifer Aniston pa bi ob prihodu domov v postelji namesto Brada Pitta čakala odpoved pogodbe za snemanje televizijske uspešnice Prijatelji.
Toda vsaj enako čudno je bilo to, da je Saša Einsiedler sploh privolila, da bo, našemljena v Marilyn Monroe, zapela v slavo televizijske hiše, ki jo je iz lastnih studiev malodane nagnala šele pred nekaj meseci.
Brala je naprej, toda samo površno, misli so ji namreč odtavale nazaj. Nekje na začetku oktobra 1999 je Saša Einsiedler javno oznanila: priimka Štrumbelj ob Einsiedler ni več treba uporabljati, "ločila sem se!" Zgodilo se je torej tisto, kar se je po Ljubljani šepetalo že spomladi, pa mediji tega niso želeli verjeti, razen seveda Moškega sveta, ki je šentflorjanski Sloveniji na papirju dostavil prvo pravo slovensko medijsko ločitev. Poroke, kot je bila recimo medijska poroka leta Helene Blagne z Mitjo Zamanom na nekem hribu poleg Kranja, smo že imeli.
Jasno, poroke so pač običajno lepša plat življenja, čeprav je Saša kasneje priznala - potem ko je očitno vse skupaj dobro seštela, odštela in preštela, da ji je vso to pisanje (negativno in pozitivno) o njenem zasebnem življenju in kočljivih trenutkih pravzaprav koristilo. Nekatere reči sta si v tej "medijski gonji" zakonca Einsielder - Štrumbelj pač morala priznati in Saša je pozneje iskreno potožila, da so bile reakcije njenega zdaj že bivšega moža takšne, da se je klobčič ločitve začel odvijati hitreje, kot bi si tudi v najbolj optimistični različici lahko zamislila sama. Drži, potem ko je še konec avgusta nekaterim izbranim medijem - za intervjuje z njo so se menda dobesedno tepli, tako da ji je bilo kasneje žal, ker jih ni zaračunavala, zagotavljala, da bo v prihajajočih mesecih njena prioritetna skrb ohraniti družino skupaj, ji je do oktobra uspelo narediti nemogoče. Ločiti se tudi formalno, in to ob tako pregovorni počasnosti slovenskih sodišč.
Z Janezom Štrumbljem, ki je po pripovedovanju znancev v gimnazijskih letih svojim prijateljem samozavestno zatrjeval, da se bo nekega lepega dne poročil z znano medijsko zvezdnico, pa verjetno še sam ni verjel, da bo do tega res prišlo, sta bila poročena sedem let. Saša je postajala znana voditeljica na TV Slovenija, Janez pa se je kot borznik zaposlil v Klirinško depotni družbi v Ljubljani. Odločila sta se za poroko, sad njunega ljubezenskega mečkanja med rjuhami pa sta bila Manca in Gašper. Einsiedlerjeva je pustila televizijski posel in se odločila za materinstvo. Skupaj sta na kredit kupila trisobno stanovanje v Jaršah - komaj naj bi zbrala dovolj denarja, je naokoli odkrito razlagala Saša in skrbno izbrane novinarke Jane ponosno vabila k sebi domov in jim razkazovala svoje ljubezensko gnezdece. Mnogi so ob tem nejeverno zmajevali z glavo in se spraševali, ja hudiča, kakšen pa je finančni status slovenskih medijskih zvezdnic, če tako mukoma zbirajo denar za ne preveč veliko streho nad glavo, in to ob tem, da živijo z borznikom.
Najprej je bila sreča videti popolna. Saša se ni sramovala hoditi pred njim gola po stanovanju, celo na stranišču naj bi ji ne bilo nerodno biti skupaj z Janezom, le kadar je imela menstruacijo, se je v kopalnico zaprla sama. Nato pa je po šivih medijsko-borznega zakona začelo pokati vsevprek. 
Sašina temperamentna kri ji ni več dala miru, želela se je vrniti na televizijo, hotela je kariero, spet si je zaželela medijske slave. Ponudba je prišla ob pravem času in s pravega mesta - iz novoustanovljene ameriške komercialne televizije Pop TV. Saša jo je sprejela z odprtimi rokami, le srečo je poslej delila v glavnem televizijskim gledalcem, manj pa Janezu Štrumblju.
Možu je bilo sprva in po eni strani celo zelo všeč, da na plavolaso soprogo spet sije zvezdniški sij, po drugi strani pa so ga začela motiti in jeziti dolga in predolga snemanja in studijske montaže, pri katerih nikoli ne veš, kdaj se bodo končale, najrazličnejše promocijske dejavnosti, sprejemi, banketi in podobno, kar je za seboj nujno povleklo Sašino vse pogostejšo odsotnost. Sčasoma je postajal vse bolj slabe volje, počutil se je namreč odrinjenega, odvečnega in zapostavljenega, pravzaprav je postajal tiste vrste moški, za katere je ena izmed najbolj znanih slovenskih manekenk Bernarda Marovt ob neki priložnosti izdavila, da pravzaprav ne bi smeli obstajati. Marovtova, ki ji je uspelo v tujini, je namreč prepričana, da se ženska, ki hoče prodreti in uspeti v šovbiznisu, ne sme vezati na enega samega moškega.
Janeza Štrumblja je hkrati načenjala ljubosumnost, izražena v vse pogostejših vprašanjih, "kdaj točno prideš domov?" oziroma "kje si bila tako dolgo?", ki so Sašin živčni sistem spravljala v obup in težke preizkušnje. Najbolj zlovoljen je po pričevanjih njunih skupnih znancev Štrumbelj postajal takrat, ko je Sašo opazoval pri izrezovanju svojih fotografij iz časopisov in revij ter urejevanju zasebnega albuma. To je potem poskušal vsaj delno preprečevati tako, da je Saši absurdno prepovedoval fotografiranje njunih otrok z izgovorom, da ne želi, da se Manca, Gašper in seveda on sam pojavljajo v javnosti.
Ambiciozna Saša naj bi ga prehitevala po desni tudi na kariernem področju, saj je vmes diplomirala na Fakulteti za družbene vede, postala slovenska megamedijska zvezda, Janez Štrumbelj pa je utonil v anonimnost borznega uradništva in ostal manj znani KDD-jevski borznik.
Z mediji se je o ločitvi pogovarjala samo Saša Einsiedler, Janez Štrumbelj pa jih je, tudi nas iz Moškega sveta, odklanjal že po telefonu. Enkrat, ko smo ga še pred ločitvijo prosili za njegov komentar, je telefon na hitro poklopil, potem pa ga je kasneje verjetno zaskrbela naša možna reakcija, zato nam je v uredništvo po elektronski pošti poslal pismo, v katerem je pojasnjeval, kako še ni dokončno uredil ločitvenih papirjev in da menda ne želi, da se o njem in otrocih piše po časopisih. Celotnega pisma takrat na njegovo izrecno željo nismo objavili, je pa zanimivo, da si je očitno za odgovor vzel več časa in elektronskemu pismu dodal prilogo z digitalnim videoposnetkom malce hudomušne vsebine. Na petnajst sekund dolgem posnetku vidimo lepo dekle (seveda ne gre za Sašo Einsiedler), ki se sprehaja po cesti in opazi šarmantnega mladeniča (tudi ta ni Janez Štrumbelj). Bulji vanj in bulji, ob tem pa pozabi gledati, kod hodi, in se zaleti v steber. Kaj vse je hotel povedati s tem videom, verjetno ve samo borznik Janez Štrumbelj, za kakšne kreditno-depotne operacije in špekulacije pa nedvomno ni šlo.
**********
Saša Einsieldler si je po ločitvi življenje organizirala tako, kot si ga je podzavestno že od nekdaj želela. Bila je uspešna voditeljica ene izmed najbpopularnejših televizijskih oddaj na Pop TV Pod srečno zvezdo, najverjetneje najbolje plačana televizijska zvezda v Sloveniji (po nekaterih podatkih naj bi samo z vodenjem oddaje zaslužila mesečno okoli osemsto tisoč tolarjev), skrbna mamica Gašperja in Mance, zraven tega pa ji zvečer, ko je prišla domov, nihče ni težil v stilu, "kje zaboga, pa si hodila tako dolgo". Ob neki priložnosti je čustveno pripovedovala zgodbo, ki naj bi jo doživela na novoletni zabavi Pop TV v ljubljanski diskoteki Eldorado. Medtem ko se je v ritmu latino glasbe brezskrbno predajala plesu, je videla, kako nekatere mlajše voditeljice obupano sedijo poleg njihovih precej starejših medijskih pokroviteljev in se trudijo imitirati zabavne face na obrazih, in na misel ji je prišlo samo eno: "Svobodna sem!"
Medij so opazili, da ji svoboda zares dobro dene, zato so ugibanja in vprašanja, le kdo bo njena nova simpatija, kar vrela na dan. Saša je ves čas modro molčala, se zvito nasmihala, ob neki priložnosti pa v radijskem etru potožila, da novih ljubimcev še ni na vidiku. Zato ni bilo čudno, da je bilo vse v zvezi z ljubezenskim življenjem Saše Einsiedler prepuščeno bogato obloženemu pladnju pikantnih govoric, čenč, opravljanj in brezmejno bujni človeški domišljiji. Tako je bilo slišati, da se za njen nasmeh potegujeta celo dva mega znana Slovenca.
Eden naj bi bil slikar Jure Cekuta, ki mu pogledi nenehno begajo od ženske do ženske, za vsak slučaj pa v prtljažniku svojega avtomobila prevaža ogromnega psa mastifa po imenu Askan, ki naj bi bil brat Drnovškovega pasjega ljubljenčka Arturja. V tistem času se je Cekuta že razhajal s svojo dolgoletno spremljevalko Martino Vrečar, Mariborčanko, ki uspešno uraduje kot drugi človek CASKB leasinga, njena specialiteta pa so nepremičnine. Petdesetletni slikar, ki je po mnenju mnogih še najbolj uspel v Ameriki, medtem ko ga recimo cankarjanski impresario Mitja Rotovnik menda noče videti niti blizu galerij v Cankarjevem domu, se zdaj druži s plavolaso novinarko Jane Andrejo Comino. Ona pa združuje prijetno s koristnim. Prav ljubko in zabavno ju je bilo opazovati na slavnostnem banketu po letošnjem izboru Slovenke leta v polkrožnem hodniku ljubljanske opere, ko je Cominova v srninem koraku tekala od intervjuvanca do intervjuvanca, vmes pa se obvezno vračala k ljubimcu slikarju, kot da bi od njega dobivala nasvete za postavljanje vprašanj Janinim izbrancem.
Malo manj pa je z Andrejo Comino zadovoljen mastif Askan, ki mu je bila očitno bolj pri srcu resnejša Martina Vrečar. Naključno mimoidoči nekega februarskega dopoldneva blizu ljubljanske veleblagovnice Nama verjetno nikoli v živvjenju ne bodo mogli pozabiti nadvse komičnega dogodka v stilu črno-belih nemih filmov slovitega Charlija Chaplina, ko se je mastif Askan očitno dokončno odločil reči ne Cominovi. Sredi Slovenske ulice se je ustavil in ni hotel ne naprej in ne nazaj, čeprav ga je Cominova poskušala na vse možne načine prepričati, da gresta v smeri Delove stolpnice, kjer je uredništvo Jane. Na to, da bi vlekla ogromnega mastifa, si krhka blondinka seveda ni upala niti pomisliti, zato so njene pasje muke dolgo časa zabavale in spravljale v smeh mimoidoče Ljubljančane, čeprav so nekateri menda že hiteli klicati znano slovensko zaščitnico živali Leo Evo Muller.
Slišati pa je, da tudi Cekuti v poslovnem smislu ne gre več tako dobro, saj menda že nekaj časa ni prodal nobene slike, pa tudi razstavni prostori se zanj ravno ne pulijo več. Zato razmišlja celo o inženiringu, bolje rečeno o tem, da bi gradil pravo pravcato umetniško vas. Tako naj bi že kupil cel hrib v bližini Celja, umetniško vas, ki naj bi bila po njegovih optimističnih načrtih vseljiva že letos jeseni, pa naj bi sestavljalo dvajset prijetnih lesenih hišic, v katerih bi bili lično urejeni apartmaji in ateljeji. "Zdaj pa je čas za sponzorje in donatorje," pravi slikar, ki je nekoč veljal za dobrega prijatelja Janeza Drnovška, toda ker naj bi prevečkrat izkoriščal njegovo ime, se ga Drnovšek menda izogiba - tako vsaj trdijo dobro obveščeni.
Nekateri mediji desne politične provenience so pred časom Cekuto povezovali tudi s trgovino z orožjem, menda zaradi tega, ker so njegovo hišo pogosto obiskovali številni znani in razvpiti slovenski, hrvaški in tuji poslovneži. Enkrat naj bi bil tam celo zdajšnji hrvaški predsednik Stipe Mesić in v tej vili s pokritim notranjim bazenom in savnami naj bi se spoznala tudi poslovnež Peter Rigl in znamenita Paola, Mesičeva varnostnica.
Za potrebe umetniške vasi naj bi poslovno spretni in prodorni Cekuta že zbral okoli petsto kubikov različnega lesa, kar naj bi bilo za zamišljene brunarce kar dovolj, toda eden izmed znanih slovenskih podjetnežev je ob neki priložnosti, ko je pogovor nanesel na slikarjevo vas, cinično pripomnil, da je s Cekuto težko delati, ker hoče imeti vse zastonj.
Kakorkoli že, Jure Cekuta se je sam pojavil na finalni prireditvi Miss Slovenije za miss sveta, ki jo je v Cankarjevem domu ob simpatičnem kašljanju vodila prav Saša Einsiedler, se po koncu televizijskega prenosa ves čas motal okoli odra, potem pa se je kot pubertetnik v neki skrbno izbrani moški družbi srednjih let menda glasno pohvalil, da bo enega izmed prihodnjih vikendov preživel v intimni družbi Saše Einsiedler - v dvoje. Eni so mu menda verjeli, drugi pa seveda ne in se ob tem samo prizanesljivo vljudno nasmihali.
Za tistega drugega domnevnega ljubimca pa se je govorilo, da je znan slovenski politik in prihaja iz vrst opozicije. No, eni so bili še natančnejši, češ da gre za samega Janeza Janšo. Nikomur pa ni bilo jasno, kje bi se lahko Janša in Einsiedlerjeva sploh srečala, tisti, ki temperament obeh dobro poznajo, pa so prepričani, da skupaj verjetno ne bi zdržala niti minutke.
Saša Einsiedler je te govorice komentirala s širokim nasmehom in izjavami v stilu "iz vaših ust v božja ušesa", iz dobro obveščenih virov pa je bilo slišati, da naj bi njena nova simpatija vendarle prihajala iz vrst poptevejevskega tehničnega osebja. Namigovalo se je na enega izmed mlajših snemalcev, s katerim naj bi veliko časa ubijala skupaj ob dopoldanskih kavicah, čeprav nihče ni natančno vedel, kaj se dogaja. Ob neki priložnosti je Saši ušlo, "oh, ko bi le bilo res", znancem pa je razlagala, da si trenutno še ne želi resne zveze in da bi bilo najbolje, če bi k njej domov prihajal poštirkan in urejen gospod, ki bi po nekaj urah tudi obvezno odhajal. Kamorkoli, magari k mami, je bila odločena Saša. "In za njim, vsaj zaenkrat, ne bi smela ostajati niti zobna ščetka!"
Zanimanje za Sašo Eisiedler je bilo izjemno. Takšno in drugačno, Saša pa je v stilu prave pravcate slovenske holivudarke znala vse to skupaj spretno speljati na svoj mlin. Po nekaj zapletih z novinarji je ugotovila, da ji pisanje, tudi če je na videz nesramno, prispeva in koristi k popularnosti. Celo bolj, kot pa velikanski jumbo plakati, ki so takrat preplavili Slovenijo in s katerih nas je v duhu filozofije Pop TV in v podobi device Marije pomilovala na vsakem koraku ter vabila Pod srečno zvezdo. "Vse to lahko dobro unovčim," je pametno razmišljala.
Mlajši podjetniki, nabiti s kešem in testeroni, so jo kot podivjani poslovni žrebci angažirali za moderiranje najrazličnejših promocij in občudovali njen medijski imidž, začinjen z ločitvijo in njeno svobodo, ki je še dodatno vzburjala njihovo erotično domišljijo. Vse to so ponavadi izražali s preprostimi, profanimi, a nedvoumnimi besedami: "Ti, ta Saša bi pa bla, a ne!" ali pa "Pismo je dobra". Saši Einsiedler je bilo za to bolj ali manj vseeno, vsaj dokler so rade volje segali globoko v žep in ji za dvajset minut branja vnaprej pripravljenega teksta, nekaj nasmeškov in kakšno uro prijaznega tavanja med gosti, plačevali po sto tisoč in več tolarjev - direktno v žep. Natančno pa je vedela, da mora ob takšnih priložnosti obvezno nositi krilo z globokim nožnim izrezom in si nadeti čudežni modrček.
**********
Eden izmed takšnih poslovnežev, ki si je privoščil Sašo Ensiedler, je bil Matjaž Jerovšek, lastnik znanega slovenskega podjetja Jerovšek Computers - in to ob deseti obletnici obstoja firme. Medtem ko njegov oče, sociolog in nekdanji Demosov generalni direktor nacionalne televizije Janez Jerovšek, deluje v zavodu za civilno družbo, Matjaž Jerovšek na svoj način skrbi za lastno medijsko promocijo, pogosto pa potuje v oddaljene eksotične kraje, najraje na Tajsko in v Južno Ameriko - in to čisto sam. V javnosti nikoli ni skrival, da ga poleg poslov - začel je iz nič, kot nekakšen računalniški Martin Krpan naj bi Slovencem dobrohotno pomagal do poceni računalnikov, danes pa ima na slovenskem računalniškem tržišču povsem spodoben tržni delež, čeprav mnogi, največkrat so to konkurenti, nasprotujejo njegovi poslovnosti in profesionalnosti - zanimajo ga predvsem zabave in lepa dekleta oziroma zabave z njimi. No ja, menda se druži tudi s politiki, saj se zna pohvaliti, da je recimo v lanskem letu kar štirikrat kosil z Borutom Pahorjem, čeprav iz teh druženj nikakor ne gre sklepati, da je politično blizu Združeni listi.
Matjaž Jerovšek se je kmalu začel pojavljati na številnih različnih lepotnih tekmovanjih, najprej kot sponzor, potem pa je kot moder gospodar ugotovil, da je treba samo tu in tam podariti kakšen PC z ne preveč spomina in opreme (ali pa še to ne, dovolj je že, da drugi mislijo, da ga boš - saj veste, pravijo da ni treba, da imaš milijon dolarjev, važno je le, da drugi mislijo, da jih imaš), pa se že znajdeš v vrtincu in blišču s strani lepotnih žirij izbranih lepotičk, manekenk in fotomodelov, pa tudi mediji te kmalu vzamejo za svojega.
Hitro se je spoprijateljil z Deanom Dubokovičem, nekdaj vodilnim fotografom slovenskega jet seta, kar mu s spretnim nosom podjetnega trgovca niti ni bilo posebno težko. Še dandanes rada skupaj obiskujeta nočne zabave v ljubljanskem klubu Central, kjer je menda Jerovšek po mnenju lastnika kluba Janoša Kerna eden izmed najbolj zaželenih gostov, in še marsikje drugje se znajdeta. Vse več ga je bilo videvati na straneh časnikarske družabne kronike, kako nasmejan nazdravlja s kozarcem šampanjca, običajno v družbi kakšne rosno mlade punce, včasih celo dveh, v podpisih pod fotografijami pa je pisalo "uspešni slovenski podjetnik Matjaž Jerovšek v družbi dveh bla bla bla ..." oziroma nekaj v tem slogu. Uboge in naivne mlade mačkice pa so bile v silni želji po bogatem podjetniku nato deležne le vožnje s črnim BMW, ki ga je slovenski računalniški mogotec obvezno vozil, in morda še kakšne večerje ali dveh, o sanjskih počitnicah na Karibih ali Maldivih pa so lahko samo sanjale - tja Jerovšek kot kakšen podalpski budist vedno leti osamljen.
(Se nadaljuje)
Požareport
pred 3 dnevi
Ko Saša Gerdej sikne Igorju Bavčarju: Glej, medo, slikajo naju! "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

