objavi na
pozareport.si

forum

Politika

Ponedeljek, 10. september 2018 ob 06:41

Šiško, Mesec, Šarec. Varuh(i) revolucij in vnebovzetje #zavsakoceno, ali kaj ni oziroma kaj je strah Aljuša Pertinača?!
Ampak, brez skrbi, tu ni veliko za razumeti, treba je samo verjeti, kot verjamejo dominantni mediji in njih vključeni novinarji ...
Forum !

Odpri galerijo

Ni me strah za vlado Marjana Šarca s podporo varuhov revolucije iz Levice, strah me je tega, da se ničesar ne bojijo sami ...

(Piše: Aljuš Pertinač)

... Če je lahko Marjan Šarec, ki je "rojen za predsednika vlade" (vir), za ministra predlagal idiota (vir), za katerega smo vsi vedeli, da je idiot, in ga zamenjal, ko mu je postalo jasno, da je res idiot, potem je rojeni predsednik vlade lahko vsak. Da koalicijska pogodba v resnici ni najbolj resna stvar, pa je mlatenje prazne slame, saj se bo Šarec za vsako rešitev, ki ne bo po volji Levice, moral obrisati pod nosom.

ROJENI VODITELJ
Ni me strah. Ni me strah, da Šarčeva mavrična "antijanša stabilna manjšinska vlada s podporo opozicijske stranke Levica" ne bi šla skozi. Most, ki ga je koalicija 1+5 v tem času zgradila med sabo, je trden kot kamen kost. Nič ga ne more porušiti. Material je najboljši možen: #samodanijanša. Malta izvrstna: #zavsakoceno.

To, da se ne poznajo med sabo in da šele sproti ugotavljajo, kaj kdo misli o ključnih stvareh, kdo je kdo, od kod je in kakšne kapacitete ima, je v bistvu prednost. Tako ni presenečenj, ker je vse skupaj eno samo veliko presenečenje. Zanje in za nas, ki to gledamo. Saj veste, vključeni novinarji dominantnih medijev to spremljajo in sooblikujejo in vivo, v realnem času.

Tragikomična epizoda s prodajalcem avtomobilov kot kandidatom za ministra, pristojnega za javno upravo, to v celoti potrjuje. Tugomir Kodelja (vir), zapomnite si to ime. Ali pa tudi ne, saj je vseeno. Ko berete tole, je že nov, drug. Ko je slehernik pri nas prvič slišal za Kodeljo, je vključeni novinar dominantnega medija zapisal, da ima za sabo bogato poslovno kariero ("doma in v tujini" - vir), namesto da bi povedal resnico, da je popolnoma neprimeren in nekompetenten za resor, ki mu ga odrešenik na mestu predsednika vlade kani nameniti, koalicija 1+5 pa podeliti.

Ampak resnica boli, komentarji pa še bolj. Vsi smo vedeli, da tip nima pojma. Vendar od dominantnih medijev tega niste slišali. Niste slišali vprašanj mandatarju, kje si pa tega našel. Od njih ne.

Šele po predstavitvi na matičnem delovnem telesu, ki je bila verjetno najslabša v zgodovini slovenskega parlamentarizma, si je ena novinarka dominantnega medija, ki se sicer združuje z drugim dominantnim medijem, oba pa sta v tajkunski lasti, drznila zapisati, da tip nima pojma. In da dela sramoto sebi, državi in nam. Ker je to dominantni medij, za katerega je Gregor Golobič pred časom tvitnil, da "postaja vodilni medij v državi," Marjan Šarec pač ni mogel ostati ravnodušen.

V opravičilo, Tugomir je sam pri sebi vedel, da ne blesti. Izustil je namreč stavek, ki bo gotovo šel v antologijo slovenske politike: "Vsi nismo odlični, tudi jaz danes zagotovo ne".

