V Združene države Amerike sem se "vrnil" po šestih letih, v New York pa po osmih letih. Doslej (že) tretjič. (Medklic: ko je Maša, ki zdaj že osem let živi (in dela) v Franciji, še študirala v ZDA na priznani Univerzi v Massachusettsu in kasneje nekaj mesecev delala v Fundaciji Billa Clintona v newyorškem Harlemu, smo bili, hm, kar pogosto v Bostonu). No, tokrat pa celo na sloviti newyorški maraton.
Tega maratona za letos sicer nisem načrtoval, vendar se ponudbi, ki sem jo dobil pred nekaj več kot dvema mesecema, nisem mogel upreti. Fran Seton, lastnica agencije RunFun Travel iz Sydneyja, mi je namreč prijazno sporočila, da ima za TCS New York Marathon "entry" več, če želim.
Fran Seton je nekdanja avstralska tekaška prvakinja na 400 metrov, njen zasebni in poslovni partner Dave Cundy pa je doslej pretekel že 31 maratonov. Z agencijo RunFun Travel sem aprila letos odpotoval tudi na maraton v Parizu, ki v nasprotju z New Yorkom ne sodi med šest tako imenovanih "major" svetovnih maratonov. To so New York, Chicago, Boston, London, Tokio in Berlin. Slednjega, berlinskega, sem pretekel septembra 2015. V zadnjih dveh letih sem do prejšnje nedelje, do starta maratona v New Yorku, pretekel pet maratonov, Radence, Berlin, Ljubljano, Atene in, kot rečeno, Pariz. Približno "tri preveč", kot mi je svetoval znani slovenski atletski - in tudi moj - trener Dejan Lenart.
In vsak maraton je (bil) po svoje fantastično doživetje. Hudičevo naporno, tega me že ni sram priznati, in ker maraton ni šala, vključno s pripravami, kjer je treba paziti še na prehrano, je pa tudi lepo.
Tega maratona za letos sicer nisem načrtoval, vendar se ponudbi, ki sem jo dobil pred nekaj več kot dvema mesecema, nisem mogel upreti. Fran Seton, lastnica agencije RunFun Travel iz Sydneyja, mi je namreč prijazno sporočila, da ima za TCS New York Marathon "entry" več, če želim.
Fran Seton je nekdanja avstralska tekaška prvakinja na 400 metrov, njen zasebni in poslovni partner Dave Cundy pa je doslej pretekel že 31 maratonov. Z agencijo RunFun Travel sem aprila letos odpotoval tudi na maraton v Parizu, ki v nasprotju z New Yorkom ne sodi med šest tako imenovanih "major" svetovnih maratonov. To so New York, Chicago, Boston, London, Tokio in Berlin. Slednjega, berlinskega, sem pretekel septembra 2015. V zadnjih dveh letih sem do prejšnje nedelje, do starta maratona v New Yorku, pretekel pet maratonov, Radence, Berlin, Ljubljano, Atene in, kot rečeno, Pariz. Približno "tri preveč", kot mi je svetoval znani slovenski atletski - in tudi moj - trener Dejan Lenart.
In vsak maraton je (bil) po svoje fantastično doživetje. Hudičevo naporno, tega me že ni sram priznati, in ker maraton ni šala, vključno s pripravami, kjer je treba paziti še na prehrano, je pa tudi lepo.
NAJVEČJA DIRKA NA SVETU
Se pa vsaj po nekaterih dimenzijah noben od naštetih maratonov ne more primerjati z maratonom v New Yorku. Če so bili Radenci 2015 moj prvi maraton (saj vemo, prvega ne pozabiš nikoli), ki sem ga pretekel skupaj s trenerjem Dejanom (šel je z menoj na progo, za vsak slučaj, da jaz ne bi obupal in odstopil), Berlin moj prvi "major", ljubljanski, ker se ga kot slovenskemu tekaču spodobi preteči, Atene morda moj najnapornejši maraton doslej (prvih 32 kilometrov je namreč samo vzpon!), Pariz, ker je pač Pariz, se newyorški maraton zapiše direktno v srce - predvsem zaradi veličine dogodka, ki mu Američani upravičeno pravijo "največja dirka na svetu". Brez pretiravanja. Poleg tega vemo, da so Američani pravi velemojstri za spektakle.
