Kaj vse si nekateri drznejo! Dobro jutri. si je "oznanilo", seveda, da bi zdajšnje generacije lažje razumele in ocenjevale vlogo škofa Rožmana, predvsem ob pozitivistični politizaciji njegovega lika ob zadnjih sodnih odločitvah, so se v novogoriški borčevski organizaciji odločili, da bodo o njem natisnili posebno brošuro. Avtor bo Tomaž Marušič, pravnik in nekdanji pravosodni minister, doma iz Solkana. Saj se ni čuditi, ukvarjali so se že od nekdaj z duhovniki. Ognjišče 11/97 o solkanskem župniku msgn. Francu Močniku:Ljudje so bili veseli, da sem se vrnil. Tudi opozorili so me, da se pripravlja drugi izgon, vsaj nekaj hudega zoper mene. Bila je sobota 11. oktobra. S kaplanom sva spovedovala. Ko sva se zvečer vračala iz cerkve -bila je že tema-, je stopila k meni neka žena in rekla: "Gospod, umaknite se iz Solkana, kajti jutri se pripravlja hudo zoper vas!" Ženo sem poznal in sem ji lahko verjel. Drugi dan sem šel po deveti maši na Sveto Goro. Zvečer sem šel molit pred Svetogorsko Marijo. Bila je tema, samo večna luč je gorela. V cerkvi sem bil sam, vladala je popolna tišina. Priporočal sem se Mariji. Zaslišal sem avto. Dejal sem si: "Sedaj pa bo!". Prej so me že iskali v Solkanu, a me niso našli. Tam so našli kaplana Ivana Kretiča. Njega sem imenoval za solkanskega župnika, ker bi se jaz moral posvečati drugemu delu. Kretiča so zamenjali z menoj in ga vrgli čez mejo v Italijo. Moja sestra me ni hotela izdati, ko pa niso odnehali, jim je morala povedati, da sem se odpravil na Sveto Goro. Ko so prišli v cerkev, so rekli, da bi radi videli cerkev. Ko sem rekel, da morajo v zakristijo po cerkovnika, so me vprašali, kdo sem jaz. Ko sem povedal, da sem iz Solkana, so mi odvrnili, da moram z njimi. Dejal sem jim, da moram prej po aktovko z brevirjem v zakristijo. Eden izmed dveh je rekel, da bo šel on po aktovko. Ko jo je prinesel, smo odšli. Kam so vas potem peljali? Šli smo proti Solkanu. Ustavili smo se pri kamnolomu, ki je nad naseljem. Pri avtu so vzeli proč tablice in čakali. Mislil sem si, da me bodo vrgli v Sočo. Pa me niso. Potem je prišel nekdo nasproti in rekel: "Vse je pripravljeno." Pred župniščem so me dali iz avta in prepustili gruči pobalinov, ki so smrdeli po alkoholu. Potem so me gnali, skoraj tekli smo. Tudi tolkli in brcali so me. Pa veste kdo naj bi bil glavni, ki duhovnika tolkel in brcal? Kronika govori, da isti, ki naj bi danes pisal posebno brošuro o Gregoriju Rožmanu, ljubljanski škof, * 1883, Dolinčiče, Avstrijska Koroška, † 16. november 1959, Cleveland, Združene države Amerike. Ali res ne more neodvisno sodišče opraviti svojega dela? GORIŠKI PANTERJI PIŠEJO: Tudi na začetku 3. tisočletja proti njemu še vedno inkvizicija postkomunistov in masonov? Škof Gregorij Rožman († 1959) spet na rešetu Postkomunistična in postjugoslovanska klika mu še vedno prtita narodno “izdajstvo” in hočeta s tem osramotiti katoliške ljudi, zato da bi se zaradi “takšnega” škofa odvrnili od Cerkve in od vere. Preteklo je 60 let, odkar je sodišče jugoslovanske, danes srbske armade sodilo zaradi “narodnega izdajstva” ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu v odsotnosti. Omenjeno vojaško sodišče, vkolikor je bil njegov obstoj sploh upravičen, je škofa