4

Ko sem mu razložil, kaj imam v mislih, se je Igor Sitar, oblikovalec in priložnostni amaterski fotograf (no, ja, sam se ima jasno za profija) samo pretanjeno muzal. Ideja - na plaži ob morju v fotografski objektiv ujeti golo Sašo Einsiedler - ne da bi ta za to vedela, se mu je zdela imenitna. Kul zabava in izziv hkrati.
S paparaci doslej nisem imel praktično nobenih izkušenj, verjetno podobno kot drugi uredniki v Sloveniji, pri nas jih namreč ni. Vsaj takšnih, kot jih poznajo drugod, ki trmasto in neomajno kot nekakšne človeške pijavke na daljavo zasledujejo medijske zvezdnice in zvezdnike povsod, kamor grejo in kjer jih je še mogoče ujeti To je pa, njihove izkušnje kažejo, možno dobesedno povsod.
Naši vrli domači fotografi pravijo, da pri nas ni mogoče biti paparac, ker da skoraj obupno majhno slovensko tržišče ne more zagotavljati dovolj visokih honorarjev za tovrstne fotografije. Sam sem nekoliko drugačnega mnenja, saj se mi zdi, da bi pet do deset dobrih paparaco fotografij moralo biti dovolj za solidno poplačilo. Na vsak način je to boljše, kot so redni prejemki fotografov, ki so varno nastanjeni po različnih uredništvih. Toda fotografi, ki bi se odločili za takšno pot, bi po eni strani morali sprejeti povsem drugačen način življenja, po drugi strani pa se seveda soočiti s tveganostjo posla v poslovnem smislu. Tako pa se je udobneje sprehajati po najrazličnejših sprejemih, kjer najprej na hitro poslikajo nekaj filmov, nato pa se, kot da so povabljeni gostje, prepustijo vinskim, kulinaričnim in družabnim užitkom.
Še posebno pa se mi v profesionalnem smislu prav smilijo tisti fotografi, ki slovenske medijske zvezdnike zrežirano postavljajo celo v vrste pred svoj objektiv (ti se seveda nastavljajo z velikanskim užitkom, saj upajo, da se bodo tako naslednji teden znašli v kakšnem časopisu ali reviji), saj so z malce napora malih možganov modro pogruntali, da uredniki raje objavljajo fotke, na katerih se skupaj znajde več zanimivih ljudi, in honorarček je že v žepu. Eden izmed takih je recimo znani Vito Tofaj, ki se zna celo razburjati, če kdo izmed drugih fotografov slika vrsto, ki jo je postavil on. Na sprejemu ob deseti obletnici prve erotične trgovine v Sloveniji, ljubljanskega Red Shopa, pa se je poskušal celo stepsti. Kot da ne bi šlo za javno prireditev, ampak za njegovo avtorsko delo. "Hišnega" fotografa Moškega sveta, mladega perspektivnega Primoža Štrumblja, vedno vneto silim v fotografiranje čimbolj nenavadnih situacij, v katerih se znajdejo medijski zvezdniki, kar potem vsaj približno ponuja možnost zanimivih objav paparaco fotografij.
Nekaj dni po tragični smrti princese Diane in njenega arabskega izbranca Dodika El Fayeda, v nekem predoru sredi Pariza, kjer še danes najdemo cvetje in goreče svečke, sem gostoval v oddaji Argumenti na Pop TV. Ob okrogli mizi je nasproti mene sedela profesorica novinarstva, publicistka, bivša manekenka in nasploh vsestransko nadarjena Manca Košir, pred vrati improviziranega studia pa jo je zvesto in potrpežljivo čakal njen nekaj let mlajši spremljevalec Peter Lampič.
Lampiča do takrat nisem poznal, čeprav sem o njem že veliko slišal, predvsem takrat, ko ga je gospodarski minister prve Demosove vlade Izidor Rejc dobesedno iz nič in menda brez prave izobrazbe postavil na čelo begunjskega Elana, danes pa je član uprave v papirnici Rateče. Kasneje sva se srečevala večkrat, saj je prihajal na teniška igrišča Partizan Vič v Ljubljani, kjer se je družil z Janijem Urbancem, računalničarjem, teniškim zanesenjakom in prodajalcem legendarnih ameriških sesalcev za prah kirby, predvsem pa bivšega intimnega prijatelja Mance Košir. Jani Urbanc zdaj živi z bivšo manekenko, temnolaso Tanjo Kosec, svojčas atraktivno plesalko pri ansamblu Gu Gu in spremljevalko glasbenika Čarlija Novaka, danes partnerja pevke Damjane Golavšek.
Peter Lampič se mi je vedno zdel prijazen, vljuden in nadvse galanten možakar, le tisto prijateljevanje z Janijem Urbancem mi je bilo sprva malce nenavadno, dokler nisem izvedel, da se Manca Košir menda tradicionalno enkrat na leto srečuje z vsemi svojimi bivšimi soprogi in bolj ali manj stalnimi spremljevalci (z vsemi moškimi, ki jih je imela, seveda ne) in njihovimi otroki ter da se imajo na teh piknikih kar fino. To se mi je zdelo ljubko in simpatično, podobno kot se mi je zdela posrečena - za slovenske razmere dokaj smela - njena izjava, da "zanjo seks pomeni srečanje z Bogom".
V oddaji seveda nisva bila podobnega mnenja ali kaj podobnega, najina stališča so se diametralno razlikovala, zlasti o tem, ali bi bilo primerno v časnikih objaviti fotografije umirajoče Diane takoj po prometni nesreči. Ko me je v nekem trenutku, mislim, da sem ravno premišljeval o tem, kako sta imeli princesa Diana in gospa Manca vsaj nekaj skupnega - obe sta v svojem okolju in času sodili med neštetokrat fotografirani ženski, voditelj Drago Balažič vprašal, ali držijo govorice, da ustanavljam udarno četico slovenskih paparacev, sem nagonsko ustrelil "da", čeprav se od takrat pa do danes v tem smislu žal še ni zgodilo nič otipljivega.
**********
Pravzaprav sta bili v Sloveniji doslej posneti le dve pravi paparaco fotografiji, če izvzamemo tisto naključno zgodovinsko fotko, ki jo je naredil fotograf Tone Stojko s strehe Mikro Ade, ko je v objektiv ujel aretacijo Janeza Janše oziroma kako ga pripadnik službe državne varnosti Milan Frumen pelje v preiskovalni zapor.
Na prvi je fotografija politika Igorja Bavčarja, zdajšnjega ministra za evropske zadeve, in nekdanje voditeljice Saše Gerdej, ki je znana po tem, da se po Ljubljani prevaža vedno z enim in istim taksistom, in ki je kasneje utonila v medijsko anonimnost. Motiv sam po sebi ni nič posebnega, saj ju je neki fotograf ujel med kosilom v ljubljanskem hotelu Slon, zato tudi ni bilo kakega velikega škandala, le udeležencema naj bi bilo malce nelagodno. Čeprav so zlobneži takrat natolcevali, da naj bi Saša Gerdej, tik preden je fotograf pritisnil na sprožilec, siknila Bavčarju: "Glej, medo, slikajo naju!".
Drugo znano paparaco fotografijo pa je posnel nekdanji Leljakov hišni fotograf Sašo Radovanovič, ki se je kasneje zaradi te fotografije znašel na sodišču, priložnost pa izkoristil za to, da je sam sebe poimenoval za prvega in edinega slovenskega paparaca. Šlo je za nekaj posnetkov Helene Blagne in njenega kasnejšega soproga Mitje Zamana za mizo v neki restavraciji v situaciji tik pred poljubom, oba pa sta bila v neverjetno prešernem razpoloženju. Blagnetova je besnela, šla na sodišče, Radovanovič pa naj bi menda skupil celo nekaj bušk, in to od nekakšnih Zamanovih telesnih stražarjev, o katerih se je takrat veliko govorilo.
Ko so se pred nekaj leti po Ljubljani razširile govorice, da naj bi tedanji minister za delo, družino in socialne zadeve Tone Rop veliko časa tudi po službi namenjal tiskovni predstavnici istega ministrstva Marijani Kanduti, smo se v uredništvu Moškega sveta odločili, da najamemo paparaca, ki bi skozi fotografijo poskušal preveriti in otipati te govorice. Z Denisom Sarkičem, ki največ dela za Mladino, sva se dogovorila, da bo teden dni s fotografskim aparatom oprezal po ljubljanskem poslovnem centru Ledina, kjer ima ministrstvo svoj sedež. Toda zgodilo se ni nič presenetljivega, tako da mi je Sarkič namesto pričakovanih fotografij ponujal nekakšno fotoreportažo o travestitih v Amsterdamu. Tudi opravljive govorice o Ropu in Kandutijevi so se počasi razblinjale v Ljubljanici in sčasoma povsem prenehale, čeprav se Kandutijeve mnogi predobro spominjajo po nočnih žurih v Eldoradu, ko je divje plesala celo po mizah.
Je bil pa v tistem času zelo živčen Jožef Školč, takratni partner Marijane Kanduti. Nasmeh na ustnice se mu je vrnil šele, ko je kot kulturni minister na enem od sprejemov spoznal oblikovalko stekla Tanjo Pak, s katero ima danes sinka Lukca, vmes pa končal obnovo pravljične počitniške hiše v Trenti.
Tisti, ki Jožeta Školča dobro poznajo, pravijo, da je očetovstvo popolnoma zasenčilo njegovo zanimanje za politiko, saj naj bi se nekaj časa pogovarjal izključno samo o sinčku Lukcu. Zato ni čudno, da je prvo novembrsko soboto po lanskih državnozborskih volitvah, ko so ljubljansko politično sceno preplavila zakulisna pogajanja o novi vladni koaliciji, par Školč-Pak dopoldne mirno preživljal po atraktivnih trgovinah italijanskega mesteca Videm, jasno, v družbi malega Lukca, ki pa je večji del potrošniškega angažmaja svojih staršev mirno prespal v otroškem vozičku znamke chico. Voziček je menda ves čas porival novopečeni očka Školč, v politiko pa se je resneje vrnil šele januarja letos, ko je postal nadomestni poslanec, in se zavihtel na stolček predsednika komisije državnega zbora za kadrovska in administrativna vprašanja, popularno imenovanega Kviaz.
**********
Z Igorjem sva se peljala proti Vrsarju. Vedela sva, daje Saša v nekem naturističnem kampu, kjer imajo Einsiedlerjevi že nekaj let postavljeno Adrijino bivalno prikolico, toda nisva vedela natančno, v katerem. Zato sva najprej zavila v - najbolj razvpito še v času rajnke Jugoslavije in tudi Slovencem dobro znano - Koversado, morda celo največje naturistično središče v Sredozemlju. Toda v ogromnem kompleksu prikolic, šotorov in nagcev vseh spolov in starosti, v glavnem okrašenih s celulitom, visečimi penisi, joškami in trebuhi, nama je bilo po dveh urah počasne vožnje, hvala bogu v super klimatiziranem peugeotu 406, kmalu jasno, da Saše brez kakih posebnih markacij ne bova našla.
Ker kmalu nisva vedela ne kod ne kam, sva ob odličnih sardelah in beli malvaziji skovala majhno zarotniško novinarsko zvijačo. Kolega je po mobilniku poklical dopustniško razpoloženo zvezdnico, se predstavil kot fotograf revije Moj Malček, ji povedal, da pripravljajo reportažo o dopustovanju medijskih zvezdnikov in njihovih otrok, ter jo vljudno povprašal, ali bi se hotela fotografirati za revijo, skupaj z otroki seveda. Saša je po krajšem premisleku prijela za vabo in dogovorila sta se za natančno lokacijo - šlo je za neki pomol, kje se dobita čez tri dni, nama pa je tako nezavedno izdala hudimano zaželeno ime kampa in plaže, kjer sonči in razkazuje svoj telešček. Seveda sva se nemudoma odpravila tja, vmes pa po telefonu diskretno poizvedovala na Pop TV, kakšen avto vozi Saša Einsiedler, kar bi nama precej olajšalo iskanje njenih koordinat po vrsarskem kampu. Neverjetno, toda tega na Pop TV ni vedel nihče izmed njenih kolegic in kolegov.
Ker ne Igor in ne jaz ne hodiva v naturistične kampe, se nama seveda niti sanjalo ni, kako zapletena procedura je potrebna, da v kamp sploh prideš, še posebno kadar gre za dva sama moška, saj so nama kasneje receptorji, resda nekoliko v zadregi, strokovno pojasnili, da "samci" v kampu sploh niso zaželeni, čeprav moške pare v zadnjih letih nekako tolerirajo. Obisk v kampu sva morala torej prijaviti, in ker nama na vprašanje, koga pravzaprav obiskujeva, nekoga izmed gostov pa sva morala nujno navesti, sicer v kamp ne bi smela, ni padlo na pamet nič pametnega, sva pač rekla, da greva k Saši Einsiedler.
Nato sva se veleumno zapodila v iskanje zaželene gole zvezdnice na plaži, čeprav so me kasneje mnogi prijatelji zbadali, da Sašine gole fotografije zaradi njenega majhnega oprsja tako ali tako ne bi bile posebno zanimive. Ker sva se hotela »pomešati« med prave naturiste, je Igor fotografsko opremo, pripravljeno za hitro slikanje, skril pod brisačo, oba pa sva naivno slekla kopalke, pri tem pa z golima belima zadnjicama izdajala prav to, kar sva hotela prikriti - da nisva običajna naturista.
Tudi po nekajkratnih obhodih kampa Saše nisva odkrila, zato pa so naju vedno bolj in bolj sumničavo opazovali pripadniki kampa, ki so začeli funkcionirati kot nekakšno samozaščitniško golo pleme. Eni so od daleč celo kazali s prstom na naju, zato sva se odločila, da počakava na plaži pod lokacijo, za katero sva po neki logiki izračunala, da je tam med senčnimi borovci skrita prikolica družine Einsiedler. Pa še peklensko vroče je bilo in kopanje nama je kar prijalo.
Toda najina vrsarska idila ni trajala dolgo. Med glasnim razmišljanjem, kako bi kot paparaca morala imeti barko, zasidrano ob plaži, ki bi nama z varne morske razdalje omogočala tudi odlične posnetke, naju je zmotil varnostnik in zahteval, naj z njim odideva do recepcije, ni pa nama hotel povedati, za kaj gre. Na poti do recepcije je očitno poskušal na naju narediti poseben vtis, morda sva mu šla na živce, ker nama je bilo vse skupaj precej smešno, saj nama je namignil, da naj bi bil nekakšen vukovarski veteran. Ker sva osebne dokumente morala pustili na recepciji že ob vstopu v kamp, sva lahko na odhod zgolj pomislila, varnostnik pa je od naju zahteval, da počakamo na prihod policije.
To je trajalo kakšne pol ure, čas pa sem izkoristil za to, da sem si pridobil telefonsko številko slovenskega veleposlaništva v Zagrebu – nikoli ne veš, čeprav mi je bilo jasno, da se nama kaj posebno neprijetnega ne more pripetiti. Za hrvaške oblasti, željne slovenskega turističnega priliva, bi bilo pač preveč neugodno, če bi se sredi turistične sezone sredi Istre dvema slovenskima novinarjema zgodila nezgoda, ki bi jo povzročili njihovi policisti ali celo vukovarski veterani. Na recepciji brez klimatizirane naprave je postajalo neznosno vroče in končno se je pripeljal tudi hrvaški policist. Varnostnika je nemudoma suvereno poslal ven iz pisarne, naju dva pa začel zasliševati z jamranjem, da ve, "kako je sa novinarima treba biti pažljiv". Ko je preveril, ali sva posnela kakšno fotografijo - le-te na najino (ne)srečo še nisva, mu je bilo jasno, da nama enostavno ne more ničesar očitati, zato je vse skupaj poskušal obrniti na šalo z vprašanjem, "da lije ova vaša televizijska voditeljica stvarno tako dobra žena?", čeprav je bil videti nekoliko razočaran, ko sva mu povedala, da je Saša stara že krepko čez trideset let. Njena leta so ga namreč, ne vem, zakaj, neznansko zanimala.
Nedovoljenega slikovnega snemanja ni bilo, sicer pa sva se povsem legalno in prijavljeno sprehajala po kampu, kar seveda ne more biti prepovedano, vendar naju je zaradi "neljubega incidenta" (najino "aretacijo" v kampu s strani varnostnika so namreč opazovali številni zdolgočaseni naturisti, ki se jim je tako vsaj kaj dogajalo) uradno zaprosil, da zapustiva kraj "zločina". Seveda sva mu z veseljem ustregla in že čez kakšno uro v Portorožu ob mrzlem Zlatorogu poglobljeno in pametno razpravljala, da bi se tega paparaco podviga pravzaprav morala lotiti povsem drugače.
Saša Einsielder je kasneje pripovedovala, da je kmalu po telefonskem klicu Igorja Sitarja zaslutila, da nekaj ni v redu. Ženski šesti čut ji ni dal miru, zato se je, ogrnjena v temnomodro brisačo z motivom Barilla, odpravila proti recepciji. Ko je receptorja zaprosila, naj jo nemudoma obvestijo, če jo bo kdo hotel ali pa bo namenjen k njim, so ji povedali, da jo pravkar iščeta dva njena prijatelja. Ko so ji pokazali mojo osebno izkaznico, naj bi ji menda postalo vse jasno, zato je stekla proti prikolici in se zabarikadirala vanjo, hkrati pa naj bi tudi sama pripravila fotoaparat, da bi ovekovečila najin lov nanjo, bolje rečeno najini goli zadnjici. Sodeč po njenih izjavah nekaterim medijem naj bi ji celo dejansko uspelo posneti mojo golo malenkost, kako skrivnostno paradiram mimo njene prikolice in iščem njo, čeprav te fotografije, s katero se je hvalila po Ljubljani, nikoli ni pokazala.
V svoji oddaji Pod srečno zvezdo, katere gosta sva bila z Barbaro, seje javno zaobljubila, da je ne bo nikoli objavila.
Skupaj z Barbaro sva nastopila v oddaji Pod srečno zvezdo v rubriki Z mojimi očmi, kamor je Saša sicer vedno vabila samo po enega gosta. Ker je želela mene, se je najprej pozanimala pri režiserju Petru Radoviču, kaj meni o tej ideji. Menil je, da je to za promocijo in gledanost oddaje super ideja, saj se je tisto poletje na veliko govorilo o "vrsarski aferi", toda opozoril jo je, da sem menda hitrega jezika, zato ji je svetoval, naj povabi zraven še Barbaro. Saša je tako tudi storila, toda kasneje ji je bilo menda malce žal, saj naj bi jo po mnenju mnogih Barbara povsem zasenčila.
Sam sem prepričan, da Saši fotografski posnetek nikakor ni mogel uspeti, pa naj je bila še tako prisebna, saj ji je preprosto moralo zmanjkati časa, razen če se je to zgodilo po nekem povsem čudežnem naključju. Dvomim tudi, da jo ima na svoji nočni omarici, čeprav bi mi to kot moškemu vsekakor zelo laskalo. Saša mi je tudi povedala, da naj bi se ji hrvaški policist hvalil, da nama bo, če ona le želi, "slomio ruke", čeprav je vedel, da sva se z Igorjem že pred dobre pol ure odpeljala iz Vrsarja.
Na dodatna realna paparaco tla smo v uredništvu v Ljubljani še enkrat padli nekaj tednov kasneje, ko sem povsem po naključju izvedel, da se je takrat v vrsarskem kampu menda kar trlo znanih slovenskih golih zadnjic. Med njimi je na plaži gola kraljevala Manca Košir, seveda v spremstvu svojega Petra Lampiča, tik zraven Sašine prikolice pa sta dopustovala tudi bivši državni sekretar na obrambnem ministrstvu Boris Žnidaršič, zdaj posebni svetovalec v Zavarovalnici Triglav, in njegova žena Dragica, ki dela na notranjem ministrstvu, pa še kdo bi se verjetno našel. Boris Žnidarič me je kasneje zbadal, češ, zakaj nisem za golo fotografiranje Saše Einsiedler angažiral kar njega, za primeren honorar seveda. Sicer pa so Žnidaršičevi dobri družinski prijatelji Einsiedlerjevih, zato tudi počitnikujejo skupaj. Za naju z Igorjem pa so bili menda zelo hvaležni stanovalci naturističnega kampa, saj so se ob najinem paparaco obisku zelo zabavali.
(Se nadaljuje)
Požareport
pred 4 dnevi
Par Girotto-Cavazza ni dolgo zdržal, kmalu sta "tajne" fotografije sama ponujala v objavo "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

