Virus smo premagali, kaj pa sedaj?

Piše: Aljuš Pertinač

Naredite vse, kar je v vaši moči in ne gre na škodo velike večine ljudi, da se življenje čim prej in čim lažje vrne v normalne tirnice.

Spoštovana vlada, vem, da pričujoča kolumna ni depeša. Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU namreč pod depešo razumejo "nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo" in navajajo naslednje primere: "iz brigad in odredov so prihajale depeše; dešifrirati, poslati depešo; nujna, telegrafska depeša; depeša glavnega štaba".

Naslov depeša sem izbral iz dveh razlogov. Prvič zato, ker so depeše, prave ali zlagane, trenutno v modi in bo že sam izraz prav gotovo vzbudil pozornost. Drugič pa zato, ker se za zaustavljanje pandemije koronavirusa veliko uporablja vojaška terminologija, ki vsaj sodeč po mnenju naše akademije znanosti in umetnosti paše k depeši kot ata na mamo.

Pošiljam vam torej to depešo, spoštovana vlada, ker bi vam rad iz srca in iskreno javno čestital. Čestital za zmago nad koronavirusom. Ni bilo lahko, kot je napovedal že naš vrhovni poveljnik oboroženih sil, še več, bilo je celo zelo težko, ampak skupaj nam je uspelo. Brez vas nam zagotovo ne bi. Namreč, če vi ne bi predlagali oziroma sprejeli ustreznih ukrepov, potem se jih tudi mi, navadni ljudje ne bi mogli držati. In držali smo se jih. Od prvega do zadnjega. Tako zvesto in močno, da lahko danes mirno pogledamo v oči najprej sami sebi, nato sosedom in na koncu celemu svetu.

Seveda se za vse med nami ni končalo po najboljših željah. Veliko ljudi je umrlo, še več jih bo čutilo to izgubo do konca svojih dni. Pa vendar so bili obeti še bistveno slabši. Glede na to, da smo tranzitna država, da mejimo oziroma bolje rečeno de facto tako rekoč nimamo meje z Italijo ter da naš zdravstveni sistem še zdaleč ni v najboljšem stanju, kaj šele v takšnem, kot bi si sami želeli, si lahko mirno čestitamo.

Zato še enkrat iskrene čestitke vsem, tako vladi, zdravstvenim delavcem, civilni zaščiti, vojski, policiji, gasilcem in vsem ostalim. Dokazali smo, da znamo stopiti skupaj tudi tako, da stopimo narazen, in predvsem to, da znamo, takrat ko je res treba, pozabiti na politične in druge zamere.

Seveda pa to ne pomeni, da se nam zdaj obetajo rožnati časi. Virus še ni izkoreninjen in se bo še pojavljal. Še letos in morda tudi prihodnja leta. Prav mogoče, da bo postal naša stalnica. Vprašanje je, kdaj bomo dobili cepivo, kdaj morebiti zdravilo. Pa vendar naučiti se živeti z virusom ne pomeni, da bodo naša življenja odslej ves čas takšna kot do zdaj. V samoizolaciji, s fizično distanco, z delom in šolo od doma, brez druženja, brez prehajanja občinskih mej in tako naprej.

Če smo pokazali, da znamo pravilno odreagirati in da smo, ko gre za omejevanje epidemije, lahko za zgled marsikateri večji, bogatejši državi z bistveno daljšo tradicijo, potem ni razloga, da ne bi bili za zgled tudi po tem, kako hitro smo se ponovno sposobni postaviti na noge. Postaviti na noge se bo namreč treba čim prej. Gospodarske, socialne, družbene, psihološke in kulturne posledice sicer neizbežnega in uspešnega boja proti virusu bodo namreč zelo velike. Ne smejo pa postati nepremostljive.

Zato smo tu mi in zato ste tu predvsem vi, spoštovana vlada. Zdaj ni čas za strah, obotavljanje in mencanje, kot ni bil niti ob začetku epidemije. Zdaj ni čas za ideološke razprtije, ozkogledo koronadobičkarstvo, politično kratkovidnost ter pravno in ekonomsko črkobralsko togost. Pandemija je očitno naravno dejstvo. Kot kaže, se moramo z njo spopasti vsakih 100 let od začetka moderne dobe. Hoteli ali ne. Leta 1720 je bila to kuga. Leta 1820 kolera. Leta 1920 španska gripa in leta 2020 koronavirus.

Zato nam ne pomaga, da vodja vaše svetovalne skupine na twitterju že poziva, da kličemo k neodvisni preiskavi izvora virusa. Za kaj takega smo preprosto nesposobni. Premalo vemo, premalo resursov imamo in premalo pomembni smo, da bi nam to uspelo oziroma da bi nas sploh spustili zraven. Tudi nam to ne bo prav nič koristilo pri boju z recesijo in trudu za čim prejšnje ekonomsko in drugo okrevanje.