Res je, Tugomir. Vsi nismo odlični in nikoli ne bomo. Problem je v tem, da si bil ti nezadosten. Ampak kako je že rekel starosta Slovenske ljudske stranke, ko je ta še obstajala, Ivan Oman? Ni važno, ali je človek pismen, važno je, da je naš. In Tugomir je naš do konca. Čeprav so ga spoznali šele včeraj, danes pa ga že ni več. Odrešeniku (Bog, odreši nas Janeza Janše) Šarcu naj bi ga predlagala njegova desna roka Vojmir Urlep, upokojeni predsednik uprave Leka. Če to drži, lahko s strahom pričakujemo, kakšne poteze bo vlekel bodoči finančni minister, ki je prav tako njegova kadrovska izbira.

Simpatično se je plavolasi novinarki dominantne televizije, ki lepo gleda in strogo govori, na twitterju zapisalo, da se bo Šarec, potem ko je njegov kandidat Tugomir dobil oceno primeren, vsi pa smo vedeli, da je neprimeren, odrekel svojemu kandidatu "Tihomirju". Temnolasa novinarka drugega dominantnega medija, ki ima tudi lepe oči in strogo govori oziroma piše, jo je popravila, da gre za Tugomirja. Ni pomagalo. Plavolaska svoje objave ni popravila.

Razumete poanto? Tugomir, Tihomir, saj je vseeno. Naj se ta vražja vlada po dobrih treh mesecih že enkrat sestavi. Za vsako ceno. Samo da ni Janez Janša.

Temnolaska in plavolaska sta dobri, šolani novinarki. Ampak sta žal v službi pri medijih, ki ne smejo narediti ničesar, kar bi ogrozilo ljudovlado, kot bi rekel (najbolj) sveži pripornik Andrej Šiško, Marjana Šarca in njegovo mavrično antijanša stabilno manjšinsko koalicijo s podporo opozicijske stranke Levica. Še več, celo urednik samoizpovedno neodvisnega spletnega portala, ki je Šarčevo ekipo (pravilno) okarakteriziral kot za en drek, je javno izrekel priznanje premierju Šarcu, ker je umaknil kandidaturo idiota, ki ga je prej sam predlagal.

Razumete poanto? Tugomir ni odličen, ampak Šarec pa je. On vidi vse. Logično. Če se človek očitno pelje v napačno smer in mu vi to poveste ter se obrne za 180 stopinj, mu je treba iskreno čestitati, mar ne?

Ampak zgodba se tu še ne konča. Svoj prispevek sta dodala tudi ustvarjalca, pardon, merilca javnega mnenja iz dveh sicer konkurenčnih javnomnenjskih agencij. Šarec igra ali pa je res rojen za voditelja.

Razumete poanto? Če je lahko Šarec, ki je rojen za predsednika vlade, za ministra predlagal idiota, za katerega smo vsi vedeli, da je idiot, in ga zamenjal, ko je tudi njemu končno postalo jasno, da je res idiot, potem je rojeni predsednik vlade lahko vsak. Vsak med nami, ki smo se kdaj peljali v napačno smer in se obrnili, ko so nas drugi na to opozorili. Če so vam vaši bližnji za to potezo čestitali, je to povsem upravičeno. Konec koncev nismo vsi odlični.

Vendar, da ne bomo Tihomirju, pardon, Tugomirju, delali krivice. V resnici sploh ni imel najslabše predstavitve med kandidati Liste Marjana Šarca. Prvo mesto v tej kategoriji je nedvomno zasedel kandidat za notranjega ministra, Boštjan Poklukar. Insajderske informacije pravijo, da je tudi on resno visel. Ampak potem je vključena novinarka dominantnega medija zapisala, kar je zapisala o Tugomirju in zgodilo se je, kar se je.

Namesto Tugomirja sedaj prihaja Rudi Medved. Bo boljši minister za javno upravo, kot bi bil Tugomir? Dvomimo. Res je sicer, da področje dela verjetno bolje pozna. Če parafraziramo kultni slovenski film, Ne joči Peter, bi lahko rekli celo, da je iz stroke. Saj veste, na štacjoni je karte prodaval, oziroma - bil je novinar, urednik in direktor občinske uprave v občini Zagorje. Ampak kako bo Rudi boljši minister od Tugomirja, če pa je bil Tugomir prva izbira Šarca, ki je vendar rojen za predsednika vlade?