3

- V strahu pred možmi postave jo je medijski par seveda hitro odkuril, posledice incidenta pa so grozile, da utegnejo uničiti pevkino kariero. V še bolj nenavadno luč je padel tudi mačo Mitja Zaman, saj so se vsi zgroženo čudili, kako je možno, da se takšen moški pretepaško spravi na novinarko, ki je že precej v letih, in to pred vrati njenega stanovanja. Magov urednik Janez Markeš ga je celo javno pozval, naj se drugič loti njega, če si upa, ob tem pa resno podvomil v Zamanov moški pogum, češ, saj je Zaman po višini precej manjši od njega, korpuletnega Markeša.
Incident je še vedno močno odmeval v medijih in začel se je tudi njegov sodni epilog, ko je prišla na vrsto slavnostna podelitev viktorjev. Šef organizatorjev Igor Savič je bil paničen, saj se je režiser Dragan Živadinov odločil, da bo po veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma hodil naokoli s plastičnimi vrečkami mleka (pač zaradi nekega obskurnega protesta), družbo pa naj bi mu delala Vesna Marinčič, s katero sta bila velika prijatelja. Savič je namreč sklepal, da nameravata Živadinov in Marinčičeva ob pripravni priložnosti sredi elitne druščine z mlekom demonstrativno politi tudi povabljena Blagnetovo in Zamana, zato je medijski par po svojih kanalih na to tudi opozoril, celo s kančkom skritega upanja, da mogoče pa le ne bosta prišla, saj sta bila v tistem času zaradi naskoka na Marinčičevo skrajno nepriljubljena, skorajda izolirana. Toda pojavila sta se oba, in ne sama. Za njunim hrbtom je ves čas stal kratko pristriženi telesni stražar, čeprav so tudi Savičevi uradni varnostniki iz družbe G7 imeli prižgano rdečo alarmno lučko. Toda zgodilo se ni nič, Živadinov in Marinčičeva sta se mirno sprehajala naokoli, le s Heleno Blagne Zaman in njenim možem se ni pogovarjal skorajda nihče. Razen gostiteljev Saviča in Maria Galuniča, slednji se je kar naprej tiščal zraven, kot da so v kakšni Propagandi. Eden izmed analitikov, ki ga tukaj ne smemo poimenovati, o Heleni Blagne trdi, da pevka skorajda patološko obožuje tuje reči. Kot argument ponuja dejstvo, da je moža speljala drugi ženski in da povsem kopira glasbeno kariero svoje največje konkurentke Simove Weiss, za nameček pa si je od slovite grške pevke Meline Mercouri in njenega filma Nikoli v nedeljo mirno izposodila naslovni glasbeni komad za svoj najnovejši CD Reka poje mi.
Pred poroko in porodom je Helena Blagne gradila kariero kot vamp pevka, na moškem občinstvu. Poudarjala je obline, erotiko in seks - njena glasbena besedila so v glavnem govorila samo o tem. Zdaj pa je nenadoma postala pevka, govori samo še o sinčku, možu in družinski idili, pred televizijskimi kamerami v živo moli, če že ne moli, pa gledalcem ponuja presrečnega očeta in mamo, pesmi pa so v glavnem božičnega tipa. Danes hoče biti pevka za družino, zato ni čudno, da je kraljica ženskih src Simona Weiss strahovito besna, ker je za potrebe reklamnih spotov, ki vabijo na njene koncerte, Helena Blagne Zaman preprosto preplonkala slovito Simonino geslo "Dragi prijatelji" in z njim celoten koncept.
Kljub temu da revija Jana medijsko napihuje honorarje in poveličuje lokacije, na katerih nastopa Helena Blagne Zaman, ji ne gre vse kot po maslu. Za njen prvi vrnitveni nastop so zapisali, da je šlo za velik koncert v Rogaški Slatini. Zanj naj bi prejela bajen honorar, toda kasneje se je izvedelo, da je pela na zaključni interni zabavi srečanja slovenskih obrtnikov, stiskaški privatniki pa naj bi ji za cel glasbeni večer na roke odšteli zgolj tri jurje nemških mark. Podoben fiasko je bil njen famozno najavljeni silvestrski gala koncert v ljubljanskem hotelu Lev Intercontinental, kjer so za noč s Heleno Blagne hotelski organizatorji zahtevali fascinantnih 30 tisoč tolarjev po osebi. Večjega povpraševanja ni bilo, saj Helenina publika niso ljubljanski elitneži, ki bi zlahka zmogli tolikšne denarje, pa jih za Blagnetkin glas seveda ne bodo odrinili, raje potujejo v Tunis ali Maroko - ciniki bi rekli, samo da je ne slišijo. Direktorica hotela Zlata Vidmar je očitno naredila veliko poslovno napako, ko je tako površno ocenila Helenino ciljno občinstvo (menda je celo računala na italijanske goste, kar je bilo povsem nesmiselno, saj Italijani Blagnetove seveda sploh ne poznajo), potem pa začela ceno silvestrske noči zniževati, tako da so Heleno z večerjo vred zadnji dan prodajali celo po polovični ceni, pod turističnim geslom "v zadnjem hipu". To je seveda upravičeno spravilo v bes tiste naivneže, ki so pohiteli in v predprodaji plačali 30 tisoč tolarjev, zato jih notranjost hotela Lev verjetno ne bo videla nikoli več. Vsem pa so se najbolj smejali oni, ki so Heleno Blagne dan ali dva prej na koncertu v nekem gasilskem domu na ljubljanskem podeželju ves večer poslušali za pičlih dva tisoč tolarjev.
Tudi nastop v oddaji Res je! na TV Slovenija enkrat mesečno v sobotnem ekskluzivnem terminu vodi Miša Molk (z njo sta se sporazumeli, da bo Molkova Blagnetovo povabila v oddajo, Blagnetova pa ji bo prepustila moderiranje osmomarčevskega koncerta v ljubljanski Hali Tivoli in jo najavljala kot televizijsko primadono), od katerega je veliko pričakovala, se Heleni Blagne Zaman ni ravno posrečil. Ves čas se je nekaj sprenevedala in občinstvu pred malimi zasloni poskušala dopovedovati in prodajati svojo neverjetno zrelost, družinskost in materinskost, imela pa je to nesrečo, da so jo priložnostni anketiranci (kot je to v oddaji v navadi), med njimi urednica priloge Ona Sabina Obolnar, televizijski kritik Simon Kardum, ki je sicer svojo socialno varnost poiskal v varnem davkoplačevalskem zavetju kulturnega ministrstva, in neki jeseniški hokejist, Helenin nekdanji sošolec, povsem razkrinkali in sesuli. Poleg tega so se lahko mnogi sobotni gledalci prepričali, da je njen televizijski sogost, smučar in raper Jure Košir, skorajda boljši in prijetnejši pevec od nje, za nameček pa je tretji gost, igralec Ivo Godnič, ki je v oddaji sedel levo od nje, svoje skrivne intimne poglede ves čas vpadljivo - namesto njej - pošiljal mimo nje zagorelemu postavnemu smučarju.
To pa ni bil edini televizijski kiks, ki si ga je v zadnjih mesecih prigarala Helena Blagne Zaman. Ko je tik pred novim letom 2001 gostovala na TV 3, v šovu Aleksandra Ježa, je delovala skrajno neokusno. Neprimerno se je izražala o svojem možu Mitji Zamanu. Na vprašanje, kaj bi počela, če bi se z njim znašla sama na samotnem otoku, je nič kaj duhovito, skorajda prostaško odgovorila: "Lovila bi ribe, ja, kaj pa naj drugega počnem po petih letih zakona!" in se ob tem neokusno glasno režala (še voditelj Jež se je čudno muzal), presenečenim gledalcem pa dokazovala, da njihova primadona nima ravno najbogatejšega besednega zaklada.
Podobno kot so bili presenečeni bralci Jane, ki so v enem od najosladnejših intervjujev vseh časov, kar jih je kadarkoli natisnilo slovensko časopisje, lahko prebrali, kako je najbolj ljubeči mami vseh časov Heleni Blagne Zaman najbolj težko, ko mora zaradi nastopov za nekaj ur zapustiti modre oči svojega sinčka. Zato so se upravičeno spraševali, zakaj, za božjo voljo, potem še na novoletno noč sili v tisti hotel Lev, namesto da bi se odpovedala obljubljenemu honorarju in ostala doma skupaj s Kristjanom in Mitjem v družinski idili tam v hiši v Vnanjih Goricah na robu ljubljanskega Barja.
Popularna slovenska pevka, ki je na letošnji koncert za osmi marec vabila z neverjetno samovšečnim sloganom, da gre za največji dogodek po prehodu v tretje tisočletje, ga je lomila tudi ob vseslovenski promocijski akciji, imenovani Najboljši sosed, ki jo je v času vdora konkurenčnega francoskega E. Leclerca na slovensko nakupovalno tržišče lansiral Mercator. V nekajsekundnem reklamnem spotu je v vlogi - kako primerno zanjo - nasmejane blagajničarke poleg nogometnega zvezdnika Zlatka Zahoviča, selektorja slovenske žogobrcarske reprezentance Srečka Katanca in nekaj deklet iz pevsko-plesne skupine Power Dancers nastopila Helena Blagne Zaman. Vse lepo in prav, če ne bi pevka, iz bogve kakšnih razlogov, prek svojih zvestih medijskih tipalk nenadoma lansirala novice, da je za svoj filmski nastop pokasirala reci in piši kar tri milijone slovenskih tolarjev. Številka se je nekaterim novinarjem zdela malce visoka, zato so zadevo preverili, in izkazalo se je, da naj bi Helena, podobno kot drugi akterji, nastopila praktično brezplačno, saj naj bi šlo tudi za humanitarno akcijo. Zato so se potem vsi čudili, kako Helena Blagne Zaman še vedno ne razume, da je za njen imidž bolje, če bi se naokoli hvalila s humanitarnimi prispevki, namesto da se baha z velikimi, celo neobstoječimi honorarji.
V zadnjem času pa se je nenadoma kot pevec pojavil še Helenin mlajši brat Hajni Blagne. Začel je peti in skupaj s slavno sestro izdal celo CD. Pravzaprav nikamor več ne gre brez nje in ona brez njega. Poleg tega pa Helena javno oznanja, da ima še tri sestre in ni vrag, da ne bi zapele še one, saj so doma, kot pravi Helena Blagne Zaman, "vselej radi veliko in lepo peli". Zlobneži zato pravijo, da se lahko v bližnji prihodnosti nadejamo solidnega zborčka Veselih Blagnetov.
**********
Oriana pa je ves ta živžav s Cavazzo pametno izkoristila za to, da je znova prepričala vodstvo Kanala A, kako neverjetno primerna je za televizijsko voditeljico. Toda to ni šlo zlahka, saj so na TV Slovenija, kjer se je sprva ponujala ob agresivni podpori Cavazzovega lobiranja, samo odmahnili z roko, češ, za nas prsata Oriana ni zanimiva.
Veliko je bilo tudi vsakršnega opravljanja. To pa je medijsko-intimni par Cavazza Girotto menda tako zelo užalilo, da sta sklenila oditi v Italijo, češ, ne bosta se več dajala v zobe raznim lokalnim privoščljivcem. Svetovljanski Milano se jima je zdel ravno pravšnji, tam sta nameravala združiti prijetno s koristnim. Za že močno osivelega Borisa Cavazzo naj bi odhod na milansko sceno pomenil "vrnitev skozi velika vrata", saj naj bi v Milanu menda preživel težko otroštvo, za Oriano, ki kljub igralčevemu agresivnemu posredovanju ni in ni mogla dobiti oddaje na TV Slovenija, pa bi napol matična Italija (Oriana prihaja iz Benetk) pomenila začetek iz nule. Čeprav je nekoč izjavljala, da je Ljubljana bolj evropska od Italije, so pa Ljubljančani bolj zaprti. Toda oba sta se malce uštela. Že res, da moški, italijanski pa še posebno, ljubijo plavolaske, zlasti takšne z bujnim oprsjem, toda na več kot petdesetih zasebnih italijanskih televizijah jih takšnih ali boljših kar mrgoli. In še eno taktično neumnost je naredila Oriana, preden sta se z Borisom Cavazzo odpeljala v Italijo: lase si je dala pobarvati na temno. Kakšna napaka - ni čudno, da sta se kaj hitro spokala nazaj. Toda v Ljubljani se jima kasneje niso dogajale samo prijetne reči. Nekega poznega večera so neznani pijani objestneži na Kongresnem trgu sredi Ljubljane obstopili Borisa Cavazzo in njegovega sina Damjana, ju najprej izzivali, nato pa se ju fizično lotili in ju dodobra premikastili. To ni bil prvi tovrstni incident na tem kraju, v katerega so bili vpleteni znani Slovenci, saj je praktično samo nekaj dni pred tem dogodkom neznana druščina na isti lokaciji pretepla tudi glasbenika Janeza Bončino - Benča. Oriana si je močno prizadevala, da novica o pretepu ne bi prišla v medije, vendar ji ni uspelo.
Čez nekaj časa sta Boris in Oriana svojo vezo kronala tudi s poroko, v Združenih državah Amerike, točno v središču hazarda, Las Vegasu, ki naj bi bila skrivnost. To sta sprva natvezila prijateljem. Toda par Girotto - Cavazza vendarle ni zdržal v varovanju zasebnosti, neuničljiva strastna sla po medijski slavi ju je premamila še enkrat. Po prihodu domov sta fotografije s "tajne" poroke lastnoročno prinašala na posamezna uredništva in jih ponujala v objavo.
Kasneje se je govorilo, da naj bi se Oriana kljub vsemu odločila za lepotno operacijo, saj je nenadoma dobila vidno tanjša bedra. Primož Keršič, njen frizer in znan ljubljanski opravljivček, je nekaterim strankam povsem odkrito pripovedoval, da naj bi bila Oriana lepotno operirana v Milanu, kjer naj bi ji z liposukcijo beder odstranili kopico odvečne maščobe. V zadnjem času je Oriana nasploh precej shujšala in jo je vse več videti samo in v družbi prijateljic. V Ljubljani je vpisala umetnostno zgodovino in pritožuje se, da njen Cavazza preveč časa prebije v fitnes centru, v javnosti pa po novem poskušata ustvarjati vtis, da ju zanimajo predvsem kulturno-umetniški dogodki na visoki ravni.
Frizerju Primožu Keršiču so glede domnevne Orianine lepotne operacije mnogi verjeli, logično, saj je bila navsezadnje prelestna Oriana njegova stranka, toda kasneje so se nekatere medijske zvezdnice prepričale, da Primož Keršič ni ravno frizer, ki mu gre zaupati. V času Telekomovega množičnega prisilnega preklapljanja na sistem novih telefonskih številk, je na mnoge ljubljanske naslove prispela tudi poslikana dopisnica, ki je opozarjala, da ima ljubljanski frizerski salon "P.K. Hair in nežnovanje las" iz Šiške predrugačeno telefonsko številko, in še nekaj neposrednih oglasnih sporočil je bilo na njej mogoče prebrati. Dopisnica sama po sebi seveda ne bi požela kakega posebnega zanimanja, saj je bila konec koncev strašansko slabo zdizajnirana in tiskana, kar običajno napeljuje na naročnikovo – v denarnem smislu – stiskaško nrav, če ne bi bila oplemenitena s portreti obrazov in lasišč številnih znanih in manj znanih Slovenk, tudi Oriane Girotto Cavazza, ki naj bi tako ali drugače trkale na vrata P.K. Haira.
**********
Sam Primož Keršič, ki sicer sodi v drugi rang znanih ljubljanskih frizerjev, za Mitjo Sojerjem - Mičem, bratoma Janijem in Sašem Malijem, Christianom Šiškovičem in Maretom Filipičem, ali pa v staro gardo znamenitih, skorajda kultnih frizerk, kot so Meta Podkrajšek, Milena Potrbin, Darja Babšek in Dragica Kern, se je na dopisnici prepotentno brez primere dal ovekovečiti kar sedemkrat, po multi objavah pa sta mu sledili mišici Maja Šimec trikrat in Miša Novak dvakrat. Toda prava frizerska skromnost brez meja se je izkazala kasneje, ko se je razvedelo, da Keršič, ki je doma z ljubljanskega Iga, nekaterih ovekovečenih zvezdnic sploh ni vprašal, ali lahko njihove obraze izkoristi za reklamiranje svojega frizerskega salona v Šiški, še več, ene izmed njih tja sploh ne zahajajo več, zato Keršiču grozijo visoke sodne odškodnine.
Zanimivo je, da je Primož Keršič poleg slovenskih medijskih zvezdnic na dopisnico posadil tudi znamenito Claudio Schiffer, svetovno znano manekenko in supermodel. Čeprav prelepa Nemka s Primožem Keršiščem nedvomno nima veliko skupnega, saj se ljubljanski frizer njenih las še ni dotaknil, pa tudi, kje je Šiška, dolgonoga manekenka zagotovo ne ve, jo je Keršič nesramno izkoristil.
Zgodba pa naj bi bila takšna. Claudia Shiffer je na povabilo podjetja Magistrat International dopotovala v Ljubljano na slavnostno odprtje največje modne hiše v Sloveniji, Emporiuma v BTC. Še pred prihodom v menda edino pravo »predsedniško suito« v Ljubljani, v hotelu Intercontinental Lev, so nekje na poti med Milanom in Slovenijo založili kovček z njenimi lepotilnimi pripomočki. V paniki naj bi se iznajdljiva Magistratova direktorica Helena Draškovič domislila, da bi lahko v tej nerodni situaciji pri ureditvi Claudijine frizure odločilno pomagal Primož Keršič, po naključju seveda tudi frizer Draškovičeve.
Ko je vrli Keršič to izvedel, je novico, da naj bi porihtal Nemkino celo premoženje vredno lasišče, po svoji stari navadi najprej raztrobil po celi beli Ljubljani, nato pa jo je mahnil v "Interkontiča". Toda tam ga je poleg Claudie čakalo še fino presenečenje. Ko je iz priročne torbe s frizerskimi pripomočki začel vlačiti lasno kozmetiko matrix, ki jo ekskluzivno uporablja v P.K Hairu, se je Claudia zdrznila in njegovo pomoč kot prava profesionalka nemudoma odklonila z znamenitimi besedami "Sorry, dear Kersik, jaz se cenim, zato uporabljam L'Oréal!" Schifferjeva je namreč pogodbeno vezana na kozmetično hišo L'Oréal (tako kot Andie McDowell, Milla Jovovich in Heather Locklear) in zares čudno je, da Keršič kot poklicni fizer tega ni vedel. Če je vedel, kar je bolj verjetno, pa si je verjetno mislil, da gre to kar po domače. In tako s famoznim friziranjem ni bilo nič, saj se je kasneje tudi vse uredilo s Claudijinim kozmetičnim kovčkom, Keršiču pa je ostalo le hvalisanje, češ da je za trenutek videl super manekenko Claudio Schiffer golo, ko naj bi prišla iz kopalnice, da pa ni kaj posebnega, je še nakladal naokoli. Istočasno pa lahko še moli, da se kakšne bajne odškodninske vsote ne domisli tudi agent Claudie Shiffer za območje jugovzhodne Evrope, saj gre dvomiti, da je nemško manekenko vprašal za soglasje, ali lahko njen obraz uporablja za promocijo svojega šiškarskega salončka.
Toda tisti, ki smo spremljali tudi zakulisje Claudijinega obiska v Sloveniji, smo se lahko prepričali, da je punca vendarle nekaj posebnega. Ves čas je bila namreč izjemno profesionalna, tudi v zanjo verjetno najbolj mučnih trenutkih, ko je ure in ure dolgo nasmejana pozirala gostom v posebnem VIP-šotoru, da so se lahko individualno fotografirali z njo. Marsikdo med nami novinarji se je čudil, kako vse to mirno prenaša, in ugibali smo, le kdo izmed pametnjakovičev si je zamislil tako obupen scenarij. Prijetno presenečeni smo bili tudi nad lucidnimi odgovori na tiskovni konferenci, ko je dokazala zavidljivo spretno znanje odnosov z javnostmi. Popolnoma nič je ni zmedlo ali vrglo iz tira, tako kot je recimo ob dolgotrajnem sprehodu po nakupovalnih kotičkih Emporiuma spravljala ob živce fotografe Lidia Pavlin, nekdanja manekenka in tamkajšnja šefica stikov z javnostmi in promocijo, ki se je ves čas, kot temu pravijo fotografi, "metala" pred Claudio Shiffer in oteževala posnetke fotografij, na katerih so si uredniki zamislili Claudio samo, medtem ko na drugi strani vsaj majhne senzacije željnim novinarjem ni hotela izdati niti tega, kaj je slovita manekenka pojedla za kosilo. No, kasneje smo nekateri le izbrskali, da sta ji teknila dva škampa in nekaj svežih listov zelene solate z rukolo.
**********
"Igor, kaj počneš v četrtek?"
"Nič posebnega."
"Fino, se greva paparazze?"
(Se nadaljuje)
Požareport
pred 5 dnevi
Iz hotelske sobe v Cavtatu je bilo vsako noč slišati glasno in enakomerno ječanje, Helena Blagne je osvajala Jugoslavijo "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

