Pozareport Impressum Oglaševanje Splošni pogoji
Kontakt Piškotki Izjava o zasebnosti Plačilo s položnico
Povezave Twitter Facebook PublishWall RSS
Arhiv 2007 2008 2009 2010
2011 2012 2013 2014
objavi na
pozareport.si

Išči

forum
author profile 7 dni v tednu
Zadnje objave
pred 2 dnevoma
Kaj so vam novinarji začuda pozabili povedali pri kadrovanju na Pošti Slovenije
Aug 07, 2022
Ko sodišče raztrga tožbo Igorja Kadunca, ki se menda hrani s tem, da druge daje v nič, potem pa vse tiho je bilo
Aug 03, 2022
Z DRAJV-om simbolično že trikrat do Sonca in nazaj
Aug 02, 2022
Je Alemu Maksutiju vilo blizu Opatije kupil Miro Cerar? Ker doslej znani podatki se ujemajo.
Jul 31, 2022
Untergang Alema Maksutija: pošiljajo ga v Mošćeničko Drago, da jim tukaj ne bi delal preveč škode?!
Jul 27, 2022
Najprej mi je očital Kučana, potem pa rekel, da mi bo pri Jankoviću in Mercatorju zrihtal veliko oglasov
Jul 26, 2022
Njegov problem je bil v tem, da so ga poleg televizije, politike in avtomobilov zanimala samo še lepa dekleta
Jul 25, 2022
Celjanka Janja Božič Marolt pokaže svoje ambicije: Nekoč bom vozila takšen avto, kot ga ne vozi nobena v Sloveniji
Jul 24, 2022
Rosvito Pesek sta forsirala Janša in Peterle, čeprav je Slivnik opozarjal, da ji ne smeta preveč zaupati
Jul 23, 2022
Nataša Pirc Musar je ure in ure telefonarila na posamezna uredništva in jim sporočala vse podrobnosti svoje nosečnosti
author profile
7 dni v tednu
Požareport
pred 2 dnevoma
Kaj so vam novinarji začuda pozabili povedali pri kadrovanju na Pošti Slovenije Spomnimo: 22. julija je novoimenovani nadzorni svet Pošte Slovenije imenoval tudi novo predsednico NS, kar je postala mariborska odvetnica Urška Kežmah, ki ji funkcij sicer ne manjka. Med drugim je bivša predsednica Slovenskega sodniškega društva in aktualna podpredsednica sodnega sveta (vir).
So pa novinarji in mediji, ko so poročali o kadrovanju na Pošti Slovenije ob njeni izvolitvi za prvo nadzornico Pošte Slovenije* začuda ali čisto naključno spregledali ali pozabili omeniti eno izjemno pomembno okoliščino: da gre za odvetnico Damirja Črnčeca, državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo, ki Črnčeca zastopa v njegovo znani tožbi zoper Mateja Tonina, prvaka NSi in takrat še ministra za obrambo, zaradi Toninovih izjav, da je Črnčec, takrat še kot državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade Marjana Šarca, zlorabljal represivni aparat. Črnčec je s tožbo na okrajnem sodišču v Kamniku zahteval preklic Toninovih izjav in 7 tisoč evrov odškodnine, vendar je tožbo izgubil, čeprav sodba še ni pravnomočna. Tonina je sicer zastopala znana ljubljanska odvetnica Nina Zidar (Klemenčič).
No, kako in zakaj je Črnčec za svojo odvetnico angažiral prav Urško Kežmah, ni točno znano, se pa širijo razne govorice. Črnčec sicer prihaja iz Maribora, kjer ga občasno videvajo tudi v nakupovalnem središču Europark. (Bojan Požar)

* Razkritje: avtor teh vrstic o tem poroča šele zdaj zato, ker je bil v času ekipiranja novega nadzornega sveta Pošte Slovenije v tujini.
Požareport
Aug 07, 2022
Ko sodišče raztrga tožbo Igorja Kadunca, ki se menda hrani s tem, da druge daje v nič, potem pa vse tiho je bilo Spomnimo, bilo je januarja 2021: Igor Kadunc, nekdanji generalni direktor RTV Slovenija, zdaj pa direktor Slovenske tiskovne agencije, na programskem svetu RTV ni dobil dovolj glasov za nov mandat na čelu RTV, ampak je generalni direktor RTV postal Andrej Grah Whatmough. Kadunc se s tem ni sprijaznil, zato je na delovno in socialno sodišče vložil tožbo, kjer je zatrjeval, da AGW ne izpolnjuje pogojev za vodenje RTV in da je generalni direktor na Kolodvorski 2-4 lahko praktično samo še on - Kadunc.
Toda sodišče ga je zdaj, julija 2022, zavrnilo. Pa ne samo to, sodba pristojnega sodišča, ki jo v celoti objavljamo v nadaljevanju, Kadunca ter njegove zahteve in teze tako rekoč raztrga. Ker tožba Igorja Kadunca in še zlasti sodba tega sodišča na nek način potrjujeta govorice o njegovi - Kadunčevi - tako imenovani "toksičnosti", saj naj bi se Kadunc hranil s tem, da poskuša drugim greniti življenje, da sebe povzdiguje, delo drugih pa daje v nič.
A pri tem je posebno zanimivo še nekaj: Igor Kadunc je ves ta čas, saj, takšen pač je, vehementno javno razlagal, da AGW nima pogojev za funkcijo generalnega direktorja RTV, in to kot golo dejstvo, vse to pa so za Kaduncem papagajsko ponavljali številni novinarji in mediji, ker so jim - iz političnih razlogov - ustrezali vsi možni napadi na sedanje vodstvo RTV, zdaj, ko je sodišče zavrnilo Kadunca in dalo prav aktualnemu generalnemu direktorju RTV Andreju Grahu Whatmoughu, pa pri teh novinarjih in medijih bolj ali manj vse tiho je bilo.




Sodba v celoti. PDF

Bo pa tožba in pričujoča sodba Igorja Kadunca, o katerem se prav tako govori, da je "mahnjen na denar", udarila tudi po žepu. Saj mora pokriti vse stroške sodnega postopka in povrniti stroške toženi stranki - najmanj 1.485,96 evra. (Bojan Požar)
Požareport
Aug 03, 2022
Z DRAJV-om simbolično že trikrat do Sonca in nazaj Nedavno je bil dosežen poseben mejnik. Uporabniki priljubljene aplikacije Zavarovalnice Triglav so skupaj varno prevozili že milijardo kilometrov. V zadnjih sedmih letih delovanja si je DRAJV na svoj mobilni telefon naložilo več kot 155.000 uporabnikov, pri čemer je rednih mesečnih uporabnikov aplikacije že več kot 60.000. Ob tem pa so uporabniki aplikacije največje slovenske zavarovalnice dokazano tudi bolj varni vozniki.
"Naši izračuni kažejo, da imajo uporabniki aplikacije DRAJV za približno 15 do 20 odstotkov nižjo škodno pogostnost v primerjavi s tistimi vozniki, ki je ne uporabljajo. Uporabniki DRAJV-a pa pomagajo tudi pri odkrivanju nevarnejših cestnih odsekov in s tem prispevajo svoj delež pri izboljšanju prometne varnosti vseh udeležencev," je pojasnil vodja razvoja aplikacije DRAJV Boštjan Kop.
Na podlagi prostorske analize iz podatkov lokacij prekoračitev hitrosti, ki jih v anonimizirani obliki zbira aplikacija, so ugotovili, da na nekaterih cestnih odsekih prihaja do pogostejšega pojava prekoračitev cestnih omejitev. Iz podatkov bodo tako lahko v Zavarovalnici Triglav v prihodnje dodatno ugotovili stopnjo problematičnosti posameznih lokacij in tako skupaj prispevali k izbiri najbolj perečih točk za reševanje v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in drugimi pristojnimi institucijami.

Boštjan Kop (foto: Zavarovalnica Triglav)

Med uporabniki aplikacije v največji slovenski zavarovalnici sicer opažajo dve skupini voznikov. Prvi pripadajo vozniki, ki so že pred uporabo aplikacije vozili varno oziroma so upoštevali hitrostne omejitve, aplikacija pa jim služi kot dodatna povratna informacija glede načina vožnje. V drugo skupino pa spadajo vozniki, ki se jim ocene posameznih voženj zvišujejo z uporabo aplikacije in po nekajmesečni uporabi ostanejo visoke, kar nakazuje na pozitiven učinek aplikacije pri izboljšanju voznih navad. "Pri tem velja omeniti, da varen voznik ni nujno tudi počasen voznik, kar smo upoštevali pri zasnovi rešitve, ki dopušča tudi dinamično vožnjo, s katero je možno doseči oceno voženj 90 točk ali več, ki se šteje kot varna," še doda vodja razvoja aplikacije DRAJV.
Pri uporabi telematike se Zavarovalnica Triglav uvršča v sam svetovni vrh - vsak deseti voznik je ob zavarovanju svojega osebnega vozila že uporabil kodo za DRAJV popust, s katerim se lahko prihrani do 25 odstotkov pri zavarovanju avtomobila in avtodoma ter do 15 odstotkov pri zavarovanju motornega kolesa.

Da bi števec pokazal milijardo kilometrov, bi morali:
- državno mejo Slovenije obvoziti 729.927-krat
- ekvator prevoziti 25.000-krat
- pot do Sonca in nazaj prevoziti več kot 3-krat

Milijarda kilometrov z DRAJV-om pa pomeni tudi prav toliko kilometrov truda vseh uporabnikov aplikacije za bolj varno vožnjo. Zato v največji slovenski zavarovalnici pomembno prelomnico praznujejo skupaj z uporabniki aplikacije. V nagradni igri DRAJV milijardni kilometer, ki bo trajala vse do 28. avgusta, so na voljo številne privlačne nagrade, med drugim enoletna brezplačna uporaba električnega avtomobila, električni skiroji in darilne kartice za točenje goriva. (Reklamna informacija)
Požareport
Aug 02, 2022
Je Alemu Maksutiju vilo blizu Opatije kupil Miro Cerar? Ker doslej znani podatki se ujemajo. Naša najnovejša razkritja o financiranju "političnega analitika" Alema Maksutija, objavljena prejšnji teden (tukaj), dobivajo nekatere nove razsežnosti:
- Uradni hrvaški podatki (ki so se včeraj pojavili na spletu) namreč dokazujejo, da je Maksuti postal lastnik vile na rivieri blizu Opatije (Moščenička Draga) med vlado Mira Cerarja, 3. marca 2016, torej - časovno - točno takrat, ko je "bil na plačilni listi" Cerarjeve stranke SMC:



Pri čemer financiranje Maksutija zagotovo ni šlo mimo Cerarjeve vednosti.
Vila na Opatijski rivieri in Celovški dvori v Ljubljani
- Vila na Opatijski rivieri je sicer velika 170 kvadratnih metrov, Maksuti pa najem te vile, imenovane The House 1838, prek platforme Booking trži za več sto evrov dnevno.






- Isti javno dostopni podatki sicer tudi kažejo, da ima Maksuti stalno prebivališče prijavljeno v Ljubljani, na Rakuševi ulici 26, kjer so famozni Celovški dvori. In ker je za Celovške dvore znano, da je tam veliko t. i. neprofitnih stanovanj, preverjamo tudi možnost, ali v enem od njih stanuje - Maksuti. (Bojan Požar)
Požareport
Jul 31, 2022
Untergang Alema Maksutija: pošiljajo ga v Mošćeničko Drago, da jim tukaj ne bi delal preveč škode?! Dva dni po našem razkritju, da je bil Alem Maksuti, verjetno celo najvulgarnejši in najprimitivnejši "politični analitik", ki se je kadarkoli pojavil na slovenski sceni, na plačilni listi Cerarjeve stranke SMC (več na tej povezavi), se Maksuti že javno posipava s pepelom in napoveduje spremembo svojega javnega diskurza:



Toda pri tem sploh ni nujno, da je Maksuti do tega spoznanja prišel sam oziroma s pomočjo "mnenja nekaterih", kot je to zapisal v svojem zgornjem tvitu.
Ne, kajti veliko verjetnejše so informacije, da so mu tako namignili ali dali vedeti njegovi "naročniki", saj so očitno le prišli do spoznanja, da jim Maksuti, - ki na primer ta hip glasno navija za predsedniško kandidatko Marto Kos (Gibanje Svoboda) - dela javnomnenjsko in politično škodo in je zato bolje, če ga malo umaknejo. Skoraj neverjetno Maksutijevo vulgarno komentiranje ter primitivno in žaljivo obkladanje na družbenih omrežjih naj bi Maksuti sicer uporabljal kot svojo vizitko oziroma vstopnico za pridobivanje poslov, kot del svojega poslovnega modela.
A kakorkoli, realno gledano, to je Maksutijev der Untergang (propad). In zdaj naj bi se bolj posvetil gostinsko-hotelirskemu poslu v Mošćenički Dragi blizu Opatije, kjer sicer že dlje časa reklamira bivanje v The House 1838. (Bojan Požar)
Požareport
Jul 27, 2022
Najprej mi je očital Kučana, potem pa rekel, da mi bo pri Jankoviću in Mercatorju zrihtal veliko oglasov "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti, ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