obsodilo na 18 let prisilnega dela. Za obletnico procesa je stara jugoslovanska oz. velesrbska struktura nagnala nekaj novinarjev, da bi vernim in drugim, bolj ali manj pametnim Slovencem spet predočili, kako jih je njihov škof “izdal”. Komunističnega režima danes sicer ni več, propadla je celo nekdanja Jugoslavija, nekakšna maska za veliko-Srbijo. Zaradi tega, kar je delal njen režim, v očeh javnosti ni več verodostojno. Izjema pri tem naj bi bila le obsodba škofa Rožmana… Kaj je na stvari? – Škof Rožman je bil velik Slovenec. Slovenstvo in katoliška Cerkev sta tisti dve postavki, ki v velesrbskih krogih vzbujata nekakšno paranoio. (Tretja postavka so Habsburžani). Od naše strani bi v to zadevo niti ne posegali, zakaj v obrambo škofa Rožmana so v povojnih letih veliko in dovolj pisali v svobodnem slovenskem zdomstvu. Vendar pa nas v sedaj oživljeni gonji in ščuvanju proti pokojnemu škofu motijo cenene ponaredbe in konstrukcije, namenjene zavajanju bralcev, ki o zadevi niso najbolj poučeni. Namen takšne gonje seveda ni medvojna vloga škofa Rožmana kot takšna. Njen pravi namen je osramotiti verne ljudi – češ glejte, kakšnega škofa ste imeli! – in jih na ta način odvrniti od Cerkve in od vere. Ker z vero kot “opijem za ljudstvo” (Marx) niso uspeli, naj bi to, vsaj pri Slovencih, dosegli s “škofom Rožmanom”?. Poglejmo! V mesečniku Radar (november 2006), čigar glavna urednica je Branka Grujičić, se je nad škofa Rožmana spravil novinar Marijan Horvat. Primerjal je oba procesa iz povojnih časov, Rožmanovega v Ljubljani in Stepinčevega v Zagrebu. Pokojni nadškof in kardinal Stepinac, leta 1946 prav tako obsojen, je bil pred kakim letom razglašen za blaženega. Takrat se je jugoslovanska (srbska) postkomunistična struktura sicer zelo razburila in protestirala:… Stepinac naj menda ne bi zaščitil Srbov pred ustaši itd. Toda zlo (komunizem) v odkritem spopadu z božjim (blaženi, svetniki…) v očeh javnosti ne vzdrži za dolgo, zato so taktiko spremenili. Fotomontaža na naslovnici mesečnika Radar: narodna “izdajalca” kard. Stepinac in škof Rožman, slednji naj bi bil celo hujši od prvega. Glavna urednica Radarja je Branka Gujičić. Tako je tudi novinar Marijan Horvat v duhu nekdanje marksistične dialektike kard. Stepincu priznal, da je obsodil ustaške zločine. Jugoslovanska oz. srbska stran je to doslej zamolčevala. Obenem pa je novinar obtožil Rožmana, da on, v primeri s Stepincem, ni obsodil domobranskih zločinov…. Torej, sramujte se slovenski katoličani in verniki, ker ste imeli “takšnega” škofa! To je namreč tisto, kar hočejo razni Horvati in srbski krogi z zadevo Rožman vcepiti v zavest vernim Slovencem. Nasproti temu pa prikazati, da je ateistični humanizem mnogo bolj pošten in boljši od njihove katoliške vere. Ne bi se radi spuščali v polemiko o tem, kakšne zločine je zakrivila domobranska stran. Toda množična grobišča, ki jih po vsej Sloveniji odkrivamo dan za dnem, niso delo domobranske strani, pač pa partizanske komunistične komande in, zelo verjetno, tudi srbskih in črnogorskih prišlekov, ki so prepojili slovenske partizanske vrste. Šele danes, v samostojni Sloveniji, popisujejo namreč slovenske žrtve v drugi svetovni vojni in takoj po njej. Število ugotovljenih