Pisal bo knjigo, druge pa sprašuje o njenem naslovu. Knjigo Jožeta Možine, Slovenski razkol, sem moral v knjižnici rezervirati, dvomim, da bo tako tudi z Urbasovo. On preprosto ni faktor, nepomembni nihče. Služil je režimu, dokler se je dalo. Zdaj je užaljen in se bo kakor javno pokesal. Predvsem pa zaslužil...Ljudje celo danes, po vsem tem času, s strahom govorijo o zverinstvih komunistične revolucije. Obremenjevati s čimerkoli , privilegirance režima danes, se zdi prav tako nevarno početje. Kljub vsemu, v Sloveniji precej potomstva, sotovarišev komunističnih klavcev in nasploh negativne selekcije zločinskega režima, dobro in lagodno živi. Ti bi ubijali spet, če jim kdo stopi na pot. V bistvu to, na razne načine, počno vseskozi ... Slovenija, delujoča po principu vzporednih ekonomij bivše Juge in krvoločnega, ruskega brezumja je danes kriminalna država. Pretepa, zapira in ubija se nedolžne ljudi, da imajo posvečeni razbojniki odprto avtocesto na poti svojih hudodelstev. Takšne, tudi Petriča, lahko zaustaviš le z vožnjo v nasprotni smeri. Čelno. Škoda vsake ure druženja na sodiščih z njimi, Blanko in ostalimi prijatelji le-teh...Tudi sam bi, končno, lahko napisal knjigo. Verjamem, precej bolj zanimivo od tega režimskega potrčka Urbasa... Delo in Dnevnik imajo starejši ljudje naročena zgolj zaradi osmrtnic. A tudi ti odhajajo. Tisti, ki berejo še kaj drugega od tega, so neozdravljivo zjebani v glavo.

Tukaj nekaj ne bo držalo. Na 60 obletnici Dela je pred Kučanom v prvi vrsti Petrič sanjal o Delu čez četrt stoletja brez DDV. Uradno glasilo Udbe ne more kar propasti. Potrebni bodo še kakšni upravičeni aneksi in nova torbica za Bratuškovo pa bo šlo še nekaj časa. Drugače pa bodo uvedli obvezno naročnino kot za RTV, le Janšo morajo še prepričati. https://www.youtube.com/watch?v=AD_fTd5m61o

Da Delu pohaja sapa se vidi pri vsebini sobotne priloge Dela. Klasično masturbiranje zaradi ljubega miru in polnjenje strani zaradi obsega. Žal nič več! Blokiranje pluralizma se pozna. Ävtorji prispevkov se mi prav smilijo, ker črpajo zadnje neumnosti iz spomina da polnijo strani. Natolcevanje deset let starih dogodkov, obujanje slik mlade revolucionarke, ki je preživela komunistično Kitajsko in se na stara leta zatekla v najbolj še danes razvito republiko se pač ne da več prodajati. Delo v proizvodnji ali mešanje betona pa četudi si jutranji tekač, da premišljuješ katerega boš tisti dan nataknil, se danes ne obnese več.