Na start sem se v družbi Fran, Dava ter desetih prešerno razpoloženih in pričakovanja polnih Avstralk in Avstralcev iz hotela Marriott Courtyard na 37. ulici West podal že ob šestih zjutraj. 20 minut peš do Bryant Parka, kjer so nas, približno 50 tisoč tekačev, po sprehodu skozi dolge organizirane vrste spravili na avtobuse, smer Staten Island, tja, kjer je tradicionalno start maratona v New Yorku. Po dveh urah vožnje z avtobusom smo prispeli do starta pod mostom Verrazano, ki Staten Island povezuje z Brooklynom. Moj start, imel sem številko 54.382, je bil določen za ob 10. uri in 40 minut. Počakati sem moral v zeleni vasi (Green Village), moj startni "val" pa je bil označen s črko F.
Na start sem se v družbi Fran, Dava ter desetih prešerno razpoloženih in pričakovanja polnih Avstralk in Avstralcev iz hotela Marriott Courtyard na 37. ulici West podal že ob šestih zjutraj. 20 minut peš do Bryant Parka, kjer so nas, približno 50 tisoč tekačev, po sprehodu skozi dolge organizirane vrste spravili na avtobuse, smer Staten Island, tja, kjer je tradicionalno start maratona v New Yorku. Po dveh urah vožnje z avtobusom smo prispeli do starta pod mostom Verrazano, ki Staten Island povezuje z Brooklynom. Moj start, imel sem številko 54.382, je bil določen za ob 10. uri in 40 minut. Počakati sem moral v zeleni vasi (Green Village), moj startni "val" pa je bil označen s črko F.
Iz hotela smo se odpravili že ob 6. uri zjutraj. Bila je še tema, ulice New Yorka pa za tamkajšnje razmere tako rekoč prazne. Nedelja, dan, ko se je New York pripravljal na maraton.Sledilo je čakanje, sedenje, ležanje. Ob tem se je priporočljivo zelo, ampak res zelo toplo obleči, tam namreč močno piha, na srečo pa ni bilo pretirano hladno, okoli 14 stopinj. In potem tudi ne prevroče za dolgi tek. Si pa predstavljam, kako bi bilo, če bi bilo nekaj stopinj hladneje ali celo deževalo; zdaj, kot to pišem, v New Yorku lije kot iz škafa. Tik pred startom maratona odvržete odvečna oblačila v pripravljene zabojnike. Teh, oblačil namreč, je na koncu verjetno na tone, organizatorji pa jih potem razdelijo med tiste, ki oblačila potrebujejo. Tako bo eden od Američanov kmalu dobil črno vetrovko Zavarovalnice Triglav iz Slovenije. Na startu je poskrbljeno tudi za "bagle", značilne ameriške okrogle kruhke, čaj, vodo in kakav. Se pa čakanje na start kar vleče.
Newyorški maraton se tradicionalno začne s salvo topov. Potem se valovi ljudi po številkah in barvah počasi premikajo na start, vse je, glede na velikansko maso tekačev, tudi precej učinkovito organizirano. Na primer: dolgoletni tekači vemo, da na maratonih žal ni vedno tako, da je dovolj WC-jev za vse; tukaj, na Staten Islandu, teh težav ni bilo. Za vsak startni val so zaigrali ameriško himno in še pesem Franka Sinatre New York, New York. Potem začneš početi to, zaradi česar si prišel - teči maraton v New Yorku!