2

**********
- Kar zadeva lepotne operacije, ima povsem drugačne izkušnje Oriana Girotto. Ko je še vodila oddajo Atlantis, je lepega dne prejela pisemce, ki naj bi ga napisala neka štirinajstletna gledalka Monika. V njem piše, da je "zdaj, ko je izvedela, da si je dala Oriana z lepotno operacijo povečati prsi, ne prenese več", in vodstvo Kanala A prosi, naj Oriana ne vodi več oddaje. Prava voditeljica naj bi bila po mnenju najstnice "edino Katarina, ker je zadovoljna s tistim, kar ima, Oriana pa ne, kar je nekaj najslabšega", je v pismu še dodala mala Monika. Pismo je Oriano Girotto zelo prizadelo, saj si prsi ni dala operirati, menda pa nikoli tudi ni pomislila, da bi lahko bila naročnik ali pa celo avtorica pisemca Katarina Čas, saj sta se dami kasneje močno sprli in prenehali sodelovati. Res pa je, da ima Oriana na prsih ob grodnici brazgotino, ki je seveda nista videla zgolj njen bivši fant, s katerim je dalj časa živela v Šiški, in njen zdajšnji soprog, sloviti igralec Boris Cavazza, mnogi pa so očitno prepričani, da je ta brazgotina nastala ob lepotni operaciji. Toda temu ni tako, saj ima Oriana brazgotino že od rane mladosti, od takrat, ko je pri rosnih štirih letih prestala operacijo na srcu.
Vrnitev na medijsko sceno in male zaslone je Oriani Girotto uspela šele takrat, ko se je med rjuhami nenadoma in tako enkratno ujela s precej starejšim Borisom Cavazzo, slovensko igralsko legendo. Cavazza je pri njej menda najprej opazil bujne prsi in šele potem njo, ona pa je pred njim živela z dve leti mlajšim fantom, zato je odločitev njenega srca za starejšega Cavazzo izzvala prvovrstno presenečenje njenih prijateljic. Toda nekaj je Oriana že morala slutiti pri Cavazzi, saj je znano, da plavolasa voditeljica pri seksu najbolj ceni predigro in poljubljanje. Dolg vroč poljub, kajti iz njega izbere, kakšen bo seks. Oriana je prepričana, da če se njen partner zna poljubljati, pomeni, da mu je bolj pomemben njen orgazem kot njegov.
Kasneje, ko sta gostovala v eni izmed oddaj Mladoporočenci, se je tudi izkazalo, da se pravzaprav sploh ne poznata kaj dobro. Oriana je na vsa vprašanja o Borisovem značaju in njegovih navadah odgovarjala povsem napačno, tako da je bilo na trenutke videti, da je Boris že malce nejevoljen nad partnerkino intelektualno neiznajdljivostjo, za katero se je bal, da jo utegne opaziti vesoljna Slovenija.
Njuna zveza je bila sprva prava slovenska medijska atrakcija, ki sta jo oba akterja dodatno spodbujala s številnimi intervjuji in reportažami posebne vrste, v katerih sta si v vseh mogočih pozah na erotične načine basala v usta italijanske špagete in po vsej sili poskušala ustvarjati vtis, da nenehno seksata kot dva spomladi podivjana zajčka. Cavazza, za katerega se je govorilo, da pred njim na hodnikih Akademije za gledališče, film in televizijo ni varna nobena študentka, je vzbujal zavist enako starih moških in vlival strahospoštovanje mlajšim - zaradi domnevno strašne spolne potence, kot sladki koktajl primerno zmešane s šarmom latinskega ljubimca.
Zanimivo je, da je Cavazza, za katerega je vesoljna Slovenija šepetala, da bi o erotiki in seksu imel veliko povedati, odklonil nastop v edini slovenski erotični oddaji Seks s ... z izgovorom, da o seksu ne želi javno govoriti, čeprav namen oddaje nikoli ni bil lajšanje travm s psihoanalizo, temveč zabaven pogovor. Res pa je, da se je to zgodilo, preden se je zapletel z Oriano.
Udeležbo v Seksu s ... je nekoč odklonila tudi pevka Marta Zore, češ da to, kar se dogaja v njeni postelji, ni javna zadeva. Toda tudi ona je to storila, preden se je nenadoma in povsem nepričakovano po osemnajstih letih ločila od svojega moža Mirka Juvana in se s sinčkom Mihcem preselila v najemniško stanovanje v Kranju. Danes televizijskim pogovorom o erotiki in seksu najverjetneje ne bi ubežala, vsaj če gre soditi po njenih vznesenih izjavah o množici oboževalcev, ki naj bi nanjo prežali v vsakem trenutku, in o tem, kako zna in želi uživati sladkosti samskega življenja. Da o pikantnih fotografijah, na katerih se v skrajno vzburljivih kopalkah igra z dežnikom, ki so ob neki priložnosti preplavile nekatera slovenska uredništva, sploh ne govorimo.
Hitro po ločitvi naj bi Marta Zore flirtala z nekaj let mlajšim baletnikom Dejanom Srhojem, ki v letošnji baletni sezoni Ljubljanskega baleta pleše dobrega princa v Labodjem jezeru, čeprav je Marta trdila, da se ogreva za nekoga drugega, ki naj bi bil po mami Italijan, menda pa jo privlačijo njegova samozavest, razgledanost, ustvarjalnost, mešanica robatosti in nežnosti, pa še s športom naj bi se ukvarjal tako kot ona in strašansko naj bi jo razvajal. Toda popularna pevka ga noče in noče poimenovati, kaj šele pokazati. Zares malce nenavadno, kajti po drugi strani jo je bilo mogoče videti, kako se je nekega sobotnega dopoldneva sredi Mercator centra v Ljubljani objemala, smejala in klepetala z Mercatorjevim direktorjem Zoranom Jankovićem, in to tako, da sta očitno skorajda povsem zanemarila okolico, saj v svoji neposredni bližini nista opazila niti takšne medijske zvezdnice, kot je Tajda Lekše, ki je prav takrat kolebala med ceno veronskega in navadnega rdečega radiča, s katerim je želela razveseliti svojega intimnega partnerja, manekena, podjetnika in trenerja košarkarskega naraščaja Tomija Poplatnika.
Za Marto Zore je še značilno, da se po ločitvi celo med zasebnimi opravki v javnosti pojavlja perfektno naličena in strašansko urejena. V tem je nenavadno podobna samooklicani prvi dami slovenske zabavne glasbe Heleni Blagne Zaman, saj je obe niti slučajno ne mahneta v samopostrežno brez debelega make upa in skorajda večerne toalete. Tisti, ki so ju že imeli priložnost opazovati pri tovrstnih nakupih, pravijo, da počasi in preračunljivo - kot bi neznansko dolgo vadili pred ogledalom - pred seboj skrajno elegantno porivata nakupovalne vozičke, se nenehno ozirata sem ter tja, da je marsikoga pošteno strah za njun vrat, in pozorno opazujeta, ali ju kdo gleda. V trgovinah se kot po nekem pravilu vselej znajdeta ob največjih konicah. To seveda ni nikakršen šoping, pač pa banalno prodajanje imidža in cedejev. In medtem ko ima Marta Zore nataknjena sončna očala v stilu Johna Lennona in na glavi obvezno poveznjeno baretko, pri čemer daje vtis, da ji manjka le še saksofon, se Helena Blagne Zaman s svojimi košatimi plavimi lasmi zaletava v mimoidoče in jih sili v priložnostne klepete ter poskuša ustvarjati vtis, kako rada ima ljudi, kako rada se z njimi pogovarja, kako oh in sploh običajna in ljudska dama je.
**********
Helena Blagne Zaman je trdno prepričana, da mora biti ženska pred svojim moškim ves čas naličena in urejena. Zato menda zjutraj vedno pazi, da vstane kakšno uro pred Mitjo. Nato odide v kopalnico, kjer se skrbno in detaljno nališpa.
Posebno stroga je bila glede šminke, zato ni čudno, da je svoj nastop kot članica žirije na finalnem izboru kraljice Slovenije pred štirimi leti v Kranju izkoristila tudi za grob obračun s svojim dolgoletnim vizažistom Milanom Gačanovičem. Ni bilo sicer povsem jasno, ali ni bila več zadovoljna z njegovim ličenjem ali pa se je dokončno naveličala njegovega žlobudranja. Dejstvo je, da ga je takrat preprosto nagnala in k sodelovanju povabila vizažistko Manco Maselj, soprogo Delovega novinarja in publicista Braneta Maslja, ki kot kolumnist sodeluje tudi z Moškim svetom.
Ko se je kasneje, po porodu, spet vračala na pota pevske slave, je občasno vlogo vizažista opravljal kar njen mož Mitja Zaman. Mark Žitnik, voditelj na ljubljanski TV Piki, verjetno nikoli ne bo mogel pozabiti prizora, ki ga je nepričakovano zagledal ob vstopu v eno izmed sob v vili razvpitega dilerja z nepremičninami Jožeta Mačka, lastnika agencije Ozelot.
Jože Maček, ki je trenutno v priporu zaradi suma izsiljevanja dveh znanih slovenskih podjetnikov, Sreča Kirna in Miroslava Odarja, je takrat v velikem slogu praznoval rojstni dan in nanj povabil slovensko medijsko smetano. Tistim, ki se vabilu niso odzvali, pa je potem pošiljal videokasete, na katerih je bila do zadnjih podrobnosti posneta rojstnodnevna zabava. Povabljencem je kot posebna gostja zapela Helena Blagne Zaman.
Ko naj bi bila na vrsti njena točka, je Maček ponjo poslal Marka Žitnika. Slednji je bil tudi nekakšen moderator zabave ter producent in režiser kasnejših videoposnetkov. Ko je Žitnik vstopil v sobo, je na robu postelje z močno razširjenimi nogami sedela Helena, Mitja Zaman pa ji je klečal med nogami, obrnjen proti njej in zatopljen v ličenje njenega obraza. "Helena, na vrsti si," je dejal Mark Žitnik, Blagnetova pa je pogledala mimo Mitje in samo vprašala: "Ali je denar, brez keša sploh ne grem dol?!"
Njena skrb za honorar je bila razumljiva. Malo zaradi spornega Mačkovega slovesa, govorilo pa se je tudi, da se Helena po rojstvu sinčka Kristjana na glasbene odre pod žarometi vrača predvsem zaradi pomanjkanja denarja. Mark Žitnik je razkril tudi anekdoto, ki mu jo je pripovedoval Jože Maček. Pred časom se je v njegovi nepremičninski agenciji sredi ljubljanske Župančičeve jame pojavila Helena Blagne Zaman in se zanimala za nakup nekega stanovanja. Med pogovorom jo je po mobilnem telefonu poklical Mitja Zaman, pa ga je Helena, kot je kasneje Maček pripovedoval Žitniku, odbila z besedami: "Pusti me pri miru, zdaj se grem biznis jaz."
Dobro obveščeni so vedeli povedati, da naj bi se Mitja Zaman dejansko zainvestiral, saj naj bi nabavil neki drobilni stroj z neprimernimi merami in tako naj bi mu po vodi splavali vsi posli, ki jih je načrtoval v Bosni. Toda tudi sicer naj bi bili njegovi silni posli, o katerih se je v času njune sanjske medijske poroke na veliko govorilo, vezani na njegovo bivšo ženo oziroma tasta, na kar pa seveda ni mogel računati. Z bivšo ženo sta se namreč srdito razšla, Mitja Zaman pa naj bi v navalu jeze pred njo in otroci na domačem dvorišču z nekim tolkalom razbijal njun mercedes. Tako so vsaj zapisali v Slovenskih novicah, kjer Mitje Zamana nikoli niso marali. Podobno kot je bil vedno jezen Goran Šarac, skladatelj, uveljavljeni glasbeni menedžer in mož Simone Weiss, če ga je revija Jana, ki je vedno odkrito simpatizirala s Heleno Blagne, tlačila v isti koš z Mitjo Zamanom. "Kaj pa imam jaz skupnega s tem bivšim taksistom?" se je hudoval. Jana Bernarde Jeklin je bila zares nekakšen časnikarski organ glasbene kariere Helene Blagne, mit o njej je pravzaprav skovala Jana, čeprav so se tudi tam kresale iskre. Jeklinova je upravičeno ponorela, ko je izvedela, da je Helena prve fotografske posnetke modrookega sinčka Kristjana dala reviji iz iste založniške hiše Stop. Jeklinova je zoper Savičevo uredniško gesto protestirala pri direktorju Lesjaku, toda izkazalo se je, da naj bi Savič Heleni Blagne Zaman nekaj malega plačal. Jeklinova je bentila, vendar dosledno zagovarjala stališče, da člankov in fotografij že ne bo plačevala. Niti mladi mamici Heleni.
Drug večji konflikt med Heleno Blagne Zaman in uredništvom Jane se je zgodil za božič leta 1999. V Jani so načrtovali serijo romantičnih fotografij znanih slovenskih mamic in njihovih malčkov pod božično jelko in k sodelovanju so seveda povabili tudi Heleno Blagne Zaman. Toda ko so jo poklicali po telefonu, jim je brezkompromisno odgovorila, da lahko pridejo, vendar ji morajo pred tem božično jelko tudi kupiti. Blagnetkin nesramni odgovor je menda ob živce spravil celo stoično Branko Grujičič, čeprav je vedno trdila, da fotografije Helena Blagne Zaman Jano dobro prodajajo. Toda samooklicana primadona slovenske zabavne glasbe si je tako ali tako vedno domišljala, da je nekaj posebnega.
**********
Plaža v Cavtatu je bila nabito polna, nič čudnega, saj je bilo tistega davnega avgusta sredi osemdesetih let tam na skrajnem jugu Dalmacije vroče kot v peklu. Tik ob morju pred hotelom Croatia se je sprehajala dama z zibajočimi boki in kopalkami, ki so poudarjale bujno oprsje. Nekoliko krajše noge so spretno podaljšali natikači z visokimi petami, na vrhu katerih je bingljal cofek lila barve. Izzivalno hojo v slogu njene poznejše glasbene uspešnice "Če si mačo pravi, me zagrabi, moje ustnice te vabijo, dam ti vse, ljubi me ..." so opazili vsi: poraščeni črnogorski lepotci, samozavestni dalmatinski galebi in jugo glasbeni estradniki, ki so v dolgih poletnih nočeh zabavali nemške, italijanske in angleške turiste. Dama s plaže s kamelijami je bila 23-letna Helena Blagne.
Nesrečno naključje je hotelo, da so neke noči v hotelu razglasili nevarnost požara in začeli evakuirati goste. Toda privlačna slovenska pevka ni in ni hotela iz sobe, iz katere so mimoidoči menda vsako noč slišali glasno in enakomerno ječanje, tako da je hotelsko osebje z gasilci vred panično izgubljalo živce. Helena Blagne pa je osvajala Jugoslavijo.
**********
Tudi kasneje je o velikem jugoslovanskem glasbenem tržišču vselej govorila zelo spoštljivo in s kančkom nostalgije, kar pa zagotovo ni imelo veliko skupnega z opravljanji na njen račun. Češ, da naj bi bila slovenska pevka Helena Blagne, ki je doma z Jesenic, v bistvu Beograjčanka z imenom Jelena Blagojevič, po poklicu pa barska pevka. Res pa je, da je ta namigovanja verjetno vzpodbujal njen imidž, ki dejansko ni daleč od klasičnega videza srbskih turbo folk odrskih glasbenic z dolgimi blond lasmi in velikanskim silikonskim oprsjem, ki jih lahko prek satelitskega programa občudujemo na beograjski televiziji Pink. V bistvu pa so vse skupaj samo slaba kopija Fahrete Jahič, bolj znane pod imenom Lepa Brena, ali pa Arkanove Cece, ki je med tamkajšnjo čaršijo menda najpopularnejša. Navsezadnje si je dala Helena Blagne pred leti s plastično operacijo popraviti samo svoj nos, v zadnjem času pa je izmed slovenskih estradnih pop kraljic Lepi Breni, Ceci in drugim srbskim pevsko seksualnim objektom še najbolj podobna neka druga slovenska pevka, prav tako zelo popularna temnolaska Natalija Verboten.
S poudarjenimi prsi, ki so videti, kot da bi bile kar najprej vzburjene, malce izstopajočim trebuščkom in boki, zato pa zavidljivo erotičnim počasnim ritmičnim gibanjem predvsem moške poslušalce prisili, da jo prenehajo poslušati in začno gledati. In ko se takšna pojavi v Galuničevem Zoomu, po njenem nastopu telefonirajo v uredništvo Moškega sveta in vprašujejo, zakaj ne slečemo Natalije Verboten. Kolumnist Marko Crnkovič priznava, da je punca pop, pogumnejši celo prosjačijo za njeno telefonsko številko. Marija Jurovič, šefica maske na TV Slovenija, in njene podložnice pa se čudijo Natalijini metamorfozi, saj so bile priča, kako se je še pred dvema letoma sramovala svojih napetih prsnih bradavičk in jih z roko kar naprej tlačila pod modrc, danes pa jih meče ven ter napudrane in posipane s svetlečimi zvezdicami ponosno razkazuje.
Morda je prav dejstvo, da je bila Helena Blagne zelo dolgo brez resnega in stalnega spremljevalca, sprožilo tako številna ugibanja in namigovanja o njenih tajnih ljubimcih. Veliko se je govorilo o nekem postavnem moškem, ki jo je nekaj časa spremljal po koncertih in nastopih, ji vselej vljudno pomagal na oder in uslužnostno nenehno stal ob strani, pa mu nihče ni vedel imena in priimka, kasneje pa se je razvedelo, da je bil to pravzaprav njen najeti in plačani varnostnik, najverjetneje kakšen "sintalovc".
Drugi moški, ki ga je ljudski glas kar naprej povezoval s Heleno Blagne, je bil mogočni direktor največjega slovenskega gradbenega podjetja SCT in zaljubljenec v nogomet Ivan Zidar. Dobro obveščeni so trdili, da naj bi se direktor in pevka dobivala v dveh znanih ljubljanskih gostilnah, pri Kovaču v Tomačevem in Brinovcu pri Domžalah. Vendar lahko da so bile to tudi samo govorice, saj je znano, da sta ti dve gostilni še danes kultna kulinarično-pivska kraja, kjer se pogosto zadržuje Ivan Zidar s sodelavci in prijatelji.
Heleno Blagne je imela zelo rada tudi ljubljanska gejevska scena, saj je večkrat pela na njihovih žurih ob nedeljah po enajsti uri v ljubljanskem lokalu K4 (v zadnjem času se je homoseksualna elita sicer preselila v sodobnejši lokal Propaganda), njeno petje, vedenje in oblačenje pa so oponašali številni travestiti, izstopala je predvsem Salome. Na slovenski medijski sceni pa ima Helena Blagne menda dva dobra prijatelja, televizijskega voditelja Maria Galuniča in pevca Jana Plestenjaka.
Kaj jo je pripeljalo v poročni objem Mitje Zamana, ne ve nihče, gotovo pa je na nek način na Heleno Blagne naredil fascinanten vtis. Sprva je zares deloval kot velik poslovnež, celo malce skrivnosten, saj se je šepetalo, da naj bi se ukvarjal tudi s prodajo orožja, ta vtis pa so poudarjali tudi njegovi najeti varnostniki, ki so zaljubljeni par na njuni poroki ves čas budno varovali. Eden izmed njegovih ljubljanskih sošolcev je tudi pripovedoval, da naj bi Mitjo mati narava tam spodaj, pod pasom zelo obdarila, toda tovrstna namigovanja se kasneje običajno izkažejo kot plod bujne domišljije ali pa kot navadna moška zavist.
Mitja Zaman je bil zares nenavadno zaščitniški, tudi brez varnostnikov. Nekoč sta se skupaj s Heleno Blagne celo odpravila fizično obračunat z Magovo novinarko, danes žal že pokojno Vesno Marinčič, zaradi nekega pravzaprav nepomembnega teksta, ki pa glasbeni primadoni očitno ni bil po volji. Okoli enajste ure zvečer sta prihrumela pred njeno stanovanje in pozvonila. Ko je že rahlo zaspana Marinčičeva odprla vrata, sta jo Zaman in Blagnetova, z mobiteli v rokah, nasilniško porivala sem ter tja in ji grozila. Zaradi vpitja je na hodnik prišla tudi soseda. Vesna Marinčič jo je med grožnjami zakonskega para Blagne Zaman rotila, naj pokliče policijo.
(Se nadaljuje)
Požareport
pred 6 dnevi
Glej, kva je izjavu ta pizdun Branko Čakarmiš! Pizda. "Ne išči in ne želi si nemogočih reči.
Kdor si želi vrtnice, si mora želeti tudi njenih trnov." (Turški pregovor)

