objavi na
pozareport.si
Svet & ljudje

Nedelja, 6. junij 2021 ob 06:00

Pesem Ane Soklič je pot navzgor, pot k upanju, k veselju in sreči. Toda Evropa je izbrala Måneskine
Kaj nam o Evropi pove evrovizijska zmaga Måneskinov, če Måneskini odražajo destrukcijo človeškega bitja in kažejo na njegov logični konec ...
Forum !

Odpri galerijo

Ana Soklič pa je pela v tujem jeziku, v angleščini, ki jo je fonetično docela obvladala. Že njena angleščina je bila performans zase. (foto: Bobo)

"A Ana Soklič ostaja: v tem trenutku je to najboljši izvozni artikel Slovenije, še posebno v luči predsedovanja evropski skupnosti narodov. Tej ne manjka materialnih dobrin, manjka pa ji smisla in upanja. Slovenija lahko prek Sokličeve svetu sporoči memento sočne življenjske radosti, veselja in sreče. Redkokdaj smo imeli takšno priložnost."

Piše: Boštjan M. Turk

Že dolgo ni kdo od dostojanstvenikov Cerkve izrekel misli takšne pomembnosti, kot je tale: "Pesem Ane Soklič je bila preprosto preveč čista in lepa, da bi se znašla na evrovizijski razuzdanosti. Sveti Duh preprosto ni hotel, da se pojavi na sceni, kjer v perje in samo v nekaj trakcev odeto človeško meso poveličuje hudobnega duha in z njim povezane gnusobe, o katerih se človeku naježijo lasje." Bil je to murskosoboški škof Peter Štumpf.

Kaj je v pesmi Ane Soklič takšnega, da nosi v sebi znamenja zgodovinske usodnosti? Da bi to razumeli, ni potrebno iti daleč. Njen konkurent, skupina Måneskin, je zmagal s pesmijo "Tihi in dobri" (https://wiwibloggs.com/2021/03/02/lyrics-zitti-e-buoni-maneskin-italy-eurovision-2021/262605/), katere besedilo je treba prav posebej premisliti. V njem ni sklenjene logike, so nekakšni klicaji, s katerimi naj bi mladina svetu starejših sporočala, da so njihova mentaliteta, logika in morala nekaj, kar je za na smetišče. Iz (kako)foničnega sleda, ki ga je na odru začrtoval Damiano David, namreč ena besedna zveza izstopa pred drugimi: to je "fuori di testa", ki dobesedno pomeni "biti iz ali brez glave"; sodi v nižje registre in označuje nekaj kot: trčen, premaknjen, nor. "Siamo fuori di testa ma diversi da loro" je eno od najpomembnejših sporočil zmagovalnega singla. Trčeni smo, zato se razlikujemo od generacije normalnih, bi se glasil prevod. S tem "Tihi in dobri" neposredno izstopa iz območja razuma, ki je temeljno določilo človeka, predvsem pa kolektiva. Ta se v širšem smislu imenuje civilizacija. Gre za hoteni zdrs na raven živalskosti, kar sporočata tudi naslednji vrstici, ki se v prevodu glasita: "Čohajte se po ja...cih" in "Ljudje se pogovarjajo, ne vem o katerem k…rcu že". Režija je morala tu napraviti cenzuro, a tekst je prvotno vseboval prav te formulacije.

Nepogrešljiva armatura pesmi je besednjak o drogi: mamilom, preprodajalcem in vsem, kar z njimi povezujemo, je posvečena silovita pozornost. Melodična konstrukcija tudi ne more brez misli na cigaretni čik in na serije nekakšnih koordiniranih nesmislov, ki jih najbrž razumejo samo avtorji in izvajalci, ki pa so ena in ista oseba: orkester Måneskin. Pesem tudi izrecno pove, da "v moji hiši ni Boga".

Človek ne razume, kakšni motivi so vodili glasovalni aparat Evrovizije, da je takšen skupek organiziranega ropota in tuljenja po odru nagradil s prvim mestom. Da bi to razumeli, moramo iti širše, do stvari, ki z omenjenim rompompomom nimajo nobenega stika. Ko bomo odstrli zastor in spoznali, da je bilo nagrajeno prav ideološko sporočilo, to je politika, bomo šele razumeli, kakšno krivico so storili drugim nastopajočim. Tedaj se nam bo tudi razkrilo, zakaj pesem Ane Soklič ni mogla v finale.