30

- Tisto poletje, ko so ji ukinjali praktično oddajo za oddajo, je izkoristila za ponujanje svojega imidža konkurenčnemu Kanalu A in TV Sloveniji, toda obe televiziji sta jo vljudno zavrnili, ob splošnem hihitanju medijev na njen račun. Pač pa so na Kanalu A vzeli Sandija Salkiča. Da bi bila mera polna, se je fotografirala za naslovnico julijske številke revije Stop kot jesenska zvezdnica Nedeljskih popoldnevov, ker pa so jo praktično med razvijanjem fotografskih filmov na Pop TV ukinili in jo seznanili z odpovedjo, se je njena foto seansa spremenila v temo z naslovom "Besna Katja Tratnik".
Očitno precej manj lesena in recimo temu tudi uspešnejša je bila Katja Tratnik na intimnem področju. Pravzaprav je šele tu prihajalo do izraza vse njeno zaupanje vase, ki ga ima očitno res dovolj. Ko je revija Lady avgusta 1999 objavila članek z naslovom Dvakrat zaljubljena, je postalo jasno, da je Katja Tratnik takrat že vsaj dve leti živela v dvoje, kot nekakšna svingerca iz Radovljice, in da teh razmerij niti ni preveč skrivala, kar je bilo sicer nadvse netipično pogumno za tipično gorenjsko dekle.
Kdaj in kje sta se Katja Tratnik in Janez Ujčič spoznala, ni natančno vedel nihče, le Stane Grah, lastnik TV Pike, ki je bil včasih producent jutranjega programa na Pop TV, je pripovedoval, da naj bi bila Katja Tratnik menda mahnjena na starejše moške. Stane Grah naj bi Ujčiču pomagal tudi pri iskanju stanovanja v Ljubljani, kjer si je Ujčič nameraval urediti majhno ljubezensko gnezdece, toda za nakup stanovanja se potem nikoli ni mogel odločiti.
Lady je v članku zapisala to, kar se je o gorenjski družinici Katje Tratnik že vedelo. Tratnikova je že enajst let živela v zunajzakonski skupnosti s pet let starejšim partnerjem, menda malce zadržanim podjetnikom Zlatkom Livrino, ki naj bi se ukvarjal s prodajo ortopedskih pripomočkov. Pisarno naj bi zapuščal že zgodaj popoldne in vse popoldneve preživljal skupaj z ljubljeno Katjo in njuno simpatično hčerko Nejo. "Prav fino se imamo," je razlagala Katja Tratnik, "ob teh skupnih sprehodih po parkih in igranju minigolfa". Toda idilična slika družinice je bila precej drugačna.
Takrat sta bila Katja Tratnik in Janez Ujčič ljubimca vsaj že tri leta. V tem času sta bila dvakrat na rajskih Sejšelih (obakrat je bilo tam finalno tekmovanje za miss sveta) in enkrat na nekajdnevnem študijskem potovanju v Črni gori. Ko sta se vrnila domov, se je Katja Tratnik na vprašanje, kakšna se ji zdi Črna gora, samo cinično nasmehnila in z očitnim namigovanjem na svoje in Ujčičeve posteljne sposobnosti, rekla: "Ne vem, saj sem bila kar naprej v sobi". Skupaj sta se pojavljala na številnih družabnih prireditvah slovenske medijske elite, na eni od podelitev viktorjev pa sta se v prvi vrsti velike dvorane Cankarjevega doma celo nediskretno držala za roke. Tako da je bilo Ujčičevim mariborskim znancem, Marijanu Jurencu, Antiju Gorjupu in Srečku Kukovcu, ki so bili tam s svojimi ženami, menda sila nerodno in neugodno.
Čeprav so mu mnogi tudi malce zavidali, saj naj bi njegov moški temperament osvojil številne mišice, pri tem mu je šlo na roko tudi dejstvo, da je bil kar nekaj let dosmrtni predsednik žirije, ki je izbirala miss Slovenije. Dokler ga niso javna objava o njegovi aferi s Katjo Tratnik in še nekatere druge njegove neumnosti prisile k odstopu. V javnosti so celo padale stave, s koliko dekleti je spal. Hkrati pa je v televizijskih krogih slovel po tem, da je ves svoj direktorski in delničarski vpliv zastavljal za to, da je v najstniških letih Pop TV zaposloval nova in nova lepa dekleta, ki naj bi postala obetavne televizijske voditeljice. Če so bile seveda pripravljene plesati tako, kot je žvižgal on, predvsem pa ob njem in po njem. To je šlo tako daleč, da mu je na enem izmed kolegijev, ko je imel besedo generalni direktor Marjan Jurenec, napol v šali, napol pa zares zabrusil: "Janez, vedi, da novih ne bomo več zaposlovali!" Po drugi strani pa se je zdelo, da pred mladenkami niti sam nima miru, tako silovito naj bi ga oblegale. Ko je nekoč dopustoval v hotelu Eden v Rovinju, sta ga ob vrnitvi z Brionov v hotelski sobi čakala steklenica najboljšega Čurinovega vina in sporočilce: Čakam te. In res, v hotelski stavbi ga je čakala krasna blondinka z nedrčkom št. 6.
**********
Ko smo v Moškem svetu razkrili skrivno romanco, je hudo zaropotalo. Katja Tratnik je norela in grozila s tožbo, za Moški svet pa je kljub vsemu povedala, da se imata z Zlatkom Livrino kar fletno, medtem ko intimnega razmerja z Ujčičem ni zanikala. Dejala je, da se s tem ne obremenjuje in se ne namerava obremenjevati niti v prihodnje. Ko smo se hoteli pogovoriti še z njenim partnerjem, nam je suvereno odgovorila, da ga trenutno ni, ker je na morju, da pa bi nam on povedal isto, češ, "vsi se imamo fino".
Janez Ujčič pa me je s posredovanjem Marjana Jurenca povabil na pogovor. Po mobilnem telefonu mi je predlagal, da se dobiva v znani ljubljanski gostilni Pri Florjančku. Zanimivo je, da sta se tam dobivala tudi s Katjo Tratnik, če nista bila v Kmečkem hramu v Tomačevem ali spala v hotelu Union. Kadar sta prespala v Unionu, je Katja Tratnik doma rekla, da spi pri tedanji kolegici Ajši Šunjič, ki je kasneje s Pop TV prestopila na TV Piko.
Glede na to, da so mi tiste dni po objavi tega članka neki neznanci grozili po telefonu, in to s štajerskim naglasom, sem se na pogovor z zanimanjem odzval, saj sem računal, da bom morda izvedel kaj tudi v tej smeri, sicer pa sem zadevo tako ali tako prijavil kriminalistom. Ko sem se pripeljal do Florjančka, je bil Ujčičev črni audi že tam. Ujčič je živčno mencal z rokami in sploh je bil videti zelo nervozen. Pogovor je začel zelo dramatično. Po njegovem je bil članek napisan po Kučanovem nareku, kot opozorilo levice njemu, ker naj bi se priklanjal krščanskim demokratom. Čeprav sem že vsega vajen, sem ga samo debelo gledal in se čudil takšni mešanici poveličevanja lastne pomembnosti, paranoje in kompleksov.
Nato je prešel na podkupovanje. Najprej me je vprašal, ali "kaj delam z Zoranom Jankovićem?" "Z njim osebno sicer ne," sem mu odgovoril, "res pa je, da Mercator včasih oglašuje v reviji Moški svet", sem še pojasnil. Potem mi je rekel, da mi bo pri Jankoviću zrihtal veliko število oglasov. Ker teh bedarij nisem več hotel komentirati, saj sem imel občutek, da niti ne ve točno, kaj govori, in da je povsem zmeden, je podkupoval dalje. Rekel mi je, da mi bo uredil eno od vodilnih mest v skupni televizijski hiši Pop TV in Kanala A, ki so jo napovedovali že takrat. Vedno bolj se mi je dozdevalo, da ne ve, zakaj me je sploh povabil na pogovor in kaj bi mi rad dopovedal.
Toda to je bila Ujčičeva značilnost ali pa krinka, saj se zadnje čase po Mariboru govori, da naj bi bil Ujčič pravzaprav eden izmed najbogatejših Mariborčanov. Domnevnega bogastva pa verjetno ni dosegel z zmedenostjo.
Ko sva tistega novembra zjutraj z Barbaro prispela na tržaško letališče Ronchi, me je Ujčič pričakal z besedami, češ, Katje nisi videl tukaj, veš, ona je tukaj inkognito. Okej, vse lepo in prav, toda že naslednji dan se je Tratnikova začela javljati v živo v potevejevski jutranji program kot posebna poročevalka s finalne prireditve Miss sveta iz Sejšelov. In to je počela cel teden, Janez Ujčič pa se je javljal v 24 ur. Strašna diskretnost. In če smo le hoteli, smo lahko poslušali njune tropske zgode in nezgode (oh, hvala bogu, da imamo klimo, je ves čas ponavljala Katja), ki sta jih doživljala v sobi 109 hotela Beach Resort sredi čudovitega sejšelskega arhipelaga.
Toda tudi med preostalo slovensko sejšelsko ekspedicijo, ki jo je spretno organiziral častni konzul Sejšelov v Sloveniji, njegova ekscelenca Marko Smole, je bil še nekdo, ki je očitno sledil Ujčičevemu donjuanovskemu slovesu. To je bil Peter Tršan, tedanji direktor grosistične prodaje v podjetju Tobačna Ljubljana in danes eden od vodilnih v kranjskem trgovskem podjetju Živila Naklo. Mimogrede, zdaj že nekaj časa v Kranju živi tudi Katja Tratnik.
Njemu gre prijazna zahvala, da nas je izpred Tobačne Ljubljana do tržaškega letališča zapeljal kombi podjetja Orbico, katerega direktorica Irena Novinec, ki zdaj dela v Mercatorju, nas je na poti tudi osebno spremljala.
Zakaj, se je izkazalo na letališču Ronchi, ko smo opazili, da sta s Petrom Tršanom velika prijatelja, čeprav je Tršan kot veliki ljubitelj plesa potem na Sejšelih večino tropskih noči preplesal z neko mično Južnoafričanko.
Manj kot Peter Tršan pa je presenetil pevec in stari roker Pero Lovšin. Kar najprej je jamral, da je za potovanje komaj zbral sponzorje, druge pa je šokiralo spoznanje, da je tako hudimano stiskaški, kot nekakšna pojoča mešanica med Škotom in Gorenjcem.
Sam sem bil tega že navajen izpred desetih let, ko sem ga spoznal v Cefaluju na Siciliji, kjer sva bila z bivšo ženo Svetlano na počitnicah. Ker smo običajno večerjali skupaj, sem se moral kmalu navaditi na to, da ko je k mizi prišel natakar z namenom poračunavanja stroškov za pijačo, je Pero zasanjano gledal naokoli ali pa je točno takrat moral na stranišče. Zadnji dan pa sta se Pero in njegova žena Darja Lovšin, še močno sprla, ker naj bi Pero naredil prevelik telefonski račun.
Pero Lovšin je bil prvi veliki slovenski estradnik, ki sem ga imel čast tako življenjsko spoznati. Spomini na televizijski voditeljici Barbaro Jerman in Darjo Zgonc, s katerima sem se kasneje zapletel v nekajmesečno romanco (seveda ne istočasno), so mnogo prijetnejši. Tudi zato, ker sem z obema ohranil prijetne in prijateljske odnose. Čeprav je bila Barbara Jerman nekaj časa kar huda name, ko smo javno objavili, da se njen tedanji spremljevalec, agropopovec Urban Centa, dobiva s Tadejo Ekar, plesalko, ki je plesala med glasbenimi nastopi Anje Rupel.
Janez Ujčič se mi je pri Florjančku kar malce zasmilil, zato sem podlegel in se odločil, da zgodbe ne bomo peljali naprej, razen če se ne zgodi res kaj novega. Nisem pa mu hotel tega povedati. Z moje strani odstop od zgodbe seveda ni bil posebno profesionalno dejanje. Ujčič mi je tudi zagotovil, da ne ve ničesar o grožnjah, treba pa je reči, da so mi po najinem pogovoru prenehali groziti. Mislim si seveda lahko karkoli. Poleg tega je kar naprej obljubljal, da se ne bo več pečal z misicami in drugimi lepotičkami, čeprav tega od njega seveda nihče ni zahteval.
**********
Katja Tratnik in Janez Ujčič sta se kasneje tudi dokončno razšla. Zdi se, da ga je pustila ona, saj je po pripovedovanju poptevejevcev Ujčič nekaj časa hodil naokoli povsem bled in razlagal, da naj bi bila Katja Tratnik njegova usodna ženska. Dokončno je počilo na teniškem VIP-turnirju v Velenju, ki ga tradicionalno vsako tretjo avgustovsko nedeljo organizira M Club direktor Marjan Gaberšek. Finalni set sta odigrala v Ujčičevem audiju, tistem, ki ga je takrat parkiral pri Florjančku. Kakšne dobre pol ure sta živahno debatirala in krilila z rokami, dokler se ni Katja Tratnik očitno vsega naveličala. Stopila je ven in zaloputnila z vrati ter se odpravila proti teniškim igriščem. Ujčič pa se je jezen odpeljal proti Mariboru.
Na turnirju ga potem menda ni pogrešal nihče, navsezadnje igra Ujčič tenis zelo slabo. Tudi sicer ni kdove kako spreten športnik. Katja Tratnik pa je že imela boljšega tenisača, mačističnega lastnika znane teniške dvorane Fit Top v Mengšu Braneta Plešinca. Z novim ljubimcem jo je v Velenju menda seznanil tedanji državni sekretar v ministrstvu za notranje zadeve Slavko Debelak.
**********
Toda na vsakoletnem velenjskem teniškem srečanju slovenske politične, gospodarske in medijske elite so se tako ali tako kot po pravilu dogajali čudeži. Kljub dobronamernosti turnirja, namenjenega zabavi in druženju, zadnja leta pa malce tudi dobrodelnosti tam nikoli ne zmanjka jeznih in užaljenih zvezdnikov, slovenska zavist in privoščljivost pa znata teči v potokih. Tako kot vino in viski.
Draško Veselinovič je recimo nešportno zamudil, potem pa celo pojasnjeval, da si on to kot lanski zmagovalec lahko privošči. Ko pa je nato izgubil, nasprotniku ni hotel dati roke. V Velenje nekoč ni prišla Mirna Jauševec, ker naj bi zamerila organizatorjem, da so na finalnih bojih, ko se je vlil dež, dežnik takoj prinesli Janezu Drnovšku, njej pa nekoliko kasneje. Ciril Ribičič se je razburjal, ker je izpadel skupaj v paru s Tonetom Anderličem, pa se je Anderlič, za zeleno mizo, uvrstil naprej. Takrat je Anderliču zares uspelo nemogoče. V finale se je uvrstil z dvema zmagama in štirimi porazi, zato ni čudno, da prisotni to njegovo srečo in teniško znanje nagradili z neprijetnimi žvižgi. Poptevejevci pa so Velenje okupirali v takšnem številu, da so bili mimoidoči prepričani, da gre za sindikalni žur Pop TV.
Včasih je v Velenju manjkal tudi Jožef Školč, ki v tistem času običajno praznuje rojstni dan. Toda namesto njega je prišla njegova dolgoletna sodelavka Petra Škofic, ki je kmalu po tem, ko je Školč spoznal oblikovalko stekla Tanjo Pak, doživela novo intimno srečo, ki pa jo je, kot spretna strokovnjakinja za odnose z javnostmi, dolgo skrivala pred mediji. Njen tokratni izbranec je gledališki režiser Janez Pipan, ki je včasih živel z igralko Sašo Pavček, nekaj pa naj bi imel tudi s fatalno žensko slovenskih dramskih odrov Natašo Barbaro Gračner. S Pavčkovo se je baje razšel tudi zaradi spora ob nerazčiščenih računih pri adaptaciji njene hiše v ljubljanski Rožni dolini, medtem ko naj bi se z Natašo Barbaro Gračner zbližala med odrskim postavljanjem veleprojekta Macbeth v Cankarjevem domu. Kasneje se je Barbara Gračner odločila za mariborskega igralca Braneta Šturbeja, ki ga je Borštnikova nagrajenka odločno speljala iz poročenih rok mične mariborske odvetnice Ines Bukovič. Marjan Gaberšek pa je ob vsem tem zelo užival.
Podobna scena je tudi na tradicionalnih Viktorjih, raznih najlepše in najslabše oblečenih znanih Slovenkah in Slovencih, Slovenkah leta, da o lepotnih tekmovanjih sploh ne govorimo.
Zaradi Viktorjev so se pred leti neskončno sprli in razšli trije sodelavci in veliki prijatelji Igor Savič, glavni urednik revije Stop, Primož Kališnik, njegov namestnik, in Tine Guzej, nekdanji urednik tednika Plus, takrat prav tako Savičev namestnik. Viktorji so bili pravzaprav dediščina, ki so jo prejeli od Stopovega prejšnjega urednika, zdaj že pokojnega Mirana Sattlerja. On je podeljeval viktorje in limone, limone so bile duhovite nagrade za negativne medijske dosežke, podeljene s kančkom vedno dobrodošlega humorja in ščepcem zaželene zbadljivosti. Igor Savič je po starem dobrem domačem običaju, da je treba takoj izničiti vse, kar je naredil tvoj predhodnik, limone brezglavo ukinil, češ, Viktorji so resna zadeva. Nato je stvar vzel v roke Primož Kališnik, ki je imel z organizacijo takih prireditev največ izkušenj.
Saviču je sprva to celo ustrezalo, saj mu je bilo jasno, da tega ne bi zmogel sam. Toda v njegovi nečimrnosti ga je mučilo, da je bil potisnjen na stranski tir, zato je samo čakal pravo priložnost, da bi se lahko Kališnika čim prej odkrižal. Ko je ocenil, da bi šlo, je šel v akcijo. Kot glavni urednik je svojega nekdanjega prijatelja, s katerim sta skupaj kolesarila in smučala, začel pritlehno šikanirati z denarjem in še nekaterimi drugimi neprimernimi metodami, dokler Kališniku ni počil film in je spakiral novinarsko beležko ter odšel v Delovi stavbi nekaj nadstropij nižje, na Slovenske novice, za urednika priloge Plus. Kališnika je menda tudi zelo bolelo, da je Savič na svojo stran pritegnil še Tineta Guzeja, ki pa je ves čas računal, da bo morda postal celo Stopov urednik, saj je bil na Delu Revije praktično brez resnega dela. Tako so se sprli vsi trije (Kališnik nekaj let z njima sploh ni hotel govoriti, zdaj pa naj bi vse skupaj že počasi pozabil), čeprav je Guzej ostal. Toda ostal je predvsem zaradi tega, ker ni imel kam, ko je spoznal neko precej mlajšo mladenko in se z njo poročil, pa naj bi se tako ali tako odločil, da bo od novinarjev prestopil h gospodom. Na Delu Revije ima trenutno fluidno zadolžitev - pripravlja nove projekte.