Pričujoča knjiga Nevarna razmerja Slečene Slovenije avtorja Bojana Požarja je izšla leta 2001 (založba: Lanaka Media, d. o. o.) ter takoj postala bestseller in ena od najbolj prodajanih knjig tistega časa. Doslej je bilo sicer prodanih več kot 8000 izvodov, a tokrat se Nevarna razmerja slečene Slovenije prvič pojavljajo tudi v digitalnem formatu. Celotna knjiga bo izšla v tridesetih nadaljevanjih, danes objavljamo prvo, in je za vse naročnike portala Požareport na voljo brezplačno.
- Opomba avtorja: knjiga insajdersko in iz globokega zakulisja opisuje znane osebe (več tisoč je omenjenih) ter napeta dogajanja konec 20. stoletja, predvsem na slovenski medijski in estradni sceni, tesno povezani z vodilnimi politiki, športniki in poslovneži. Danes, dobrih 21 let kasneje, so mnogi omenjeni in opisani v knjigi še vedno polno na sceni, čeprav morda igrajo povsem drugačne vloge, a značajske poteze seveda ostajajo, vključno z dogajanji, med katerimi so se nekatera - razumljivo - zasukala drugače, kot je kazalo takrat. Eni so iz medijev izginili, čeprav so bili veliki zvezdniki, nekateri so pa žal tudi pokojni in o njih seveda vse dobro.- Toda še vedno so dovolj aktualne besede televizijske voditeljice Mojce Mavec, izrečene na priložnostnem koktajlu po - danes seveda prav tako že pokojni - elitni prireditvi "Najboljše in najslabše oblečeni znani Slovenci", in preroško zapisane tudi na ovitku tiskane izdaje te knjige: "Okus po jagodah je boljši kot okus po teh ljudeh tukaj".
P. S.: Knjiga ni redigirana, ampak objavljena točno tako, kot je bila napisana takrat, konec leta 2000 (dodani so zgolj naslovi posameznih poglavij, vendar samo za potrebe objave na portalu), a je prav zato še zanimivejša za branje. Predvsem pa so opisana nevarna razmerja iz tistega časa potrebna za boljše razumevanje naše sedanjosti.


"Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti, ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