Šlager odraža splošno tendenco lomljenja vseh in vsega, kakršna Evropo (in razviti svet) pohablja že nekaj desetletij, intenzivno pa od nastopa 21. stoletja sem. Gre za demontažo temeljnih zavetij človeka, spola, družine, umetnosti, lepega ter Boga v zadnji instanci. Stvar sploh ni originalna: sestavine rock glasbe so od Rolling Stonesov ter Pink Floydov naprej predstavljale eno od najmočnejših destrukcij kulture zahoda. Pink Floydi, na primer, so začeli z uvajanjem psihedeličnih faz v glasbeno ustvarjanje, pravzaprav so bili v šovu te vrste prvaki. Upor zoper moralo je postal bistveno opravilo. Kompilacije rokovskih glasbenikov so se hote odpirale imperiju zla. "Zlodej stari", kot ga imenujejo Brižinski spomeniki, je namreč naš "zoprnik" (Prav tam). Naredil bo vse, da bi človeku škodil, četudi bo ta mislil, kako mu hoče le dobro. Ko bo ostal brez vsega, se bo šele zavedel, kako se je opekel. A tedaj bo prepozno, razumimo to prispodobo v vseh smislih. Razbiti in onesposobiti vse, kar prestavlja parametre človekove sreče, je bil tako temeljni projekt revolucionarnih sil, ki so si od leta 1968 naprej prizadevale zrušiti zahod. Rock glasba je pomenila enega najmočnejših in najučinkovitejših orožij v spopadu s starim svetom. Rock je bil kot nekakšen big bang, prvotni pok, iz katerega se je porodilo vesolje: dogodek je danes še vedno navzoč po tako imenovanem kozmičnem sevanju. Floydi so se še posebno zaleteli v šolski sistem, pač zato, ker se v njem otroci "nepovratno" vzgajajo za civilizacijo. V svet so poslali pesem Another brick in the wall ("Naslednja opeka v zidu"), katere znani refren: "Hey, teachers, live those kids alone!" ("Učitelji, pustite te otroke pri miru!") je zatresel izobraževalni sistem po celotnem svetu, saj ga je predstavil kot obliko represije odraslih nad mladino. Šola je postala zapor: lekcija, ki jo prenekateri nadobudnež s problemi pri naprezanju za učenostjo še kako rad sliši.

"Big bang", veliki pok je mogoče videti še danes, neposredno. Če televizor prejšnjih generacij (tisti škatlaste oblike) ni bil nastavljen na katerega od programov, je sikajoče brnel, po zaslonu pa so švigale naelektrene črno-bele lise. Nekaj podobnega, spet in spet ponovljeni primarni dogodek destrukcije, s kakršno je začel rock, smo imeli ob letošnji Evroviziji priložnost gledati v predstavi telovadcev, baletnikov in odrskih skakalcev, ki slišijo na ime Måneskin. A to je bil samo trzljaj prvotnega dogodka, kakršnega so v šestdesetih in sedemdesetih letih uprizarjali njihovi vzorniki. Kot bi namesto filma na televiziji gledal in poslušal brenčanje črno-belih lis. Nevzdržen kič.

Zadnji zastor izvirnosti popevke "Tihi in dobri" pa pade, če si pogledamo Rolling Stonesovo kultno pesem "The sympathy for the Devil", kot jo uprizarja Mick Jagger (https://www.youtube.com/watch?v=Jwtyn-L-2gQ). Vidimo, da je bila v sedemdesetih letih feminizacija moških že na krepko na delu: preseneča to, da sta garderoba nastopajočih in splošni dekor presenetljivo podobna temu, kar smo videli v letošnjem finalu. Razlika je le ta, da je bilo čaščenje očeta zla v sedemdesetih rezervirano za eksperimente na obrobju družbe, danes pa to prek Evrovizije očitno postaja prva norma sveta. Zanimivo bo spremljati nadaljevanje.

S tem smo tudi pojasnili, da letošnje prvo mesto na Evroviziji ni pripadlo zmagovalcu zaradi njegovih pevskih kvalitet. Štelo je sporočilo, ki se docela ujame s sedanjim trendom v svetu. In to je bilo treba poslati v svet: kot njihov brat (ali sestra) v obupu Conchita Wurst (zmagovalka Evrovizije 2014) so tudi Måneskin namreč vrhunsko usposobljeni za razbijanje civilizacije. Čisto na samem začetku Biblije piše: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril." Logika je jasna: moški in ženska sta gradnika družine, ta je gradnik konkretne družbe: ta, preslikana skozi izkušnjo stoletij, gradnik civilizacije. Če bomo hoteli torej uničiti civilizacijo, bomo morali spodnesti njen temeljni del, razliko med moškim in ženskim spolom. Z izjemo pevke Victorije so ostali člani zasedbe sicer (še) moški, a v prehodu, tranziciji k ženskemu spolu oziroma spolni nedoločljivosti, kar je zadnji cilj najbolj popularne bruseljske agende: LGTBQI. Tudi s tega stališča so kič, ker je to pred njimi promovirala že Conchita Wurst, Klobasa na kratko, po domače.
Razbijanju družbene in spolne normativnosti se pridružuje še en element, ki ga je zgodnji rock uveljavljal kot posebno prvino novih časov. To so mamila.

