objavi na
pozareport.si
forum
Politika

Nedelja, 29. julij 2018 ob 09:05

Za vsako ceno!
Marjan Šarec se je očitno odločil, da želi biti predsednik vlade za vsako ceno. Magari samo za 5 mesecev
Forum !

Odpri galerijo

Marjan Šarec (desno Luka Mesec, tako imenovani koordinator Levice) si želi postati predsednik vlade, za vsako ceno, četudi samo za pet mesecev.

(Piše: Aljuš Pertinač)

 Marjan Šarec se je očitno odločil, da želi biti predsednik vlade za vsako ceno. Magari samo za 5 mesecev. Kot vse kaže, bo tako državni zbor glasoval o njem kot mandatarju v drugem tednu v avgustu. Najverjetnejši datum je 10. avgust. Na glasovnici bo samo njegovo ime. Takrat se po vsej verjetnosti še ne bo vedelo, ali bo v vladi tudi Levica, ali pa jo bo zgolj podpirala iz opozicije in bomo imeli prvič v zgodovini manjšinsko vlado.

Zmago Janeza Janše na volitvah 3. junija, ki so bile predčasne zgolj po imenu, sem spodaj podpisani napovedal že jeseni leta 2016. Vmes se je sicer za kratek čas dvakrat zdelo, prvič po zelo dobrem rezultatu Marjana Šarca na predsedniških volitvah ter drugič po aferi s financiranjem SDS iz tujine, da se mu utegne relativna zmaga vendarle izmuzniti, ampak na koncu so stvari prišle na svoje mesto in Janša je volitve prepričljivo dobil. Volilno kampanjo je zaznamovalo predvsem zaklinjanje vseh večjih strank, s častno izjemo NSi, da z Janšo oziroma SDS oziroma SDS na čelu z Janšo nikakor in pod nobenim pogojem ne gredo v koalicijo. No in potem je prišel pregovorni povolilni ponedeljek.

OBLJUBA DELA DOLG
No, še pred ponedeljkom, praktično že na volilni dan, je Marjan Šarec, na volitvah s svojo LMŠ odličen drugi, s pol slabšim rezultatom od Janše, napovedal, da bo poskušal zbrati večino za oblikovanje vlade in da, če se bodo vsi držali svojih obljub, računa, da bo postal predsednik vlade. Obljube so očitno postale lajtmotiv slovenske politike. Prvi je sicer obljubo, ki jo je dal pred volitvami, držal predsednik republike Borut Pahor, ki je napovedal, da bo mandat za sestavo vlade, kot je tudi sicer običaj in praksa pri nas, podelil relativnemu zmagovalcu volitev, Janši. S tem si je seveda nakopal bes in gnev tranzicijske levice, po drugi strani pa je na ta način pozitivno presenetil Janšo, ki takšne Pahorjeve poteze, glede na vse, kar je Janša Pahorju zmetal v obraz na zadnjih predsedniških volitvah, prav gotovo ni pričakoval. Je pa pričakoval, da bo po volitvah začel dobivati pregovorne klice tistih, ki so še nekaj dni prej zatrjevali, da nikakor ne gredo v vlado z njim, kako so si sedaj seveda premislili.

Ampak tokrat klicev ni bilo. Če je bil torej Janša ob Pahorjevi potezi prijetno presenečen, je bilo sedaj seveda ravno obratno. Vendar Janša ni v politiki od včeraj in s politično realnostjo se je hitro sprijaznil ter elegantno prepustil iniciativo Šarcu. Ta se je, marljiv, kakor je, pridno lotil sestavljanja mavrične antijanša koalicije. Ko so se po volitvah prešteli, so stranke, ki bi nekako naravno sodile v takšno koalicijo, skupaj na volitvah osvojile 43 mandatov. Če odmislimo Zmaga Jelinčiča Plementitega, sta ostali za potrebnih 46 glasov oziroma večino le dve kandidatki: NSi in Levica. Od 4. junija do konca julija se Šarec pri tem ni premaknil niti za milimeter. Če povemo v besednjaku, ki mu je kot ljubiteljskemu zgodovinarju ljubši, situacija je bila podobna stanju na zahodni fronti v 1. svetovni vojni. Ves ta čas se je sicer Šarčev peterček (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS) neutrudljivo sestajal, dogovarjal in pogajal z NSi.