STATEN ISLAND-BROOKLYN-QUEENS-BRONX-MANHATTAN
Milje oziroma kilometri, ki se začnejo na mostu Verrazano, se vijejo skozi Brooklyn, Queens, Bronx in na koncu Manhattan, cilj pa je sredi Central(nega) parka. Tek je - bil vsaj zame - izjemno slikovit. Dejansko pretečeš New York. Od lesenih stanovanjskih hišic v Brooklynu, ki se jih spomnimo iz kopice ameriških filmov (jaz sem samo gledal, kje in kdaj bo ven prišel kakšen Woody Allen), do mogočnih betonsko-jeklenih nebotičnikov na Manhattnu, mimo nešteto trgovin, restavracij, cerkev in križišč.
Ob tekaški stezi pa 2,5 milijona gledalcev! To je pa res nepozabno in to je tista prava veličina maratona v New Yorku. Pa kakšno navijanje, vsi vpijejo "good job ... heroes!!!" Jaz, recimo, vedno tečem z glasbo na ipodu, tukaj pa sem ga hočeš nočeš moral takoj po prihodu čez most Verrazano v Brooklyn izklopiti, saj zaradi glasnega navijanja Newyorčanov ter nepreštevnih glasbenih skupin enostavno nisem ničesar slišal. Med opazovanjem New Yorka ter ob spremstvu te neverjetne publike in glasbe ta maraton pravzaprav celo "hitro" mine.
Ob tekaški stezi pa 2,5 milijona gledalcev! To je pa res nepozabno in to je tista prava veličina maratona v New Yorku. Pa kakšno navijanje, vsi vpijejo "good job ... heroes!!!" Jaz, recimo, vedno tečem z glasbo na ipodu, tukaj pa sem ga hočeš nočeš moral takoj po prihodu čez most Verrazano v Brooklyn izklopiti, saj zaradi glasnega navijanja Newyorčanov ter nepreštevnih glasbenih skupin enostavno nisem ničesar slišal. Med opazovanjem New Yorka ter ob spremstvu te neverjetne publike in glasbe ta maraton pravzaprav celo "hitro" mine.
SAMO ŽIDJE NE NAVIJAJO. ZAKAJ, NE VEM?!
Med tekom tudi vidiš, kako se posamezne newyorške četrti ločujejo med seboj, vidiš "latinose", Poljake, Ruse, Kitajce … Edina četrt, kjer ni skoraj nobenega navijanja, še gledalci so redki, je židovska četrt. Tu pa tam kakšen ortodoksni Žid maratonce snema na mobilni telefon, to pa je tudi vse. Zakaj je temu tako, ne vem?! Newyorčani so udeležencem teka tudi ves čas ponujali različno hrano, predvsem posladke in sadje.
Če minute, ure in kilometri kar hitro tečejo, so znameniti newyorški mostovi zaradi dolgih vzponov res ubijalski. Zlasti Queensboro Bridge, prek katerega iz Queensa na 21. kilometru pritečeš na Manhattan (most Verrazano je sicer še daljši, vendar - to je na startu, kjer še nisi utrujen), ampak kot je pisalo na enem od panojev: "Fuck the newyorks bridges, we are the marathons!"
Če minute, ure in kilometri kar hitro tečejo, so znameniti newyorški mostovi zaradi dolgih vzponov res ubijalski. Zlasti Queensboro Bridge, prek katerega iz Queensa na 21. kilometru pritečeš na Manhattan (most Verrazano je sicer še daljši, vendar - to je na startu, kjer še nisi utrujen), ampak kot je pisalo na enem od panojev: "Fuck the newyorks bridges, we are the marathons!"
Mimogrede, za varnost tekačev je bilo, kot je pač mogoče v teh razmerah, dobro poskrbljeno. Vse avenije in ulice, kjer smo tekli, so bile blokirane z avtomobili, kamioni ali posebnimi pregradami, kar naj bi varovalo pred trenutno najbolj modernimi napadi teroristov - z vozili. Povsod je mrgolelo različnih policistov, do zob oboroženih specialcev in celo vojakov. Že ob prihodu na štartno prizorišče pa smo vsi tekači morali skozi terenski varnostni rentgen, kot na letališčih.