Posnetek iz čakanja na rezultate namreč jasno kaže, da je Damiano David segel po kokainu. Govoriti pri tako specifični kretnji, da gre za pobiranje črepinj, je pač preveč prozorno. Kot tudi negativni test, ki je prišel skoraj dan po tem, ko naj bi bil kokain v resnici zaužit. A če stvar pogledamo iz drugega zornega kota, namreč, da je bilo to dogovorjeno z režijo, postane smiselna: kot pri vprašanju zavračanja staršev, avtoritete, družbenih norm, spola je tudi tu v ospredju pomikanje meje še bolj proti koncu, proti niču. In tu je bistveno sporočilo Måneskinov: ko uničiš vse, kar tvori konstitutivne parametre družbe, uničiš civilizacijo. Tedaj pred teboj ni nobenega smisla več, ničesar, za kar bi v resnici živel. Postal si pravi padli angel, vzornik tistega, ki te je tako čudovito potegnil za nos. Omenjen je v prvem stavku, ki ga je formuliral Peter Štumpf. In si potem izpolnil pogoje za celovito osebno katastrofo.

Ampak prav to je treba reklamirati: Gre za nove vrednote, ki se danes v Evropi uveljavljajo najmočneje prav prek tistega, ki bi nas moral prvi ščititi pred njimi. Govorimo o bruseljski birokraciji, ki je v svojem zavzemanju za LGTBQI, multikulturalizem, stopnjevane migracije in v antikrščanski obsedenosti najvišji distributer te norosti, ter o medijskih kastah, ki so megafon teh trčenosti.

"Nove vrednote" je pri nas suvereno povzel medijski mainstream, ne da bi se sploh zavedal, kakšno zgodbo pripoveduje. V rubriki Moški svet (24ur.com) smo lahko o glavni pevki Victoriji Angelis prebrali: "V intervjuju za Elle je Victoria priznala, da sovraži stereotipe in da je bila že kot otrok drugačna, saj ni počela stvari, ki naj bi jih počeli otroci oz. kasneje deklice/dekleta. 'Rada sem skejtala, imela kratke lase in se oblačila kot fant. Nisem nosila krila, ne, ker mi to ne bi bilo všeč, ampak da sem lahko bila jaz. Rock glasba mi je dala to svobodo.'" Viktorija je dobila svobodo, že. Ampak svobodo za kaj in kakšno svobodo? Tega se danes sploh ne sprašuje več: "Priznala je tudi, da je imela v najstniških letih črno obdobje, ko ni hotela zapustiti hiše in je imela napade panike. Zaradi osebnih težav je izgubila eno leto šolanja, a je s pomočjo družine, prijateljev in terapevtov sestavila nazaj svojo raztreščeno dušo in osebnost." Koliko se je sestavila nazaj, smo videli na Evroviziji. Malo ali nič.

