objavi na
pozareport.si

forum

Politika

Sobota, 27. julij 2019 ob 06:16

Amputacija. Ali kako je Marjan Šarec imitaciji lika in dela Janeza Drnovška dodal še eno svojo lastnost: ulično psihologijo!
In če, na primer, Zoran Janković prisega zgolj na tisto srbsko "ko je jači", naš Marjan, ki ne mara konkurence, obvlada tudi basen o lisici in kislem grozdju ...
Forum !

Odpri galerijo

Zato se je naš Marjan Šarec vprašal, kaj bi v tem primeru storil Drnovšek, se pogledal v zrcalo in predlagal Janeza Lenarčiča, nekakšno reinkarnacijo Janeza Potočnika, se pravi evrokrata brez vsakršnega političnega zaledja, moči ali izkušenj, kao strokovnjaka, čeprav še sploh ne vemo, kateri resor nam bo pripadel. Lenarčič je tako prazen, da mu bo verjetno celo uspelo prekiniti mit komisarjev, ki po nekem čudežu začnejo kraljevati na javnomnenjskih lestvicah. Ja, tudi rejtingi na anketah so našemu Marjanu zelo pomembni. (foto: STA)

Piše: Aljuš Pertinač

ZAKAJ SLOVENCI NE MARAMO STRANK

Politične stranke so v vseh razvitih demokracijah zahodnega tipa temelj političnega sistema. V njih se združujejo politično enako misleči, da bi skupaj uresničevali svoje politične cilje oziroma transparentno in prek demokratičnih volitev izvajali vpliv na javne zadeve. Glede na pomanjkanje demokratične tradicije pri nas – Kraljevina Jugoslavija je bila sprva le napol demokratična, od uvedbe šestojanuarske diktature pa še to ne več, kasneje pa smo 55 let živeli v enopartijskem režimu – ni nobeno presenečenje, da politične stranke po skoraj 30 letih od uvedbe večstrankarskega sistema še vedno iščejo svojo domovinsko pravico, hkrati pa tudi kraljujejo na dnu zaupanja javnomnenjskih meritev.

Za to obstaja nekaj objektivnih razlogov. Prvič, politične stranke so mestni oziroma, kot bi rekli marksisti v kapitalističnem načinu produkcije, buržoazni pojav. Pravega meščanstva/buržoazije pa v Sloveniji do pred kratkim nismo imeli. V resnici nimamo niti pravih mest. Še največji približek temu je Ljubljana. Prebivalstvo v mestih je bilo v preteklosti predvsem tujerodno, povečini nemško. Po drugi svetovni vojni od njih iz znanih razlogov ni ostalo veliko. Zato so bile na Slovenskem namesto strank ves čas popularnejše druge civilnodružbene organizacije. Najprej tabori in gibanja, kasneje sindikati, itd. Politične stranke so bolj nujno zlo in še danes članstvo v politični stranki ni nekaj, kar bi človek ravno oglaševal.

Drugič, ko ljudi v anketi vprašajo, ali zaupajo političnim strankam, ne pomislijo na svojo politično stranko, tisto, za katero glasujejo, ampak na vse oziroma na druge. Ki jim seveda gredo upravičeno na živce. Ko torej ustvarjalci javnega mnenja prek svojih anket sporočajo, da politične stranke pri nas ne uživajo zaupanja, v resnici sporočajo, da anketirani verjamejo zgolj svoji stranki.

In ne nazadnje, neoliberalizem kot dominantna oziroma edina preostala politična doktrina je izrazito nenaklonjen tradicionalnim, etabliranim političnim strankam. V neoliberalizmu namreč konflikt nikoli ne poteka med političnimi strankami, ampak med kapitalom. Močne politične stranke, takšne, pri katerih se ve, kdo pije in kdo plača ter predvsem, kdo odloča, so za centre moči tako nebodigatreba. Raje imajo šibke stranke, muhe enodnevnice brez političnega zaledja, kadrov in programa, ki jih lahko po mili volji vrtijo, kakor jim paše.