Množica med tekom
Za varnost, vsaj občutek je bil takšen, je bilo dobro poskrbljeno. Kolikor je pač to sploh še mogoče.Ko sem pritekel na rob Harlema, bil je 35. do 36. kilometer, po premagani Prvi aveniji (First Avenue), sem se že počutil kot zmagovalec. Maši in Barbari sem poslal SMS, kje sem, čeprav sta me obe spremljali po TCS New York Marathon mobilni aplikaciji (jaz pa sem tokrat prvič tekel z mobilnim telefonom), potem pa so se začele "peklenske muke". Takrat sem drugič občutil krč na desni nogi (prvič že na 16. kilometru), itak pa nisem bil popolnoma fit zaradi bolečin v vratu in hrbtenici, zato sem se ustrašil, da se usodno ne poškodujem tik pred ciljem, in sem tempo raje previdno upočasnil. Sem pa vedel, da bom, tudi če nadaljujem še počasneje, prišel do cilja v manj kot petih urah, kar je bil moj načrt tega maratona. Barbara je medtem navijala na tribuni za šest tisoč ljudi ob cilju maratona v Centralnem parku. Za zajamčeni celodnevni sedež je odštela 50 dolarjev.
Barbara na tribuni v Centralnem parku. Navijačica s kapo Slovenija.BIL SEM ENAINTRIDESETTISOČŠESTOSEDMI
Na koncu se mi je izšlo celo osem minut hitreje kot aprila v Parizu. Newyorški maraton sem pretekel v 4 urah, 48 minutah in 8 sekundah.
Po neuradnih rezultatih je na cilj prišlo 50.706 tekačic in tekačev, moj čas pa je zadostoval za 31.607 mesto. Povprečen čas teka je bil 4 ure, 35 minut in 7 sekund, Američani pa so seveda bučno slavili zmago domačinke, Američanke Shalane Flanagan, ki je razdaljo newyorškega maratona pretekla v dveh urah, 26 minutah in 53 sekundah. Med moškimi je zmagal Kenijec Geoffrey Kipsang Kamworor s časom 2 uri, 10 minut in 53 sekund.
Po neuradnih rezultatih je na cilj prišlo 50.706 tekačic in tekačev, moj čas pa je zadostoval za 31.607 mesto. Povprečen čas teka je bil 4 ure, 35 minut in 7 sekund, Američani pa so seveda bučno slavili zmago domačinke, Američanke Shalane Flanagan, ki je razdaljo newyorškega maratona pretekla v dveh urah, 26 minutah in 53 sekundah. Med moškimi je zmagal Kenijec Geoffrey Kipsang Kamworor s časom 2 uri, 10 minut in 53 sekund.
Velika zmaga domačinke Shalane Flanagan je navdušila Američane.
Na cilju mojega šestega maraton v zadnjih treh letihKolikor mi je znano, so med Slovenci na tem maratonu tekli še nekdanji zunanji minister Samuel Žbogar, ki je na petkovem slavnostnem odprtju v Centralnem parku tudi nosil slovensko zastavo, Barbara Kremžar, naša diplomatka v Združenih narodih, Aleš "Vanga" Berglez in Tomaž Mihelčič, ki je od vseh tukaj omenjenih Slovencev tudi najhitreje tekel: 3 ure, 14 minut in 18 sekund. Super, bravo!
In zanimivo, v cilju maratona nisem srečal nobenega od slovenskih novinarjev ali dopisnikov iz New Yorka. Niti Edvarda Žitnika (RTV Slovenija), niti Tadeje Lampret (Pop TV), niti Robija Poredoša, ki poroča za Slovensko tiskovno agencijo. Hja, morda so maraton, kot večino drugih stvari, o katerih poročajo, pokrivali bolj prek ameriških spletnih portalov. Neposredni televizijski prenos newyorškega maratona je bil sicer na Eurosportu.