1

Moški imajo raje plavolaske
- "Glej, kva je izjavu ta pizdun Čakarmiš!" je histerično zavpila Saša Einsiedler iz kuhinje v spalnico, kjer je mačkasto dremal Tilen. Čeprav sta bila skupaj šele nekaj mesecev, je dobro vedel, da zna preklinjati in biti živčna, toda tako raz­burjene je še ni doživel. Zdelo se mu je, kot da so jo slišale cele Jarše. Na vratih se je utrujeno naslonila na stenski rob in v tresočih rokah držala rahlo zmečka­no Sobotno prilogo Dela.
"Pizda".
**********
Zadnjo novembrsko soboto se je Saša zbudila bolj zgodaj kot običajno. Otroka Gašper in Manca sta bila ta vikend pri njenih starših. Z mamo Cvetko in očetom Martinom se je super razumela, zato ni čudno, da je v nekem intervjuju za Moški svet na vprašanje, koga bi zagotovo povabila na prvi državniški sprejem, če bi "postala slovenska kraljica", kot iz topa ustrelila: mami in očija. Vedno sta ji stala ob strani in skupaj so preživljali tudi počitnice, čeprav to njenemu biv­šemu možu Janezu Štrumblju ni bilo ravno povšeči.
Na njeni levi je Tilen še trdno spal. Nič čudnega, saj sta se med rjuhe odpravila izjemno pozno. Imela sta minižurko in dve buteljki koprskega refoška sta opravili svoje. Joj, ko bi le tako spala tudi njena otroka, vsaj do osmih, je upajoče pomislila.
Toda prvi posel je za njima in zares je bilo treba proslaviti. Odkar je odšla s Pop TV in se domislila, da bi ustanovila šolo za nastopanje v javnosti, ji po­sel ne gre najbolje. Pravega zanimanja za tovrstno izpopolnjevanje pri njej ni in ni, kakih posebnih izkušenj pa tudi nima. Kot priljubljena faca slovenskih ženskih revij je znala izkoristiti svoje dobre zveze po različnih uredništvih in promocija njene nove dejavnosti se je znašla v naslovih Jane, Stopa, Lady in še kje, toda na tem je bolj ali manj tudi ostalo. Bila pa je premalo samokritična, da bi si priznala, da je njena medijska prepoznavnost pravzaprav njen dolgi in visoki smeh, ki pa se ga politiki in vrhunski poslovneži v šoli za nastopanje v javnosti à la Saška Einsiedler vendarle ne bodo učili na pamet.
Morda bi se morala h komu obrniti po nasvet, vendar kam? Prva avtoriteta na tem področju v Sloveniji je nesporno dama Ana Nuša Kneževič, ki uraduje v nekem apartmaju v ljubljanskem hotelu Austrotel na Miklošičevi. Čeprav o svojih klientih noče in menda ne sme pripovedovati, se govori, da je prav ona v največji meri popravila imidž Janeza Drnovška in slog njegovega nastopanja v javnosti, kot posebna svetovalka pa naj bi sodelovala tudi v predvolilnem štabu rahlo okornega hrvaškega SDP-jevskega predsednika vlade Ivice Račana ob zadnjih parlamentarnih volitvah na Hrvaškem. Toda Ana Nuša Kneževič previdno molči tudi o svojih profesionalnih vedenjih in jih razumljivo raje drži zase. Saša Einsiedler bi lahko za nasvet morda povprašala Ljerko Bizilj, novinarko in nekdanjo liberalnodemokratsko poslanko v državnem zboru, ki je izstopila iz stranke, ker ta ni hotela obsoditi moralno spornega ravnanja njenega stran­karskega kolega Toneta Anderliča. Slednjega je med vožnjo na magistralni cesti Maribor–Ljubljana ustavila prometna policija, izkazalo pa se je, da je bil poln alkoholnih maliganov. Kar ni čudno, saj se je vračal izpod platna velikanskega VIP-šotora, ki ga štajerski organizatorji Zlate lisice z Dušanom Senčar­jem na čelu že nekaj let tradicionalno postavljajo ob vznožju FIS-proge na mariborskem Pohorju, Mariborčani pa tako ali tako pravijo, da je pri njih že v zraku stalno ena promila. Rojeni brkati politik Anderlič, ki slovi po tem, da je v glavnem na treh lokacijah, v parlamentu, na teniških igriščih in v avtomobilu, dovzeten pa naj bi bil tudi za posebne ženske čare, naj bi v živahni nočni debati s policisti odklonil tudi alkotest s piha­njem v balonček, zapisnik o pijanem poslancu pa je po nekem čudnem naključju priromal v nekatere medije.
Kot političarka je Ljerka Bizilj kasneje povsem obupala, no, mnogi trdijo, da je doživela polom in se vrnila na TV Slovenija (kljub nenavadno trmastemu nas­protovanju nekaterih njenih novinarskih kolegov in kolegic, ki vztrajajo, da novinar, ki se je nekoč odločil za aktivno politiko na strani določenih politič­nih barv, ne more biti več objektiven politični novinar), odprla šolo za nasto­panje v javnosti, je pa tudi urednica ljubljanske lokalne radijske postaje RGL, v prostem času pa seveda soproga najbolj znanega Dnevnikovega fotografa Naceta Bizilja.
Toda Saša in Ljerka se v zadnjem času nista razumeli najbolje, saj je Biziljeva Einsiedlerjevi po njenem precej neslavnem odhodu s Pop TV pripravila še en medijski fiasko. Saša je bila namreč dolgo časa voditeljica ene izmed številnih pogovornih oddaj na RGL, toda Biziljeva ji je kot urednica tik pred božičnimi prazniki konec leta 2000 odpovedala sodelovanje. Saša je namreč v zadnjem času na oddaje prihajala povsem nepripravljena. Ljerka Bizilj je to nekaj časa še tolerirala, toda po njenem prepričanju in mnenju poslušalcev je bilo vedno slabše in slabše, zato je sledila odpoved. "Morda ji bom kasneje še ponudila kakšno priložnost, toda prej bom želela videti scenarij vsaj nekaj oddaj vnajprej," je bila takrat zelo odločna Ljerka Bizilj.
**********
S Tilnom, nekaj let mlajšim producentom pomočnikom na Pop TV in sodelavcem RGL, sta ste morala odkrito pogovoriti, kaj in kako naprej. Kaj sedaj, nekaj bo vendarle treba delati, od bivše slave se žal ne bo dalo dolgo živeti. Ugotovila sta, da je še najpametneje, če se poslovno bolj usmerita v snemanje radijskih spotov, kjer naj bi v glavni vlogi nastopal Sašin prepoznavni glas, pa tudi Tilen v radijski tehniki ni brez izkušenj. Nekako sta startala in prvi "posnet" posel sta včeraj zalila z refoškom.
Toda po drugi strani se je Saša z ženskim čutom instinktivno zavedala, da je medijska logika neusmiljena in da mora poskrbeti, da se bo v medijih pojavljala še naprej. "Kaj pa ima sploh še za pokazati?" se je v nekem pogovoru naglas vprašala Branka Grujičič, ena izmed znanih in bolj strogih Janinih novinark, in prisotni so se spogledali. Saj res, zakaj pa se ob Sašinem imenu v medijih še vedno pripiše tisti za slovensko javnost magični pridevnik "televizijska voditeljica", ko pa tega posla že skoraj leto dni ne opravlja več? Nihče tudi ne ve, kakšno nenaravno koalicijo sta sklenila Saša in Jonas, da ji je nekdanji sodelavec tako nenadoma in presenetljivo prijazno odstopil mesto voditelja lanske prestižne modne revije manj znanih slovenskih oblikovalcev, na kateri izbirajo fundus oblek za aktualno miss Slovenije.
Vsi, ki spremljajo medijsko življenje v slovenski prestolnici, prav dobro vedo, da Jonasa zlepa ni mogoče pripraviti, da bi prišel na kakšno prireditev, kaj šele moderiral modno revijo. Toda odločil se je za vodenje izbora oblek za Mašo Merc, miss Slovenije 2000, v ljubljanskih Križankah. In glej ga zlomka, na generalki dobro uro ali dve pred začetkom prireditve je famozno "zbolel" (dobil naj bi nekakšne temno rdeče mozolje) in šokiranim organizatorjem povedal, da ne more voditi modne revije, v isti sapi pa predlagal, da to namesto njega opravi Saša Einsiedler. Cvetka Dragan, stilistka in sodelavka Delove priloge Ona, ki znotraj One skrbi za projekt miss Slovenije, je najprej debelo pogledala, nato pa skomignila z rameni, češ, kaj hočemo, kje je mobitel, telefonirajmo Saši. Plavolaska pa ne samo da je bila naključno doma, ne, takoj je privolila, ne da bi se količkaj pogajala za ceno, čeprav so zanjo na Pop TV povsem odkrito govorili, da je lakomna denarja, in se čez dobre pol ure pojavila v Križankah v maski, ob izstopu iz avtomobila pa je Tilnu čez obe roki visela dolga večerna obleka, ki jo je očitno že prej skrbno izbrala njena osebna stilistka Aleksandra Gregl.
Jonasovo kolegialno - ali preračunljivo, kakor vam drago - dejanje je povzročilo veliko komentarjev tudi zaradi tega, ker je znano, da odnosi med slovenskimi zvezdniki niso ravno vzor kolegialnosti in bogve kako prijateljski. Tukaj tudi Saša ni izjemna, saj naj bi ob neki priložnosti sama dodatno celo poskrbela za to, da je njena kolegica, temnolasa Saša Gerdej, ostala brez oddaje na Pop TV. Tam, v utrdbi Einsiedlerjeve, so namreč iskali in našli voditeljico za nočne erotične pogovore z naslovom Seks s Sašo, po menda uspešno opravljeni pilotski oddaji pa so Sašo Gerdej obvestili, da s pogovorno oddajo ne bo nič – ne da bi povedali, zakaj ne. Toda kasneje se je izvedelo, da je bila odločno proti Gerdejevi prav Saša Einsiedler, ki je po poptevejevskih hodnikih dramatično vpila, da to pa ne gre, saj bodo vsi mislili, da "gre za seks z njo". Branko Čakarmiš in Janez Ujčič sta ji očitno nasedla in oddajo je začela voditi Urška Comino, naslov pa je postal preprostejši - Seks s ... Saša Gerdej je bila strahotno razočarana, saj je bila prepričana, da sta s Sašo Einsiedler veliki prijateljici, zato potem nekaj časa sploh nista komunicirali, ostali pa so videli in doživeli, kako o uvrstitvi kakšne televizijske oddaje v programsko shemo včasih odločajo tudi najbanalnejše malenkosti.
Kasneje se je izkazalo, da bi bilo kljub vsemu bolje, če bi nočne erotične pogovore vendarle vodila Saša Gerdej. Urški Comino, ki je dobro zamišljeni projekt sicer zastavila sila ambiciozno in se novinarjem hvalila, da so ji vodilni na Popu pogodbo ponudili že po prvi oddaji, za Sašo Gerdej pa trdila, da je za njen predlog oddaje izvedela šele kasneje iz časopisov, je namreč uspelo realizirati zgolj nekaj nadaljevanj, ves čas pa se je pritoževala, da se Slovenci nočejo odkrito pogovarjati o seksu in svojih posteljnih dogodivščinah. V oddajo je vabila tudi predsednika vlade Janeza Drnovška, z upanjem, da "bi imel povedati kaj pametnega", toda namesto njega je gostila takrat zelo popularnega hit glasbenika Sasho Vrtnarja, kasneje domnevnega črnogorskega mafijca, ki je slovel kot velik lomilec ženskih src.
