Dva prevaranta. Nista edina. Na žalost jih je preveč, kljub temu, da je obvc, ki jih zavajata toliko, da lahko na njihov račun lepo živita.Max se je moti, ali lagal? Boj verjetno je, da je lagal. In vsi ki ga posnemajo in povzemajo njegove misli so lažnjivci. Lažnjivci pa lahkoovce le srotijo, ne morejo pa jih nahraniti.

Sledite toku denarja, pa bo kmalu jasno, da je tudi marksizem zelo donosen sistem.........vendar samo za izbrance. Zato tudi naši komunisti in potomci, ter ponosni nasledniki, še vedno prisegajo nanj. Butast narod pa jim to omogoča.

Obstaja kakšen "eksorcizem" za izganje rdečemiselne obsedenosti satanove sladkobne govorice o ustvarjanju rdečega raja na zemlji.

Nazaj ni poti.

@ Ivan Maček...Nekateri imajo še vedno težave z titom. Alo, ta je že v krtovi deželi, pravzaprav v nebesih, saj tam sem ga nazadnje videl. Tam si lahko videl nekega ponesrečenega klona. Pridi "u ljubljanu" na izlet.Najbolje ob kakšnem dnevu maškar,ki je tukaj vsak petek. Mogoče te povabijo v pisarno kakšne policijske postaje,mogoče v kakšno garažoJa,pa tudi majico z njegovo sliko lahko dobiš,tudi s pivom mu lahko nazdraviš.Vsekakor,on je večen,samo "ovaj,kako,da kažem "ne zna več ponavljati.

Še pomnite, tovariši. Samoupravljanje s temelji marskizma ali STM, eden glavnih šolskih predmetov na gimnazijah, srednjih šolah, osnovnih šolah. TOZD-i, POZD-i, SOZD-i, socializem kot svetovni proces in podobne bedarije. Predmet, ki ga ni razumel nihče, na koncu pa je vsak dobil 5. Zakaj? Ker tud ta stara politkomisarka, ki je to predavala ni imela pojma o čem govori. Čista latovščina. Kriza kapitalizma ni kapitalizem, ampak vsiljevanje socialističnih budalaštin, ki jih prodajata ta dva pametuna in njima podobni nateguni. Ja, seveda, za rajo 'rajski' socializem, zase pa kapitalistične dobrote. Že videno neštetokrat.

Ko je Engels ob neki priliki obiskal Marksa v njegovem družinskem stanovanju v Parizu, je po obisku dejal, da tako zanemarjenega brloga še ni videl.

Frane Praprotnik, hvala za prijazne besede. Jaz sem to celotno obdobje okusil na lastni koži, večkrat lačen kot sit. Še v gimnaziji sem pozimi nosil kratke hlače z debelimi nogavicami na ženski pas. Šele pri 15 sem dobil prve dolge, predelane iz starih očetovih.. Ne zamerim, da ni bilo kave, goriva, mesa, tej bandi zamerim, da ni bilo skret papirja, pint, pralnega praška, ceta... Rdeče golazen pa je bila oskrbovana iz Snežnika, redno, z vsem. Bankrot države sem doživljal v poslu. Nisi mogel kupiti nobenih repro materialov. Industrija je stala. Izvoz za vsako ceno. Podjetja so se prostituirala, prodajala pod cene za usrane marke. AERO Celje je plačeval 300% šticungo ob nakupu DEM, da je lahko životaril... Ampak, ta banda komunistična ni imela dovolj. Hoteli so dokazati kaj je TITO, še po smrti. Preimenovali so mesta po jugi. Lukatovo Velenje je postalo "Titovo Velenje", in pošta je vračala pošiljke, če si napisal le Velenje. Da, prasci so vpili po Titu - Tito in nas uničevali naprej, dokler nas niso uničili In slovenski komunisti so hoteli še naprej živeti v tej vukojebini. Plebiscit jih je streznil, a le za kratek čas. Ne prenesejo, da jih je narod zbrcal. Da, da, potem pa se usraneti razpisujejo kako jim je sedaj težko, s polno ritjo vsega.

Bolj ko se Rojc razpisuje, več neumnosti proizvede! Saj je logično!