žrtev je že preseglo 100.000. Toda večina jih ne gre na račun okupatorja, temveč na račun komunistične revolucije. Če sedaj pomislimo še na zadnjo vojno na Balkanu, ki jo je sprožila velesrbska klika Slobodana Miloševića, smo presenečeni, ko odkrijemo, da tudi srbski patriarh Pavle ni obsodil te vojne in stotisočev žrtev, ki jih je zakrivila srbska stran!? Tega pa se Marijan Horvat, ki je Rožmana primerjal s Stepincem, seveda sploh “ni spomnil”. Mu torej lahko verjamemo, da je pri svojem pisanju imel resen namen? Po Rožmanu tudi zgodovinar Udrihanje po škofu Rožmanu se očitno dobro obrestuje. Udrihovalci imajo dobre službe in ugledna mesta. Mogoče je bil to vzrok, da se je mesec nazaj lotil osebnosti Rožmana tudi tržaški zgodovinar Jože Pirjevec. V Primorskem dnevniku je že 22. junija (Trst 2006) objavil uvodniški ”članek” z naslovom Škof Rožman: sodba o njem je uničujoča… V tem članku pritrjuje pritrjuje Pirjevec sodbi o škofu Rožmanu, kot jo je bil iznesel Janez Stanovnik, predsednik Zveze borcev in stari udbovec, ki ga je mladinska skupina SKGZ povabila na razgovor v Kulturni dom v Gorici. Skupina prejema financiranje in s tem seveda tudi direktive od stare jugoslovanske strukture (srbsko podzemlje) v Sloveniji. Šlo je za očitno montažo, s katero hočejo škofa Rožmana in s tem katoličane demonizirati tudi v zamejstvu, zato da Slovenija pri tem ne bo osamljena. Jože Pirjevec, zgodovinar v Trstu, je odločen kritik škofa Rožmana, V ta namen je šel pregledovat tudi njegov dosje “v London”. Kljub bolj ali manj zasluženi slavi, ki mu jo nadevajo, so njegove razlage v več primerih sporne. Eden teh je tudi Rožmanov primer. Kaj pravi zgodovinar Pirjevec v zvezi s tem? Da bi si že vnaprej pridobil verodostojnost, nikakor ne opravičuje komunistov, ki da so bili učenci Stalina… in to zelo pragmatični. Toda takoj zatem: …Če je kdo zbudil hudiča, so bili to slovenski klerikalnci s škofom Rožmanom na čelu, ki so raje sodelovali z Italjani kot z domačimi “boljševiki”… Človek bi si ob takšnih besedah mislil, da tudi Pirjevec, sicer laični zgodovinar, verjame v Boga, in če tega ne, pa vsaj v hudiča. Ali pa se, če tako kaže, brez kakih zadržkov prelevi v vernika, zato da bi lahko tudi s tega stališča bolj prepričljivo udaril po katoličanih in po vernih in seveda v prvi vrsti po “njihovem izdajalskem” škofu Gregoriju Rožmanu (ki bi se ga morali sramovati in zato odpasti od vere). V tem je namreč ključ vse gonje proti škofu Rožmanu. Zgodovinar Pirjevec pri omenjenih navedbah seveda zamolči pošastne morije, ki jih je v cilju zmage komunistične revolucije izvajala predvsem partizanska Vos (varnostna obvešč. služba). Tako naj bi človek pri branju njegovih razlag dobil vtis, da so se slovenski ljudje, ki jih on prikazuje kot “klerikalce z Rožmanom na čelu” (bili pa so tudi liberalci in drugi), zgolj zaradi njihove “pokvarjenosti” odločili za sodelovanje z Italiani, to je, za “izdajstvo”. Takšni so torej verni Slovenci (poglejte Srbe, kako so bili enotni)… Zgodovinar ponareja Seveda Pirjevec prav dobro ve, kakšne pogrome je partizanska Vos izvajala nad civilnim prebivalstvom. Padala so življenja, izvajali so strahotna mučenja nedolžnih ljudi, ki niso hoteli komunizma, ali pa so