In zanimivo, v cilju maratona nisem srečal nobenega od slovenskih novinarjev ali dopisnikov iz New Yorka. Niti Edvarda Žitnika (RTV Slovenija), niti Tadeje Lampret (Pop TV), niti Robija Poredoša, ki poroča za Slovensko tiskovno agencijo. Hja, morda so maraton, kot večino drugih stvari, o katerih poročajo, pokrivali bolj prek ameriških spletnih portalov. Neposredni televizijski prenos newyorškega maratona je bil sicer na Eurosportu.
MEDALJA FINISHER
Zvečer in naslednje dni po maratona se večina tekačev po New Yorku še vedno ponosno sprehaja z "muskelfibrom" in velikimi bronastimi medaljami "TCS New York City Marathon - Finisher" okoli vratu. Takšna je lepa navada. Če bi, na primer, po Ljubljani hodil(li) naokoli z medaljo ljubljanskega maratona, bi Ljubljančani rekli, tale je zmešan, v najboljšem primeru pa, kaj se ta tip gre in misli, da je. Tukaj ti Newyorčani sicer za medaljo okoli vratu ne bodo plačali kosila ali pijače, ti pa glasno čestitajo. Ja, res, na cesti, po trgovinah ali restavracijah te pozdravljajo in čestitajo. Fajn občutki.
PRIJETNO S KORISTNIM
Ponedeljek in torek, po maratonu, sva z Barbaro začela delati, da združiva prijetno s koristnim. Barbara se je v ponedeljek dopoldne sestala s Colleen Mathis iz piarovske agencije Absolute R relations zaradi Terezinih knjig Zdravo, Tereza!, sam pa sem včeraj imel sestanek s knjižnim agentom Scottom Mendelom, ki naju z Igorjem Omerzo v New Yorku zastopa pri prodaji biografije o Melanii Trump.
SLEDITA BOSTON IN PORTLAND
Iz New Yorka odpotujeva danes, ob 12.03, z vlakom Acela Express, v Boston (New York-Boston, 3 ure in 40 minut), kjer ostaneva do nedelje. Potem pa še malo naprej proti severu, v Portland, največje mesto in prestolnico zvezne države Maine. V Slovenijo se, iz Bostona prek Frankfurta, vračava prihodnji četrtek.
P. S.: Ob koncu članka bi se rad še zahvalil za številne čestitke, ki sem jih - za pretečeni maraton v New Yorku - prejel prek družbenih omrežij ali elektronskih sporočil. Hvala, res!
Komentarji (5)
Jan 15, 2018
0
UAU BRAVO ČESTITAM
Nov 08, 2017
0
Kar dosti kolesarim in, ko gledam čas zmagovalca maratona, bi me verjetno vseskoti lovil, četudi bi maraton sam oddelal na kolesu. Požarja bi prehitel za, kot se reče, cel krog in potem maratonec odtekel še častnega...V bistvu pa je zmagovalec vsakdo, ki si upa in zmore, v okviru svojih zmožnosti pač. Pretiravanje po petdesetem pa itak ni dobro. Žal je takoimenovanih profesionalnih rekreativcev pri nas vedno več. To so ljudje, ki so v nekem notranjem boju sami s sabo in vsaj med kolesarji precej agresivni na cesti. Za njih ne obstaja rdeča luč na semaforju. Klub triatloncev nekateri imenujejo kar psihiatrična klinika na prostem. Ja, težki in stresni časi so.
Nov 08, 2017
0
Hvala za dobre informacije in še enkrat:
ČESTITAM!
Nov 08, 2017
0
Hvala, Požar, za tole poročilo. Zanimivo brati, kako tek spremlja tekmovalec. Zgoraj omenjeni novinarji pa - eh, važno, da imajo dobro plačo. Raziskovalno novinarstvo je zanje pač utrujajoče. Boljše prepisati od nekoga in še to - v smislu - "kar njemu paše". Čestitke za uspeh in seveda osebni rekord.
Nov 08, 2017
0
BRAVO , Požar , glede rdečih pisunčkov pa tole: ti in ostali tekeči niste roba za poročanje, če bi bila Zokun ali pa Kučko tam pa bi vsi leteli na kup.