Spoštovani g.Viktor, res je....Jugoslavija je, ko je zunanji dolg leta 1983 narasel na 20 milijard dolarjev, kar je pomenilo 250% takratnega BDP, razglasila bankrot, ni bila več sposobna odplačevati kreditov, niti obresti ne več.....Tega podložnemu plebsu takrat sicer niso zaupali, še naprej so nas futrali z demagogijo socialistične utopije, inflacija pa je rasla v nebo.......Res, to so bili časi...danes pa je naša mala državica zapufana za pribl. 78% višine BDP, pa se komunisti oz. vsa leva provenienca postavljajo na glavo, češ, kako je nesposobna je vlada in, da bodo še vnuki plačevali kredite....Nič pa o tem, da zaradi visokih bonitetnih ocen, kar je posledica trdnega gospodarstva "nesposobne" vlade in visoke rasti BDP, kar mimogrede zmanjšuje tudi odstotek zadolženosti v primerjavi z BDP, kredite lahko najemamo po negativni obrestni meri......Ona gospa, ki jo je parlament EU dal na čevelj, pa na "jumbo" plakatih, vesoljni Sloveniji razglaša, da je ona "rešiteljica" države pred bankrotom in pred "trojko" seveda.....ona, ki nas je na ukaz "deep state" v enem letu 2013/2014 zadolžila za 10 milijard eur, po obrestni meri 7%....ona je zadnja, ki lahko to očita...."njene" dolgove z visoko obr. mero, odplačujemo tudi s temi , novimi krediti, ja vsi krediti so šli za banksterje........Kaj pa ona milijarda eur podrejenih obveznic....tudi, to bomo še vsi plačevali, prej ali slej.....Stokrat ponovljena laž....nekaj se bo plebsa že prijelo.......Pa še nekaj me zanima, odkod mali obskurni strančici s par deset člani, ki so jo polna usta demokracije in nosi ime po oni gospe.....kult osebnosti pa to..., ja, odkod ji novci za EPP, ki resda ni poceni?......Sprašujem za prijatelja....itaq

Da plačaš 11 € in si ogledaš komikapitalista ki si nekontrolirano briše smrkelj v zamaščeno majico, mora biti nekaj hudo narobe s teboj, razen če raziskuješ stare marxistične zablode.

Žal, mnogi privilegiranci iz propadlega zločinskega režima ne morejo dojeti, da je prišel "nov dan" V 30 letih so komunisti večkrat prevarali in izigrali volivce, "ukradli volitve", ustvarjali nove obraze, uvajali etiko in moralo v politiko, sami pa goljufali pri potnih stroških. Ko so s ponovno prevaro prišli do oblasti, so obupali kot nedorasli. Nehajte se sprdavati.

Borut Rojc, zaKaj poveličuješ Hitlerja in se sramuješ ter ignoriraš Tita? Tudi Tito bi pobil veliko več ljudi, če bi imel na razpolago toliko človeškega mterala kot ga je imel Hitler, da o komunistoma Maou in Stalinu ne govorimo. Je pa treba piznati komunizmu, da ljudi materialno, intelektualno in socialno ne razvaja.