Skoraj dva metra visokemu Sashi je ob režiji Branka Duriča Dura uspel eden od najbolj nenavadnih in najboljših glasbenih spotov v zgodovini slovenske zabavne glasbe. V njem so poleg mačističnega Črnogorca zaigrali in zapeli še atletinja Brigita Bukovec (bobni), smučarka Špela Pretnar (kitara), televizijska voditeljica Barbara Drnač (tamburini), Jonas (napovedovalec), ki je "ugural" še svojo misico Metko Albreht (saksofon), in teve primadona Miša Molk (obiskovalka), ki na koncu spota ob nekem barskem šanku pevcu Sashi na listek diskretno zapiše telefonsko številko 554222, kar je bil tudi naslov glasbenega hita. Po Ljubljani pa se je govorilo, da je bila to tudi dejansko domača Vrtnarjeva številka.
Televizijsko kariero je Urška (začela je na TV Slovenija z Matejem Kurentom v mladinski oddaji Poglej me) neslavno končala v eni izmed trgovin v BTC, kjer danes menda dela kot prodajalka, pa tudi napovedi, da bo o svojih erotičnih izkušnjah napisala knjigo, še ni uresničila. Popolnoma drugače pa se je na drugem koncu Evrope, v Hamburgu, končala televizijska pravljica nekakšne nemške Urške Comino Verone Feldbusch, ki je v največjem nemškem zasebnem televizijskem koncernu RTL zaslovela z erotično oddajo Peep - vrteli so jo ob nedeljah zvečer. Z nogami, dekoltejem, našobljenimi ustnicami in posebnim načinom govora je postala ena izmed kultnih seks simbolov Nemčije devetdesetih let in jo je dandanes mogoče videti v glavni vlogi v dobesedno vsakem tretjem odlično plačanem reklamnem TV-spotu, vmes pa je za vsak primer s poroko in ločitvijo samo nekaj mesecev za tem spretno finančno ožela nekega bogatega nemškega naivneža.
Svoje moderatorsko delo v Križankah je Saša Einsiedler opravila korektno, toda prisotni so le opazili, da se je nekdanja voditeljica oddaje Pod srečno zvezdo krepko zredila.
**********
Saša je vstala in se napotila v kuhinjo. V predsobi je viselo veliko pokončno ogledalo. Pogledala se je vanj, se premerila, rahlo nasmehnila in se zamislila. Hm, tudi če ne bi stopila na tehtnico, bi vedela, da se je ojačala vsaj za osem kilogramčkov. Dobro, ali so ti kilogramčki odvečna teža ali ne, je stvar okusa, saj so mnogi prisegali, da je bila zadnje mesece presuha, ter zlobno namigovali na živčnost, alkohol in cigarete. S cigaretami je verjetno res pretiravala, saj so tisti, ki jo dobro poznajo, pripovedovali, da je v obdobju ločitve hkrati kadila celo dve blagovni znamki, marlboro light in težke gauloise, drugo za drugo. Toda Saši je bilo bržkone jasno, da so njene zdajšnje malce razvlečene telesne obline posledica intenzivnega kulinaričnega življenja s Tilnom, ki obožuje domačo kuho. Njuno stanovanje v Jaršah je običajno polno doma pripravljenih jedi in vonjav po hrani.
Pogledala si je prsi in se nezavedno vprašala, zakaj hudiča pa se nikoli ne zredi v prsi. Kot najstnica je sanjala, hja, le katere pa si tega niso nikoli želele, da bi imela vsaj solidno trojko, pa je narava očitno ni uslišala in Saša se je zavedala, da ima morda premajhne prsi. Toda na lepotno operacijo kljub temu še nikoli ni povsem resno pomislila. Morda se glede tega strinja z najbolj znano slovensko manekenko vseh časov Anko Senčar, ki trdi, da si jošk nikoli ne bo dala popravljati, to pa zato, ker pravi, da "če si dam modrc gor, jih bom imela gor ali pa dol, če pa so popravljene, bodo stale samo na eni strani. In če so popravljene, so popravljene za druge, za tiste, ki te gledajo, ne pa za tistega, ki te pošlata ..."
Pa vendar, če bi si dala kirurško povečati prsi, bo to tudi javno priznala, si je dopovedovala. Kot recimo pevka Sendi, ki, ponosna na svoje umetne silikončke, o operaciji razlaga povsod in vsakomur, ki jo le želi poslušati, samo otipavati se ne pusti, tako kot Salome, najbolj znani slovensko-hrvaški travestit, natančneje transseksualec, ki mu je sloviti zagrebški lepotni kirurg Siniša Glumičić vsadil plastične ženske prsi. Salome ali Nenad (to je njegovo pravo ime, doma je z otoka Rab) je dobila trojko, čeprav si je želela štirico, vendar ni bilo od nikjer mogoče vzeti dovolj primernega kožnega materiala, je na svoje prsi strahovito ponosna. Med prvimi naj bi jih menda otipala Urša Pirš, novinarka Pop TV, ki pripravlja oddajo Pop In, vsi pa pravijo, da so te joške nasploh strašna atrakcija. Ko Salome pride v diskoteko, menda vsi buljijo vanjo in vpijejo "glej, joške, glej, joške"! Tako vsaj pravi Salome, toda to je treba jemati z rezervo, saj se Salome tudi pretirano rada hvali. Uživa v pripovedovanju, da njeni heteroseksualni partnerji, tisti, ki imajo punce, govorijo, da se še nobena ni tako dobro dajala dol kot ona. Toda tudi Salome s kirurško spremembo spola ni šla do konca, menda zato, ker potem ne bi več mogla uživati v seksu. Zaenkrat je že tako, da tudi najspretnejši kirurgi še ne znajo narediti tiste prave stvari - v primeru Salome penis začarati v vagino. Vendar je Salome več kot zadovoljna, saj je trdno prepričana, da ve, kaj potrebujejo "dobre mačke": super rit in lepe joške.
Saši Einsiedler je po svoje imponirala tudi njena nekdanja kolegica, novinarka jutranjega programa na Pop TV z zapriseženo najdaljšimi nogami na tej strani Alp Petra Cotman. Diplomantka ljubljanske Fakultete za družbene vede je veljala za novinarko, ki nima dlake na jeziku in ki zna marsikatero pikro javno izreči tudi na račun televizijske hiše, v kateri je delala, v jutranjem programu pa je bila sploh edina, ki so ji lahko zaupali tudi nekoliko težje teme. Petra Cotman, ki se je kasneje - tudi po mnenju mnogih novinarjev - premalo perspektivnih razmer na Pop TV naveličala in odšla v agencijo Pristop, je svoj svojevrstni ženski pogum dokazala tudi tako, da je javno priznala, da je bila na lepotni operaciji.
Objekt kirurškega posega seveda niso bile njene dolge noge, ki so pri moških gledalcih postale pravi mračni predmet poželenja (za kar je dodatno vselej skrbno poskrbela še Petra sama, saj je bilo minikrilo praktično obvezni del njene garderobe), pri ženskih kolegicah pa odkrito vzbujale zavist in gojile prikrite komplekse, temveč nos, ki ji je šel blazno na živce. Danes pa se ji zdi ljubek, obraz pa privlačen in seksi. Kirurški poseg so ji opravili v neki ljubljanski zasebni kliniki v Rožni dolini, čeprav je sprva tudi ona razmišljala, da bi odšla v Zagreb pod Glumičićev skalpel, toda zdel se ji je predrag. Kirurška ekipa v Ljubljani ji je zaračunala 350 tisoč tolarjev, vsi pa naj bi bili do nje izjemno prijazni. Morda tudi zaradi tega, ker je znan televizijski obraz, je kasneje razmišljala Petra Cotman.
Pravo razočaranje za Petro Cotman pa je prišlo kasneje, ko je kliniko zapustila. Vodstvo Pop TV je namreč zaprosila za finančno pomoč pri poplačilu kirurških storitev, saj je odkrito in dokaj logično povedala, da se je za lepotno operacijo odločila tudi zaradi tega, ker je prepričana, da mora prava televizijska novinarka poleg vseh drugih sposobnosti imeti tudi všečen videz. Navsezadnje je bila ena izmed zvezdnic jutranjega programa. Toda na Popu so ji subvencijo za lepotno operacijo mirno odtegnili. Mnogi pa so posumili, da je za odklonilnim mnenjem stal zlasti direktor produkcije Janez Ujčič, ker se je bal, da bi tako polepšana Cotmanova povsem zasenčila neko drugo zvezdnico jutranjega programa, Katjo Tratnik, s katero sta takrat že odkrito ljubimkala. Petra Cotman je kmalu zatem zapustila jutranji program in postala reporterka oddaje 24 ur.
Že čez nekaj mesecev pa je presedlala v marketinški posel, odločila se je za agencijo Pristop. To je sicer poskušala predstaviti kot pomembno stopničko navzgor v svoji poklicni karieri, čeprav so dobro obveščeni vedeli povedati, da se je za to odločila šele, ko ji je postalo jasno, da ne bo nič z njenim ambiciozno zastavljenim medijskim vzponom.
S svojo atraktivno pojavo je tam menda takoj osvojila naslov »prve na vasi«. Pristopova poslovna stavba je namreč povsem na obrobju Ljubljane, čeprav je slišati, da naj bi se pristopovci kmalu spet preselili nekam v center prestolnice. Dobro obveščeni namreč pravijo, da je bilo Pristopovemu šefu Franciju Zavrlu, na katerega so Petrine dolge noge in seksi dekolteji menda naredili velik vtis (čeprav jih večina dvomi, da lahko v smislu povrnitve stroškov za lepotno operacijo računa na njegovo dobrohotnost, saj je prvi mož Pristopa znan po tem, da je po rodu in duši Gorenjec), dovolj opravljanj, da si poslovne prostore v ljubljanskem centru lahko privoščijo Luna, Futura in druge agencije podobnega ranga, Pristop pa mora bivakirati v coni proti Črnučam. Nad prihodom Petre Cotman v Pristop je bila menda še najmanj navdušena doslej nesporno najlepša pristopovka Mija Gačnik, zasebna partnerka drugega velikega Pristopovega delničarja in domnevno največjega slovenskega piarovskega teoretika, Mariborčana Dejana Verčiča.
(Se nadaljuje)
Požareport
Jun 26, 2022
Prispevki za življenjepis Urške Klakočar Zupančič: ta petek ni imela psihološke terapije, ker je bila na proslavi Ekscesni prihod predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič (Gibanje Svoboda) na osrednjo proslavo na predvečer dneva državnosti (minuli petek zvečer, na Kongresnem trgu v Ljubljani), ki ni ne prvi in verjetno tudi ne zadnji (saj, spomnimo se besed naših virov iz GS: s to žensko bodo še težave), si je mogoče razlagati tudi z mankom osebnostne terapije, ki naj bi jo sicer - ob petkih zvečer (?!) - prakticirala UKZ.
Naši viri jo namreč ob petkih in približno ob tem času videvajo na Regentovi ulici 13, kjer domuje Budnjani, Budne rešitve, d. o. o. (Molga, s. p.), ki ga vodi Lucija Mulej*, uradno pa se ukvarja s "psihološko svetovno-nazorsko diagnostiko podjetij in posameznikov". Pri čemer so terapije predsednice državnega zbora očitno tudi precej zasebne, saj Mulejeva in UKZ salon v Šiški zapuščata objeti pod roko, do bližnjega parkirišča, kjer nosilko formalno druge najvišje funkcije v državi čakajo službeni audi in varnostniki, kar pa vsekakor že sodi med prispevke za njen življenjepis.
Mimogrede, videoposnetek famoznega prihoda Urške Klakočar Zupančič na protokolarni rdeči preprogi (tukaj) že postaja viralen. (Bojan Požar)