Igor Savič je tako končno zadihal in zavladal. Z odprtimi usti je vdihaval in požiral medijsko slavo in zdelo se mu je, da vsaj enkrat na leto, meseca marca, upravlja z estradno medijsko sceno. Povsod je želel biti zraven, ni hotel več tvegati, da bi se mu zgodil še en Kališnik. Pisal je scenarije, izbiral voditelje, si vsako leto znova in znova izmišljal ter ukinjal kategorije in dopolnjeval pravila. To je ob živce spravljalo tudi potevejevce, ki so prevzeli soorganizacijo in prenose. Branko Čakarmiš je včasih povsem izgubil živce, Petar Radović pa zaradi Saviča sploh ni hotel priti več blizu. Nakopičene nesporazume pa sta potem morala na kosilu reševati direktorja Marijan Jurenec in Andrej Lesjak. Savičevi sodelavci so pripovedovali, da se je menda na trenutke povsem izgubil. Ure in ure je molče pregledoval sezname vabljenih (to naj bi počel najraje) in pritlehno metal ven tiste, ki naj bi se mu v preteklosti tako ali drugače zamerili. Ko je zaradi tega tu pa tam izbruhnil kakšen javni škandal, pa se je strahopetno izgovarjal na svojo nevednost, pošto ali kaj drugega, če seveda ni lagal. Toda Viktorjih, ki so sredi devetdesetih let, ko sta jih vodila Barbara Drnač in Marjan Paternoster, po mnenju večine najboljši voditeljski par v viktorjanski zgodovini, že malce povohali medijski glamur Oskarjev in Grammyjev, so kasneje s številnimi nepotrebnimi in nerazumljivimi manevri prevzeli podobo, ki so jo diktirali Savičevi neizživeti kompleksi njegovega zapletenega značaja, tako da je vse skupaj butalsko žalostno potonilo v lokalno sivino in povprečnost.
Igor Savič pa je imel vedno resne težave tudi z bontonom in pravili lepega vedenja, kar je na žalost ob neki priložnosti okusila tudi posebna gostja Viktorjev, zmagovalka Evrosonga Charlotte Nielsen. Namesto da bi jo na sprejemu v Cankarjevem domu popeljal naokoli in jo predstavljal, jo je prepustil samo sebi, tako da je ubožica tavala naokoli, večina elitnih povabljencev pa se je je izogibala, pač zaradi svoje slovenske zaplankanosti ali pa slabega znanja angleščine. Hvala bogu, da se je vsaj nekaj časa z njo ukvarjala županja Vika Potočnik.
Podobno očarljivo smešni so tradicionalni izbori najlepše oblečenih znanih Slovenk in Slovencev. Organizira jih Modna Jana, izbor pa kljub posebni žiriji največkrat opravijo kar Janina urednica Melita Berzelak ter stilista Modne Jane Sašo Radovič in Barbara Žnidar. Ker sta slednja dva zaposlena kot stevarda na Adrii Airways, to dejstvo povzroča številne komične zaplete in duhovite pripombe. Čeprav Sašo in Barbara veliko vesta o modi ter sta prizadevna in iznajdljiva organizatorja, je temu zaradi njunega letenja pač tako.
Vizažist Milan Gačanovič je ob neki priložnosti menda jezen izjavil, da "njegovega oblačenja že ne bo ocenjeval natakar v letalu", podobno pa se je nekoč pritožila tudi atletinja Brigita Bukovec. Ko je letela v Los Angeles, sta na poti do Frankfurta kot stevard in stevardesa delala Radovič in Žnidarjeva - onadva vedno delata skupaj. Ko ju je Brigita Bukovec zagledala, je cinično ugotovila, češ, na sebi imam samo star in udoben pulover ter kavbojke, sem pač športnica na potovanju, zdaj me bosta pa stilistično ocenila in me kasneje razglasila za slabo oblečeno znano Slovenko.
**********
Tudi najbolj prestižno uradno lepotno tekmovanje, Miss Slovenije za Miss sveta, se kar trese od lokalnih škandalčkov, katerih posledica pa je ta, da Sloveniji še dolgo časa ne bo uspelo izbrati lepotičke, ki bi se ji uspelo prebiti vsaj v finale.
Za izbor miss Slovenije 1997 Maje Šimenc je recimo poskrbel osebno kar predsednik žirije Janez Ujčič. Ker so člani žirije, vključno z nekdanjo miss sveta, Grkinjo Irene Skliva, enakomerno porazdelili točke med dve dekleti (Tjašo Vidic, slovensko barbiko, in Tino Orač), je nepričakovano zmagala tretja. Poleg stilistke Judite Treppo je Maji Šimenc največ točk prisodil tudi predsednik žirije Janez Ujčič, zato so po analizi glasovanja nekateri sklepali, da je Ujčič s Treppovo sklenil tajni dogovor o glasovanju. Pozornejši opazovalci pa so videli tudi, da je med Ujčičem in Majo Šimenc opaziti še eno veliko podobnost - oba sta imela izrazit profil in orlovski nos. Čeprav je mnogim kasneje odleglo, recimo Zdravku Geržini, da ni zmagala favoritka Tina Orač, saj se je mesec ali dva po tekmovanju v neki novomeški diskoteki pred televizijskimi kamerami, tako, kar za štos, menda na željo lastnika diskoteke, poljubljala z neznanim starejšim moškim.
Meni pa se je zdelo smešno, ko me je še pred poletom na Sejšele Majin fant Emil vprašal: "Ti, kdo pa je tisti visoki sloki moški?" in pri tem pokazal na Ujčiča. "Šef produkcije na Pop TV," sem mu odgovoril. Emil je zadovoljno pokimal, rekoč: "Saj se mi je zdelo, da mora biti neka velika živina. Zaradi številnih obveznosti je morala Maja veliko večerov preživeti z njim, potem pa jo je vedno pozno pripeljal domov." Emil mi je bil simpatičen tudi zaradi tega, ker je na Sejšelih uprizoril majhen škandalček, saj mu je nekako uspelo, da se je pretihotapil do Maje, pa ju je potem njena guvernanta zalotila - menda med poljubljanjem, tako da sta Eric in Julia Morley ponorela in Geržino dobro nadrla. Geržina je bil ves bled, toda ta škandalček je bi tudi edini, zaradi katerega je Maja izstopala med takratnimi lepoticami. Geržina pa je bil nanjo jezen tudi na sklepnem sprejemu, ker je ves čas stala ob strani in se držala z Emilom za roke, Geržina pa jo je nagovarjal, naj hodi naokoli, se nastavlja fotografom in prodaja svoj imidž.
Ena izmed najmanj prepoznavnih slovenskih misic je bila vsekakor miss 2000 Neda Gačnik. Kljub dvema škandaloma (najprej je njen bivši fant Aleš Brulc za Moški svet razkril nekaj pikantnih podrobnosti iz njenega intimnega življenja, potem pa so se pojavile še neke fotografije, na katerih je bila 16-letna Neda Gačnik spodaj v jeansu, zgoraj pa brez, le bradavičke si je pokrivala z rokami) se ji ni uspelo prebiti iz popolne anonimnosti in neprepoznavnosti. Pravzaprav sploh ni bila miss. Ko je recimo prišla kot gostja na neko Murino modno revijo v Cankarjev dom, se je hotela usesti v prvo vrsto, kjer je opazila dva prosta sedeža. Toda eden izmed organizatorjev ji je to, njej, uradno najlepši Slovenki s titulo miss Slovenije za miss sveta, preprečil z besedami, češ, ta dva stola sta rezervirana za Mercatorjevega bossa Zorana Jankovića in njegovo ženo. Največji štos je bil pa v tem, da je Janković že sedel drugje, miss Slovenije pa, namesto da bi nadrla organizatorje in demonstrativno odšla, se je nekje od zadaj stoje kujala skupaj s svojo stilistko Cvetko Dragan. Avto peugeot 206 husky, ki ji ga je podelil Peugeotov direktor v Sloveniji Didier Richard, je bil zares slaba reklamna naložba.
Neda Gačnik se je zelo blamirala tudi na izboru miss Hrvaške v Pulju, kjer je bila članica žirije. Najprej je eni izmed finalistk postavila rahlo abotno vprašanje o tem, ali naj noseča miss Hrvaške podleže ugodni manekenski ponudbi in naredi splav ali naj vendarle rodi otroka. Publika jo je izžvižgala. "Biče još mladih Hrvata!" je zmagoslavno vzkliknil voditelj Oliver Mlakar, ko je ob bučnem ploskanju nanj pravilno odgovorila ena izmed potencialnih mišic. Ob prihodu na oder, kjer je izbrani miss fotogeničnosti podelila lento, pa se ji je še nerodno zataknila obleka.
Morda je imela Neda Gačnik težave s prepoznavnostjo tudi zaradi tega, ker je lepotno titulo prevzela od Miše Novak, verjetno ene izmed najbolj hitro govorečih lepotic v zgodovini miss sveta. Toda Novakova, ki je prekipevala od energije, je očitno govorila in obljubljala preveč, tako da je nasedla celo sama sebi. Po neuspehu na Sejšelih (markantna Ptujčanka je očitno menila, da bo miss sveta) je padla v jok in hudo depresijo, tako da so jo Zdravko Geržina in drugi prisotni komaj pomirili. Ko je prišla nazaj, je živahno sodelovala v dobrodelnih akcijah in poskušala z moderatorsko kariero, toda večjih uspehov spet ni bilo. Pot na televizijo ji je takoj preprečila Miša Molk, tako da so Novakovi preostali zgolj manjši projekti, recimo vodenje tradicionalnega plesa mladih krščanskih demokratov.
Tam pa jo je opazil bivši šef slovenske vojaške obveščevalne agencije Vomo Andrej Lovšin in se vanjo menda dodobra zagledal. Novakova je kasneje pripovedovala, da jo je Lovšin tolikokrat klical in ji težil, da je morala zaradi njega zamenjati telefonsko številko. Andrej Lovšin je to kasneje zanikal, češ da ji je telefoniral samo dvakrat ali trikrat, saj on že ve, kdaj je ženski kaj do njega in kdaj ne. To bo verjetno že držalo, saj je Lovšin znan kot strokovnjak za ženska vprašanja še iz časov, ko je kot James Bond po ljubljanskih lokalih hodil naokoli z obveznim belim šalom. Menda je včasih osvajal tudi nekdanjo manekenko in zdajšnjo stilistko Valerijo Kalan, poročeno Simčič, dobro obveščeni pa vedo povedati, da naj bi se navduševal tudi nad čari nekdanje direktorice vladnega urada za informiranje Marte Kos.
V tedaj zelo popularno Mišo Novak se je očitno zagledal tudi takrat popularni glasbenik Miran Rudan. Kljub temu da je afero kasneje zanikal, menda pa mu je verjela tudi njegova žena Nataša Rudan, je Miša Novak ob neki priložnosti povedala, da jo je res osvajal. Poklical jo je po nekem sprejemu, kjer sta se poznala, in ji predlagal, da bi začela poslovno sodelovati. Miša je bila za, toda konkretne ponudbe ni in ni bilo, Rudan pa je kar naprej težil s kavami in večerjami, dokler Novakova ni ugotovila, kaj ima pevec za bregom, in se z njim prenehala dobivati. Vse to je kasneje Rudan zanikal, ker pa je doživel prometno nesrečo, Miša Novak teh pikantnih reči ni hotela javno pogrevati, čeprav je bila na dvoličnega Rudana zelo jezna, ker naj bi v javnosti tako lagal. Novinarjem pa ni ušlo, da se je Rudanova žena Nataša na tiskovni konferenci ob Rudanovi nesreči s skuterjem pojavila z dolgimi blondnimi lasmi, skodranimi natanko tako, kot jih je imela Miša Novak, čeprav je bila Nataša Rudan prej temnolaska. Rudanova kasnejša zgodba pa je tako ali tako znana.
**********
Največ pa je kot slovenska misica baje zaslužila Janja Zupan, ki se je proslavila z delom hostese, skupaj s plesnim in intimnim partnerjem Igorjem Gajičem pa sta priplesala tudi med tako imenovane profesionalne plesalce. Toda Janja je vedela povedati, da ji ni bilo lahko. Kar najprej se je morala paziti sumljivih biznisov in se otepati domnevnih poslovnih partnerjev, ki naj bi jo pod krinko poslovnega sodelovanja nenehno obletavali predvsem zaradi njene lepote, kot recimo Matjaž Tomlje, podjetnik in avtomobilistični dirkač, ki si v zadnjem času predstavlja, da je slovenski Ecclestone. Tomlje naj bi obletaval tudi televizijsko starleto Tino Vrhovnik, prijateljico frizerja Mareta Filipiča, in tako sam sebi in drugim dokazoval, da ima okus za lepoto in ples, saj je tudi Tina Vrhovnik občasna plesalka.
Toda Janja naj bi le ostala zvesta dve leti mlajšemu Gajiču, s katerim sta si pred časom privoščila še luksuzno potovanje na Havaje. Stanovala sta v najdražjih hotelih in vsak večer je bil na mizi okusen jastog. Potovanje ni bilo ravno poceni, saj ju je prišlo okoli poldrugi milijon tolarjev, toda Janja je menila, da si je včasih pač treba privoščiti. Denar za prestižne počitnice naj bi jima kapnil od prodaje videokaset Družabni plesi, ki jo je izdala ljubljanska plesna šola Urška, v okviru katere Janja in Igor tudi sicer plešeta. Plesno znanje jima je koristilo tudi na najbolj znani havajski plaži Waikiki, kjer sta menda v dobrih dveh urah postala uradna mojstra z licenco polinezijskih plesov. Baje so bili Havajci navdušeni nad Janjinim miganjem z boki, manj navdušen pa je bil menda kasneje Igorjev oče Ivo Gajič, ko so začeli na njegov naslov nepričakovano prihajati računi z Eurocarda in American Expressa.
V zadnjem času se je nad Janjo Zupan noro navdušil podjetnež Dejan Sešlar, lastnik agencije G, ki ji izdal tudi znameniti koledar Janja 2000, na lepi blondinki pa menda začutil veliko poslovnih perspektiv. Takoj jo je zaposlil kot tiskovno predstavnico in skupaj sta ustanovila še plesno skupino Latino Passion, ki jo menedžerira Janja Zupan in po želji tudi pleše. Sešlar naj bi se za Janjo vnel tudi zasebno, zato naj bi za zavarovanje svojih boljših izhodiščnih položajev pri sebi zaposlil še Janjinega očeta. Dobro obveščeni pravijo, da se Janjinemu dolgoletnemu partnerju, plesalcu Igorju Gajiču, obetajo še kako naporna leta.
Nekaj več možnosti kot mišice imajo za obetavno kariero zmagovalke tistih lepotnih tekmovanj, kjer izbirajo bodoče manekenke in fotomodele. V zadnjem času je še najbolj uspela Martina Kajfež iz Nove Gorice. Toda tudi ona šele potem, ko se je rešila težkega bremena v obliki spremljevalca, glasbenika Jana Plestnenjaka, da je lahko mirno odrinila v beli modni svet. V Ljubljani pa se je čutna lepotica, ki je nedvomno ena izmed najlepših Slovenk, zapletla v nenavadni škandal.
Za modni mesečnik Details je posnela serijo fotografij, na katerih je bila oblečena samo v čevlje. Zakaj se je odločila za objavo golih fotografij, ni bilo jasno. Morda jo je k temu nagovoril fotograf Paolo Esposito, ki naj bi bil njen ljubimec, čeprav je njena agentka Marina Mazovietzky to zanikala, češ, Martina ima resnega fanta. Po drugi razlagi pa naj bi bila Martina to prisiljena storiti, saj naj bi njena kariera počasi šla proti koncu in je potrebovala dodatno injekcijo, kar golota, seks in erotika tudi so. Povsem naključno pa je revijo Details v uredništvo Jane prinesel fotograf Dean Dubokovič in Bernarda Jeklin, zvita uredniška mačka, se je odločila za ponatis nekaterih izbranih Martininih golih del. Brez vprašanja, dovoljenja ali sporazuma z vpletenimi. Martina, njen fotograf in Italijani so ponoreli, jezna pa je bila tudi njena matična agentka Marina Mazovietzky, ker je trdila, da če bi se Martina hotela gola pokazati tudi slovenskim radovednežem, bi to tudi storila. Slabe volje so bili tudi v podjetju Lisca, izdelkom katerega je Kajfeževa posodila telo in obraz, potem pa so začeli negodovati nad njeno goloto in imidžem slačipunce. Zato je Marina Mazovietzky zagrozila z odškodninsko tožbo v višini 20 tisoč mark, ki naj bi jo s pomočjo sodišča izterjala od revije Jana in njenega založnika.
Manj sreče s kariero pa so imela tista slovenska dekleta, ki sta jih nase prevzeli šefici ljubljanske agencije za manekenke in fotomodel Image Management Vera in Tea Hegeduš. Njunima varovankama, mladoletni Sari Jassim in Lili Geček, se v Milanu ni godilo ravno najboljše, čeprav sta prišli skozi precej bolj elegantno, kot recimo Maja P. (tudi ona je, kako naključno, sodelovala v lepotnem tekmovanju Supermodel Slovenije, ki ga organizira in vodi Vera Hegeduš), ki je v severnoitalijanski prestolnici evropske mode doživela pravo kalvarijo. Morda tudi zaradi tega, ker sta se po nekem srečnem naključju iz Milana, ki izmed evropskih mest baje velja za največjega porabnika mamil in droge, še pravočasno umaknili oziroma so ju njihove agencije odslovile.
Kljub temu se je Vera Hegeduš zapletla v sodni proces, v katerem zahteva visoko odškodnino za poplačilo duševnih bolečin, ki naj bi jih pretrpela zaradi pisanja moje malenkosti v zvezi s čudno milansko in kasnejšo usodo njenih dveh varovank Sare in Lili.
Na sodišče je Vera Hegeduš prihajala oblečena temu primerno. V ozkih kratkih krilih, z obveznimi visokimi petami, silno našminkana in močno parfumirana. Ob neki priložnosti se ji je na sodniškem hodniku zlomila visoka peta. Najprej je čeveljček znamke prada nekaj časa popravljala, ko pa je videla, da sem za njo in da se ji bližam, je čeveljček, kot nekakšna postarana Pepelka, vzela v roko, in odkracala naprej. Oddahnila si je šele v bližini svojega odvetnika Stojana Zdolška.
Proces na drugi stopnji še traja, toda kdo ve, kako bi zdaj reagirala sodnica temeljnega sodišča Bojana Istenič, ko bi uvidela, da je pripoved šefa milanske modne agencije Look Now, Italijana ameriškega rodu (temu primerno je bil obupno oblečen) Paula Koppa, domala enaka temu, kar pripoveduje šef milanske agencije Flash Management, ki je skrbela za nesrečno Majo P. Tako pa je sodnico Isteničevo na procesu bolj skrbelo to, ali ima moj odvetnik Miro Senica, ki slovi kot eden najboljših slovenskih odvetnikov, v ustih žvečilni gumi in ali se je na sodišče pripeljal s svojim porchejem ali volvom. Pa ne samo to, italijanskemu modno-lepotnemu impresariju je prisodila celo tisoč petsto mark potnih stroškov, čeprav ni predložil niti enega samega potrdila o stroških prevoza in bivanja, po koncu obravnave pa je Hegeduševi ušlo priznanje, da je Paul Kopp prespal kar pri njej doma.
Toda to je že druga zgodba ... (Konec)
**********
Požareport
Jul 26, 2022
Njegov problem je bil v tem, da so ga poleg televizije, politike in avtomobilov zanimala samo še lepa dekleta "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti, ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