In tu smo pri bistvu problema. Za to gre. Odklapljanje od parametrov normalnosti gre z roko v roki s tem, da ljudje postajajo vse bolj prepojeni z grozo, depresivni in na splošno nesrečni. Rock je ena od komponent, ki so na Zahodu naredile ljudi turobne. Patrick Buisson, renomirani analitik potrošniške družbe, je nedavno predstavil sklop javnomnenjskih raziskav, iz katerih sledi, da je večina ljudi (konkretno v Franciji) nezadovoljna s samim seboj ter pesimistična glede prihodnosti. Nič nenavadnega, če institucije oblasti, zabave in medijev ves čas trobentajo o tem, da je biti depresiven, nor ali na smrt prestrašen v modi. V Franciji, ki je bila do nedavnega ena od glavnih promotoric evropske civilizacije, je le-ta v razsulu: ljudje so ostali brez tistega, kar edino naredi življenje polno in srečno. Ostali so brez smisla. Skupaj z drugimi gradniki civilizacije se je sesul tudi on. Zato ne preseneča, da v tej deželi na leto prodajo 65 milijonov tablet za urejanje razpoloženja (psihotropnih medikamentov): v to številko gredo pomirjevala, antidepresivi, uspavala in drugo. Omenimo samo, da ima Francija prav toliko prebivalcev, kolikor arcnij dajo multinacionalke v tej deželi med ljudi. Zanimiva korelacija.
Čisto objektivna ugotovitev na tej stopnji je, da se zahodni svet namenoma vodi k uničenju; da je to projekt, ki ni od včeraj, in da prizadeva vse večje število ljudi. A od tega se da dobro služiti. Nič novega: od človeške nesreče se je namreč dalo vedno profitirati. To danes počnejo farmacevtska in druge industrije, ki omogočajo substitucijo, nadomestitev smisla. Bolj je človek namreč nesrečen, več tablet potrebuje, bolj je kompulziven, raje kupuje. Gradi materialni svet potrošništva, za katerega upa, da mu bo nadomestil praznino, ki v njem postaja vse večja. A je upanje prazno: človeka ne more osrečiti nič razen njega samega in poti, ki k sreči vodi. Noben milijon, nobena turistična agencija, noben razvrat, noben kripto žeton mu ne more dati tega, kar bi mu vrnilo prvotno popolnost.

In v to protislovje vstopa pesem Ane Soklič. Po svoji vsebini je namreč demontaža vseh gornjih traparij, vključno s tisto, ki se v obliki poceni kiča predstavlja pod "tvrdko" Måneskin. Zadržimo se najprej pri dveh zunanjih elementih. Ana Soklič je utelešenje popolne normalnosti, kot so Måneskin utelešenje jedrne patologije. Kot ženska je izredno opazna, predstavlja tako rekoč kanon lepote, ki se je oblikovala v zahodni civilizaciji. Vse v njenem nastopu je odražalo najvišjo stopnjo civilizacijske norme, tega, kar smo od ljudi (pevk) v tako izpostavljenih legah navajeni pričakovati. In drugo: Måneskini so peli v svojem maternem jeziku, ki so ga hkrati popačili do stopnje, da celo marsikateri Italijan ni vsega razumel. Res dosežek. Ana Soklič pa je pela v tujem jeziku, v angleščini, ki jo je fonetično docela obvladala. Že njena angleščina je bila performans zase.

A najbolj se je vtisnila v spomin po pesmi sami. Dovolimo si zanimivo teološko primerjavo. Prvotni greh prastaršev v edenskem vrtu je človeštvo nepovratno zaznamoval. Pahnil ga je v smrt in v nesrečo. Smo dediči prvotnega dogodka, v nas je kot vesoljsko sevanje na praznem zaslonu. To razumemo v simboličnem smislu, namreč, da je človek vsak trenutek pred dvema alternativama: ali bo (zase) naredil nekaj dobrega ali slabega. V pesmi z naslovom Amen Ana Soklič ogovarja otroka, ki čuti zlo sveta. Govori neposredno o tem, da so ga nebesa izvrgla in da je izgubil milost. V bistvu gre tu za najbolj komplicirana poglavja teološke filozofije, ki na osnovi pojma milost deli katolištvo od protestantizma, predvsem pa krščanstvo od drugih religij. Duhovna podlaga pesmi je prav ta. Kako je Sokličevi, ki se s tem gotovo ne ukvarja, uspelo podoživeti prvotni položaj človeka, ujetega v gornje dileme, je vprašanje zase. A vseeno: če Måneskini odražajo destrukcijo človeškega bitja in kažejo na njegov logični konec, je pot Sokličeve pot navzgor, pot k upanju, k veselju in sreči. Človek (otrok) se vedno lahko odloči pravilno in si vrne prvotno harmonijo. O vsem tem je prepevala pred evrovizijsko žirijo (in publiko), ki iz zgoraj navedenih razlogov njene pesmi ni mogla (smela) pripoznati.

Toda Ana Soklič ostaja: v tem trenutku je to najboljši izvozni artikel Slovenije, še posebno v luči predsedovanja evropski skupnosti narodov. Tej ne manjka materialnih dobrin, manjka pa ji smisla in upanja. Slovenija lahko prek Sokličeve svetu sporoči memento sočne življenjske radosti, veselja in sreče. Redkokdaj smo imeli takšno priložnost.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Boštjan M Turk

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Pesem Ane Soklič je pot navzgor, pot k upanju, k veselju in sreči. Toda Evropa je izbrala Måneskine