Za tiste, ki so prepričani, da se je življenje začel z boljševistično revolucijo in zločinsko KPJ pod vodstvom tita, naj preberejo in se malo umirijo. "Partizanska stran ima na vesti usmrtitev več kot 15.000 Slovencev, od tega večine brez sodnega postopka in po končani vojni. Poleg tega pa še preganjanje nemške in italijanske manjšine, revolucionarne zaplembe premoženja in gonjo proti cerkvi in političnim nasprotnikom, notranje partijske čistke. Vse to so bili zločini, ki stopajo ob bok nacističnim. "Taka primerjalna viktimološka razmerja lahko postavimo tudi med fašizmom in komunizmom. Italijanski fašisti so zagrešili številne zločine nad Slovenci na Primorskem že pred drugo svetovno vojno, z domov so pregnali na tisoče ljudi. Še večje zločine so zagrešili po okupaciji v Ljubljanski pokrajini. Kot talce in v koncentracijskih taboriščih so pobili več tisoč ljudi. Partizanski maščevalni bes je na Tržaškem in Goriškem po drugi svetovni vojni umoril okoli 1.500 oseb. Komunistična partija kot samooklicana avantgarda delavskega razreda, ki se je v svojih nasilnih metodah za pridobitev oblasti zgledovala pri svoji dolgoletni vzornici boljševistični Sovjetski zvezi, je že v teku druge svetovne vojne izrabila nastali položaj in oborožen upor proti okupatorju povezala s svojimi revolucionarnimi nameni. Pri tem je bila državljanska vojna neizogibna, z njo pa tudi nepomirljiva in neprizanesljiva ideološka izključljivost. S prevzemom oblasti – to je z zlitjem partije in države, ki so jo komunisti imeli za organ prisile s policijo, vojsko in sodstvom – je komunistična partija po vojni nadaljevala z razdvajanjem ljudi in razlikovanjem med prijatelji in sovražniki. Kot gibanje zunaj strankarskega sistema in proti strankarskemu sistemu v celoti (od leta 1952 se je začela Komunistična partija imenovati Zveza komunistov) je skušala sicer podtakniti videt demokratičnosti politične skupnosti v obliki množičnih organizacij, ki so delovala sprva v okviru ljudske fronte in nato od leta 1953 v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva (obe sta imeli za temeljno vodilo program komunistov), hkrati pa je želela z nenehnim odkrivanjem sovražnika poenotiti družbeno, politično, kulturno in versko stvarnost. Nastalo je relativno stalno in trajno obsedno stanje z dvojnim obrazom: z državljanskim za prijatelje tistih, ki so bili na oblasti, in z obrazom državljanske vojne za tiste, ki jih je oblast imela za svoje sovražnike." "Komunistična partija oziroma Zveza komunistov je bila številčno skromna (leta 1945 je 8.500 članov predstavljalo v Sloveniji okoli 0,6% prebivalcev, leta 1982 pa 126.437 članov okoli 6,7% prebivalcev), zato je morala za dosego svojih javno izraženih ciljev (to je v etapah prek različnih oblik diktature proletariata doseči t.i. »asociacijo svobodnih proizvajalcev«) delovati v veliki meri tajno." Že pred koncem druge svetovne vojne je ustanovila tajno politično policijo, ki je po vojni pod različnimi imeni – popularno se je zanjo uveljavilo ime Udba (izraz je izpeljan iz srbske kratice) – predstavljala njeno udarno pest. Tako kot se je odločil oblastni vrh, tako je ravnala Udba, ki se je s premislekom režima razvila v strukturiran in obsežen organizem zla (s svojimi lovkami tudi v Trstu, Italiji in Avstriji). Sovražnika revolucije, bodisi pravega ali namišljenega (obojih ni smelo nikoli zmanjkati), je morala izbrati tako, da je njegova odstranitev izzvala karseda veliko mero strahu med določenim slojem prebivalstva ali celotnim prebivalstvom. Njeno delovanje se je izražalo v obliki aretacij, zasliševanj in mučenj v njenih posebnih zaporih, likvidacij, ustanavljanj koncentracijskih taborišč, v skrbi za neprehodnost meje, v preseljevanjih ljudi na posebna zaprta območja, v izgonu in pregonu tujerodnega prebivalstva, v organiziranju prisilnega dela, v delovanju cenzure, v nadzoru volitev, v skrbi za namestitev režimu naklonjenih ljudi na ključna delovna mesta v upravi, gospodarstvu, šolstvu, na univerzi in istočasno v izločanju režimu nenaklonjenih ljudi iz teh in drugih ustanov, v nadzorovanju in pripravah ter izpeljavi političnih