29

- Moška družba ji je ugajala že zelo zgodaj. Kasneje, ko se je začela zavedati svoje lepote, pa so ji postajali vse bolj všeč zlasti vplivni poslovneži, uspešni glasbeniki, režiserji in nadarjeni arhitekti. V tistem času se je veliko dobivala s Savom Dinjaškim, šefom stikov z javnostmi pri Novi Ljubljanski banki. Ta se je kasneje odločil za Katarino Klemenc, danes praktično kolegico, saj Klemenčeva vodi stike z javnostmi v farmacevtski družbi Lek, prej pa je dolgo živela skupaj z Igor Šuštarjem, lastnikom oglaševalske agencije Koda studio.
Igor Šuštar, ki naj bi v tujini pobiral številna pomembna poklicna priznanja, recimo prestižno zlato pero, ki ga podeljuje IABC, mednarodno združenje poslovnih komunikatorjev, se je na domačih tleh večkrat vedel kot slon v trgovini s porcelanom. Skupaj s Katarino Klemenc (nekdaj sta bila tekmovalno povprečen plesni par) sta kot menedžerja prevzela najuspešnejši slovenski plesni par in večkratna svetovna prvaka Katarino Venturini in Andreja Škufco. Toda z mnogimi menedžerskimi potezami sta jima delala medvedjo uslugo. Ne samo da sta ustvarjala zdrahe in probleme tam, kjer jih do takrat ni bilo, recimo na Zvezi plesnih organizacij, temveč jima je v najkrajšem možnem času uspelo oba simpatična plesalca skorajda izriniti iz medijev.
Revija Antena je recimo plesni par povabila na foto seanso za naslovnico. Škufca in Venturinijeva sta se z Anteninim fotografom že pripravljala v maski, ko je v zgornjih prostorih spretni menedžer in strokovnjak za odnose z javnostmi Igor Šuštar od Antenine urednice Jasmin Petan Malahovsky zahteval plačilo za fotografije, če že ne to, pa vsaj brezplačne objave njunih sponzorjev. Ker urednica tega ni želela storiti, ji je histerično očital vse mogoče, od neprofesionalnosti do nepoznavanja kapitalizma. In ker z očitki in grožnjami nikakor ni hotel nehati in niti po celi uri držanja za kljuko med vrati zapustiti redakcije, ga je odločna Jasmin dobesedno vrgla skozi vrata. Vključno z njim sta odšla tudi plesalca in ostala brez naslovnice.
Igor Šuštar je zaradi takšnega načina poslovnega komuniciranja izgubljal naročnike kot po tekočem traku, njegov Koda studio je menda izpadel iz oglaševalske zbornice in malo je manjkalo, da ni zapravil še imidža odličnega plesnega para. Vsega tega in verjetno še marsičesa pa se je očitno naveličala tudi njegova intimna partnerka Katarina Klemenc in ga zapustila s pravim hollywoodskim navdihom. Dobro obveščeni pravijo, da je nič hudega sluteči Šuštar nekega lepega jutra našel samo majhen bel listek z napisom "odšla sem in ne bo me več", kot nekakšen pravi "Dear John", iz istoimenske televizijske nadaljevanke. Očitno poučena o teh stvareh je Katarina Klemenc kljub že dalj časa trajajoči zvezi z Dinjaškim obdržala svoje stanovanje.
Jano Kolar je Janezu Drnovšku menda predlagal režiser Matjaž Berger, ki je v Drnovškovem kabinetu za mesečno plačo včasih skrbel predvsem zato, kako naj se predsednik vlade nastavlja fotografom, da bo »boljše izgledal«. Kolarjeva zdaj menda prijateljuje z arhitektom Dušanom Kolešo, pred časom pa je imela daljšo zvezo tudi z italijanskim glasbenikom Mariom, ki je izdal lepo število zgoščenk z darkersko glasbo. Mariov bend se imenuje Devil Doli, s Kolarjevo pa naj bi se spoznala v Portorožu, ko je Kolarjeva menda premočno osvojila lepotno titulo miss Portoroža.
Toda uspešna poslovna kariera doktorice kemije Jane Kolar, katere dolge strokovne razprave o kislem papirju si lahko preberemo tudi na Nukovih spletnih straneh, je ena od zares redkih uspešnih zgodb, ki jih doživljajo slovenske uradne lepotne kraljice.
**********
Tekmovanje za najlepše dekle na svetu, miss sveta, je staro točno pol stoletja. Mnogi trdijo, da je tekmovanje seksistično in ponižujoče, toda po Baywatchu, pornografiji na spletu in Desi Muck lahko mirno zapišemo, da je komajda škodljivo. Rodilo se je leta 1951, ponosni oče pa je bil lani preminuli Eric Morley, nekdanji strokovnjak za stike z javnostmi v Mecca Dancing. Stvar se je začela povsem naključno, ko so se organizatorji Festivala Velike Britanije obrnili nanj, njemu pa se je porodila ideja o prireditvi tekmovanja za lepotice v bikinkah v londonskem Lyceum Ballroomu. Prireditev je dosegla ogromen in takojšen uspeh. Potem ko je neka ameriška podjetniška skupina naslednje leto v Kaliforniji pripravila veličastno tekmovanje za miss Universe, pa se je Morley odločil, da bo podobno slovesnost odslej prirejal vsako leto.
Razvneta javnost je zahtevala bikinke, zato je Morley že naslednje leto tudi uradno prepovedal uporabo dvodelnih kopalk, čeprav je danes na odrih Miss sveta na žalost videti vse manj golega ženskega mesa. Na pritiske številnih muslimanskih držav sta zakonca Eric in Julia Morley že pred petimi leti v Indiji zapovedala razne tunike, brisače in podobna ogrinjala, ki si jih morajo dekleta obvezno nadeti pri izhodu v kopalkah. Mnogim je to menda prišlo še kako prav, tako so lahko pred publiko in žirijo uspešno skrila svoj celulit. Vendar to ni bil edini modni poseg v pojavo lepotičk. Tako so recimo leta 1995 opustili narodne noše, saj naj bi z narodnimi nošami imela prednost latinskoameriška dekleta, toda v resnici je šlo bolj za promocijo večernih oblek.
Lepotičke, ki so se potegovale za uradni naslov najlepše na svetu, so se na malih zaslonih prvič pokazale šest let kasneje, ko je prireditev prvič prenašala BBC. Radovednih gledalcev je bilo 12 milijonov, toda že leta 1968 se je to število povzpelo do slabih 30 milijonov gledalcev, zadnja leta pa naj bi si finalno prireditev ogledalo kar tri milijarde ljudi iz več kot 150 držav. Toda v Veliki Britaniji so se okoli lepotnega tekmovanja kmalu začeli zgrinjati temni oblaki.
Že leta 1972 so ga prvič napadla feministična gibanja, dvanajst let kasneje pa je celo BBC programski kontrolor Michael Grade Miss sveta poimenoval "anahronizem v času enakosti in na robu ofenzive". Priljubljenost gledanja tekmovanja lepotičk je začela hitro padati, močan udarec pa ji je zadalo še zaprtje milijonarja Owena Oysona, ki je moral zaradi posilstva nekega 16-letnega dekleta v zapor. Oyson je bil namreč delničar tekmovanja, poročen z bivšo misico, znan pa po priznanju, da je "občasno hodil s tekmovalkami", in izjavi, da "če si želel, si lahko dobil toliko deklet, kolikor si le hotel". BBC je prenehala prenašati tekmovanje, ki se je zato leta 1989 preselilo iz Velike Britanije. Najprej v Hongkong, nato v južnoafriški Cape Town, leta 1996 je bilo v Indiji, potem dvakrat zapored na eksotičnih Sejšelih, zdaj pa je spet v Londonu.
Zadnja leta je bilo še največ težav v indijskem Bangaloreju, kjer je prireditev doživela številne proteste. Neki moški, ki je pel slogan proti prireditvi, se je v severnoindijskem mestu Madirai celo zažgal in umrl, med samim finalom pa so pred stadionom aretirali kar 1500 ljudi. Toda dokler prireditev prinaša veliko ljudem veliko denarja, največ pa organizatorjem, donedavnega zakoncema Morley, so protesti seveda v glavnem le kapljica v morje.
Vsak organizator državne prireditve je moral Morleyjema plačati licenco, pogodbe za veliki finale pa so bile vredne milijone in milijone dolarjev. Lastnik licence tekmovanja Miss Slovenije za miss sveta, Mariborčan Zdravko Geržina, lastnik agencije Videoton, mora vsako leto v London tako poslati okoli deset tisoč mark licenčnine. Toda Morleyjeva sta bila zvita in sta zaradi dobrega ugleda in imidža tekmovanja začela del denarja s sloganom "Lepota z namenom" plasirati v dobrodelni fond, ki je danes menda narasel že krepko čez 90 milijonov funtov. "Denar zaslužimo z lepoto in ga potrošimo za grd obraz tega sveta," je ob neki priložnosti ponosno izjavila Julia Morley.
Toda v očeh mnogih se je prireditev Miss sveta ob prelomu v tretje tisočletje pokazala kot zanemarjena in absurdno nepomembna prireditev. Kot ženska, ki je nevpadljivo kazala svojo starost. Je časovno omejena v času surovosti in nedolžnosti ter predstavlja vsa siva, malomeščanska, nazadnjaška in dogmatična razpoloženja njenega časa in njenih staršev.
Zakaj recimo lahko tekmujejo samo neporočena dekleta? Nekdanja znana slovenska manekenka Anka Senčar se je kot mati šestmesečnega otroka pred leti prijavila na tekmovanje za miss nekdanje Jugoslavije. Ker je organizator menil, da ne bo prišla med prve tri, je dojenčka sprva toleriral. Toda vrla Anka je zmagala, kar je seveda sprožilo silne zaplete. Prisotno občinstvo je z aplavzom in vpitjem zahtevalo njeno zmago, organizator pa jo je diskvalificiral. Nastal je seveda strašen škandal. "Danes družbi ni mar, ali je dekle poročeno ali samsko, vendar moramo postaviti standarde," odgovarjata Morleyjeva. "Vemo, da velika večina držav še vedno verjame v svetost zakona in v to, da je treba imeti otroke na spodoben način in jim zagotoviti spodoben dom. To, da se ljudje množično ločujejo, ni dober princip."
**********
Toda ločujejo se povsod, tudi nekdanje slovenske misice, kot na primer manekenka in podjetnica Vesna Dolenc, ki se je še pred letom dni ponosno podpisovala kot Vesna Dolenc O. Najprej je bila seveda medijsko odmevna poroka, kot se spodobi. Vesna Dolenc je pred poroko menda sicer razmišljala, da bi se z glasbenikom Primožem Ogrizkom poročila v najožjem krogu, toda zakaj ne bi kot javna osebnost poroke izkoristila za svojo medijsko promocijo. Prestižni dvorec Zemono blizu Vipave je bil kot nalašč za zakonsko potrditev njune ljubezni, ob pričah, ki sta jih poosebljala lepa stiliska Valerija Kalan Simčič in njen soprog, znani vinar iz Goriških Brd Marjan Simčič, in ob izbrano povabljenih svatih iz sveta slovenske medijske elite. Po poroki sta se preselila v hišo njegovih staršev v Postojni, kar je Štajerko Vesno Dolenc menda edino malce motilo. Njun skupni biznis, producentsko podjetje Vepri, sta si postavila sredi Ljubljane, kamor sta se dnevno prevažala v privlačnem belem mercedesu z registrsko tablico z začetki svojih imen: Vepri (VesnaPrimož). Toda njuna zakonska sreča je trajala le dobrih nekaj mesecev.
Najprej sta, kot se to menda spodobi, namigovanja o svojih srčnih težavah in zakonski krizi odločno zanikala. Pripovedovala sta, da "zaradi obilice dela nista več toliko skupaj, prej pa so ju bili menda vsi navajeni vedno videti skupaj". In še, da ju kot "znan in uspešen medijski par vsi opravljajo". Njima v bran so se postavili tudi nekateri časopisi in zapisali, kakšne neumnosti pa piše Moški svet, saj se Vesna in Primož vendar ne ločujeta. Ko je voditelj TV Pike Mark Žitnik ob neki priložnosti prijel pomočnico glavnega urednika revije Stop Alenko Sivka, češ, kakšne neumnosti pa piše, saj vsi vemo, da je Vesna pustila Primoža in da si je v Šiški že ogledovala neko enosobno stanovanje, je samo skomignila z rameni in rekla, "saj veš, da moramo tako pisati". Vesna Dolenc O. si je stanovanje zares ogledovala, njen naključni spremljevalec pa je potem pripovedoval, da jo je pri ogledu menda zanimala samo ena stvar, kje je postelja. Širile pa so se tudi govorice, da naj bi bil za razburkano zmedo v Vesninem srcu kriv neki direktor enega izmed znanih slovenskih podjetij, ki naj bi z njo ne samo poslovno sodeloval.
Vsestranska zvezdnica Vesna Dolenc O. se je po zadnji televizijski oddaji Modno popotovanje, ki so jo predvajali na Pop TV, odločila za enotedenske počitnice v Dubrovniku. Tja je odpotovala sama, brez soproga, kar je bilo tudi za pričakovati. Njuno zakonsko razmerje se je do takrat namreč že tako skrhalo, da je na koncertu dveh splitskih glasbenih zvezdnikov, Daniele in Petra Graša, v ljubljanskih Križankah dala vedeti, da ni več s Primožem. Primož Ogrizek je tja prišel v spremstvu nekdanje miss Slovenije Miše Novak, medtem ko se je Vesna Dolenc O. zabavala v družbi nekega visokega in temnega tipa iz okolice Petra Graše. Dobro obveščeni so vedeli povedati, da naj bi se z istim fantom dobila tudi na koncertu istega pevca teden prej v Celju, kjer naj bi se občasno držala za roke. Če pa je naključno prišel mimo kak Vesnin znanec, sta se izpustila.
Tik pred odhodom v južnodalmatinsko mesto je Vesna Dolenc O. poskrbela še za majhen škandalček, saj je kot sponzorja v predzadnji oddaji Modno popotovanje predstavila znano erotično trgovino Red Shop iz Ljubljane, ki jo sicer obiskuje veliko znanih Slovenk in Slovencev, recimo Miša Molk in Jonas. Na Pop TV so eni vzdihovali, drugi zavijali z očmi, tretji pa so zagovarjali stališče, da je denar pač denar, čeprav so se mnogi čudili in spraševali, kaj imajo skupnega modna oddaja Modno popotovanje ter plastični penisi in drugi izdelki za pospeševanje intimnih užitkov v posteljnih igricah. Te izdelke so potem nekateri takoj poimenovali s pop penisi.
V Dubrovniku se je Vesna Dolenc O. nastanila v najbolj luksuznem hotelu na hrvaški obali, v Excelsiorju, tik ob vratih v staro mestno obzidje Stradun. V istem hotelu se vsako poletje za teden ali dva pojavi tudi Zdenka Kahne, silno zgovorna slovita kraljica kozmetike iz Ljubljane, v spremstvu svojega moža Marjana Kahneta. Če pa se tam sreča še s televizijsko voditeljico Veroniko Aiken Prosenc, ki po novem ustvarja filmsko oddajo Metropolis, to je menda pridobila ob močni podpori programskega direktorja TV Slovenija Janeza Lombergarja, je mera govoričenja in opravljanja na plaži pred Excelsiorjem zagotovo popolna. Veronika Aiken Prosenc je imela na zadnjih počitnicah v Dubrovniku veliko dela po občinskih upravnih okencih, saj je menda tam doli podedovala eno izmed solidno ohranjenih vil. Tako naj bi v kratkem dobila počitniški domicil na Stradunu, kar recimo ni uspelo niti znani in bogati Ivanki Trump, čeprav si je to menda neznansko želela, pa ji modri dubrovniški "gospari" niso hoteli prodati želene lokacije.
Mnogi so ugibali, ali je bila Vesna Dolenc O. tam sama ali ne. Bilo je jasno, da če je res ljubimkala z nekom iz spremstva Petra Graše, je bil Dubrovnik za njuno enotedensko srečanje idealno mestece. Kaj se je dogajalo med belimi poškrobljenimi rjuhami luksuznega hotela Excelsior tik pred vročim dubrovniškim obzidjem, je seveda vedela samo Vesna Dolenc O. Medtem pa je Primož Ogrizek po Ljubljani optimistično razlagal, kako bosta naredila vse, da njuna zveza obstane. Toda Vesna Dolenc O. in Primož Ogrizek sta se po njeni vrnitvi v Ljubljano ekspresno ločila.
**********
Neke vrste prvi slovenski Owen Oyston naj bi bil znani mariborski fotograf, ljubitelj aktov in erotike nasploh Bogo Čerin. Seveda ga nikoli niso zaprli, saj tudi nikoli ni storil sile kakemu dekletu, toda lastnik licence tekmovanja Miss Slovenije za Miss sveta Zdravko Geržina ga je pred leti odslovil kot člana žirije, ker se je ena izmed deklet potožila, da naj bi jo preveč nadlegoval.
Nekakšen drugi, malce zanimivejši slovenski Oyston je bil spet Mariborčan, šef produkcije na Pop TV in eden izmed tamkajšnjih največjih delničarjev. Janez Ujčič je že od nekdaj zapisan televiziji, saj je dolga leta služboval kot vodja televizijskega centra RTV v Mariboru, čeprav je imel zadnja leta pri imenovanju stalne težave, ker ni imel zadovoljive izobrazbe. Že v prejšnjem sistemu ga je silno privlačila politika, zato si je prizadeval, da bi bil lahko vsaj sindikalni ali funkcionar SZDL, če so že v partiji menili, da ni dovolj sposoben za sam vrh. Na župansko mesto v Mariboru si takrat ni upal niti pomisliti.
V samostojni Sloveniji se je začel priklanjati krščanskim demokratom, zlasti Lojzetu Peterletu, in ga nagovarjati, naj ga imenuje za kandidata za mariborskega župana. Toda Peterle mu ni ustregel, zato se je kasneje začel prilizovati mariborskemu ministru za malo gospodarstvo in turizem Janku Razgoršku, ki je prihajal iz vrst Ljudske stranke. Toda tudi Razgoršek je očitno menil, da Ujčič ni njihov najprimernejši kandidat, zato ga pri njegovih željah in ambicijah ni podprl. Njegov problem je bil v tem, da so ga poleg televizije, politike in avtomobilov, zanimala samo še lepa dekleta. Toda krščanska demokracija je stranka, ki prisega na tradicionalne družinske vrednote, Janez Ujčič, že v drugo poročen moški z dokazano živahno posteljno dejavnostjo daleč stran od zakonske spalnice, pa ni ravno spričevalo njihove ideologije.
Katja Tratnik sodi med tiste slovenske ženske televizijske obraze, ki jim veliki zvezdniški met pravzaprav nikoli ni uspel. Svojo televizijsko kariero je začela že pred leti, na TV Slovenija, ko je zabavnemu programu s trdo roko vladal še Mito Trefalt, nato pa je s televizijskih zaslonov preprosto izginila. Kmalu po rojstvu Pop TV pa se je pojavila kot prva faca jutranjega programa, ki ga vodi še zdaj. Nato si je zaželela odmevnejših oddaj, toda pri vsakem večjem projektu se ji je močno zalomilo, kljub temu da je nad njeno kariero bdel eden izmed najmočnejših ljudi na Pop TV Janez Ujčič.
Prevelik projekt zanjo je bilo recimo že moderiranje predtekmovanj Miss Slovenije za Miss sveta, njihov glavni sponzor je že nekaj let Pop TV, saj jih je moderirala tako obupno slabo, da se režiser in producent Petar Radović tega preprosto ni hotel več iti in je kljub drugačnim Ujčičevim zahtevam in navodilom Tratnikovo odstavil le nekaj dni pred finalnim tekmovanjem, ki ga je nato v neposrednem prenosu povsem korektno izpeljala Saša Einsiedler. Za to potezo so lahko poptevejevci Radoviću hvaležni še danes, saj bi lahko Katja Tratnik dobesedno uničila sicer zahteven televizijski zalogaj.
Nato se je Katja Tratnik poskušala vsiliti kot voditeljica nekdanjega kviza Saše Ensiedler "Ena, dva tri, kdo dobi?", toda oddajo so ukinili. Potem je sama vodila nekaj Nedeljskih popoldnevov, dokler ji niso ob bok postavili podobno lesenega Sandija Salkiča, za katerega tudi niso vedeli, kaj bi z njim počeli. Toda tudi Nedeljske popoldneve so kaj hitro pospravili v studijsko ropotarnico, Tratnikova se je znašla v najhujši vlogi, ki se lahko pripeti televizijski voditeljici. Postala je televizijska voditeljica brez oddaje, pravzaprav celo brez televizije. Petar Radović pa je takrat izjavljal, da na Pop TV res nimajo niti časa niti denarja, da bi se z njo kdo profesionalno ukvarjal, in da za večerne šove res ni primerna. Po mnenju večine televizijskih kritikov je pred kamero nespretna, ima slabo kulturo gibanja in podobno slabo kulturo govora. Sploh naj bi bila premalo kultivirana. Toda nihče ji ni mogel očitati pomanjkanja samozavesti, vitke postave in seksi videza. O sebi je imela neverjetno visoko mnenje in bila je prepričana, da je sposobna voditi tudi tako veliko oddajo, pa tudi kakšnih posebnih kritik na svoj račun se ni spominjala.
(Se nadaljuje)
Požareport
Jul 25, 2022
Celjanka Janja Božič Marolt pokaže svoje ambicije: Nekoč bom vozila takšen avto, kot ga ne vozi nobena v Sloveniji "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti, ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