Razumete poanto? Brez skrbi, tu ni veliko za razumeti, treba je samo verjeti, kot verjamejo dominantni mediji in njih vključeni novinarji.

Pa vendar obstaja v tej nesrečni štoriji še en presežek. Saj veste, ker ni presenečenj, je vse skupaj eno samo veliko presenečenje. Namreč, čeprav smo vsi vedeli, da je kandidat Tugomir nesposoben (nekateri smo celo vedeli, da ne gre za Tihomirja, ampak to ni pomembno) in se je na zaslišanju pred parlamentarnim odborom to tudi izkazalo, se je našlo 10 (z besedo: deset) poslancev koalicije 1+5, ki so mirno dvignili roke in ga ocenili za primernega.

Ampak ne smemo biti prestrogi do njih. Nekateri med njimi so predstavitev ministrskega kandidata poslušali prvič v življenju. Verjetno so si mislili, če ga je predlagal Šarec, ki je rojen za predsednika vlade, in če ima kandidat za sabo bogato poslovno kariero doma in v tujini, potem bo že pravi. Ali pa jim je enostavno dol viselo za vse skupaj in so samo hoteli pokazati, kako trden je most. Saj veste, kakor kamen kost. Konec koncev, kdo si je pa kdaj mislil, da bodo oni sami izvoljeni v parlament?

Ne, ni jih strah. Če ne bo Tihomir, pardon Tugomir, bo pa kdo drug. Recimo, Rudi. Samo, da ni Janša. Janše jih pa je strah.

VARUH(I) REVOLUCIJE
Ni me strah. Ni me strah, da bi Luka Mesec in prijatelji v opozicijski stranki Levica pozabili na svoje poslanstvo varuhov revolucije.

Okoli statusa stranke Levica in njenega položaja v novi družbeno-politični ureditvi po izvolitvi vlade Marjana Šarca je bilo prelitega že veliko črnila. Stvar je res zapletena.

Luka Mesec je namreč uradno koordinator stranke Levica. V starih časih se je temu reklo generalni sekretar partije. Vse bolj pa se zdi, da bo tudi koordinator vlade. In to kljub temu, da Levičarji oziroma trčeni mesečniki, kot jim pronicljivo pravi komentator oddaje Faktor na TV3 Bernard Brščič, vztrajajo, da so opozicijska stranka. Tak status jim je priznal tudi novopečeni prvi med enakimi v našem hramu demokracije Dejan Židan. Ampak ker beseda ni konj, še posebno če gre za besede dvojnega koordinatorja Luke Mesca, je ta pred dnevi na nacionalni televiziji dahnil: "Želim si, da bi bil čim večji del stvari, ki SMO jih napisali v koalicijsko pogodbo, uresničen".

Razumete poanto? Niso člani koalicije, so pa skupaj pisali koalicijsko pogodbo.

Kdo ali kaj je torej Luka Mesec? Še najlažje ga primerjamo z vrhovnim voditeljem Islamske republike Iran, imenovanim tudi vrhovni voditelj islamske revolucije. Pridevnik je pač drugi, tokrat gre za partijsko revolucijo in ne islamistično. Ta vrhovni voditelj, ajatola, ima torej absolutno oblast nad vlado, ki se šele konstituira.

Kako se to kaže? Najbolj v tem, kako je nastajala koalicijska pogodba oziroma, kot ji fensi šmensi reče koalicija 1+5, partnerski sporazum. Spomnimo, najprej so z NSi uskladili eno vsebino, potem pa z Levico drugo, diametralno nasprotno. Zato ni čudno, da so vsi predstavniki peterčka zadržani, ko morajo javno pojasnjevati in zmanjševati pomen izjav enega, vrhovnega voditelja, ajatole, o novih davkih in statusu podjetnikov v novi družbeno-politični ureditvi nasploh. Debata, ki se je vila te dni in v kateri so vidni predstavniki Levice kar tekmovali med sabo, kdo bo iz države izgnal več lastnikov in vodij večjih delavnic, kot so v svojem strankarskem glasilu Mladina poimenovali Igorja Akrapoviča in Iva Boscarola, to najbolje pokaže.