procesov itd. Delovanje Udbe, ki je omogočilo nadzor nad javnimi institucijami in v veliki meri tudi nadzor nad zasebnim življenjem posameznikov, je pri ljudeh ustvarjalo upravičen občutek o njeni vsemogočnosti in vseprisotnosti. To je pomenilo ukinitev vsakršnega svobodnega izražanja mišljenja in popolno uveljavitev totalitarnega režima." Medtem ko je Udba utrjevala pot v izmišljeni družbeni red z »jezikom« bojevnikov (vojakov revolucije) in je gospodarska politična usmeritev prekrila izkoriščanje cenene delovne sile s poudarjenim čaščenjem fizičnega dela, si je velik del nove politične elite delil plen po načelu vojnega prava oziroma prava zmagovalcev. Po načelu pomembnosti v oblastni hierarhiji so si novi oblastniki razdelili vile in stanovanja prejšnje družbene elite, si jih opremili z njihovim pohištvom, slikami, porcelanom, knjigami ter si v novi zunanji socialistični obliki prisvojili vse privilegije prejšnje elite." "Potrdilo ministra za prosveto Jožeta Potrča, da je od Federalnega zbirnega centra prevzel naropano stilno pohištvo in umetnine. S strategijo nenehne laži so dovčerajšnji revolucionarji ter kasnejši aparatčiki in karieristi – zavarovani s svojo tajno politično policijo – ustvarjali lažni socializem. S tajnim in nasilnim delovanjem Udbe ter z vzpostavitvijo monopolne oblasti, ki ni dopuščala nikakršne delitve med posameznimi vejami državne oblasti, pa si je režim zagotovil možnost, da je izvajal teror tudi javno. Iz maščevanja in z namenom doseči popolno podrejenost ljudi je bilo poleg skrivnih množičnih pobojev političnih nasprotnikov neposredno po vojni »uprizorjeno« v naslednjem desetletju in pol veliko število sodnih procesov, ki so se – podprti z ustrezno propagando proti t.i. razrednim sovražnikom – končali pogosto z zaplembo premoženja, smrtno obsodbo ali dolgoletno zaporno kaznijo (kasneje so postali procesi redkejši, vendar je bilo skupno na njih obravnavanih do 25.000 ljudi). Na ideološko istosmernost je oblast skušala vplivati tudi z omejevanjem prihoda tujcev, s prepovedjo uvoza tujega in emigrantskega tiska, tiskanja določenih knjig in revij, izvajanja določene vrste glasbe (jazz…), uprizarjanja gledaliških predstav, ukinitvijo določenih praznikov (božič), s preimenovanjem okoli petstotih krajev, ki so imeli nemško obliko ali ime po krščanskem svetniku, z ukinitvijo klasične gimnazije, s prepovedjo porok s tujci brez dovoljenja ministrstva za pravosodje itd. S prevzemom nadzora javnega življenja pa je režim stremel, da prevzame tudi popoln nadzor nad celotnim gospodarstvom. S temeljitimi reformami je spremenil ekonomski značaj lastnine in omejil zasebno lastnino na nevaren minimum." "Po večletnem represivnem eksperimentiranju na kmečkem prebivalstvu (predpisovanje količine pridelka, obvezna oddaja in odkup pridelka, kolektivizacija in zadružništvo) so leta 1953 maksimirali zemljiško posest (10 ha orne zemlje) in s tem onemogočili, da bi kmečko prebivalstvo postalo socialno trden in premožen sloj prebivalstva. Na področju neagrarnega gospodarstva pa so nove lastninske in socialne razmere ustvarili z nacionalizacijami, s katerimi so prišle vse zasebne gospodarske dejavnosti v državno oziroma v t.i. družbeno lastnino. Nacionalizacije (neposredno po vojni je bila najprej t.i. patriotična nacionalizacija, nato pa so ji sledile v letih 1946-48, 1948-50, 1958-63) so bile vedno pripravljene v strogi tajnosti in so jih začeli izvajati takoj po sprejemu zakona, kar je vedno povzročalo med ljudmi negotovost in strah. Po osemnajstih letih nenehnih prisilnih stanj so se učinki totalitarizma, ki ga lahko poimenujemo tudi kot državni terorizem, kazali ne samo v spremenjenih lastninskih razmerjih in razmerah, razslojenosti podeželja in večji prebivalstveni rasti mest, ampak tudi na povsem psihični ravni prebivalstva. Strah se je kot stalnica zalezel v vse sloje prebivalstva. Tudi v vrste oblastne hierarhije in to še zlasti potem, ko je prišlo v partiji večkrat do notranjih obračunov. Povsem jasno se je pokazalo, da je partija z ukinitvijo svobode mišljenja drugim ukinila svobodo mišljenja tudi sama sebi. Razlika med