objavi na
pozareport.si

forum

Politika

Sreda, 29. avgust 2018 ob 07:01

Kdo nam vlada #zavsakoceno? AntiJanša in dajmoŠarec histerija!
Marjan Šarec sam zase verjame, da je znanilec nove generacije in novega tipa politikov. Celo do te mere, da ga prav nič ne moti, če mu koalicijo in vlado v resnici sestavita Milan Kučan in Gregor Golobič
Forum !

Odpri galerijo

Že od vsega začetka je tudi jasno, da Levica pod vodstvom Luke Mesca Šarčeve vlade nikakor ne bo rušila za nobeno ceno.

(Piše: Aljuš Pertinač)

Da bo vprašanje kdo nam vlada postalo (spet) relevantno, je bilo jasno že kmalu po volilni nedelji 3. junija. Potem, ko nam v štirih letih vladanja (formalno) Mira Cerarja mlajšega to ni uspelo v celoti izvedeti, Cerar je namreč po lastnih besedah odstopil zaradi pritiskov, ki jih še do danes ni znal prepričljivo pojasniti, nas sedaj očitno čaka podobno ugibanje v času vlade Marjana Šarca. Ministri za katere še nismo slišali in predsednik vlade, ki je diplomirani igralec ter popolni novinec v politiki na državni ravni, tega prav gotovo ne (z)morejo.

EKIPA, DA TE SKIPA
Kaj dobimo, če združimo dramskega igralca, štabnega vodnika, fatalko v čevljih z leopardjim vzorcem, lastnika betonarne, prodajalca avtomobilov in saksofonista? Če ste najprej pomislili na še eno v vrsti kriminalnih uspešnic/smešnic britanskega režiserja Guya Ritchieja (Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki; Pljuni in jo stisni; Revolver; Rokenroler, …), niste daleč od resnice pa vendar ste v zmoti. Dobimo trinajsto (pa je očitno res nesrečna ta številka 13) slovensko vlado. In prvo uradno manjšinsko, čeprav se zakonodajno pravna služba državnega zbora s tem ne strinja, ampak o tem nekoliko kasneje.

Da bo Marjan Šarec poskušal sestaviti vlado za vsako ceno, smo na tem portalu napovedali že pred mesecem dni (vir). In zgodilo se je točno to. Dobili smo mavrično "antijanša stabilno manjšinsko vlado s podporo opozicijske stranke Levica".

Zveni zapleteno?

V resnici je povsem preprosto. Pomembno je, da je ne vodi Janez Janša (SDS). Do sedaj smo bili ob kandidatih za predsednika vlade s strani dominantnih medijev navajeni poslušati o njihovih mandatarskih kompetencah, političnih izkušnjah, formalni izobrazbi, karakterni primernosti, itd. Termin "mandatarske kompetence" je izumil prof. dr. Vlado Miheljak in s tem poimenoval drnovškovski način vladanja. Ko se je dr. Janez Drnovšek žal prezgodaj poslovil iz politike in tega sveta, so vse njegove naslednike začeli presojati s takšnimi vatli. Pri prvi vladi Janeza Janše kakšne velike debate ni bilo, ker je bila SDS prepričljiva zmagovalka volitev in je porazila LDS po dvanajstih letih njene vladavine. Ampak že Borut Pahor, ki je bil pred tem predsednik državnega zbora, celo večnost poslanec, vmes tudi evropski poslanec, in za katerega se je zdelo, da je v državni politiki že od rojstva, se je moral ob nastopu funkcije in tudi kasneje soočati s številnimi kritikami, da za mesto predsednika vlade ni primeren. Tudi Alenka Bratušek in Miro Cerar nista bila deležna dosti bolj prizanesljive obravnave. Ob aktualnem premierju pa so te debate nenadoma potihnile. Izkušnje, kompetence, formalna izobrazba ... kar naenkrat niso več pomembne. Pomembno je samo, da vlade ne vodi Janez Janša. Maksima "samo ne Janša" pa je postal osnovni in praktično edini kriterij za predsednika vlade ter osnova nastajajoče koalicije. Osvežimo si torej spomin na to, kako se je vse skupaj začelo.