28

- Veliko marketinških poslov Lipovšek in Milovanovič menda opravita kar ob sobotnih dopoldnevih, ko se v enem izmed lokalčkov v ljubljanski Zupančičevi jami ob kavici in viskiju dobita z Ivanom Sušnikom, lastnikom oglaševalske agencije Studio 3S. Mile Šetinc, drugi mož iz Studia 3S, pa za vsak primer sedi v svetu RTV. Poleg povsem običajnega moškega nakladanja med temi tremi padajo še dogovori o sodelovanju med javnim zavodom RTV in Sušnikovimi poslovnimi projekti.
Iztok Lipovšek je tako ob neki priložnosti nenadoma ugotovil, da bi bilo dobro, če bi TV Slovenija povečala delež gledanosti med mlajšimi generacijami. To pa je možno samo tako, da oglašuje v reviji Antena, je očitno modro ugotovil Lipovšek. Na njegovo srečo je bil takoj pri roki Antenin založnik Ivan Sušnik, ki pa je že nekaj časa obupano ugotavljal, da mora nekaj postoriti glede promocije Antene, saj ji naklada nezadržno pada. Odgovor je bil na dlani - kompenzacija. TV Slovenija je del programskega časa brezplačno odstopila reviji Antena, revija Antena pa je nekaj svojih strani brezplačno odstopila slovenski televiziji. Za napitek pa je verjetno Milovanovič poskrbel še, da je Studio 3S postal ekskluzivni producent oddaj, ki jim pravijo Olimpijski kotiček. Slednje so narejene tako, kot da bi bile namenjene gledalcem iz sredine šestdesetih let.
**********
Za oglaševalske agencije, kot je Studio 3S, novinarska profesorica Manca Košir pravi, da jih je v Sloveniji preveč - registriranih jih je menda okoli šesto - in da samo "bobnajo in bobnajo". Tole ni daleč od resnice, saj se letno na festivalih zberejo kar dvakrat. Prvič spomladi na Slovenskem oglaševalskem festivalu v Portorožu, kjer čez dan menda dvigujejo raven slovenskega oglaševanja, ponoči pa preverjeni kreativci preganjajo toksično omamljene mlade in ambiciozne voditeljice projektov, in obratno, žurajo in žirirajo, na koncu pa si kar med seboj brez konkurence in sramu razdelijo nagrade. In drugič zgodaj jeseni na Zlatem bobnu, kjer se tudi zabavajo in se poskušajo prigrebsti do kakšne nagrade, saj jim takrat delajo konkurenco oglaševalski kolegi iz tako imenovane Nove Evrope. Vmes pa slovenska oglaševalska ekspedicija redno roma na vsakoletno ponižanje v Cannes, kjer bo morda enkrat v tem tisočletju res osvojila kakšnega leva, kot je nekoč dejal Bojan Krajnc, po novem urednik slovenskega Playboya.
Zato je v Portorožu še najbolj zabavno takrat, ko nekaj prahu dvigne recimo Katja Škoberne, voditeljica oddaje o marketingu Cik Cak, ki je pred dvema letoma napisala scenarij za festivalsko sklepno prireditev. Slednjo naj bi tudi vodila, pa je ni. Uradno zato, ker ji je tik pred prireditvijo postalo slabo in ker si kljub polurni zamudi ni opomogla, neuradno pa zato, ker sta si z režiserjem prireditve Juretom Korenčem iz Studia 37 skočila v lase. In to tako, da je dala odpoved, potem ko naj bi se že na popoldanski generalki skoraj stepla. Toda to ni nič motilo Jureta Apiha, doajena slovenskega oglaševanja, da ne bi rekel, da je bil "festival velik, lep in spodoben".
Verjetno podobno, kot so velike, lepe in spodobne slovenske oglaševalske agencije, ki so večinoma zrasle iz treh koncev. Prvi vir sta bila Delo Stik in Studio Marketing, največji valilnici druščine slovenskih oglaševalskih kreativcev. Od tam je recimo izšla tudi Celjanka z vitkimi nogami Janja Božič Marolt, dandanes direktorica Mediane, tako imenovanega inštituta za proučevanje medijev. Božič Maroltova, ki je nedvomno ena izmed najambicioznejših Slovenk, kar potrjuje tudi njena izjava, da "bo nekoč vozila takšen avto, kot ga ne vozi nobena v Sloveniji". Trenutno se naokoli prevaža s saabom cabrio. Toda to izjavo je treba jemati z rezervo, saj jo je povedala rahlo zavistna Maja Slovenc, nekoč direktorica marketinga na Kanalu A. Danes se ukvarja z umetniško poslikavo stekla in je znana po tem, da hodi močno naličena tudi v savno. Onidve se namreč nikoli nista dobro prenašali in se zato tudi nikoli nista mogli uskladiti, katera je bila tajnica v Studiu Marketing in katera ne.
Eden izmed najmanj posrečenih projektov Mediane je bil nedvomno prekrasen izbor "medijskih osebnosti za tretje tisočletje". Izbirala jih je pravzaprav Janja Božič Marolt sama, končni rezultat pa je bil za medijsko znanstvenico skorajda poguben. Med desetimi slovenskimi supermedijci so se znašli Danilo Slivnik, ki je bil kasneje prisiljen svojo revijo prodati, malo pred sprejetjem nagrade pa je neslavno pokopal še Jutranjik, Stojan Auer, televizijski zvezdnik, ki je ostal brez oddaje in televizije, in Božo Zorko, direktor Večera, ki so ga kasneje odstavili. Da bi bila mera polna, jo je tudi Liljana Miklavčič, ki je bila v Mediani zadolžena za to akcijo, na hitro pobrisala v elegantno ljubljansko založbo Rokus. Misel, da bi še kdaj izbirala medijske osebnosti, je streznjeno Mediano hvala bogu potem minila.
Dobra prijateljica Janje Božič Marolt je Mojca Randl, agilna direktorica agencije Formitas, nekdanja najljubša hostesa Mitje Rotovnika v Cankarjevem domu. Včasih se je veliko vrtela tudi okoli Zorana Thalerja, ko je bil ta še slovenski zunanji minister. Eno leto je bila Mojca Randl tudi izvršna direktorica portoroškega Zlatega bobna. Menda je bila tako uspešna, da naj bi se je Jure Apih kar ustrašil in jo za vsak primer na hitro zamenjal. Njen partner v oglaševalskem podjetju Formitas je kreativni direktor Andrej Pompe, ki pa niha med oglaševalsko in glasbeno kariero. Je namreč duhovni in fizični vodja glasbene skupine Panda, za katero se je na slovenski estradni sceni že prijelo prepričanje, da so najslabše oblečena skupina v Sloveniji. Čudna navada te skupine je očitno tudi, da imajo izpostavljeni člani poklicne ambicije tudi zunaj glasbe. Tako poleg oglaševalsko delujočega Pompeta pevka Pande Suzana Werbole služi kruh kot prodajalka v enem izmed ljubljanskih butikov.
Več sreče s primernim oblačenjem pa ima očitno Igor Arih, nekdanji pripadnik agencije Futura. Njena liderja Vital Verlič in Marko Vičič se v zadnjem času izmed oglaševalskih osebnosti najbolj forsirata na časopisnih straneh slovenske družabne kronike. Tako da že nekateri njuni kolegi iz stroke pravijo, da kar je preveč, je pa preveč. Čeprav je stvar zlahka predvidljiva. Če je Futura že naredila nov dizajn revije Stop, poleg tega pa jo obilno in brezrezervno polni z oglasnim prostorom svojih naročnikov, zakaj ne bi potem vodilnim možem te agencije dajali določenih uredniških koncesij?
Igor Arih je šel na svoje in z ženo ustanovil agencijo Arih, vmes pa se za poslovno-promocijske potrebe nastavlja še ocenjevalcem oblačenja slovenske elite. Kombinacija živih barv, ki jih ima običajno na sebi, je pred časom tako navdušila samopoklicane, da so ga proglasili za enega od najlepše oblečenih znanih Slovencev. Sodeloval je tudi pri treh velikih medijskih projektih - dizajnersko je zasnoval tednik Mag, mesečnik Albert in oblikovno prenovil dnevnik Novice. Toda založniki Novic nad njegovim izdelkom niso bili ravno navdušeni, še bolj pa so se menda hudovali v Mladinski knjigi, ki izdaja Alberta, saj naj bi bili nekateri povsem razočarani nad njegovo obliko. Celo tako, da so razmišljali, da bi Arihu zavrnili plačilo, toda prevladalo je razumniško mnenje, naj se plača, kar je treba plačati, Igorja Ariha pa se za kazen pusti v kolofonu – naj se vidi, za čigav izdelek gre. Najbolj hecno pri tem je, da je Arihov angažma pri Albertu in Novicah posledica referenc, ki naj bi si jih Arih pridobil pri oblikovanju Maga, saj je pozornejšim poznavalcem večjih evropskih medijev jasno, da je dizajn Arihovega Maga skorajda povsem preplonkan od avstrijskega tednika News.
Zbujanje pozornosti z oblačenjem tipa Arih pa ni potrebno Janiju Bavčerju, ki prav tako prihaja iz Studia Marketing, velja pa za enega od prvih velikih dizajnerskih imen slovenskega oglaševanja. Tako deluje tudi vizualno. Vedno je oblečen v črno, v elegantne hlače in polpuli, njegov trade mark pa so dolgi skodrani lasje, ki jih ima dvakrat mesečno spete v čop. Osladna in opravljiva oglaševalska druščina mu gre v glavnem zelo na živce, zato se raje druži z arhitektom Mičem Treppom in znanim slovenskih vinarjem Alešem Kristančičem. Slednjemu je do boljše prodaje vin pomagal tudi z dizajnom prepoznavne vinske etikete in oblike steklenic.
Drugi vir slovenske oglaševalske srenje je politika. Najbolj prepoznavna predstavnika te struje sta zviti in kar naprej cinično nasmejani Mojmir Ocvirk, bivši poslanec liberalnih demokratov, ki je ustanovil oglaševalsko agencijo Imelda, in hiper energični Franci Zavrl, nekdanji pripadnik roške četverice JBTZ, s svojim Pristopom.
Na tretjem tiru pa so samorastniki. Poleg Ivana Sušnika in Studia 3S je iz samorastniških logov prisopihal še Tomaž Drozg, lastnik agencije Prestige. Čeprav ne velja za klasičnega samorastnika, saj naj bi mu večino poslov pomagal pridobiti njegov oče in nekdanji podpredsednik gospodarske zbornice Valter Drozg. Tomaž Drozg je kariero začel kot mariborski mladinski funkcionarček, ki se ga nekdanji kolegi spominjajo kot nevrotičnega in prepotentnega mladeniča, ki ga je očitno dajala preganjavica, saj je kar naprej trdil, da ga zasleduje tajna služba. Zakaj naj bi ga udbaši zasledovali, pa ni vedel nihče. Ves čas se je šel še biznis, saj je imel studio za razvijanje fotografskih filmov in menda mu je ta znana specifična obrtniška filozofija ostala v krvi tudi kasneje. Agencijo Prestige je z znanjem in poslovnimi kontakti na noge postavila v glavnem nekdanja pristopovka Laura Štraus, slednje pa se je z nekaj brezkompromisnimi pravniškimi nategi znebil, takoj ko je ni več potreboval. Tomaž Drozg, ki v javnosti očitno zelo dvomi vase in se na sprejemih drži bolj nekje po kotih, za razliko od recimo zgovornega Francija Zavrla ali dobrodušnega Janija Bavčerja, se v zadnjem času usmerja predvsem v založništvo. Ker je kot večina pripadnikov oglaševalske srenje mahnjen na družbeno promocijo, ima najraje, če kje zapišejo, da je medijski mogotec ali celo slovenski Silvio Berlusconi, kot si menda pravi sam.
Da pa z njim ni ravno dobro češenj zobati, se je prepričal tudi sloviti slovenski alpinist in ekstremni smučar Davo Karničar. Ko je uspešno prismučal z Mont Everesta, je naprej doživel kalvarijo z izdajo knjig o njegovem podvigu, kjer je Tomaž Drozg, ki je bil nekakšen menedžer Karničarjevega podviga (na račun telekomunikacijske družbe Simobil, pri čemer naj bi si Drozg odrezal lep kos vsestranske pogače), dokazal, kako se da brezkompromisno zaslužiti tudi na račun slovenskega nacionalnega junaka, če si le malce spreten in si upaš. Poleg tega pa je Karničarja spravil še ob dobršen del ugleda, saj je poskrbel, da je vesoljna Slovenija izvedela, da Davo ne zna niti toliko angleščine, da bi lahko gostoval v slovitem pogovornem znanega Jay Lena. Drozg je namreč dobro vedel, da Karničarjeva angleščina ni na takšni ravni, da bi se lahko v živo pogovarjal z Jayem Lenom, je pa zaradi lastne promocije lansiral v javnost, kako je Karničarju zlobiral ameriški televizijski nastop. To, da bodo producenti Karničarja zaradi neznanja angleščine pozneje odbili, mu je bilo že takrat popolnoma jasno.
**********
V bifeju na televiziji Slovenija, še vedno tipično sindikalističnega tipa, z značilnim vonjem po hrani, so pokloni in poljubčki po izvolitvi Miše Molk čestitke kar deževali. Vsi so prišli, Marjan Lah, radijski direktor Andrej Rot, Janez Kocijančič, Janez Lombergar, tudi Zvezdan Martič, televizijski novinarski specialist za računalništvo, sicer pa v zadnjem času bolj menedžer in celo glasbeni komponist njegove spremljevalke Tinkare Kovač, se je prišel pokloniti. Kljub temu da je skrajno nečimrn, je vedel, da bo Miša Molk veliko odločala tudi o zabavni glasbi.
Miša Molk ima namreč odločilen vpliv na izbor slovenskega predstavnika na popevkarski Evroviziji. In če slučajno reče (treba pa je vedeti, da Molkova nikoli ne reče ničesar po naključju), da ona na Danskem že ne bo en cel teden prenašala recimo Pike Božič, pevke dua Sound Attack, in da bi raje videla, da bi tja odpotovala skupaj z Nušo Derendo, je to znak, da bo zmagovalka slovenske Eme skorajda zanesljivo Nuša Derenda. Pa čeprav je tako nizke rasti kot Darja Švajger in četudi se bujno prsata Karmen Stavec v prelepi kreaciji Barbare Plavec in cel slovenski televoting postavita na glavo.
Medtem ko so prisotni ugibali, ali se je Zvezdan Martič začel zanimati za glasbo že prej ali pa šele takrat, ko je spoznal Tinkaro Kovač, se je Miša Molk na vprašanje, kako komentira tako veliko število glasov zanjo, nasmejala, vendar povsem resno odgovorila: "Jaz znam delati, jaz nisem Ivanka Šundov, ki se zna samo kazati".
Nekateri so še imeli v spominu, kako je na podelitvi zadnjih zlatih petelinov prišel na oder še Zvezdan Martič skupaj s Tinkaro Kovač, ki je dobila petelinčka za album leta, in zavpil v mikrofon »You haven’t seen anything yet!« Nekaj mesecev kasneje pa je Tinkara Kovač, kot posebna gostja s šestimi svojimi glasbenimi komadi, skorajda povsem razbila žur na tradicionalnem skupnem teniškem plesu ljubljanskega kluba Slovan in teniške zveze, tako da so prisotni še dolgo preklinjali Draška Veselinoviča, ki naj bi jo pripeljal kot gostjo.
Zraven raznežene Miše Molk so se eni dobro kujali. Igor Palčič je v temni obleki razočarano hodil naokoli, Miran Ribič pa je sklical novinarje in jim delil svojo pritožbo zoper odločitev na svetu z utemeljitvijo, da naj bi mu bile v postopku kršene ustavne pravice. Optimistično se je nadejal uspehu na sodišču, toda njegovi problemi so šele prihajali. Predvidena nova organizacijska in programska shema na TV Slovenija namreč ukinja njegovo uredniško mesto, Miša Molk pa je bila odločena, da z njim v nobenem primeru in v nobeni vlogi ne bo sodelovala. "Službo naj mu iščejo tisti, ki so mu jo tudi dali," je bila odločna in pri tem očitno namigovala na Janeza Čadeža.
Kako zelo napet je njun odnos, smo občutili tudi na lastni koži. Miran Ribič je po vsej sili hotel prisesti k mizi, kjer sva s kolegico Simono Furlan iz revije Stop (Miša Molk je Furlanovi tudi povedala, da se ji zdi Stop slaba revija) debatirala z Molkovo, pa mu Miša tega neusmiljeno ni dovolila. Ko je ponudil pijačo, mu je odvrnila, da je pijača že na mizi, ko pa jo je hotel plačati, mu je rekla, da je že plačana. In ko jo je hotel zbadati, češ, novinarjem plačuje pijačo, mu je gladko odgovorila, da je drink že plačala Furlanova. In mu zabrusila, da njej, Miši Molk, v nasprotju z njim nikomur ni treba ponujati in plačevati pijače.
**********
"Kakšna Oriana Girotto neki, saj veš, da so meni bolj všeč mediteranski tipi," se je zasmejala televizijska primadona Miša Molk, ki živi sama s hčerko Ulo, katere oče je direktor Slovenske kinoteke Silvan Furlan.
Zgodbe o pikantnostih iz njenega zasebnega življenja nenehno intenzivno krožijo po Ljubljani. Da menda pije, se drogira in je mahnjena na seks. Toda Marija Miša Molk ve, da je zvezda in da se temu ne more izogniti. Eden izmed njenih sostanovalcev je pripovedoval, da naj bi nekoč znani slovenski dramski igralec Radko Polič - Rac pozno ponoči, okoli treh zjutraj, pozvonil na vrata nekega stanovanja, v hiši, kjer sicer domuje Miša Molk, je pa blizu ljubljanske Drame, kjer je igral Polič. Začuden in zaspan sostanovalec je bil priča prizoru, ki ga zlepa ne bo pozabil. Igralec Polič naj bil bil dobro nadelan in s spuščenimi hlačami, Mišinega sostanovalca pa je očitno poznal na videz, zato ga je menda vprašal: "A ti si tudi tukaj?" Stanovalec pa mu je odgovoril: "Ja, ampak jaz tukaj stanujem, Miša Molk je pa ..." In Radko Polič se je odmajal drugam.
Hčerko Ulo počasi, a previdno, podaja v manekenske vode. Med drugim jo je uporabil tudi Bojan Krajnc, ko je za pevca Magnifica režiral spot Ljubljana-Portorož, v katerem se makenkenka Ula zaplete v ljubezensko romanco s pevcem. Krajnc in Magnifico sta namreč dobro vedela, da ima videospot z Ulo v glavni vlogi na TV Slovenija najboljši možni izhodiščni položaj. Zakaj pa ne bi, konec koncev, na TV Slovenija gledali dveh Molkovih.
Avtobusna postaja
Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Lenart Šetinc je bil tisti petek dopoldne, ko je njegova uslužbenka Jana Kolar, doktorica kemije, strokovnjakinja za kisli papir in vodja knjižničnega oddelka za dokumentacijo, potrkala na ogromna, tipično "nukovska" vrata, debelo presenečen. Ker je bil petek, naj bi sprva mislil, da ga želi povprašati, ali gre lahko prej domov, kot je to ob koncu delovnega tedna menda še marsikje v navadi. Toda Kolarjeva mu je brez dlake na jeziku povedala, da ji je novi vladni mandatar Janez Drnovšek ponudil vodenje kulturnega ministrstva in da ga je sprejela. Ravnatelj Šetinc bi verjetno padel s stola, če ne bi bil športnik. Znani in manj znani zakulisni politično-kadrovski vrtiljak je Jano Kolar že oseminštirideset ur (prav toliko časa sta imela v filmu z naslovom 48 ur na voljo Nick Nolte in Eddie Murphy - toda uspela sta doseči, kar sta se namenila) kasneje prisilili k sporazumnemu odstopu od kandidature, toda mediji in slovenska javnost so se začeli seveda zanimati, kdo Jana Kolar sploh je?
Na začetku osemdesetih je kot najstnica trenirala gimnastiko. Bila je nadarjena, odlično je obvladala tehniko, najbolj pa je uživala prav na bradlji. Toda bila je zelo krhka in občutljiva, zato je ob vsakem rahlo povišanem trenerjevem glasu takoj padla v jok. Ravno zaradi tega je menda hitro in nepričakovano prenehala s treningi, čeprav je bila kar dobra, na nekaterih tekmovanjih je celo zmagala. Zapustila je telovadni klub Zelena jama in se predala atletiki, v klubu Ljubljana, kjer je nato trenirala z bratom Alešem Kolarjem. Potem jo je zaneslo še med manekenke in fotomodele, kjer je veliko delala za blagovno znamko Cliche, ki jo vodi Jelena Leskovar, postala pa je tudi nekakšna muza znanega slovenskega fotografa Janija Štrausa.
(Se nadaljuje)
Požareport
Jul 24, 2022
Rosvito Pesek sta forsirala Janša in Peterle, čeprav je Slivnik opozarjal, da ji ne smeta preveč zaupati "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti, ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