bili samo katoliški in verni. Dijaka Alojza Grozdeta, 19 let, so umorili pa strašnem mučenju. Družino Mravlje pri Mirni so živo pometali v gorečo hišo z otroci vred… Pirjevec vsega tega seveda “ne ve”. V obrambo vasi pred strahotnim terorjem so možje in fante ustanovili Vaške straže (predhodnica domobrancev) in izprosili orožje od Italijanov. In dalje! Jože Pirjevec postavlja na čelo klerikalcev kar škofa Rožmana in s tem zavestno ponareja dejstva. Klerikalce je namreč večinoma povezovala Ljudska stranka, ki je imela tudi svoje politično vodstvo. Škof Rožman ni bil voditelj te stranke. - Pirjevčeva konstrukcija je nekaj podobnega, kot če bi vsem levičarsko mislečim postavljali za vodjo Karla Marxa ali pa Lenina oziroma Stalina. Kar zadeva čigarkoli “sodelovanje z Italjani”, pa v vojnih razmerah, ko je šlo za preživetje, tudi ni moglo biti tako zelo sporno. Ali hoče Pirjevec obtoževati vse prebivalstvo Ljubljanske pokrajine, da se proti Italijanom ni enodušno dvinilo v splošno ljudsko vstajo in tvegalo s tem splošen pomor? Če pa je bilo takrat „sodelovanje z Italijani“ že nekakšna izdaja, zakaj potem on sam sodeluje z njimi danes, in to v mirnem času? Zakaj, le kot član italijanske Socialistične stranke, ki jo je vodil prosluli mason Bettino Craxi, je lahko zasedel mesto zgodovinarja na univerzi v Padovi. Na začetku 90-ih je bila ta stranka razkrinkana v njeni neverjetni korupciji. Zakaj se Pirjevec takrat ni odpovedal vsemu, kar mu je ta stranka omogočila? Vključno z mestom na padovanski univerzi. Podobno kot pri drugih, ki jim je srbsko podzemlje v Sloveniji naročilo udrihanje po škofu Rožmanu, ima tudi Jože Pirjevec svojo nalogo. Škofa Rožmana je treba prikazati, zato da ne bo to samo v Sloveniji, kot “izdajalca” tudi v očeh zamejske slovenske javnosti. Še več, tudi “v Londonu” tako mislijo (?). To naj bi izhajalo iz dosjeja, ki da ga je Pirjevec videl v tamkajšnjem arhivu. Njegova poteza spominja na reklamni trik s stekleničko parfuma, na kateri piše: Pariz – London – New York., kar naj bi navadne ljudi prepričalo o kakovosti. In kaj nam zgodovinar odkrije v tem “dosjeju”? Najprej mora priznati, da se dosje nanaša le na čas po končani vojni. Takrat je namreč škof Rožman bival kot begunec na Koroškem, ki je bila pod angleško zasedbo. Ker so Angleži hoteli ustreči zahtevam Tita po njegovi izročitvi, so prijatelji prepeljali škofa v ameriško zasedbeno cono na Solnograškem. Ker Pirjevec v dosjeju iz tega časa ne najde o Rožmanu ničesar obremenilnega, mu je posreden dokaz za škofovo “izdajstvo” omemba resolucije, ki so jo duhovniki sprejeli na konferenci dne 16. junija 1944 v Ljubljani. Resolucija pravi, da duhovni pastirji slovenskega naroda “ne bodo odtegnili pomoči tistim, ki so zadolženi za ohranjanje varnosti, reda in miru v deželi, in ne bodo odnehali v boju proti komunizmu.” Evo ti “izdajstvo”! Vendar niti resolucija niti dokument, kjer se njena omemba nahaja, ne zadevata škofa Rožmana osebno! Toda zgodovinar Pirjevec jo kljub temu razloži za svoj namen takole: Tisti, ki so jim duhovniki obljubljali sodelovanje, so bili seveda nacisti pod vodstvom Adolfa Hitlerja, ki je – tako je nedavno v Auschwitzu rekel Benedikt XVV. – “hotel ubiti Boga”. Tokrat