ZAČETEK KOT V KRIMINALKI
Da bo vprašanje, kdo nam v resnici vlada, spet postalo relevantno, je bilo jasno že kaj kmalu po volitvah 3. junija. Marjan Šarec se je namreč sestavljanja svoje mavrične antijanša koalicije lotil praktično že na volilni dan. Do sedaj se je v zgodovini samostojne Slovenije samo dvakrat zgodilo, da stranka, relativna zmagovalka volitev, ni sestavila vlade. Prvič na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, ko so največ glasov dobili prenovljeni komunisti, vlado pa je sestavila koalicija strank pod imenom Demos, in drugič po predčasnih volitvah leta 2011, ko vlade ni uspelo sestaviti Pozitivni Sloveniji oziroma Zoranu Jankoviću. V obeh primerih vladi, ki sta nastopili mandat, tega nista dokončali. Prva je trajala dve, druga pa samo dobro leto. Demos je bil sicer formalna koalicija strank že pred volitvami. Ampak tudi pri Šarčevi mavrični antijanša stabilni manjšinski vladi s podporo opozicijske stranke Levica lahko najdemo zametke neformalne koalicije že pred volitvami. Uganili ste, princip "samo ne Janša". Vse stranke, ki bodo tako ali drugače podpirale vlado Marjana Šarca, so se ves predvolilni in povolilni čas zaklinjale, da z Janšo pa v koalicijo ne grejo za nobeno ceno.
Zato ni čudno, da se je Marjanu Šarcu, komiku in županu Kamnika, odprla avtocesta do izpolnitve življenjskih sanj. Nabijanje novinarjev dominantnih medijev, kako je treba občudovati Šarčevo spretnost pri sestavljanju koalicije, je seveda mlatenje prazne slame. Če nihče ne gre z Janšo, bodo pač seveda vsi šli z nekom drugim. In ta drugi, je bil pač slučajno Marjan Šarec. Pri tem za tabor "samo ne Janša" ni pomembno, da je Šarčeva Lista Marjana Šarca dobila na volitvah zgolj 13 odstotkov. Premierja s tako nizko izkazano podporo na volitvah v Sloveniji še nismo imeli. Za tabor "samo ne Janša" prav tako ni pomembno, da Marjan Šarec v politiki na državni ravni nima niti toliko izkušenj, kot je za nohtom črnega. In nenazadnje, za tabor "samo ne Janša" tudi ni bilo pomembno, da je SDS dobila višjo podporo kot druga in tretje uvrščena stranka skupaj. Še več, prve ankete po volitvah kažejo, da SDS narašča podpora, ostalim strankam pa pada. Če bi bile volitve danes, tako je izmeril Inštitut Mediana, bi SDS dobila več glasov kot prve tri največje koalicijske stranke skupaj!

Ampak strah pred Janšo in pred novimi predčasnimi volitvami je pač močnejši, mnogo močnejši. Tako močan, da smo v Sloveniji dobili pravo "antiJanša in dajmoŠarec histerijo". V sestavljanje mavrične antijanša stabilne manjšinske vlade s podporo opozicijske stranke Levica so se vključili tako rekoč vsi. Dominantni mediji v lasti tajkunov Uroša Hakla, Bojana Petana in Stojana Petriča, kot so Večer, Dnevnik in Delo ter paradržavni spletni portal Siol.net (Telekom Slovenije), so šli celo tako daleč, da so uvedli fenomen tako imenovanih vključenih (embedded) novinarjev. Izraz je formalno prvič uporabila ameriška vojska v Iraku 2003, pomeni pa novinarje, ki se neposredno pridružijo enotam na bojišču. Pri sestavljanju Šarčeve vlade smo imeli občutek, da so posvečeni vključeni novinarji dominantnih medijev ves čas zraven in da ne samo iz prve roke poročajo, ampak celo pomagajo sestavljati koalicijo in vlado. Zapisi tipa - Šarcu dobro kaže, Šarčev peterček je trden, Levica se nagiba k podpori, to bo stabilna manjšinska vlada, gre za, politološko gledano, doprinos h slovenskemu parlamentarizmu - so bili do sedaj redko videni in spominjajo na partijska glasila iz nekih drugih časov.