KAKŠNE STRANKE PAŠEJO KAPITALU

V Sloveniji sta žrtvi tovrstnega slabenja oziroma amputiranja predvsem dve politični stranki. V prvi vrsti SDS, v manjši meri pa tudi SD. SDS zato, ker ima jasno hierarhično strukturo. In če se v obdobju vladavine kakšnega Mira Cerarja mlajšega ves mandat sprašujemo, kdo odloča, je to v obdobju vladavine Janeza Janše popolnoma jasno. To seveda ne ustreza domačemu kapitalu, ki ga še vedno bolj ali manj obvladuje tranzicijska levica, ljubkovalno imenovana globoka država, v določenih primerih pa prav tako ne tujemu kapitalu, če so njihovi interesi, in praviloma so, v nasprotju z interesi vladajoče stranke.

Za SD velja podobno, vendar v manjši meri, ker ima SD slabše razvite mehanizme obrambe pred vplivi centrov moči in zato vedno znova (ne)hote privzame pozicijo tranzicijske levice alias globoke države kot svojo. Le v času predsednikovanja Igorja Lukšiča se je SD poskušala aktivno upreti poskusom instrumentalizacije s strani centrov moči, vendar strankarska struktura tega konflikta preprosto ni znala oziroma hotela zdržati, zato je Lukšič vodenje stranke neslavno predčasno končal. SD je tako danes v celoti odvisna od stricev iz ozadja, ki ji diktirajo praktično vsako potezo. Stranka tega niti ne skriva, ampak je na to celo ponosna. Zadnji kongres podmladka, Mladega foruma, je tako s svojo navzočnostjo in nagovorom počastil kar Milan Kučan.

Milan Kučan na kongresu Mladega Foruma stranke SD. Vir: Nova24TV Milan Kučan na kongresu Mladega foruma stranke SD. Vir: Nova24TV

To se je zgodilo manj kot mesec po zadnjih predsedniških volitvah, ko je stranka kljub pritiskom stricev in še posebno Kučana podprla Boruta Pahorja. S Kučanovim javnim obiskom na kongresu Mladega foruma pa je SD dokazal, da je šlo zgolj za manjši odklon, ter se sedaj aktivno vrača v objem tranzicijske levice. Še hujša je finančna situacija stranke. SD je do letošnjih evropskih volitev pridelal že skoraj dva milijona evrov minusa. Ali lahko stranka, ki je tako močno zadolžena, res samostojno in neodvisno sprejema odločitve? Kaj bi se zgodilo s takšno stranko, če bi pristala v opoziciji in s tem izgubila vpliv do razdeljevanja javnega denarja oziroma dostop do virov financiranja? SDS se pomena ekonomske neodvisnosti zaveda bistveno bolj, zato tudi išče zmeraj nove vire financiranja, ki se včasih tudi sfižijo, kot  je bil recimo primer poskusa pridobitve posojila od Snežičeve bosansko-srbske prijateljice.

V 13. mavrični antijanša manjšinski vladi s podporo samoizpovedno opozicijske stranke Levica imamo kar tri stranke, ki sodijo med kapitalu ljubše. Torej stranke brez kadrov, brez tradicije in brez omembe vrednega programa. To so SAB oziroma Stranka Alenke Bratušek, SMC oziroma Stranka Mira Cerarja in seveda LMŠ oziroma stranka (Lista) Marjana Šarca. Vse tri nosijo ali so ob nastopu na volitvah nosile ime svojega predsednika. Pa vendar jih v dominantnih medijih v državni, paradržavni ali tajkunski lasti ne obtožujejo populizma, kaj šele kulta osebnosti. Si predstavljate njihovo reakcijo, če bi se denimo SDS preimenoval v Stranko Janeza Janše?