Levica je torej samoizpovedno opozicijska stranka, ki je nagnjena h provokacijam. In ki rada trosi polresnice ter čiste laži. Ne verjamete? Ko so poslanca Levice, Mateja T. Vatovca, v studiu TV Slovenija vprašali, kako komentira izjave drugega poslanca Levice, Mihe Kordiša, je dejal, da je šlo zgolj za provokacije. Ko so ga vprašali, zakaj je trdil, da je podjetnik Akrapovič prejemal subvencije iz proračuna, čeprav jih ni, je mirno skomignil z rameni, da se je pač zmotil?

Razumete poanto? Tudi Levičarji niso odlični, so pa varuhi revolucije in kot taki imajo vso oblast ter pravico, da provocirajo in trosijo laži.

Kako bo torej očitno potekala Šarčeva vladavina? Kadar bo potreboval zgolj glasove peterčka, ne bo problem (glej zgoraj, primer Tugomir), ko bo za kakšen zakon v državnem svetu izglasovan veto in bo potrebnih 46 glasov, pa bo napočil trenutek Luke Mesca. In če bo ajatola dahnil fatva, se bo lahko Šarčev peterček za vsako rešitev, ki ne bo po volji novoimenovanih varuhov revolucije, obrisal pod nosom. Flancanje o tem, da koalicijska pogodba, pardon, partnerski sporazum, v resnici ni najbolj resna stvar in se ne bo nujno izvajala, je mlatenje prazne slame. Saj vemo, beseda vrhovnega vodje je zakon. Da bodo dominantni mediji in njihovi novinarji tak način vladanja prikazovali kot, politološko gledano, prispevek k slovenski parlamentarni demokraciji, je bolj slaba tolažba.

Naj tukaj jasno zapišemo, da se nam prizadevanja za večjo blaginjo za vse absolutno ne zdijo problematična, ampak hvalevredna. Problem je drugje. In sicer v tem, da je stranka Levica, personalno in kot politična tvorba, popolnoma neopremljena za kakršnokoli sodelovanje pri vodenju države, če nima absolutne večine. Dejstvo, da tako vztrajajo pri opozicijskem statusu, to zgolj potrjuje. Vsakomur je jasno, da če želiš razdeliti 2 milijardi več proračunskega denarja, tega ne moreš izvesti tako, da se za začetek spreš s tistimi, ki v proračun prispevajo največ sredstev, in jih hkrati pozivaš, naj za božjo voljo že spizdijo iz države ter svoje poslovanje prenesejo v ugodnejša davčna okolja.

Ampak ko gre za revolucijo, ni pardona, in če ste slučajno še v dvomih, ima ajatola Mesec rešitev tudi za vas. Samo pomislite, lahko bi bil predsednik vlade Janša, Zmago Jelinčič Plemeniti pa minister za kulturo.

Strah je torej popolnoma odveč, tako kot pri utopitvi. Pravijo, da je to, ko se nehaš upirati, prav lepa smrt. Škoda edino, da noben utopljeni še ni prišel nazaj, da bi to potrdil tudi v praksi.

VNEBOVZETJE
Ni me strah Andreja Šiška. Človeka, ki državni udar napoveduje na televiziji, se ne gre bati. Policija ga je kljub vsemu priprla. Ne prvič in po vsej verjetnosti tudi ne zadnjič. To je od nje zadnjih nekaj dni histerično zahteval velik del laične in, presenetljivo, tudi strokovne javnosti.

Kar naenkrat je bivši vodja mariborskih nogometnih navijačev Viol in predsedniški kandidat, ki je presenetljivo premagal (tudi) predsedniško kandidatko takrat vladajoče SMC, postal državni sovražnik številka ena. Šiško nas je v teh dneh obvestil, da je že pred dobrim letom ustanovil samostojno deželo Štajersko, ki ji načeluje kot vojvoda in jo bo s svojo Štajersko vardo branil do zadnje kaplje krvi. S svojimi vardisti se je eno leto podil po štajerski goši (vir), in ker jih med nabiranjem gob ni nihče opazil, so se odločili, da se raje posnamejo in to objavijo na družabnih omrežjih.