NADALJEVANJE KOT V ČRNI KOMEDIJI
Marjan Šarec sam zase verjame, da je znanilec nove generacije in novega tipa politikov. Celo do te mere, da ga prav nič ne moti, če mu koalicijo in vlado v resnici sestavita Milan Kučan in Gregor Golobič. Je pa Šarcu, še preden bo njegova vlada prisegla v celoti, že uspel prvi rekord. Sestavljanje vlade še nikoli ni trajalo tako dolgo. Tudi leta 2012 ne, ko je vlado najprej neuspešno sestavljal Zoran Janković. Potem, ko je neuspešno snubil NSi, ki bi bila v tej vladi trinajsto prase, in se eksperiment s preobrazbo Levice v odgovorno, državotvorno stranko, ni posrečil, je arhitektom načrta "samo ne Janša" končno kapnilo to, kar smo politologi vedeli že od samega začetka. Vladati se da tudi zgolj s 43 poslanskimi glasovi podpore v parlamentu. Dlakocepljenje zakonodajno pravne službe DZ, da Levice ni moč šteti za opozicijsko stranko, ker ima s koalicijo sklenjen formalni dogovor o podpori in sodelovanju, je zato pomembno s pravno formalnega vidika in zaradi zagotavljanja neodvisnega opozicijskega nadzora v parlamentu, s političnega pa ne. Že od vsega začetka je namreč jasno, da Levica Šarčeve vlade nikakor ne bo rušila za nobeno ceno.

Kljub tako rožnatemu stanju pa je sestavljanje koalicije oziroma vlade vendarle postreglo z nekaterimi biseri iz rubrike saj ni res pa je. Zmagovalec v tej kategoriji je prav gotovo Dejan Židan s svojimi Socialnimi demokrati (vir). Židan je prvi strokovnjak za razmnoževanje prežvekovalcev na čelu državnega zbora in formalno drugi človek v državi. Čeprav drži, da je funkcija predsednika DZ tradicionalno pripadla drugi največji stranki v koaliciji, tudi drži, da je do sedaj veljalo, da mora biti predsednik parlamenta dolgoletni poslanec. Židan je bil res trikrat izvoljen na volitvah, ampak v poslanskih klopeh je do sedaj preživel zgolj dobro leto. Za ilustracijo, pri Borutu Pahorju je pogoje za podpredsednika DZ(!) komaj izpolnjeval starosta slovenskega parlamentarizma - Miran Potrč.

Še manj razumljivo je, kako je lahko stranka SD, ki ima ob prestopu Milana Brgleza iz SMC enajst poslancev, pristala pri samo treh resorjih v vladi, od katerih sta dva praktično nepomembna. Stranka Alenke Bratušek, katere pet poslancev je skupaj na volitvah dobilo zgolj 3000 glasov (z besedo: tri tisoč), pa bo prav tako vodila tri resorje, od tega infrastrukturo (drugi tir!) ter resor za kohezijo, ki formalno bdi nad preko 3 milijardami evropskega denarja. Če bi Brglez prestopil h Židanu pred razdelitvijo resorjev, bi lahko SD zahtevala mesto predsednika DZ in še štiri ministrska mesta. Če primerjamo, leta 2014 so Socialni demokrati dosegli zgodovinsko najslabši rezultat na volitvah, pol manjši od letošnjega, imeli pa so prav tako tri ministre in predsednika stranke v vladi. Še bolj čudno je, da bo z novim ministrskim resorjem nagrajena velenjska borka v Ljubljani, dosedanja ministrica za obrambo Andreja Katič, čeprav ni bila izvoljena v državni zbor, za mesto državnega sekretarja pa se poteguje tudi Jan Škoberne, ki prav tako ni bil izvoljen za poslanca. Stranka SD je brez poslanca iz Velenja ostala sploh prvič v zgodovini samostojne Slovenije. Zakaj Židan tako popušča šaleškemu lobiju, ni čisto jasno. Je pa jasno, da se vodstvo stranke zaveda nepopularnosti svojih odločitev, zato hiti s strankinim kongresom, ki bo že oktobra, celo pred lokalnimi volitvami, na katerih se bodo verjetno že pokazali prvi "rezultati" tovrstne politike Socialnih demokratov.