27

- Miša (Marija) Molk zna nadvse spretno in učinkovito uporabljati ženske čare in moč televizijskega medija. Gostje njene zelo gledane oddaje Res je! so bili že domala vsi najvplivnejši slovenski politiki: Milan Kučan, Janez Janša, Borut Pahor, Jožef Školč, Vika Potočnik ... in tudi mnogi drugi, ravno tako pomembni mnenjski voditelji. Toda Miša Molk zna s politiki delati tudi individualno.
Pred desetimi leti je na prvi Janini prireditvi Slovenka leta, ki je bila v ljubljanskem hotelu Bellevue, Jožefa Školča osvajala z materinsko osladnimi besedami, da si je vedno želela sina, kot je on. Z Borutom Pahorjem sta se v pripravah na oddajo Res je! menda dobila kar trikrat, enkrat v hotelu Austrotel, drugič v nekdanji znani restavraciji Pri Amerikancu, ki se zdaj imenuje Pri Florjanu, tretjič pa menda na nekem še bolj konspirativnem mestu. Toda Pahorja to baje nikoli ni posebno skrbelo, saj je celo v oddaji Pod srečno zvezdo ob moralni podpori voditeljice Saše Einsiedler dokaj revolucionarno izjavil, da imata te reči z njegovo dolgoletno partnerko, odvetnico Tanjo Pečar, dogovorjene. Ko je potem kasneje ob neki priložnosti pojasnjeval, kaj pomeni to "dogovorjene", je pojasnil, da mu ni treba vedno znova razlagati Tanji, čemu, kaj in zakaj je recimo kosil z neko damo v prestižnem Maximu.
Z županjo Viko Potočnik se Miša Molk pred oddajo Res je! seveda ni tolikokrat srečala kot s Pahorjem, toda to je že bolj stvar osebnih afinitet, saj mnogi pravijo, da Miša Molk in Vika Potočnik nista ravno na isti valovni dolžini. O tem se je menda prepričal tudi ljubljanski podžupan Anton Colarič, ko je z ženo Elizabeto prišel na podelitev viktorjev. Tam je bil menda naključno priča "small talku" med obema damama in komentarju ene izmed njiju, ko je druga odplesala drugam, potem pa je še nekaj dni presenečeno razlagal po Ljubljani, da takšnega opravljanja, kot ga očitno zmore in dokazuje slovenska medijska elita, še ni doživel. "Še mi v politiki smo stokrat boljši", je tarnal.
Čeprav naj bi bil tudi podžupan Colarič ob neki priložnosti tarča hudih opravljanj, ko se je na novoletni zabavi sindikata ljubljanskih upravnih delavcev menda povsem naključno pojavil v družbi neke zares seksi mlade prevajalke, tako da je tam kar završalo.
Borut Pahor je sicer vedno trdil, da škandal tako drastičnih razmer ala "šlicgate", kot sta ga uprizorila ameriški predsednik Bill Clinton in njegova pripravnica Monica Lewinsky, pri nas ni verjeten, ker naj bi Slovenci ne bi bili tako strogi do skokov čez plot kot Američani. Toda po drugi strani zares ni razlogov, zakaj javnost ne bi smela izvedeti za te in druge pikantne plati politikov, saj konec koncev moramo vedeti, s kakšnim človekom imamo opravka. In tudi politik mora vedeti, da z vstopom v politiko izpostavlja svojo zasebnost. Pisatelj in poslanec Tone Partljič pa tako ali tako pravi, da "kurc gleda tistega, ki ne zna kavsati drugače, kot da ga vsi vidijo!"
**********
Igor Palčič, ki je že nekaj časa v sveti vojni z Mišo Molk, je razlagal, da ima podporo sveta RTV Slovenija. Z drugim kandidatom Patrikom Greblom pa naj bi sklenila nekakšen sporazum o nenapadanju, v skladu s katerim bi potem po morebitni izvolitvi Palčič Grebla nastavil na mesto glasbenega urednika. Miran Ribič naj bi bil po Palčičevem skromnem mnenju zgolj outsider. Sploh pa je bil Palčič takrat prepričan, da je zdaj pravi čas, da se rešijo Miše Molk. Podobnega mnenja naj bi bil po njegovem zagotavljanju tudi Janez Lombergar.
Toda ko je na seji sveta Janez Lombergar povzel razpravo o mnenjih znotraj uredništva zabavno-razvedrilnega in športnega programa (tudi temu formalno načeluje Miša Molk, vendar si je športni urednik Marjan Lah zaradi specifičnosti posla priboril veliko mero suverenosti in samostojnosti), je bila stvar bolj ali manj jasna. Samo čudež, pa ne Čadež, bi še lahko preprečil ponovno izvolitev prve dame slovenske nacionalne televizije. Nihče izmed njenih silnih moških protikandidatov ni dobil niti enega samega glasu podpore in niti enega samega pozitivnega mnenja zaposlenih v tem uredništvu, če izvzamemo športno uredništvo, ki se je dajanja mnenj kolektivno vzdržalo.
Janezu Lombergarju, ki je tam sedel v svoji najljubši, nežno špricani sivkasti jakni, temnih hlačah (zanj se je sicer vedelo, da se nikoli ne zna lepo obleči) in z rahlo prepotenimi lasmi na čelu, ni preostalo nič drugega, kot da je svetu predlagal Mišo Molk, predsednik sveta Janez Kocijančič pa je predlog dal v razpravo. Miša je v tistem trenutku vstala, si pogladila obleko in mimo na robu sobe sedečih novinarjev, katerih večina se je zagledala v njene noge na visokih sandalih, odkorakala iz sejne dvorane. Tik pred izhodom se je ustavila pri Miranu Ribiču in ga pozvala, naj odide tudi on, češ, korektno je, da v času razprave nisva zraven. Miran Ribič se je samo nasmehnil in mirno sedel še naprej. Tako kot Palčič, čeprav slednjega Miša Molk ob odhodu sploh ni pogledala. Toda Palčič je bil vsaj član sveta.
Tajne volitve je Miša Molk dobila povsem gladko. Od 24 članov sveta jih je zanjo glasovalo 20, trije so bili proti, en glas, očitno Palčičev, pa je bil neveljaven. Kako je glasovala novinarka Rosvita Pesek, članica sveta, se ne ve, ve pa se, da naj bi svoj glas menda obljubila Palčiču. Toda za Rosvito Pesek so nekateri tako ali tako vedno govorili, da ji ne kaže preveč zaupati. Miši Molk je uspelo zbrati več glasov, kot jih je na svetu RTV uspelo zbrati kadarkoli in kateremukoli kandidatu za kako pomembnejše uredniško mesto. Mišina zmaga je bila briljantna in v tistem trenutku ni bilo malo tistih, ki so bili prepričani, da je morda celo najvplivnejše bitje na slovenski nacionalni televiziji in da se ji že v naslednjem mandatu povsem resno nasmiha stolček programskega direktorja.
**********
"Meta, čudež bo, če bom izbran," je na večer pred glasovanjem članov sveta RTV o novem odgovornem uredniku informativnega in izobraževalnega programa Uroš Lipušček rekel ženi, potem pa menda vso noč ni zatisnil očesa. Enega izmed najvišjih prestolov slovenske nacionalne televizije je tokrat naskakoval tretjič. Pred leti je že izgubil dvoboj z Ladom Ambrožičem za mesto odgovornega urednika informativnega in izobraževalnega programa, nato so ga pred dvema letoma grobo izločili iz tekme za stolček generalnega direktorja, ker naj ne bi imel formalnega potrdila o znanju angleščine, čeprav je zadnjih dvanajst let preživel v Združenih državah Amerike kot televizijski dopisnik. Zdaj je poskušal v tretje.
Dosedanji urednik Lado Ambrožič je bil pred padcem. Desničarji so mu očitali, daje premalo desen, levičarji, daje preveč desen, obojim pa je bilo jasno, da so volitve v državni zbor pred vrati in da mesta odgovornega urednika informativnega in izobraževalnega programa, ki naj bi bil eden izmed najpomembnejših predvolilnih faktorjev, ne mislijo, nočejo in ne morejo izpustiti iz rok. Ambrožič je slutil, da ga programski direktor Janez Lombergar tokrat ne bo predlagal za urednika, saj naj bi Lombergar politični levici ob svoji ponovni izvolitvi obljubil, da se bo rešil Ambrožiča, čeprav slednji ni natanko vedel, kje ga je polomil.
Nekaj možnosti pa je vendarle še imel. Stavil je recimo na Janeza Čadeža, ki je k sebi poklical oba vodilna kandidata levice, Uroša Lipuščka (favoriziral ga je LDS), dolgoletnega dopisnika iz ZDA in Ambrožičevega pomočnika, ter Jureta Pengova (favoriziral naj bi ga Kučan), nekdanjega dopisnika iz Rima. Čadež jima je nekaj časa pridigal, nato pa jima dobesedno prepovedal kakršnokoli kandidiranje za Ambrožičevo mesto. Pengov naj bi Čadeževo direktivo prenesel dokaj mirno, Lipušček pa se je razjezil in Čadežu odvrnil, da se tokrat ne bo prijavil, pač pa bo zato kandidiral za njegovo, Čadeževo mesto. Ambrožič si je malce oddahnil, hkrati pa je levici prek poslanca Cirila Ribičiča in generalnega sekretarja Združene liste Dušana Kumra, s katerima je igral tenis, pošiljal signale, da je on minimalna garancija, da se na njegovo mesto ne bo povzpel kakšen radikalni desni kandidat ali kandidatka.
Recimo Rosvita Pesek, ki sta jo forsirala Janez Janša in Lojze Peterle, čeprav je Magov urednik Danilo Slivnik opozarjal, da ji ne smeta preveč zaupati. Morda je imel celo prav, saj naj bi Rosvita Pesek v tistem času veliko telefonarila Borutu Pahorju, po Lipuščkovi zmagi pa je postala celo urednica informativno-dokumentarnega programa.
Ob neki priložnosti je Uroš Lipušček priznal, da če ne bi uspel niti v tretje oziroma če tokrat ne bi zrušil Ambrožiča, bi ga močno prizadelo. Imel je občutek, da premore dovolj volje, želje in znanja, da bi na TV Slovenija lahko kaj napravil. Poleg tega je do te hiše čutil veliko pripadnost, kar ni čudno, saj ji pripada že zavidljivih trideset let. Predvolilna kampanja ga je menda kar pretresla. Bil je jezen na agresivno črno propagando, za katero naj bi po njegovem stal Lado Ambrožič, za njim pa še nekatere politične stranke. Besen je bil tudi na Čadeža, ki ga ni imel posebno v čislih, saj mu je ob prihodu iz Amerike zagotavljal, da zanj na TV Slovenija ne bo na voljo pomembnejšega mesta. Tik pred razpisom mu je v pisarni celo grozil, da če se bo prijavil na Ambrožičevo mesto, bo z delovno knjižico v ustih letel s televizije.
Urošu Lipuščku so menda očitali vse mogoče. Eni "amerikanizacijo" televizije, česar so se menda najbolj bali mlajši novinarji, saj naj bi ta marsikoga oropala novinarskega posla, drugi pa, da je kandidat levice in da je v bistvu že vse dogovorjeno. Lipušček svojega prepričanja ni skrival, obljubljal pa je, da bo kot urednik delal profesionalno. S strankami leve politične provenience menda sploh ni iskal stikov, pomladniki pa zanj nekako niso hoteli niti slišati. Ko pa se mu je vendarle uspelo dogovoriti z njimi za neki sestanek, je prišel tja, toda od desnih politikov ni bilo tam nobenega. Nekaj časa je še čakal, potem pa seveda odšel.
Pojavili pa so se štirje protikandidati. Med njimi Lado Ambrožič, ki je očitno vedel, da se bo po osmih letih urednikovanja težko navadil na običajno novinarsko delo. Tam je bila Rosvita Pesek, slednja je menda prelomila besedo, dano novinarskim kolegom, da ne bo kandidirala. Zato je dobila povsem negativno mnenje svojih kolegov, glasovanje na svetu pa je zlobno komentirala z besedami: "Glavno je, da tu ne bo več tega Ambrožiča!" Tretji kandidat je bil Drago Balažič, ki se je v zadnjem hipu kandidaturi odpovedal in tako verjetno delno pripomogel k Lipuščkovi zmagi. Četrti kandidat je bil Vladimir Vodušek, večni kandidat in outsider. Njemu v prid so se izrekli samo štirje zaposleni, bolj zanimivo pa bi bilo slišati, kaj so si o njegovi kandidaturi mislili Tomaž Perovič, Branko Čakarmiš in drugi na Pop TV.
Število dobljenih glasov, 15 od 25, je Uroša Lipuščka menda pozitivno presenetilo. Najbolj pa ga je razočaralo dejstvo, da je aktiv Društva novinarjev Slovenije pooblastil svojo predstavnico v svetu, Alenko Leskovic, naj glasuje proti Lipuščku, češ da aktiv televizijskih novinarjev podpira Ambrožiča. Lipušček je imel prav, da je šlo za prvovrstni absurd, saj je Ambrožič pred časom demonstrativno odstopil iz društva in zoper DNS izrekel nekaj krepkih kritik. "Jaz sam sem pa dolgoletni član tega združenja," se je potožil.
Uroš Lipušček je hitro začel z nekaterimi atraktivnimi kadrovskimi rošadami. Vodenje osrednjega Dnevnika je prepustil trem bolj izkušenim kolegom, Janku Šoparju, Lidiji Hren in Slavku Bobovniku, za urednika dnevnoinformativnega programa pa je postavil večno zanesljivega Jureta Pengova. Mlajše novinarske zvezdnice in zvezdnike je prešahiral med Odmeve, na vesti jih imajo Uroš Slak, Tanja Starič in Janja Koren, in na novo izumljeno oddajo Naš kraj. Slednjo med drugimi vodi tudi Petra Kerčmar, plavolasa spremljevalka Uroša Slaka, ki v zadnjem času naenkrat neverjetno dobro obvlada koketiranje z moškimi gledalci. Pri tem so ji v izrazito pomoč velike modre oči in poudarjene prsi, katerih učinkov se Petra Kerčmar očitno bolj in bolj zaveda. Zato pazi, da ima na sebi vedno ozek puli, nad pulijem pa jakno, ki je dovolj odpeta, da omogoča poželjive poglede in draži bujno domišljijo. Le malo je namreč tistih posvečenih pojav, ki so si lahko Petro Kerčmar ogledali na divjem pižama partyju na enem izmed številnih novinarskih smučarskih srečanj. Mnogi so se takrat spraševali, ali ni morda Slak malce premiren za tako živahno blondinko, toda dobro obveščeni vedo povedati, da je zelo obziren in skrajno previden. Tako vedno skrbno pazi, da imata popolnoma usklajene televizijske termine. Kadar boste ob 19.05 v Našem kraju videli Petro Kerčmar, takrat se ve, da bo gledalce pred malimi zasloni ob 22.00 v Odmevih pozdravil Uroš Slak.
Novinarja Bojana Travna je Uroš Lipušček praktično odslovil, Manico Janežič, dobitnico viktorja za najobetavnejši televizijski obraz, pa potisnil na stranski tir. Manica Janežič, ki se je nekoč za Moški svet zaželela fotografirati gola, pa se je potem bojazljivo premislila, je tako ali tako veljala za Čadeževo pristno varovanko. Morda Lipuščku tudi zaradi tega ni bila posebno pri srcu, toda generalni direktor Čadež ji, tudi če bi hotel, ni mogel več kaj dosti pomagati. Njegove težave so namreč kar naenkrat izbruhnile kot vulkan in ga na koncu, s pomočjo poslancev državnega zbora, stale tudi direktorskega stolčka. Nenadoma sta se zbudila televizijski aktiv Društva novinarjev Slovenije in televizijski novinarski sindikat ter na generalnega direktorja Janeza Čadeža in programskega direktorja Janeza Lombergarja naslovila kopico obtožb in toplo priporočila slovenski finančni policiji, to je računskemu sodišču, naj obišče stavbo na Kolodvorski 2-4 in malo bolj podrobno pregleda finančne številke slovenske televizije. Na pomoč za boj proti lumpom iz vodstva RTV pa so poklicali tudi kriminaliste. Prišlo jih je okoli dvajset in menda se niso najbolje znašli. Še največ stvari so jim morali dobesedno pred nos pomoliti spuntani novinarji.
Za novinarskim kmečkim puntom sta stala novinarja informativnega programa Rajko Gerič in Uroš Slak. Za prvega se je domnevalo, da se bolj izpostavlja, za drugega pa, da je možganski trust. Ne en in ne drugi pa nista ravno prototip novinarskega liderja, nekakšnega žurnalističnega Lecha Walense s Kolodvorske 2-4, za katerega bi človek lahko mirno imel občutek, da mu gre za sveto stvar in ne le za točke in naložbo v lastno kariero. Toda prišla bosta v zgodovino kot tista moža, novinarja, ki sta zrušila generalnega direktorja Janeza Čadeža.
Janez Lombergar je bil ves bled in je deloval še bolj prepoteno kot običajno. Čadež je v svojem stilu rogovilil, njegov zvesti adjutant Iztok Lipovšek, Čadežev pomočnik za stike z javnostmi, pa je primitivno vpil, da so novinarske obtožbe neargumentirane, posplošene, pavšalne in plod govoric, ki jih po hodnikih raznašajo gobčne televizijske čistilke.
Predsednik sveta RTV Janez Kocijančič je nekoč menda dejal, da sta Čadež in Lipovšek zares ponesrečen par. Na RTV sta prišla skupaj iz propadlega podjetja Lesnina, mesto generalnega direktorja RTV pa je Čadežu ponudil starosta slovenske ljudske stranke in krščanskih demokratov Ivan Oman, v nekem vinogradu, kar med trgatvijo. Čadež jo je seveda sprejel, s to vinsko anekdoto pa se je potem celo hvalil naokoli. Politično je Čadež blizu bratoma Podobnik, čeprav se znotraj RTV-hiše karte hitro razdelijo drugače, predvsem po materialnih in finančnih interesih.
Janezu Čadežu so novinarji očitali, da je od Studia Kobe brez javnega razpisa nabavil reportažni avto v vrednosti 800 tisoč mark, čeprav bi po zakonu o javnih naročilih moral objaviti razpis, povsem naključno pa naj bi se z Markom Kobetom ravno v tistem času srečala še v Las Vegasu. Čadež menda nikoli ni znal natanko pojasniti, na čigave stroške in zakaj je prav takrat potoval v to ameriško igralniško meko. Poleg tega so mu naprtili še domnevno oskrbovanje raznih d. o. o., ki naj bi jih vodili njegovi sorodniki, s posli iz RTV-malhe, dodobra pa naj bi pital tudi Stojana Auerja, v čigar najeti mariborski dvorani so menda brez posebne nuje snemali tedensko oddajo Petka. Auer pa naj bi bil tako kot Čadež zlizan z Marjanom Podobnikom. Na koncu je bil Čadež kriv še za vse ostale napake RTV. Od majhnih plač do skromnih pogojev za delo, kljub temu da jim v zadnjem času zaradi pobiranja naročnin skupaj z električno energijo ni ravno manjkalo denarja.
Iztok Lipovšek velja za tistega uslužbenca RTV Slovenija, ki ima najbolj zakajeno pisarno. Novinarski sindikat mu je očital, da samovoljno razpolaga s posebnim fondom za plačevanje člankov posameznim medijem, po kdo ve kakšnih kriterijih. Tu so imeli novinarji nedvomno prav, saj so se upravičeno spraševali, zakaj Lipovšek plačuje velike denarje za objave v tistih medijih, ki so zaradi svoje vsebine tako ali tako prisiljeni, da največ pišejo o nacionalni televizijski hiši. Poleg tega so se novinarji spraševali, po kakšnih kriterijih Lipovšek sklepa pogodbe z nekaterimi poljubno izbranimi mediji, menda o čudnih in škodljivih kompenzacijah na škodo RTV.
Iztok Lipovšek si je marketinški posel delil z Ivom Milovanovičem, uradno direktorjem marketinga na TV Slovenija, neuradno pa še vedno športnim novinarjem in komentatorjem, ki ima menda poseben dogovor z Janezom Čadežem, da lahko kot novinar potuje po svetu, če ima doma vse urejeno. O tem, da je glede televizijskega marketinga vse v redu, Milovanovič seveda nikoli ni dvomil, saj ima o sebi nadvse visoko mnenje. Nekoč je celo pripovedoval, da naj bi imela njegova hčerka v šoli težave zaradi njegove izjemne popularnosti. V športni redakciji jih je očitno dobro prepariral, saj trdijo, da naj bi bil Milovanovič kot nogometni komentator nenadomestljiv, ker naj bi edini v redakciji igral nogomet. Toda vprašanje, ki si ga postavljajo nekateri, je, ali ni dejstvo, da je nekdo hkrati direktor marketinga in nogometni komentator na isti televiziji že čez rob meje dobrega okusa.
(Se nadaljuje)
Požareport
Jul 23, 2022
Nataša Pirc Musar je ure in ure telefonarila na posamezna uredništva in jim sporočala vse podrobnosti svoje nosečnosti "Ta knjiga je prozni prikaz dogodkov in oseb ter nepopoln zapis slovenske medijske scene, ki temelji na javno dostopnih virih. Nekateri dogodki so prikazani v celoti, ali pa so domnevni oziroma strnjeni." (Avtor)