TRANZICIJSKA LEVICA OKOM, NAŠ MARJAN SKOKOM

Ampak nihče ni tega duha neoliberalizma in motnje večstrankarskega sistema za prosto pot kapitalskim tokovom razumel bolje od našega Marjana. Naš Marjan je omembe vredno kariero komika na podeželskih odrih začel z imitacijo pokojnega Janeza Drnovška. Za Drnovška je bilo značilno, da je malo govoril in še manj odločal. Vedno je raje počakal, da se je situacija uredila sama od sebe oziroma da je javno mnenje "povedalo", kaj se zdi ljudem najboljše. Potem se je priključil temu, razne Dnevnikove Mete* pa so mu pisale hvalospeve. Enako sedaj počne naš Marjan, ki povrhu vsega kot diplomirani dramski igralec posnema še telesno govorico in način izražanja Drnovška. In Mete mu spet pišejo hvalospeve.

Vendar pa je naš Marjan tej imitaciji lika in dela Janeza Drnovška dodal še eno svojo lastnost. In sicer ulično psihologijo. Za našega Marjana vemo, da ni odraščal v idiličnih razmerah. Tudi kasneje se je preživljal bolj iz rok v usta, dokler ni postal župan Kamnika. Takšno življenje človeka utrdi. Žal se je pokazalo, da so voditelji etabliranih strank in strank enodnevnic popolnoma neopremljeni za enakopravno politično bitko s tovrstnim političnim nasprotnikom. Podobno velja za spopad z Zoranom Jankovićem, s to razliko, da je naš Marjan pragmatik, Janković pa je zgolj trmast. Če torej Janković prisega zgolj na tisto srbsko "ko je jači", naš Marjan obvlada tudi basen o lisici in kislem grozdju. Poglejmo podrobnosti.

Praktično edino vprašanje, s katerim se to poletje ukvarja slovenska vladajoča politika, je vprašanje slovenskega kandidata za komisarja Evropske unije. Naš Marjan se je tega vprašanja lotil po svoje oziroma po Drnovškovo. Stvar ga praktično ni zanimala, dokler se niso kandidati začeli ponujati sami od sebe. Poskuse Karla Erjavca in Alenke Bratušek – si predstavljate, Erjavca in Alenke Bratušek?! – je naš Marjan brez posebnih težav v kali zatrl. Z Mirom Cerarjem mlajšim in Tanjo Fajon pa je imel več težav.

Naš Marjan ne mara konkurence. Praktično iz vsakega njegovega stika s predsednikom republike Borutom Pahorjem je več kot očitno, da mu naš Marjan še vedno zameri poraz na predsedniških volitvah. Naš Marjan verjame, da mu je Pahor zmago ukradel. Da bi moral biti on predsednik. Enako zameri Janši, da ga je premagal na parlamentarnih volitvah. Hudiča, zameri celo svojim koalicijskim partnerjem, ker so mu "pobrali" glasove in sedaj ne vlada sam. Ker naš Marjan tako dobro imitira Drnovška in ker je kapitalu lažje obvladovati eno vladno stranko brez kadrov, strukture in programa kot pet takšnih, so arhitekti tranzicijske levice z Gregorjem Golobičem in Kučanom na čelu prišli na idejo o restavraciji pokojne LDS. V ta namen že več kot pol leta vodijo intenzivno medijsko kampanjo za združitev LMŠ, SMC, SAB in DeSUS v eno stranko.

Zaradi lenobe našega Marjana in vsaj medlega upora sedanjih liderjev naštetih strank jim to do sedaj (še) ni uspelo. Je pa našemu Marjanu z nesebično asistenco Alenke Bratušek uspelo tako rekoč popolnoma uničiti SMC oziroma Mira Cerarja. Miro je tako hlastno začel iskati eleganten izhod. Svojo stranko je obvestil, da ne bo več kandidiral za predsednika in da želi postati komisar. Enako je povedal našemu Marjanu. In naš Marjan mu je, ne boste verjeli, obljubil, da bo kandidat za komisarja tudi postal. Miro ali nekdo iz njegovega kroga je to neprevidno sčvekal medijem in stvari so se začele komplicirati. Prva je seveda skočila v zrak Tanja Fajon. In naš Marjan ji je moral obljubiti, da bo tudi ona kandidatka. Konec koncev tudi nova predsednica evropske komisije želi, da ji kot kandidata vsaka država ponudi po enega moškega in eno žensko.