Ministri SD bodo tako v vladi brez voditelja in brez moči, Dejan Židan pa bo imel neprijetno nalogo, da v državnem zboru izvede odločitve sprejete na vladi, kar se je že pri dosedanji koaliciji treh strank izkazalo za zelo težavno, pri novi koaliciji 5+1 pa bo praktično nemogoče. Bodo pa v vladi sedeli predsedniki ostalih koalicijskih strank. Poleg Šarca bo dosedanji premier Cerar minister za zunanje zadeve, bivša predsednica vlade Alenka Bratušek bo za Petričev Kolektor gradila 2. tir, zimzeleni Karel Erjavec (DeSUS) pa se po desetih letih vrača na ministrstvo za obrambo. Ko je bil nazadnje tam, je imenoval razpisno komisijo in podpisal pogodbo s Patrijo, na podlagi katere je Slovenija kupila oklepnike, katerih oborožitev in oprema ne zadostujeta zahtevam NATO, zato sedaj kupujemo nove oklepnike. In Erjavec je spet zraven.

Spomnimo: prvič, ko je bil Erjavec v tej vlogi, se ni ravno izkazal. V skladu z razpisom iz leta 2005 naj bi bilo 90 od 135 patrij oboroženih s topom 30 mm, a je takratni in očitno novopečeni obrambni minister Karl Erjavec, v skladu z obljubo, da bo država kupila 135 vozil za 273 milijonov evrov, oborožitev patrij oklestil. Tako je bilo 25 vozil popolnoma neopremljenih, večina preostalih pa je nosila le 12,7-milimetrski mitraljez, ki je lahko orožje, večinoma nameščeno na terenskih vozilih 4 x 4 in 6 x 6. Več kot polovica patrij tudi ni bila opremljena s komunikacijskim sistemom C4I, ki je bil tudi predmet razpisa, zato je bilo treba za ustrezno stopnjo operativnosti vozil, vložiti več proračunskih sredstev, kot jih je bilo za to prvotno namenjenih. To informacijo je Erjavec do zadnjega skrival pred slovensko javnostjo. Vključenim novinarjem dominantnih medijev so te stvari iz spomina seveda ušle, sodišče pa je Erjavca oprostilo krivde zato, da smo kupili neuporabne oklepnike, zaradi česar sedaj kupujemo nove.

Kljub vsemu smo vsi skupaj najbolj napeto čakali na imena ministrov iz vrst zmagovalke volitev, pardon drugo uvrščene LMŠ. In niso nas razočarali. Nihče izmed štirih kandidatov praktično nima nič s stranko. Od vseh je samo Samo Fakin znano ime, za katerega ni moč reči, da se na bodoči ministrski resor ne spozna. Ostali trije pa … CV: "samo da ni Janša", reference: "za vsako ceno", dosežki: iz rubrike "morda niste vedeli". Ampak to v resnici niti ni pomembno. Tako ali tako je bilo jasno, da kakšnih presežkov v imenih tudi tokrat ne bo. Če je imel že Cerar štiri leta v vladi ministrska imena, kot so Alenka Smerkolj, Gorazd Žmavc, Irena Majcen, itd., za katere praktično nihče ni slišal, potem je bilo iluzorno pričakovati, da se bo Šarec lahko odrezal bolje. Je pa potrebno Marjanu Šarcu čestitati za nekaj drugega. Uspelo mu je, da je tako rekoč celotna levosredinska oziroma tranzicijska oziroma "samo ne janša" politična kvazi elita v funkciji zgolj in samo tega, da on postane predsednik vlade.

Da jih je en dramski igralec takole ugnal v kozji rog jih mora boleti in to zelo.

KAJ JE BILO PREJ:

KURA ALI JAJCE

... OZIROMA, KDO JE V RESNICI ZMAGAL?
Desničarski ustvarjalci javnega mnenja, ki marajo Janšo samo, ko sestavi vlado in jim v njej zagotovi funkcije, tipa Žiga Turk ali Gregor Virant, so pohiteli in splezali na vrtiljak dominantnih medijev in njih vključenih novinarjev, češ, da je Janez Janša volitve izgubil. To je seveda popoln nesmisel. Janša je volitve 3. junija prepričljivo dobil. Pogojni poraženec je zgolj v povolilni aritmetiki. Pa še to samo zgolj v primeru, da pozabimo, da je bil Janša kot lider opozicije v mnogočem močnejši, predvsem, kar se mednarodne politike in teže tiče, kot odhajajoči premier Cerar in bo kot vse kaže, ob Šarcu, ki zna angleško še bistveno slabše od Alenke Bratušek, to tudi v prihodnje.