26

- Kot aktualno medijsko blago je namreč izdajala povsem interne poptevejevske zadeve, ki naj bi jih v tretji osebi pisala tako, da je druge dajala v nič, sebe pa povzdigovala. Kot tajno dopisnico so jo kmalu ujeli na podrobnosti, vodstvo Pop TV pa ji je sodelovanje s Kajem prepovedalo. Sodu je izbilo dno njeno domnevno pisanje o medsebojnem sporu poptevejevskih novinarjev na dan državnozborskih volitev, ki jih Nataša po Perovičevem dekretu ni smela pokrivati. Toda tajna dopisnica je v Kaju zapisala, da "so se novinarji POP TV med seboj v Cankarjevem domu silno sprli, da je njihova organizacija in poročanje izpadlo dokaj klavrno in da bi bilo mnogo bolje, če bi Tomaž Perovič volitve zaupal Nataši Pirc, ki bi to vse skupaj znala odlično izpeljati". Ko so ji stornirali Kaj, se je Nataša Pirc zatekla na Radio Hit, toda tokrat je bila previdnejša, za dovoljenje je zaprosila Tomaža Peroviča. Ko pa je direktor informativnega programa uvidel, kaj na Radiu Hit voditeljica 24 ur počne, se je menda samo prijel za glavo. Njeno populistično radijsko moderiranje zares ni imelo nič skupnega z zahtevnim resnim vodenjem 24 ur (čeprav je bila tudi tam v bistvu samo bralka poročil, če pa ji je kdo to rekel, se je zelo razjezila), poleg tega pa so jo slišali brati tudi neke reklame o hrenovkah. V tistem času si je tudi nabavila čivavo, toda namesto da bi jo vodila na sprehode v naravo, jo je jemala s seboj na Radio Hit in jo tam cele dopoldneve držala v majhnem, zatemnjenem, izoliranem in zakajenem radijskem studiu, tako da je še čudno, da ji uboga čivava ni poginila. Z Radia Hit se je Pirčeva odkotalila šele, ko je nov zakon o javnih glasilih dokončno prepovedal novinarjem informativnih programov, da kjerkoli v medijih berejo reklamna sporočila.
Natašo Pirc pa je dobesedno razganjalo od energije, zato so bili nemalo presenečeni kandidati za prve slovenske sodne izvršitelje, ko so odkrili, da je na tečaju med njimi kot edina ženska prav televizijska zvezda in pravnica Nataša Pirc. Pred stavbo ministrstva za pravosodje se je pripeljala s chooperjem, dramatično odložila čelado, oblečena pa je bila v črno usnje. Bodoči izvršitelji so se spogledali in si verjetno v živo predstavljali šokiranega dolžnika, ki bi mu na vratih potrkala rubežnica Nataša Pirc.
Nekaj let prej pa je bila stevardesa in želela si je postati pilotka. Do pilotskega naslova se ji iz različnih razlogov ni uspelo prebiti, na smrt užaljena pa je bila takrat, ko so jo na Adriji Airways ukinili kot stevardeso. Soprogi znanega slovenskega teniškega trenerja in igralca golfa Draga Kvasa, ki je bila takrat šefica Adrijinih stevardes, naj bi napisala nekaj deset strani dolgo pismo, v katerem jo je opozarjala, da naj bi z izgubo mesta stevardese izgubila tudi voljo do življenja, in jo prosila, naj naredi vse, da bo lahko Nataša ponovno "letela".
Najhujšo grožnjo svoji televizijski popularnosti je Nataša Pirc videla v kolegici Darji Zgonc, zato jo je najprej začela posnemati. Enako kot Zgončeva se je naslanjala na news mizo, tudi drža leve in desne roke, zapestja in dlani, obrazni gibi in govorni poudarki, vse je bilo tako, kot da bi gledali Darjo Zgonc. Potem pa je začela intrigirati še proti uradni stilistki oddaje 24 ur Slavki Pajk, češ da Zgončevi izbira lepše in elegantnejše kostime. Takrat ko je bila Darja Zgonc izbrana za najlepše oblečeno znano Slovenko, je Nataša Pirc menda sploh ponorela. Ves čas je bila izjemno neprijazna in neprijetna sogovornica, znala pa se je glasno znašati tudi nad poptevejevskim tehničnim osebjem, zato je večina na tamkajšnji televiziji ni več prenašala.
Bila je strahovito polna sebe, in ker je očitno še vedno imela preveč časa in energije, je prevzela urednikovanje oddaje Nedeljsko popoldne, ki jo je vodila Katja Tratnik. Kot glavnega gosta v prvi oddaji je Nataša Pirc seveda predlagala sebe. Sodelavke in sodelavci so se je, če je bilo le možno, izogibali. Tudi zaradi tega, ker je v prostorih uredništva nenehno na ves glas navijala slovenske in hrvaške estradne glasbene komade, v stilu "samo malo ljubavi", kar je šlo večini na živce, na zunaj pa se je prodajala kot kul rokerca in motoristka. Ob neki priložnosti je pridivljala do Zgončeve, Lajovica in Tanka, ter jim predlagala, da se sestanejo in sporazumno dogovorijo, kaj bodo naredili z letnimi dopusti in morebitnimi zamenjavami. Ko so se sestali, je najprej malce zamudila, nato jim je pokazala listek s poletnimi termini, kdaj nje definitivno ne bo, njim pa rekla, naj se dogovorijo glede preostalih dni. In mirno odšla. Drugi trije voditeljski zvezdniki so samo presenečeno obsedeli in se še nekaj časa brez besed spogledovali z odprtimi usti.
**********
Morda zato po vsem tem sploh ni bilo posebno presenečenje, da je Nataša Pirc vložila tožbo zoper mojo malenkost, ko naj bi ji z objavo nekega vidno označenega satiričnega prispevka povzročil tako hude duševne bolečine, da je nenadoma potrebovala kar 30 tisoč mark odškodnine.
V prispevku je pisalo zgolj to, da bo Nataša Pirc vodila prihodnjo predvolilno predsedniško kampanjo za Milana Kučana in še nekaj podrobnosti. Objavljena je bila tudi skupna fotografija nje, Kučana in Ribičiča, vse to skupaj pa je imelo naslov stalne rubrike Neverjetne zgodbe. Nataša Pirc je trdila, da je ona neodvisna novinarka in da ji je bila zaradi objave tega prispevka narejena velika škoda in povzročen dvom o njeni nepristranskosti. Na sodišču je trdila, da jo kličejo domov po telefonu in ji govorijo, da je "Kučanova prasica", za priče o tem, kako je trpela, pa je predlagala same televizijske obraze in prijateljice s fitnesa in domače kuhinje: Špelo Šipek, Jano Kobal, Betko Štuhel in Natašo Bolčino Žgavec. Toda njen problem je bil v tem, ker posledic domnevno hudih duševnih bolečin ni dokazala, saj je na vprašanja avtoritativnega sodnika Marka Knoppa, za katerega Večerova sodna poročevalka Damjana Žist pravi, da mu sodbe po pravilu stojijo, odgovarjala povsem pavšalno in v stilu svojih novinarskih prispevkov o letalstvu. Sodišče je tudi ugotovilo, da Pirčeva tudi ni izgubila voditeljskega mesta niti oddaje, ni ji padla gledanost pa tudi fant je ni zapustil zaradi tega članka.
Ko je izgubila na prvi stopnji, je poskušala na drugi. V pritožbi na odločitev prvostopenjskega sodišča sta z odvetnikom Hinkom Jenullom zahtevala, da Pirčevo pregleda psihiater in ugotovi, kako je trpela. To bi bilo možno, če bi seveda obstajalo kakšno izvedensko psihiatrično mnenje od prej, o prejšnjem psihičnem stanju Nataše Pirc, toda tega ni bilo. Pirčeva je izgubila še na drugi stopnji in tako je namesto načrtovanega zaslužka v višini svojih 12 mesečnih plač morala poravnati moje sodne stroške v višini 55 tisoč tolarjev. V procesu, ki ga je spočela sama, pa se je kot novinarka in pravnica s pravosodnim izpitom dodobra blamirala. Ko so jo novinarji kasneje spraševali o podrobnostih procesa, jim je odgovarjala, zakaj jih to zanima, saj proces ni bil nič posebnega. Čudno, saj je 30 tisoč mark zelo veliko denarja, poleg tega pa se je Nataša Pirc s tožbo proti novinarju uvrstila na seznam tistih redkih slovenskih novinarjev, ki so doslej v zgodovini slovenskega žurnalizma po sodišču preganjali svoje kolege.
Eden takih je bil tudi Danilo Slivnik, ki je zaradi domnevnega obrekovanja tožil novinarko Dnevnika Sonjo H. Vogrič. Tudi on je podobno kot Pirčeva pogorel na vsej svoji fronti.
Meni pa so se najbolj zanimive pri vsem skupaj pravzaprav zdele reakcije Kučanove tiskovne predstavnice Špele Furlan, ki jo je Nataša Pirc predlagala za svojo pričo, vendar kasneje do njenega pričevanja ni prišlo. Po očitni Pirčevi intervenciji mi je telefonirala celo na otok Brač in zahtevala, da objavimo demanti. Temu sem se čudil in ji nekaj časa pojasnjeval, da gre za evidentno označeno satirično rubriko. Če res potrebujete demanti, pa ga objavite sami, sem ji predlagal. "Tega pa ne bomo storili," je bila odločna tesna Kučanova sodelavka.
To, da se je pojavljala kot priča Nataše Pirc, pa je bilo čudno še bolj. Navsezadnje ji Natašino mnenje, da je zanjo žaljivo, če se zapiše, da bo vodila predvolilno kampanijo za Milana Kučana, in to tako zelo žaljivo, da je vredno celih 30 tisoč mark odškodnine, ne bi smelo ravno ustrezati. Saj vendar ona, Furlanova, v javnosti skrbi za dober imidž predsednika Kučana, in ne Nataše Pirc.
**********
Aleš Musar je bil menda po Ediju Pucerju prvi moški, ki ji je bil končno spet všeč. Spoznala sta se med potovanjem v Iran, ko je Musar delal kot turistični vodič, Pirčeva pa je izkoristila dejstvo, da je bila novinarka na službeni poti, ki ji mora vodič po svoji profesionalni dolžnosti vselej pomagati, zato se mu je prilepila še intimno, kot ženska.
Aleš Musar, po poklicu fizik, ki je v času njune ljubezni na prvi pogled študiral v Londonu na Oxfordu, ni čudno, da je zaljubljen v konje in jahanje, je bil za slovensko javnost praktično popoln neznanec. Toda Nataša Pirc je bliskovito poskrbela za njegovo promocijo v medijih, ki pišejo družabno kroniko, saj ga je kot dresiranega medvedka vlačila dobesedno povsod. Od elitnih sprejemov v Ljubljani do slovenskega plesa na Dunaju se je z njim pospešeno nastavljala fotografom. Kar pa v smislu reklame ni bilo storjeno do takrat, naj bi uredila poroka, za katero se je televizijsko-fizikalni par nenavadno hitro odločil.
Tudi njun prvi spor sega v čas tik pred poroko. Priče so pripovedovale, da naj bi se Nataša Pirc in Aleš Musar glasno sporekla pred ljubljansko občinsko upravno zgradbo, popularno imenovano "na Mačkovi". Spor naj bi nastal zaradi priimka, ki naj bi ga v prihodnje nosila Nataša. Aleš je skromno pričakoval, da se bo Nataša odslej pisala Musar, toda bil je naiven. Nataša Pirc svojega priimka, v katerega naj bi leta in leta veliko vlagala, pač ni hotela kar naenkrat zamenjati z nekim priimkom Musar, ki je dišal po čisti anonimnosti. Ko se je o tem problemu "ali Pirc ali Musar" začelo govoriti in nekaj malega tudi pisati, je Nataša Pirc iz verjetno samo njej znanih razlogov po telefonu poklicala novinarko Jane Branko Grujičič in jo dobro nadrla, saj je menda sumila, da je govorice o njenem sporu z bodočim možem začela razširjati prav ona.
Težave pa so bile tudi s poroko. Nataša Pirc si je predstavljala, da jo mora kot veliko televizijsko zvezdnico poročiti sama mati ljubljanska županja Vika Potočnik, in to nikjer drugje kot na ljubljanskem Magistratu. Poleg tega si je menda še zamislila, da bi ponjo prišel ženin Aleš Musar kar na konju, in to na Magistrat. V županjinem protokolu so obupano vili roke, poptevejevci pa so se jim privoščljivo muzali, češ, vidite, kako je to, če imaš opravke z Natašo Pirc. Ko pa so se stvari s protokolom začele zaostrovati, je Pirčeva takoj poskrbela, da je imela rezervno varianto. Menda se je dogovorila s kamniškim županom in svojim nekdanjim televizijskim kolegom Tonetom Smolnikarjem, da bi jo v primeru dokončne odpovedi Potočnikove poročil on. Je sicer samo kamniški župan, toda vendarle župan, to pa je Nataši Pirc očitno edino imponiralo.