Reakcija obeh delov slovenske javnosti, tiste antijanša in tiste "antimurgle", je bila predvidljiva. Oboji so zagnali vik in krik. Prvi zato, ker naj bi bil Šiško izjemno nevaren in bi s svojimi mandeljci očitno lahko zavzel celotno Slovenijo. Drugi pa zato, ker naj bi bil Šiško levi podtaknjenec, s katerim želijo Murgle preusmeriti pozornost z oblikovanja nove družbeno-politične ureditve pod vodstvom ajatole Mesca in premierja Šarca. Ker je policija hkrati s Šiškom pridržala tudi Mateja Lesjaka, ki je za dominantne medije in njih vključene novinarje "vidni član podmladka SDS", so trenutno v vodstvu prvi, ampak bitka za intepretacijo še zdaleč ni končana. Kot je na twitterju pronicljivo ugotovil Bojan Požar, je trda levica tipa Grega Repovž (Mladina) in Marko Crnkovič (Fokuspokus - Večer), še pred dnevi ihtavo zahtevala takojšnjo aretacijo "skrajnega desničarja" Andreja Šiška, zdaj pa z enako ihto zahtevajo, da se ga hitro izpusti iz pripora.

Razumete poanto? Tako kot v zlatih časih stalinizma, ko je človek, ki so ga prijeli, raje priznal zločin, ki ga sicer ni storil. Vedel je namreč, kaj ga čaka, ker nedolžnih, kot rojeni za vladanje in varuhi revolucije pač niso prijemali. Ampak mu tega niso pustili. Ti nimaš kaj priznati, so mu rekli, mi ti bomo krivdo dokazali.

Del srda te histerije je bila deležna tudi oddaja Faktor na TV3, kjer smo kot edini gostili Andreja Šiška v studiu, v živo. Da ne bi smeli dajati prostora ekstremnemu desničarju in teroristu, smo slišali z ene, in da ne bi smeli delati reklame levemu provokatorju in podtaknjencu, smo slišali z druge.

Razumete poanto? Vsi bi se pogovarjali in javno polemizirali o Andreju Šišku, samo njemu ne bi smeli dati besede. Resnica je seveda drugačna in boli, komentarji pa še bolj. Če nekdo odpove pokorščino izvoljenim predstavnikom oblasti in zanika avtoriteto uradnih institucij, ima javnost vso pravico iz prve roke izvedeti, zakaj - on - to počne. Še posebej, če kakor "ogroža ustavno ureditev". Rekordna gledanost oddaje to seveda v celoti potrjuje.


Andrej Šiško seveda ni ne ekstremni levičar, ne ekstremni desničar. Je zgolj človek, ki je tako zafrustriran nad samim sabo in državo nasploh, da nenehno išče načine, kako bi to pokazal na čim bolj izviren in za splošno javnost čim manj sprejemljiv način. Pri tem seveda ni edini.

Na vprašanje, ali bo njegov zadnji podvig pomenil neslavni konec njegove brambovske kariere ali pa ji bo dal dodaten pospešek, ni enostavnega odgovora. Ljudje so čedalje bolj jezni in razočarani, ker nam gre menda vse bolje, oni pa tega ne čutijo. Razočarani so nad tem, da je pomembno samo, da ni Janša, oziroma so za vse krive Murgle. Te svoje frustracije potem sproščajo na različne načine. Nekaj tudi tako, da so se s Šiškom, oboroženi s sekirami, plastičnim strelnim orožjem in pivskimi vampi, podili po pohorskih gozdovih. Potem ko se je dvignil medijski in varnostni vik in krik, so seveda ugotovili, da so bili zavedeni. Policija je tako zaenkrat od domnevnih 400 Šiškovih vardistov prostost odvzela samo dvema osebama ter izvedla pet hišnih preiskav. Šiško je osumljen ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve, tožilstvo pa bo zanj zahtevalo pripor. Kot ugotavljajo nevključeni pravniki, ki jih dominantni mediji ne spuščajo v eter, so si edini, da mu bo krivdo zelo težko dokazati.