Ta teden je postalo dokončno jasno, da so ta pogajanja propadla in da NSi v Šarčevi vladi ne bo. Tukaj je potrebno dati priznanje Mateju Toninu, ki se je pogovarjal do zadnjega in ki bo seveda, če Šarcu uspe sestaviti vlado, posledično ostal tudi brez položaja predsednika DZ, ki ga trenutno zaseda. Tako je odreagiral bistveno bolje, kot člani peterčka, ki na Janševo ponudbo za pogovore in podrobno pripravljeno koalicijsko pogodbo niso niti odgovorili oziroma na pogovore niso niti prišli. Takšno zavračanje dialoga med parlamentarnimi strankami, kot je pravilno opozoril tudi predsednik Pahor, je za slovensko politiko in njeno stabilnost, seveda slabo. Janša je tako postal poleg relativnega, tudi moralni zmagovalec volitev. Šarcu pa sta ostali samo še dve možnosti. Ali ne sprejme mandata, kar bi bržkone pomenilo nove predčasne volitve, ali pa se začne pogajati z Levico. Da se je odločil za drugo možnost, ni presenečenje. Po eni strani so ga preko medijskih zapisov in prepričani ste lahko tudi neposredno, v zakulisju, h temu začeli siliti centri moči tranzicijske levice, ki si še enih volitev ali bog ne daj Janševe vlade, nikakor ne želijo. Po drugi strani pa si tudi Šarec na vsak način želi postati predsednik vlade. Ne glede na to, kaj si mislimo o njegovih mandatarskih kompetencah, mu je treba priznati, da je, upoštevajoč njegovo poreklo in razmere v katerih je odraščal, prišel zelo daleč. Je že drugi mandat župan Kamnika in če bi tako želel, bi lahko bil še naprej. Na predsedniških volitvah je do konca dihal za ovratnik nepremagljivemu Pahorju in na državnozborskih volitvah je premagal vse etablirane stranke z izjemo SDS. Bolj ali manj je jasno, da je ta trenutek zanj edina možnost, da se dokončno zapiše v zgodovino.

NAJ STANE, KAR HOČE
Šarec se je očitno odločil, da želi biti predsednik vlade za vsako ceno. Magari samo za 5 mesecev. Kot vse kaže, bo tako DZ glasoval o njem kot mandatarju v drugem tednu v avgustu. Najverjetnejši datum je 10. avgust. Na glasovnici bo samo njegovo ime. Takrat se po vsej verjetnosti še ne bo vedelo, ali bo v vladi tudi Levica, ali pa jo bo zgolj podpirala iz opozicije in bomo imeli prvič v zgodovini manjšinsko vlado. S tem se nadaljuje trend, ki ga je začela Alenka Bratušek, nadaljeval pa Miro Cerar, da dobivamo predsednike vlade, ki so to postali s spletom okoliščin, ne pa na podlagi dolgoletnega in marljivega dela v politiki.

Pri uresničitvi te Šarčeve vroče želje očitno ne bo nikakršna ovira, da je koalicijska pogodba, ki jo je peterček usklajeval z NSi, za Levico seveda popolnoma nesprejemljiva. Prav tako očitno ne bo nobena ovira, da je program in politični profil stranke Levica de facto nezdružljiv s sodelovanjem na oblasti, če sama nima večine. Si predstavljate Violeto Tomič, kako podpre proračun? Jaz priznam, da si je ne. Šarec sicer trdi, da mandatarstva ne bo sprejel, če ne bo prej podpisana koalicijska pogodba s strani vseh šestih strank, torej tudi Levice, ampak verjetneje se zdi, da se bo zadovoljil s podpisi 46 poslancev. Pričakujemo torej lahko, da v tako imenovanem drugem krogu ne bo posvetovanja predsednika republike z vodji poslanskih skupin, prav tako pa ne bo še dokončno oblikovane vlade, ampak se bo Šarec zadovoljil s podpisi poslancev in kot smo zgoraj napovedali, bo sledilo glasovanje. V primeru, da Šarec ne dobi podpore na glasovanju kljub zbranim 46 podpisom poslancev, kar se zdi skoraj nepredstavljivo pa bi šlo za resen znak, da je slovenski politični sistem v globoki in hudi krizi.

MAŠČEVANJE STVARNOSTI
Državljanke in državljani si seveda v prvi vrsti želimo stabilne, sposobne in operativne vlade, ki bo sposobna odgovoriti na zunanje izzive (konec konjukture, varnostna problematika, migrantska kriza) in ki bo bolje kot Cerarjeva vlada upravljala ključne družbene podsisteme, kot so izobraževanje, zdravstvo, pokojnine, itd. Kakšno vlado pod vodstvom Šarca lahko torej pričakujemo? Obeti vsekakor niso dobri. Še vedno aktualni predsednik vlade Cerar je imel v nacionalni politiki toliko izkušenj kot Šarec, na volitvah je močno zmagal in v vladi je sodeloval zgolj z dvema, ideološko precej sorodnima strankama. Šarec bo po drugi strani vodil pisano antijanša koalicijo šestih strank, v kateri sam oziroma njegova stranka, ne bo imela večine niti v vladi, kaj šele v parlamentu. V kompoziciji, ki ji bo, kot vse kaže načeloval, bosta dva bivša predsednika vlade (Cerar in Bratuškova; op.u.) in eden, ki (upravičeno?) (Dejan Židan; op.u.) misli, da bi pravzaprav to moral biti sam. V kompoziciji bosta dve stranki, katerih predsednika nista bila izvoljena v parlament in ki sta na robu preživetja. In nenazadnje, v kompoziciji bo stranka, ki se zavzema za izstop iz Nata, ustavitev privatizacije in odločno nasprotuje kakršnimkoli zasebnim pobudam na področju zdravstva, šolstva. Recept za katastrofo? Čisto mogoče.