Potem pa je Damirja Črnčeca, desno roko našega Marjana, obiskal vodja poslanske skupine SMC Igor Zorčič. Povedal mu je preprosto dejstvo, da Miro Cerar mlajši v poslanski skupini SMC nima niti enega glasu več. Miro je torej izgubil podporo lastne stranke. Jasno je tudi, da Cerarja, kdorkoli bo novi predsednik SMC, če ne bo ravno Cerarjev velik osebni prijatelj, ne bo pustil na mestu zunanjega ministra. Zato se je Miru mudilo na komisarski položaj in zato je naš Marjan ugotovil, da za nadaljevanje ugodnega vladanja ne potrebuje Mira, ampak glasove poslancev SMC. In Miro je izvisel.

Še bolj se je iz zasede samoumorila Tanja Fajon. Čeprav je že tretji mandat evroposlanka in drugi mandat podpredsednica SD, ji v tem času žal ni uspelo razviti pretirane politične pameti. Njen politični program je skrb za lastno rit. Pri tem pa doživlja vzpone in padce. Najprej je izvisela in v tem mandatu ne bo več podpredsednica skupine evropskih socialistov. Kasneje ni zaznala, da je njena poslanska skupina spremenila stališče in bo na glasovanju podprla novo predsednico komisije. Oba z Milanom Brglezom sta tako glasovala proti in to celo javno objavila. S tem je Fajonova našemu Marjanu priskrbela krasen razlog, da je ne predlaga, češ, kako bo sodelovala z novo predsednico komisije, če je glasovala proti njej. Resnica je seveda drugačna. Naš Marjan je itak ni hotel predlagati, ker se mu zdi za malo, da Fajonova že deset let služi 15 tisočakov na mesec, kot komisarka pa bi v petih letih zaslužila še okrogel milijon.

Zato se je naš Marjan vprašal, kaj bi v tem primeru storil Drnovšek, se pogledal v zrcalo in predlagal Janeza Lenarčiča, nekakšno reinkarnacijo Janeza Potočnika, se pravi evrokrata brez vsakršnega političnega zaledja, moči ali izkušenj, kao strokovnjaka, čeprav še sploh ne vemo, kateri resor nam bo pripadel. Lenarčič je tako prazen, da mu bo verjetno celo uspelo prekiniti mit komisarjev, ki po nekem čudežu začnejo kraljevati na javnomnenjskih lestvicah. Ja, tudi rejtingi na anketah so našemu Marjanu zelo pomembni.

Dominantni mediji so seveda hiteli ploskati tej potezi. Hkrati je naš Marjan dobro vedel, da bo s tem razkuril praktično vse koalicijske partnerje. Ker svojih kadrov tako ali tako nima, je predlagal kar nekoga s ceste. Ne nazadnje, veste, od kod je predsednik mariborskega lokalnega odbora LMŠ? Ja, uganili ste, iz Kamnika. Hkrati pa naš Marjan prav dobro ve, da svoje koalicijske partnerje že vse od začetka drži v šahu z eno in isto prazno grožnjo. Če ne bo po moje, bomo šli na volitve. Volitev pa se Dejan Židan, Cerar, Bratuškova, Erjavec in po zadnjem fiasku na evropskih volitvah celo Luka Mesec bojijo kot hudič križa. A brez skrbi, boji se jih tudi naš Marjan, ki je hkrati izrazito len in bi volitve najraje kar ukinil. A njegovi vladni partnerji so prebutasti, da bi to ugotovili in ga pozvali, naj uresniči svoj blef, ki ga na spletnem pokerju tako ali tako ne bi pripeljal prav daleč. Ne, namesto tega se raje ustrašijo in poskrijejo v mišje luknje.

Sledilo je torej glasovanje na vladi o predlogu za komisarja. In glej ga, zlomka, proti so bili samo ministri iz vrst SD. Ministri SMC so bili za. Ministra SAB, ki sta od dopustniško odsotne Alenke Bratušek dobila izrecno navodilo, naj glasujeta proti, sta bila tudi za. Minister za kohezijo Iztok Purič je predlog našega Marjana celo javno pohvalil in na seji vlade povedal, da bo glasoval za - kljub izrecnim navodilom predsednice stranke, naj glasuje proti.