tistimi, ki so bili na oblasti, in tistimi, ki so bili obvladovani, je bila v tem, da so bili prvi preplašeni, drugi pa ustrahovani. Obdobje ekstremnih in raznovrstnih oblik državnega nasilja ni ponudilo nobene zadovoljive rešitve, ki bi zagotavljala državi gospodarsko uspešnost. Iskanje ideološkim izhodiščem ustreznega in uspešnega družbenega modela, ki bi presegel tudi naraščanje mednacionalne napetosti, je po večkratnih spremembah ustave dalo novo ustavo leta 1974. Toda komunisti niso v zvezi z njo naredili nobenih odstopanj glede udeležbe drugih pri oblasti. Celo nasprotno. Možnosti so dejansko še bolj zaprli in si v ustavi zagotovili izključno in odločilno mesto pri vodenju utopičnega družbenega projekta ter to mesto še dodatno zavarovali z ustavi prilagojeno zakonodajo. S svojim nikomur odgovornim in trdno zavarovanim položajem se je še potrdila zavezanost Zveze komunistov totalitarizmu. Nekaj časa je ta njena dejanska težnja k idealu zaustavljene družbe izgledala še prepričljiva, ko se je zdelo, da je njen nov ekonomski koncept uspešen in dinamičen. Vendar, ko je leta 1980 umrl nesporni vodja Josip Broz-Tito, so začeli prihajati računi. Dolgove, na katerih je počivala »ekonomska uspešnost« v sedemdesetih letih (leta 1971 so znašali dolgovi Jugoslavije 2,7 milijarde dolarjev, leta 1980 pa 18 milijard dolarjev), je bilo treba začeti plačevati, dotok tujega kapitala pa je začel hitro presihati. Kult karizmatičnega voditelja se je začel razkrajati, gospodarstvo je začelo hirati (leta 1983 je bila inflacija 60-, leta 1990 pa 2500-odstotna), primanjkovati je začelo živil, vsakdanjih potrebščin in bencina, vse pogostejše »prekinitve dela« so začele postajati »štrajki«, socialni negotovosti so se priključili še nacionalni nemiri, vedno večje so bile zahteve so svobodi govora in tiska. Partijske sile so se začele močneje prerazporejati v okvire nacionalnih (republiških) gospodarstev, samo vladanje v državi in v republikah, ki je po potrebi potekalo s tajnimi navodili oziroma ustnimi dogovori v ozkih krogih republiških in zveznih organov, pa so morale sedaj, ko je prihajalo predvsem do gospodarskega razkroja, urediti še tajno zakonodajo. Nastal je nadvse absurden položaj dvojnih uredb in zakonodaje, s katerimi si je oblast odobrila tudi še nova pooblastila za uvedbo represivnih ukrepov. Nekakšen »ilegalni legitimizem«, značilen za diktature in totalitarne države, je v osemdesetih letih še dodatno zanikoval državo kot pravno urejeno »res publico«. Totalitarizem, ki je imel v različnih časih petinštiridesetletnega obdobja zelo ostre in tudi milejše oblike, je bil ob svojem koncu v Sloveniji še vedno totalitaren. Vse do njegovega konca je namreč obstajala možnost uporabe represivnih ukrepov proti ideološkim sovražnikom, vse do njegovega konca so obstajali tajna zakonodaja in tajni predpisi, vse do njegovega konca se partija ni odpovedala nobeni prednosti, ki si jo je nasilno prisvojila v imenu delavskega razreda in socializma, in vse do njegovega konca je obstajala tajna politična policija kot zaseben represivni organ Zveze komunistov." Vir: Wiki...

Še vedno je temu tako, da se sedem od desetih ljudi , čeprav živimo v 21.stoletju, prijavi na zastonj topli obrok, čemur smo bili v mesecih septembru in oktobru priča vsak teden na strankarskih veselicah SDS-a. Vozili so jih celo z avtobusi na te zastonjkarske zabave. Danes pa jočejo, da imamo rekordno število okuženih in nastavljajajo ogledalo narodu, češ, da je neodgovoren in butast. Danes se iz ljudi ne da norčevati in špekulirati z njimi kot v časih komunizma. Lahko se jih pa še vedno izsiljuje, jim grozi in vlada z diktaturo. A rezultat tega je, da bodo takšni varni le še na trboveljskem dimniku. Človeško raso je hotel razredčiti že Hitler, stare in bolne in še koga zdravega, zdaj ubijajo tzv. covid teroristi s cepljenjem in zapiranjem bolnišnic. Ne bodo vas vozili na zdravljenje v Nemčijo ali Avstrijo, ne morejo vas, potrebnih pomoči, prepeljati niti iz Izole do Ljubljane, niti sporočiti, da prihajate sami. Pa bojda živimo v dobi digitalizacije. Jebeš elektronske vinjete, če je to, to.