Kljub napovedanemu blitzkrigu pri sestavljanju vlade in predvsem koalicijske pogodbe, se nam torej obeta zelo nestabilna, po možnosti celo manjšinska vlada, ki bo zelo težko zdržala celoten mandat. Kadrovska zasedba bo kot vse kaže še revnejša, kot je bila v Cerarjevi vladi pa že pri tej imamo ministre (Žmavc) in ministrice (Smerkolj, Majcen), za katere praktično nihče ne ve. Ob podpori takšne nestabilne in raznorodne koalicije, bodo v vladno ekipo pač težko privabili kakšne prvokategornike. Nadaljeval se bo torej trend deprofesionalizacije in amaterizacije slovenske politike, kar je za državo prav gotovo slabo. Šarčeva vlada na vidno in trdno podporo mnenjskih voditeljev ne more računati. Vsi tisti, ki bi v vladi radi videli NSi in vsi tisti, ki se jim zdi sodelovanje Levice v vladi nesprejemljivo, ji bodo obrnili hrbet. Hkrati se bo morala spopasti z visokimi pričakovanji sindikatov v javnem in zasebnem sektorju, razsulom v zdravstvu, šolstvu …

... IN JANEZ JANŠA?

On praktično ne more izgubiti. Potem, ko je že postal relativni in moralni zmagovalec volitev, bo očitno še naprej najmočnejši politik v državi. Že v prejšnjem mandatu je bil Janša, po realni politični moči in mednarodni teži, v mnogočem močnejši od Cerarja, sedaj pa bo imel na mestu predsednika vlade nekoga, ki je popoln novinec v nacionalni in mednarodni politiki, ki bo vodil nestabilno in neoperativno vlado, sam pa si je v vmesnem času položaj še bistveno okrepil. Janša bo torej počakal na naslednje predčasne volitve. Najkasneje do konca letošnjega leta se bo pokazalo, da mavrična antijanša koalicija ni sposobna vladati. In najkasneje na evropskih volitvah prihodnje leto, na katerih lahko že sedaj napovemo zmago SDS oziroma desnice, bo Šarec na resni preizkušnji, da izgubi mandat. Glavne poraženke takšnega razpleta dogodkov bodo ravno stranke Šarčeve koalicije z izjemo Levice. Janši se torej ne mudi. Njegov osnovni in največji cilj je voditi vlado, ko bo Slovenija predsedovala Evropski Uniji 2020.

Zaenkrat vse kaže, da bo ta cilj tudi dosegel.

Galerija slik

Teme
marjan šarec Borut Pahor Janez Janša Lista Marjana Šarca Socialni demokrati desus Stranka Alenke Bratušek Alenka Bratušek miro cerar SMC levica matej tonin nova slovenija sds evropska unija Violeta Tomić

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Mira žugeljSašo LapNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Luka Mesec bo hibrid: nadpredsednik vlade in poslanec v eni osebi. Na ekonomskem faksu pa ni položil niti enega izpita!
Že drugič peklenski spopad ločenih staršev Luke Dončića. In tudi ni prvič, da gre za sinove pogodbe!
Spredaj farsa, zadaj korupcija. Šarec prevzema prejšnjo, Cerarjevo vlado, dobesedno, Bratuškovi pa so dali milijarde.
Začelo se je. Koprivnikar, minister SMC, bi rad postal šef uprave Telekoma Slovenije.
Odmevi na TV Slovenija, sinoči: Šarec in Dončić. Dno ali zabava?! Kakor koli - to je danes Slovenija!
Tako se je rodila stranka Levica! Zahrbnosti in mahinacije.
Mediji zamolčali. Luko Mesca med kongresom stranke v Krškem skoraj pretepli.
To pa še ne. Bandelli, župan Komna in podpredsednik pri Alenki Bratušek, se javno strinja z grožnjo umora Vilija Kovačiča.
Za vsako ceno!