Ministri iz vrst DeSUS, SMC in SAB so namreč ugotovili neizpodbitno dejstvo. Da je za njihovo politično in ekonomsko preživetje pomembnejši naš Marjan kot predsedniki njihovih strank. Da so torej v službi pri našem Marjanu. Le ministri iz vrst SD so očitno bolj počasne ali, če hočete, zveste sorte. Pa ni bilo vedno tako. V zadnjem mandatu Drnovškove vlade sta tako Andreja Rihter kot Rado Bohinc že po nekaj mesecih na stranki SD povedala, da onadva delata za Drnovška, ne za stranko.

Zgodovina se torej ponavlja in vrata v uvedbo dvostrankarskega sistema so na stežaj odprta. Talci pa smo mi, navadni ljudje. Od vlade, ki v prvem letu vladanja sprejme šest zakonov, si ni mogoče obetati, da se bo uspešno spopadla s krizo, ki neizogibno sledi. Od koalicije, ki pada na poceni ulične štose svojega liderja, ki je do sedaj izgubil vsake resne volitve, pa tudi ne, da bo znala brzdati njegove ambicije po samodrštvu in kultu osebnosti. Ko boste torej privoščljivo uživali v tem, kako naš Marjan vrti svoje tekmece po političnem parketu, in se obenem tolažili, da itak ne vemo niti, kaj bo jutri, ne pozabite, da to počne na vaš račun in z vašim privoljenjem. Ceno za zapitek bo prej ali slej treba plačati in takrat bo za marsikoga žal že prepozno.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

* Meta Roglič, dolgoletna novinarka časopisa Dnevnik

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
aljuš pertinač marjan šarec Dejan Židan Janez Janša Borut Pahor Alenka Bratušek miro cerar karl erjavec luka mesec Janez Lenarčič

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

borut rojc

2019-08-26 10:06:41


Šarčeva vlada je sinonim ravno za takšne posebneže, nastopače in primitivce kot je princ v beli obleki, na beli vespi. Ljubi nedolžnost beline, čeprav se zdi, da je v življenju vseeno pojedel preveč kislega mleka Zato me čudi to strahospoštovanje vladajočega, ki veje iz članka v smislu, takšnih kot je Vizjak pač v stranki visokih standardov ne podpirajo in niso primeren kader zanje. Morda res, tipom kot je Vizjak je denar preveč stopil v glavo in jim zamračil um, ne znajo se primerno vesti, zato povzročajo škodo vsem tistim, ki se tudi mastijo v državnih institucijah in na milijonskih projektih. Serpentinšek, recimo, je vedno in še danes zanika, da bi se dobival s Kučanom, čeprav so mu vaški fantje iz spremstva padali v trans in nezavest ter potrebovali psihiatrično pomoč od karizme in vsemogočnosti botra. Vizjak se je, nasprotno, hvalil s tem, da je sedel za isto mizo s tistim, ki odloča o življenju in smrti v deželi na napačni strani Alp. Sam bistvene razilke med modeloma, učečima se visoke politike pri istih mentorjih , ne vidim in poudarjam, da je Vizjak, glede na kadrovsko zasedbo LMŠ-ja, dober, najboljši kader za njih, pobrane s ceste, za potrebe, že vnaprej določene vladajoče stranke...Kalacunka, pa tudi kakšna, ki jo Telekomov kandidat prevaža naokrog z vespo ali maseratijem, me utrjuje v prepričanju, da tisto ni samo šala ali vic, kot je nekoč dejal nekdo ob šanku, da je torej ženska le okras okrog pičke. Ta na sliki, definitivno. Frajer se lepi na takšne. Ni lepotec, ima pa keš.

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Amputacija. Ali kako je Marjan Šarec imitaciji lika in dela Janeza Drnovška dodal še eno svojo lastnost: ulično psihologijo!