Zato me ni strah. Ni me strah za mavrično antijanša stabilno manjšinsko vlado Marjana Šarca s podporo opozicijske stranke Levica. Ni me strah za varuhe revolucije. Ni me strah za štajerskega vojvodo. In ni me strah za ustavno ureditev. Ni me strah niti zaradi njihovih dejanj. Konec koncev nas zgodovina uči, da lahko prava resnica pride na dan tudi zelo pozno. Da je bila devica Marija, mati božja, tudi s telesom vzeta v nebo, je denimo verska resnica oziroma dogma, ki jo je razglasil šele papež Pij XII leta 1950.

Strah me je samo, da bodo vsi zgoraj našteti prepozno ugotovili, da se nimajo koga ali česa bati - razen samih sebe, lastnih predsodkov, pomanjkljivosti in karakternih napak.

Tega me je strah!

Preberite tudi:

Primer in propad ministrskega kandidata Kodelje razkriva tudi bedo večine slovenskega novinarstva!

Poglejte si tudi zadnjo oddajo #Faktor.com na TV3:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
marjan šarec luka mesec levica Tugomir Kodelja Gregor Golobič slovenska ljudska stranka ivan oman Vojmir Urlep Lek Lista Marjana Šarca Boštjan Poklukar Rudi Medved Zagorje Janez Janša Andrej Šiško Faktor Tv3 bernard brščič Dejan Židan tednik mladina nova slovenija Igor Akrapovič Matej T Vatovec miha kordiš Ivo Boscarol tv slovenija sds Gregor Repovž marko crnkovič bojan požar Požareport Matej Lesjak Pij XII Twitter Iran

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

borut rojc

2018-09-24 10:31:59


Človek s sedmimi križi težko vrne udarec mafiji, ki se izživlja nad njim. Novičev obraz odseva veliko bolečine, trpljenja in strahu, vsega groznega, kar so počeli z njim v teh letih. Ob tem, da je nedolžen, se morilci in krimialci prosto sprehajajo naokrog. Problem policije je, da so določeni ljudje nedotakljivi, tudi, če imajo krvave roke. Predelava in distribucija prepovedanih obstojnih substanc, pa za državo očitno bistvenega gospodarskega in družbeno-koristnega pomena... Direktorja Jamnika so umorili tisti bojevniki, ki jim je nečedne rabote znotraj kemijskega instituta ta preprečeval, ne užaljeni nekdo, ki je ostal brez službe. Država deluje tako, da ustvarja žrtve. Žalostno je, da se tudi pravosodje spusti na tako nizek nivo in ohranja sistemsko korupcijo. Človek se vpraša, kam, kje lahko zadeve še rešuje po pravni poti? Se res nekaterim lahko sodi le na ulici ? Angažirati šušmarja, ki po nareku spiše izvedensko mnenje, obremenilno za vnaprej določeno žrtev je grozljivo. Obsoditi človeka na podlagi gostilniških govoric, katerim ne verjame niti družina umorjenega, pa strašljivo in na bazi neverjetnega. ..Blanka Žgajnar. Tožilka, ki ji pri zapriseženih kriminalcih zastarevajo zadeve, za vsakega od nas pač lahko odredi zapor, kot bi rekel keks. ..Noviča ne poznam. Ga pa globoko spoštujem. Ne bi ga pomiloval, če bi mu dokazali krivdo. A njemu na obrazu piše, da ni kriv. Mar so res vsi, ki odločajo, nepismeni?

Prijatelji

Mira žugeljSašo LapNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Šiško, Mesec, Šarec. Varuh(i) revolucij in vnebovzetje #zavsakoceno, ali kaj ni oziroma kaj je strah Aljuša Pertinača?!