* Lucija Mulej:
Požareport
Jun 10, 2022
Elita Gibanja Svoboda, kjer denar ni problem: prestižna vina, jahte, elitna smučišča in gole zadnjice Te dni smo že poročali o nonšalantnem nepotizmu bratov Andreja in Branka (Braneta) Ribiča, ki se je razkril med prvimi kadrovskimi potezami vlade Roberta Goloba (več na tej povezavi), življenjski slog nove elite Gibanja Svoboda, kjer denar - očitno - ni problem, pa je razviden s facebook profila gospoda Branka Ribiča (ker gre za posnetke zaslona, kakovost slik žal ni najboljša), sicer zaposlenega na državnem Darsu.
Prestižna vina, vrhunska kulinarika, jahte, elitna smučišča, ni da ni. Pa še, kot napoveduje Brane Ribič sam, "veliko stavijo na Gibanje Svobode". (Bojan Požar)

Na jahti ob sončnem zahodu pri Svetem Grgurju, otok Rab. Opomba: ni čisto jasno, ali gre za jadrnico v lasti njegovega brata Andreja Ribiča ali pač za najeto barko.
Dolomiti, Forestis, Brixen
Na plaži Santa Teresa Gallura, Sardinija
... In še velika stava na Gibanje Svoboda!
Požareport
May 26, 2022
Šarlantanstvo: Golobov test za poslance tudi test servilnosti medijev in kako Urška Klakočar Zupančič širi zablode
Povolilna kronika in sestavljanje 15. slovenske vlade: to so zapisi govoric, informacij in preverjenih dejstev iz zakulisja politično-medijske in poslovne scene po parlamentarnih volitvah (24. aprila) - do imenovanja nove vlade, ki jih ne morete prebrati, videti ali slišati nikjer drugje.

Servilnost tako imenovanih dominantnih medijev do novega predsednika vlade Roberta Goloba postaja že prava groteska, saj, kot očitno ugotavljajo tudi "navadni" uporabniki medijev, novinarji, sredi neznanskega zanosa do Goloba*1, niti guglati, za vsak slučaj, več nočejo. Zadnji tak primer je poročanje časnika Delo, ki postaja že skoraj osebno glasilo novega predsednika vlade, o tem, kako je Robert Golob oh in sploh testiral svoje poslance.
Kar nam nazorno, poznavalsko in argumentirano opiše državljan G. K.*2, čigar pisanje, poslano na naš portal, sicer uredniško redigirano, objavljamo v nadaljevanju:
- Časnik Delo poroča (torek, 25. 5.) ...



... da je Golob (Gibanje Svoboda) testiral svoje poslance za "zavzetost", gre pa za standardni test, imenovan Gallup Employee Engagement Survey, pri čemer ni jasno, zakaj "engagement" napačno prevajajo v "zavzetost", kar sicer počne tudi agencija, ki pri nas trži to orodje. Golob je, kot poročata Delo in portal Siol, na podlagi tega vprašalnika "delil funkcije", pri čemer so bili, tako Delo in Siol, rezultati testa pomembnejši od dosedanjih izkušenj novopečenih poslank in poslancev Gibanja Svoboda.
Urška Klakočar Zupančič, Golobova predsednica državnega zbora in podpredsednica GS, je ob tem za Delo pomodrovala, da "Gallupov test da informacijo o tem, kaj je v nas dobrega, pokaže, katere so naše najmočnejše značilnosti oziroma vrednote, na katerih področjih si najboljši, na katerih pa manj dober."
Kar je prvovrstna neumnost, Gallupov vprašalnik z dvanajstimi (12) vprašanji namreč meri engagement zaposlenih in niti pod razno "kaj je v nas dobrega", še manj, kakšne vrednote ali v čem si dober in kje ne, ne nazadnje, vsak si ga lahko pogoogla in preveri, kaj lahko meri in česa ne. Da šefica državnega zbora, bojda izkušena sodnica, tako zelo narobe razume en preprosti vprašalnik in potem še širi te zablode v medijih (v tem primeru za Delo), Golob pa na podlagi meritev "zavzetosti" deli funkcije, čeprav sam Gallup pove, da je to - torej delitev funkcij, 70-odstotna odgovornost vodstva, kaže na diletantizem in šarlatanstvo.
Novinarka Suzana Kos, avtorica članka, ki - po vsem sodeč - sama ni niti poguglala tega vprašalnika (tukaj), pa hkrati zapiše, da "nihče od sogovornikov, ki se profesionalno ukvarjajo s tem področjem, včeraj, zaradi občutljivosti vprašanja, ni želel odgovoriti, ali je Gallupov test mogoče uspešno uporabljati tudi v politiki". A nič čudnega, da so se čisto vsi zavili v molk, saj bi vsak, ki se "profesionalno ukvarja s tem področjem", pač moral razkriti, da Robert Golob in Urška Klakočar Zupančič nimata pojma, o čem govorita, in javnosti prodajata povsem zgrešene interpretacije enostavnega testa, kot neko supermoderno menedžersko metodo. (Bojan Požar)
*1 Uredniško politiko medijev sicer vedno določajo lastniki medijev (v primeru Dela Stojan Petrič, Kolektor, ki od nove Golobove vlade pričakuje anekse pri gradnji 2. tira) ...

Stojan Petrič, lastnik Dela.

... novinarji so pri tem zgolj medijskih delavci, izvajalci.
*2 Ime in priimek državljana G. K. sta znana uredništvu portala Požareport.
Zadnji komentarji

Zadnji komentarji

ivan maček :

4.7.2022 12:11

Pa ukrajinsko ne pozabit, dokler jo še majo. Za vse ki si želijo politike, """"Kangler spet zmagal na sodišču, tokrat proti KPK"""" Najbolj pošteni mariborčan iz dupleka, je zopet dokazal, da je najbolj pošteni duplečan iz maribora, ha, ha, ha, ha, ... to te vbuje, če te trofi, ko ukrajinska raketa, ha, ha, ha, ...
Jernej Zupančič :

4.7.2022 09:27

No, danes je 4. julij. USA zastava pripravljena.
ivan maček :

4.7.2022 08:46

Zaplešimo, svoboda je. David Bowie - Let's Dance Let's dance Put on your red shoes and dance the blues Let's dance To the song they're playin' on the radio Let's sway While color lights up your face Let's sway Sway through the crowd to an empty space If you say run I'll run with you And if you say hide We'll hide Because my love for you Would break my heart in two If you should fall into my arms And tremble like a flower Let's dance Let's dance For fear your grace should fall Let's dance For fear tonight is all Let's sway You could look into my eyes Let's sway Under the moonlight, this serious moonlight And if you say run I'll run with you And if you say hide We'll hide Because my love for you Would break my heart in two If you should fall into my arms And tremble like a flower Let's dance Put on your red shoes and dance the blues Let's sway Under the moonlight, this serious moonlight Let's dance Let's dance Let's dance, dance, dance
ivan maček :

3.7.2022 11:16

""""Koronavirus ne pojenja"""" Komikronski imperij vrača udarec, epizoda XI, ha, ha, ha, ha, ... Dobro, dovolj politike. Dober tek! Če še je kaj za v lonec. Verjetno ste kaj kupili na "črno", na vavčerje, in je še kaj ostalo. Sam sem zajebal, so propadli. Jeba!
ivan maček :

3.7.2022 11:04

"""Infektolog Andrej Trampuž: Upam, da ste se cepili in nosite masko v zaprtih prostorih""" Ja trampež, ko fukam tudi, najrajši pa gumjasto, fetišist, jebi ga, ha, ha, ha, ...
ivan maček :

3.7.2022 11:01

"""""Dve leti je imela Janševa vlada na razpolago da ukinejo ali zmanjšajo RTV prispevek, oziroma vsaj referendum. Seveda da ne, ker takrat jim je RTV ustrezala ker so računal na prevzem kar ni lih dobr ratal, ne mi sedaj jokat. Sem absolutno za ukinitev prispevka, ampak piši propalo. Isto tuja delavna sila, največ pod Janševo vlado, kulturno ministrstvo največ sredstev, socijala nikol boljša..Zdej v opoziciji bo spet aktualen ves ta populizem, kot pred prejšnjimi volitvami, migranti, RTV in bla bla bla ..."""""" Evo še več politike in komentar normalnega uporabnika. Takoj je dobil dva minusa od dveh glupokratov in domoglupov. "ko vas ne bi znao, skupo bi vas platio" ... komonisti.
ivan maček :

3.7.2022 10:41

"""""RTV-prispevek ni nujno zlo"""" Zdaj ko ne morejo golokronski komikroni obvladati Hanzi TV-ja, ga pa hočejo zjebati. Joj, joj, joj, dark evil lord golokron in tvoja sekta, "ko vas ne bi znao, skupi bi vas platio". PS: Pazite se komonistov. Ha,ha, ha, ne komunistov, ampak komonistov, prosto po pojbiču iz cukeršpica.
ivan maček :

3.7.2022 10:38

Evo politike. """"""V jami pod Macesnovo gorico ponovno našli neeksplodirane granate in bombe"""" Joj, joj, joj, ..... varovalko je treba ven potegnit!! ... varovalko!!!
ivan maček :

3.7.2022 10:36

""""Dva migranta zabodla tri mladeniče na Malem Lošinju"""" Evo ti politike! Sigurno so bli komonisti. Edino se ne ve kdo je bil. Pa saj nima veze.
ivan maček :

2.7.2022 20:29

""""“A zdaj bomo poleg vseh reklam dobili še eno od vlade za 15 najcenejših artiklov? Kot da smo debili in si sami ne najdemo. Še gospa iz Trgovinske zbornice je danes rekla, da ne vidi smisla v tem,” je eden izmed mnogih kritičnih komentarjev na Twitterju, ki so se usuli po včerajšnji vladni konferenci, kjer je v glavni vlogi nastopil premier Robert Golob. """"" Na poštnem nabiralniku imam nalepko, tako da poštar ne sme noter tlačit reklam. Je pa naš v eno nabit, in jih sploh ne nosi, jih kar stran vrže, ha, ha, ha, ha, ha, ... Ded je tik pred penzijo, ker bi ga drugače vrgli iz službe. Se pa hodijo na pošto itak bunit samo mehke cure. Mlajši imamo vsi nalepke.
Facebook
Twitter
prikaži časovnico