Pravo vprašanje torej ni, kdo je na volitvah zmagal, ampak kdo nam bo v resnici vladal. Še pred tem pa bi morali psihoanalitiki, Roman Vodeb et al., izvolite pobrati rokavico, odgovoriti na vprašanje, ali si je Marjan Šarec res že od rojstva želel postati predsednik vlade tako močno, kot si je denimo Borut Pahor želel postati predsednik države, ali pa mu je vendarle to idejo nekdo prišepnil. Jasno je namreč, da Janez Janša ni tako zelo nevaren globoki državi oziroma tajkunsko-politični eliti tranzicijske levice zato, ker je "protipartizanski". Nasprotno, Janša je nevaren, ker ko on vlada, tudi dejansko on odloča. Močna formalna oblast pa vsem tistim, ki so navajeni ribariti v kalnem in se pod enakopravnimi, če hočete tržnimi ali športnimi pogoji, ne morejo in nočejo pomeriti z ostalimi, nikakor ni pogodu.

Zato lahko za zaključek zgolj pritrdimo Gregorju Golobiču, ko je pred kratkim dejal v neki zaključeni družbi, da imajo vlado za tri leta in pol (vir). Toliko je trajala tudi Cerarjeva. Smo bili v tem času državljani oziroma davkoplačevalci zmagovalci ali poraženci? Kako mislite, da bo tokrat?

Preberite tudi:

Big Picture: Janši bo težko uspelo, novih volitve nebo, Golobič pa dela novi LDS

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
marjan šarec Lista Marjana Šarca miro cerar SMC Alenka Bratušek Stranka Alenke Bratušek Dejan Židan Socialni demokrati Jan Škoberne Andreja Katič šaleški lobi velenje Pozitivna Slovenija zoran janković Milan Kučan Gregor Golobič Vlado Miheljak Janez Drnovšek Guy Ritchie Borut Pahor Samo Fakin Andreja Smerkolj gorazd žmavc irena majcen karl erjavec desus NATO demos Inštitut Mediana delo kolektor 2 tir stojan petrič Uroš Hakl časnik večer Bojan Petan Dnevnik miran potrč milan brglez Roman Vodeb žiga turk Gregor Virant aljuš pertinač Irak ameriška vojska Patria

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

borut rojc

2018-09-24 10:31:59


Človek s sedmimi križi težko vrne udarec mafiji, ki se izživlja nad njim. Novičev obraz odseva veliko bolečine, trpljenja in strahu, vsega groznega, kar so počeli z njim v teh letih. Ob tem, da je nedolžen, se morilci in krimialci prosto sprehajajo naokrog. Problem policije je, da so določeni ljudje nedotakljivi, tudi, če imajo krvave roke. Predelava in distribucija prepovedanih obstojnih substanc, pa za državo očitno bistvenega gospodarskega in družbeno-koristnega pomena... Direktorja Jamnika so umorili tisti bojevniki, ki jim je nečedne rabote znotraj kemijskega instituta ta preprečeval, ne užaljeni nekdo, ki je ostal brez službe. Država deluje tako, da ustvarja žrtve. Žalostno je, da se tudi pravosodje spusti na tako nizek nivo in ohranja sistemsko korupcijo. Človek se vpraša, kam, kje lahko zadeve še rešuje po pravni poti? Se res nekaterim lahko sodi le na ulici ? Angažirati šušmarja, ki po nareku spiše izvedensko mnenje, obremenilno za vnaprej določeno žrtev je grozljivo. Obsoditi človeka na podlagi gostilniških govoric, katerim ne verjame niti družina umorjenega, pa strašljivo in na bazi neverjetnega. ..Blanka Žgajnar. Tožilka, ki ji pri zapriseženih kriminalcih zastarevajo zadeve, za vsakega od nas pač lahko odredi zapor, kot bi rekel keks. ..Noviča ne poznam. Ga pa globoko spoštujem. Ne bi ga pomiloval, če bi mu dokazali krivdo. A njemu na obrazu piše, da ni kriv. Mar so res vsi, ki odločajo, nepismeni?

Prijatelji

Mira žugeljSašo LapNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Kdo nam vlada #zavsakoceno? AntiJanša in dajmoŠarec histerija!