Kljub vsemu je Nataši Pirc z uslužbenkami županjinega protokola vendarle uspelo najti kompromis. Poročila ju je županja Vika Potočnik, ni ji bilo treba iti gor na Ljubljanski grad kot navadni smrtnici, toda Aleš Musar vseeno ni mogel prijahati na konju, temveč je po Natašo prikorakal peš. Kmalu po poroki je zanosila, veselo novičko pa so hitro izvedeli domala vsi mediji, čeprav naj bi jo prvič javno oznanila v uredništvu pasje revije Lord. Zakaj prav tam, ni vedel nihče. Toda kasneje je prišlo do spontanega splava. Takrat pa se je nenadoma razjezila na nekatere časopise, kaj zdaj sprašujejo o splavu. Toda to je bilo logično, saj jih je zanimalo, kaj je z nosečnostjo, ki jo je nedavno tega tako glasno razbobnala.
Dobro obveščeni so pripovedovali, da ko je zanosila v drugo, si je menda najprej dopovedovala, da bo pred časopisi molčala, dokler ne bo z nosečnostjo vse v redu. Toda ni zdržala dolgo, kaj kmalu je svojo drugo nosečnost razbobnala po celi Sloveniji, kasneje pa se ji je po mnenju njenih kolegov s Pop TV menda popolnoma utrgalo. S Pop TV je ure in ure telefonarila v posamezna uredništva in jim sporočala domala vse podrobnosti svoje nosečnosti. Kje je bila danes, kam gre jutri, kaj in kje bo kupovala za dojenčka in podobne očarljive zanimivosti bodoče mamice. Zato je kmalu postala tarča vsesplošnega posmeha. Ko jo je njen kolega Matjaž Tanko premagal na Jonasovem kvizu Lepo je biti milijonar v igri hitri prsti, so ljudje komentirali, da je to razumljivo, saj če bi bila Nataša Pirc količkaj spretna s prsti, zdaj ne bi bila noseča. Ko je njen Aleš Musar pred nedavnim dobil službo v ljubljanski finančni družbi Aktiva kot vodja projekta rizičnih naložb, so nekateri pripominjali, da je to zanj zares prava zadolžitev, saj naj bi bilo že samo skupno življenje z Natašo Pirc dovolj rizična naložba.
Vrhunec njenih - na trenutke že povsem neokusnih - odnosov z javnostmi pa je bilo fotografiranje za Jano med ultrazvokom in njena prošnja gledalcem 24 ur, naj držijo pesti, da bo porod uspel. Boštjan Lajovic je ob neki priložnosti kasneje baje izjavil, da on tega kot urednik Pirčevi ne bi nikoli dopustil, toda v tistem času so na Pop TV že imeli druge skrbi. Menda je zares obstajala realna bojazen, da bi utegnila Pirčeva zahtevati malodane še neposredni prenos iz ljubljanske porodnišnice, zato so se pred njo po hodnikih in pisarnah panično skrivali. Toda že takoj prvi dan po porodu je klicala na Pop TV, češ, "kje ste in zakaj vas še ni", ter zahtevala, naj v porodnišnico pride celotna ekipa iz maske. Na prvih televizijskih posnetkih je mlada mamica pač hotela biti prvovrstno naličena.
Ko je televizijska ekipa Pop TV zapustila poslopje ljubljanske porodnišnice, so prišli na vrsto časopisi in revije, sinček Maks Musar pa je postal drugi najbolj slikani dojenček v novejši zgodovini slovenskega žurnalizma, takoj za Kristjanom Zamanom in daleč daleč pred Fedjo Kučanom. Kučanova hčerka Ana je pač kljub diplomi iz arhitekture za Natašo Pirc in Heleno Blagne Zaman v odnosih z javnostmi skorajda popolna diletantka.
Zanimivo je, da akcija Nataše Pirc zbiranja prostovoljnih prispevkov za nakup novih naprav za ultrazvok v ljubljanski porodnišnici med novinarji ni naletela na velik odziv. Mnogim novinarjem se je namreč zdelo zamalo in preveč licemerno, da je Pirčeva to akcijo sprožila šele ob svoji nosečnosti, veliko njenih kolegov na Pop TV pa prav zaradi nje same denarja niso hoteli prispevati.
**********
Domnevno ne ravno fer izsiljevanje portoroških organizatorjev festivala Melodije morja in sonca pa menda doslej ni edini greh televizijske primadone Miše Molk. Že leto dni prej naj bi kot urednica razvedrilno-zabavnega programa sklenila škodljivo pogodbo, na podlagi katere bi morala TV Slovenija podjetju Image Management, ki ga vodi razvpita skrbnica ter "druga mati" manekenk in organizatorka lepotnih tekmovanj Vera Hegeduš, za prenos finalne prireditve lepotnega tekmovanja Supermodel plačati 30 tisoč mark. To je bila menda do takrat in kasneje edina tovrstna pogodba, po kateri naj bi se TV Slovenija obvezala nekemu podjetju plačati v denarju, saj je televizija doslej organizatorjem takšnih in drugačnih prireditev po pravilu ponujala kompenzacijo v obliki oglasnega prostora, ki so ga organizatorji potem prodajali naprej oglaševalcem. Verjetno tudi ni bilo čisto naključje, da je tudi to prireditev vodila Miša Molk skupaj z Jankom Petrovcem. Ker pa zaradi likvidnostnih težav televizija Image Managementu ni mogla izplačati pogodbenega zneska, naj bi Vera Hegeduš Janezu Čadežu grozila s tožbo.
Poleg tega naj bi Miša Molk za vodenje oddaje Res je! poleg svoje redne mesečne plače potegnila še honorar v višini okroglih šest tisoč mark, kljub temu da naj bi to dodatno plačevanje s posebnim dekretom prepovedal že prejšnji generalni direktor RTV Slovenija Žarko Petan. Po njegovem padcu pa naj bi Molkova od Janeza Lombergarja del denarja dobesedno izsilila, zadnja izplačila pa je menda ustavil novoimenovani generalni direktor Janez Čadež, na neposredno pobudo tedanjega odgovornega urednika informativnega programa Lada Ambrožiča. Lado Ambrožič je zaradi teh izplačil Miši Molk popenil, saj je menil, da če lahko on poleg uredniškega dela v okviru svojih osebnih dohodkov vodi tedensko oddajo Intervju, potem naj to enako velja tudi za Mišo Molk.
Janezu Čadežu pa je Ambrožičevo posredovanje prišlo še kako prav, da jo je lahko Miši Molk malce zagodel, saj sta se takrat že pošteno sovražila. Pred časom ga je Miša Molk namreč prosila za kredit za adaptacijo stanovanja, pa ji ga je menda zaradi težke finančne situacije na televiziji takoj zavrnil - kljub temu da je Molkova stanovanje že začela popravljati in beliti. Zaradi tega famoznega beljenja se je kasneje zapletla v javni škandal še z nekim pleskarjem, ki ji je prek nekaterih časopisov očital, da mu beljenja ni hotela plačati.
Kot da je imela Miša Molk tisto poletje leta 1997 zares vsega dovolj, je tik pred odhodom na poletne počitnice na enega izmed grških otokov poskrbela še za en, zares svojevrstni škandal. Kljub temu da je načeljevala kar trem velikim urednikom, Marjanu Lahu, Miranu Ribiču in Igorju Palčiču (uredniku zabavnega programa, ki ga je kasneje, ko jo je ob neki priložnosti pokritiziral, brezkompromisno odstavila in ga degradirala v šefa za nabavo tujih programov), je za čas svoje odsotnosti za namestnico z vsemi pooblastili imenovala kar svojo tajnico!
**********
"Pri nas se dogajajo reči, ki so značilno slovenske. Smo velika, lena podalpska družina, v kateri se med seboj poznamo in živimo v nekakšnem incestu", je nekoč izjavil Delov odgovorni urednik Mitja Meršol. Zato sta bila Igor Palčič in Miran Ribič sila naivna, ko sta mislila, da sta uspešnejša lobista od Miše Molk. Ta namreč ni od včeraj, nasprotno, ženska je za lobiranje sila nadarjena, poleg tega pa je natančno vedela, da mesto vodilnega na področju zabave in razvedrila na TV Slovenija politike ne zanima kaj dosti, saj so si brusili nože za naskok na uredniški prestol Lada Ambrožiča. Zanj se je govorilo, da odloča o volitvah. Nekateri politični analitiki so namreč usodnega mnenja, da tista politična opcija, ki obvladuje stolček odgovornega urednika informativnega in razvedrilnega programa na TV Slovenija, zmaguje na volitvah.
(Se nadaljuje)
Zadnji komentarji

Zadnji komentarji

Viktor hajsinger :

13.8.2022 14:42

Posledice strahovlade so tu... državljani molčijo, strah jih je...
Viktor hajsinger :

13.8.2022 08:51

Tako se "pošteno" kadruje, brez zvez in poznanstev...
slavko pezdir :

7.8.2022 10:35

Očitno je aktualni direktor državne tiskovne agencije STA, Igor Kadunc, nekoliko premalo "naš človek", da bi zanj pri politično tenkočutni ter lojalni sodni veji oblasti zastavila odločilno besedo vplivna nedotakljiva elita "novega razreda" iz politično-kriminalnega podzemlja "vzporedne/globoke/ugrabljene države". To neprijetno dejstvo je najbrž že prej dojel in posvojil tudi sam Kadunc, ki zaradi tega trpkega spoznanja ni nadaljeval samopašno trmoglave družbeno destruktivne uporniške ignorance svojega predhodnika Veselinovića na državni STA, zaradi katerega so skoraj leto dni trpeli socialno negotovost delojemalci na STA in zaradi katerega so levičarski aktivisti v domačih in mednarodnih organizacijah novinarskih profesionalcev populistično ter privoščljivo postavili na medijski "pranger" domnevnega kršenja medijske neodvisnosti in samostojnosti prejšnjo vlado RS.
Hugo Flander :

7.8.2022 10:04

Hahahahaaaaaaaaaaa... Fika je teški gaunar. Kao fse glavešine ga poznajo. Ko pa modela v gugl fpišeš, te pa ga f treferah šiša neki Hugo Flander.... Hahahahaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Da se nea menimo o politkomesari Kocjančići. Jaka muda... hahahahahahahaaaaaaaaahahaaaaaaaaaaaaaa Viktor Hajsinger: Približno 17.800 rez. (0,34 sek.) Hugo Flander: Približno 56.900 rez. (0,33 sek.) Janez Kocijančič: Približno 135.000 rez. (0,62 sek.) ---------------------- "Apprenez que tous flatteur vit aux dépens de celui qui l´écoute” (vedite, da vsak laskavec živi na račun tistega, ki mu laska); Jean de La Fontaine basen o lisici in kosu.
Viktor hajsinger :

7.8.2022 08:37

V dolgih letih sem sodeloval s tisoči poslovnežev po celi ex jugi, po Avstriji, Nemčiji. Ljudje različnih poklicev, različnih značajev in navad. S Kaduncem se nisem srečal. Ne predstavljam si, da bi se moral z njim rokovati. Nisem še srečal tako odurnega človeka. Nekaj podobnega se spomnim iz 60-tih, ko sem se srečeval s Kocjančičem in pozneje Potrčem. Končno jih je dobil po riti.
ivan maček :

4.8.2022 11:29

Pametno. Tudi sam ne grem hitreje kot kamioni. Kolega je že pogruntal da najlaže "nafila" kilometre z mano, ker po avtocesti vozim z nizko porabo. Tempomat, pa za kamioni, z seveda primerno varnostno razdaljo. Problem nastane na izvozu, kjer je omejite 40 Km/h. Tam mu jo vedno "povozim" ker sem prehiter, ha, ha, ha, ha, ...
tomaz ogrin :

4.8.2022 00:30

Šparam z bencinom in vozim 100, včasih za tovornjaki, ki imajo cegel na plinu za okoli 95. Udobno. In sem počasne, me prehitevajo, ki jim ni problem cena bencina.
Jsnko Halb :

3.8.2022 21:52

Godfather Neverjetna podobnost z nekoliko mlajšim princem Albertom je le slučajna, bi pa bilo bolj zanimivo preveriti, kako je z alemovimi vilami v Monte Carlu. Ključ do tega rebusa je pri njegovih komitentih najema ...večina elita iz te kneževine.
ivan maček :

3.8.2022 17:36

Ha, ha, ha, ha, nategovalnica triglav. S to "aplikacijo" ste pa res zmagali. Ko kolega to vklopi, mi pade "mrak na oči". Za nama je kolona, ćefurji in tudi še bolj živahne mehke cure, naju prehitevajo po levi in po desni. V napoto sva sama sebi in vsem ostalim na cesti. Nevarno! Edino kar je dobro, je to, da sva pa varna pred cestnimi razbojniki. Sva najpočasnejša. Ta zadeva še nekako pije vodo edino na avtocesti, pa še tam sva komaj odnesla celo kožo, ker je skoraj prišlo do naleta. Na izvozu je drastična omejitev hitrosti.
Sonja Ličof :

2.8.2022 15:04

Glede na to, da so se v Reporterju obregnili ob družinsko hišo in ne ravno velik bazen Borisa Tomašiča, so podatki o Maksutijevih nepremičninah še toliko bolj zanimivi. Takih primerov je pri nas verjetno še kar nekaj, ampak o njih ne bo nihče poročal, razen Požarja.
Facebook
Twitter
prikaži časovnico