se Pirjevec celo potrudi, da piše besedo Bog z veliko začetnico, zato da bi njegova izvajanja prepričala tudi verne. Gre seveda za novo ponaredbo, zakaj Nemcev pa njihove zasedbene vojske, ni mogoče enačiti kar z nacisti. Takšna “metoda” je podobna enačenju vseh Slovanov in še posebej Slovencev s komunisti – “slavo-comunisti”, kar je v Trstu vsa povojna leta širila med ljudi italijanska desnica. Končno Jože Pirjevec povzdigne še svoj obtožujoči glas nad katoličane in zatrjuje: …Vztrajajo v svojem sovraštvu in v politični zmoti ter s tem grešijo tako proti Kristusovem nauku, kakor proti nauku zgodovine… No, v tem je tudi vse bistvo Rožmanove zadeve. Ob tej njegovi burki, v katero pritegne še Kristusa, gre človeku že na smeh. Toda burka mu očitno tudi nekaj prinaša. Poleg mesta na univerzi v Padovi, ki ga je zasedel kot član masonske socialistične stranke, ima sedaj menda tudi mesto na novi univerzi v Kopru… Torej dve univerzitetni plači in ne ravno majhni (money, money…). Vendar samo, če nadaljuje z ideološko smerjo, ki vključuje, med drugim, tudi izničevanje spomina na škofa Rožmana, ki je pred več kot pol stoletja javno obsodil komunizem. Prav na koncu pa Pirjevec nahruli še Slovence na splošno in jih sramoti: Kdaj se bomo Slovenci navadili vreči kamen, ne da bi skrili roko? Ta poteza spada med tiste, ki jih srbski zaupniki širijo po naročilu med bolj ali manj naivne slovenske ljudi. Mednje pogosto kar tako mimogrede spustijo glas: “Sram me je, da sem Slovenec!” V primeru škofa Rožmana naj bi bil smisel takšne sugestije: “Sram me je da sem (slovenski) katoličan!” Samega Pirjevca pa ni sram, da je bil craxijevec!? Kot omenjeno, namen hajke proti Rožmanu je globlji – sramotenje katoliških ljudi in njihovo odvračanje od vere. V zadnjem času je masonerija, oprta na ostanke komunističnih struktur, poskrbela tudi za mnogo škandalov, ki naj bi osramotili verne in jih prepričali, da je humanistični ateizem boljši od njihove (zaostale) katoliške vere. Naše stališče do takšnih pojavov: Priznavamo svobodo mišljenja in prepričanja, toda zavračamo hajke in vse mogoče zvijače, ki naj bi zavajale lahkoverne. Če kdo obsoja delo škofa Rožmana med vojno in dela to iskreno, je to pač njegovo svobodno prepričanje. Nekaj povsem drugega pa je, če to dela po naročilu ali v prepričanju, da bo imel od tega korist. Prav za to pa gre v tej naročeni hajki proti škofu Rožmanu. To lahko prepozna že vsak pozoren bralec. Seveda so Rožmanovi inkvizitorji prepričani, da so bralci nadvse površni in da jim lahko v spretnem diskutiranju in obračanju podatkov podtaknejo karkoli. Nekaterim že, toda ne vsem! Nekaj literature: - Jakob Kolarič: Škof Rožman, Mohorjeva Celovec, I. del 1967, 2. del 1970, 3. del 1977 - Tamara Griesser Pečar in France Martin Dolinar: Rožmanov proces, Ljubljana 1996 - Tamara Griesser Pečar: Razdvojeni narod 1941 – 1945, Okupacija, Kolaboracija, Državljanska vojna, Revolucija, Ljubljana 2004, (ista) Cerkev na zatožni klopi: Sodni procesi, admnistrativne kazni, posegi “ljudske oblasti” v Sloveniji od 1943 do 1960, Ljubljana 2005

Perverzneži! Za mame samohranilke sodišče nima časa, za izdajalce pa ima! Mame same plačajo stroške sojenja, za kolaborante pa državni proračun.