Kajti tako kot je pandemija naravno dejstvo, je naravno dejstvo tudi nujnost čim hitrejšega ekonomskega okrevanja. Če ga ne bo, bodo družbene, socialne, psihološke in kulturne posledice pandemije samo še hujše. Nismo namreč vsi v enakem položaju, še zdaleč ne. Tega, kar si lahko privoščijo nekatere večje, bogatejše in nasploh močnejše in pomembnejše države, si mi enostavno ne moremo. Tako kot si v času pandemije ne moremo privoščiti na deset tisoče mrtvih, si po njenem koncu ne moremo privoščiti, da bi posameznike, skupnosti ali celo družbene skupine pustili na cedilu.

Ni skrivnost, da so mnogi, tako posamezniki kot gospodarske družbe ali celo družbene skupine oziroma podsistemi, poskušali pandemijo izkoristiti za dosego svojih parcialnih in partikularnih ciljev. Prav tako ni nobena skrivnost, da se bo enako, če ne celo še huje dogajalo sedaj, ko smo na poti normalizacije življenja in, vsaj upamo lahko, tudi čim prejšnje ekonomske vrnitve. Takšnim subjektom in tovrstnim procesom, pa naj si bodo iz tujine ali doma vzgojeni, se bo treba upreti z vsemi sredstvi.

Tukaj morate, spoštovana vlada, pokazati vso svojo zrelost, odločnost, preudarnost in politični ali če hočete državljanski pogum. V nasprotnem primeru bo vse dobro delo v času pandemije zaman oziroma neupravičeno pozabljeno.

Že res, da vaši ukrepi, poteze, politika, ki jih izvajate in jih še boste izvajali in do katerih imate vso pravico, ne bodo vedno sprejeti z odobravanjem oziroma kot edini možni. Ampak tako je z vsako stvarjo v življenju. Res je tudi, da vam bodo, da nam bodo številni iz tega ali onega razloga metali polena pod noge. Roko na srce, tudi vi ste jih prejšnji oblasti, in ko se bodo vloge nekoč v prihodnosti ponovno zamenjale, jih boste spet. S tem ni nič narobe, če le ne boste, spoštovana vlada, podlegli slovenski nacionalni posebnosti, to je nagnjenosti k anarhizmu oziroma šuntanju vseh proti vsem.

To se nam preprosto ne izplača. Ne izide se vam in ne izide se nam. Če vam to uspe, potem se boste zapisali v zgodovino. Nekajkrat nam je v naši preteklosti to že uspelo. Takrat ste bili zraven, na pravi strani. Tako v času osamosvojitve kot v času vključevanja v evroatlantske integracije. Zdaj ni čas za suspenz demokracije ali sanje o nekih novih, nadnacionalnih tvorbah s slovanskim ali kakršnimkoli drugim vzhodnim predznakom.

Nasprotno, zdaj je čas za popolno privrženost zahodnoevropski ideji, ki nas je odpeljala ven iz ekonomskega kotla in vojnega pekla bivše Jugoslavije. Iz enopartijskega sistema v demokracijo. Iz samoupravljanja v tržno ekonomijo z močno socialno noto. Zdaj je čas za vrnitev države blaginje, za nacionalni ponos in hrabro evropejstvo. Za veliko oziroma kar odločilno stavo na naravni vir, če ne celo nacionalno bogastvo, ki ga ima Slovenija v izobilju in ki nam ga zavidajo številni močnejši, bogatejši. Gre za človeške vire. Gre za naše ljudi. Poštene, izobražene, pridne in ponosne.

Ne gre se slepiti, da je takšna pot edina prava, kaj šele najlažja. Ne gre se slepiti, da ji bomo vsi sledili ali da pri tem ne bo velikih težav. Še manj se gre slepiti, da bo zunaj naših meja naletela na veliko odobravanja, kaj šele aktivne podpore. Če je ta pandemija pokazala kaj, je pokazala predvsem, da ko gre resnično zares, lahko računamo predvsem sami nase.

Zato, draga vlada, če si že ne upate razglasiti dokončne zmage nad virusom, objavite vsaj enostransko premirje. Naredite vse, kar je v vaši moči in ne gre na škodo velike večine ljudi, da se življenje čim prej in čim lažje vrne v normalne tirnice. Za mnoge in v mnogočem ta hip tega, kaj bo poslej normalno, niti še ne vemo. Bomo pa vedeli, ko bomo tja prišli. In priti moramo. Zaradi vas in predvsem zaradi nas.

V vsakem primeru pa ne pozabite, kar vam je pred dnevi na srce položil tudi profesor Rajko Pirnat na nacionalni televiziji. Novinarji (in vsi ostali) so lahko dobri ali slabi, takšni in drugačni. Vlada pa ne sme biti takšna in drugačna, ampak mora biti naša, od vseh nas.

Sprejmite torej tole depešo, ki to ni, kot izraz podpore in potreben ščepec optimizma, da zberete pogum in nas dokončno pripeljete iz te krize. Bil je čas, ko smo stopili skupaj tako, da smo stopili narazen, zdaj je čas, da ostanemo narazen tako, da stopimo skupaj. Narazen v prepričanjih in idejah, skupaj v cilju. Da naredimo to deželo boljšo za veliko večino vseh ljudi.

Mi smo pripravljeni. Če ste tudi vi, lahko začnemo že jutri.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

PRIHAJA NOVA KNJIGA