"Ne moreš dvakrat dobiti oskarja za isti najboljši film ali kako in zakaj sem kot prvi mariborski protestnik leta 2012 zavrnil vsako sodelovanje v bicikl- revoluciji," pojasnjuje Aljoša Dragaš, "saj, vse, kar se dogaja leta 2020, je le kontinuirani predvolilni shod levice, v filmskem smislu pa je Protestival le obupni post-partijski blockbuster."

Pričujoči tekst je izvorno objavljen na spletni strani Mariborski odmev, avtor pa zanj samozavestno pravi, da gre za najboljši tekst o petkovih protestih doslej ...

Ko se namenim pisati, si ponavadi pomagam z glasbo in ker sem ljubitelj (pa tudi ustvarjalec) fotografije in filma, je izbor kakšnega kontinuiranega lajtmotiva malodane samoumeven. Pa ne gre za to, da brez slednje(ga) ne bi zmogel, prej nasprotno. Prednost - in to občutna - je, da te drži v moodu, kot bi se temu reklo. V primernem razpoloženju. Tako sem tokrat - bolj po naključju, kakor namerno - kliknil na povezavo na YouTube in kar sama od sebe se mi je naložila filmska glasba h’woodskega hita Oblivion.

Vidite, Oblivion je klasični blockbuster; z zvezdniško zasedbo, izstopajočima protagonistoma na strani dobrega in zla (ki je lahko tudi zlo in dobro) v podobi Toma Cruisea in Morgana Freemana ter preveč površno obdelanim zapletom. Kot se za blockbusterje pač spodobi oz. se od njih skorajda že pričakuje. Za nameček je Oblivion znanstveno - fantastični film, katerega protagonisti se nikakor nočejo soočiti z realnostjo; še huje, Oblivion je film, v katerem gledamo vse druge, že videne ZF filme in čeravno se mu uspe spacati v smiselno celoto, nikoli zares ne prepriča.

Tik preden sem zaprl oči, da bi se za trenutek ali dva prepustil glasbeni omami "Pozabe", kar oblivion na prvo žogo pomeni, sem s kotičkom očesa ujel, kako so na eni od tv sester-dvojčic (ne spomnim se več ali je šlo za popovsko ali ono drugo, prisilno nacionalko) zavrteli prispevek o "incidentu na meji", kjer naj bi v prestrašenega italijanskega Slovenca (ali pač slovenskega Italijana) uperili puško. Ni se mi dalo gledati še enega propagandnega spota v režiji dežurnih senzacionalistov, sem pa ujel, da naj bi vanj celo repetirali.

"Huh," sem pomislil, ko so mi kasneje povedali, da je na noge skočila malodane cela leva TW in FB scena, "netko to od gore vidi sve!" Če ne veste, na kaj ciljam, naj vam koj razložim: gre za znano pesem Đorđa Balaševića - Đoleta, ki ga ne omenjam kar tako. Đole je namreč avtoriziral in odpel tudi tisto še bolj znano, neuradno titoistično himno "Računajte na nas", v kateri je s skupino pomenljivega imena Rani mraz prisegel totalitarnemu sistemu ter se mu zaupal, da jih "ne nosi pogrešan tok", in to navkljub temu, da "slušaju rock", kar je sicer redka posebnost; kot SFRJ, navsezadnje. Rock in njegovi derivati so namreč praviloma v večnem sporu s sistemom, ne pa da si z njim - se opravičujem na izrazu - vzajemno ližeta riti.

Balašević, zmes mnogih zvrsti, je menda kasneje, ko se je z ideologijo pogojeno tržišče zamajalo in je bilo treba osvajati nova, hitel razlagati, da je bil (pre)mlad, da je bila to začetniška faza, da se je torej zgodilo (pre)zgodaj, da niso bili zreli kot dobro vino, prej ranina. Kar "rani" navsezadnje - in spet na prvo žogo - tudi pomeni: zgodnji.

Za nameček se je vse skupaj dogajalo 25. maja, na nekdanji Dan mladosti, ko je "omladina" na stadionskih sletih pela in plesala ljubljenemu vodji, kar se je kot nadvse ljub spomin od ranega jutra v še zmeraj epidemijskem času izkazovalo zlasti na spletnih omrežjih, kjer so si priletni "drugari i drugarice" vzajemno čestitali in se nostalgično spominjali nekdanje lepote in prednosti širše domovine. Kje se skriva ironija usode?! Jugonostalgiki so - če damo čestitajočo Tanjo Fajon in ostale politične oportuniste na stran - zaradi menda nesprejemljivega "skoraj streljanja" na meji na noge skočili natanko tistega dne, ko so se z radostjo v srcih spominjali morebiti najbolj totalitarnega praznika večnacionalne tvorbe, v kateri je bilo streljanje na prebežnike na meji malodane hobi.

Kar je bilo hkrati pravo malo darilo stvarstva pri razčlenjevanju Protestivala, kot ga imenujejo organizatorji, ki se jih ne želi imenovati oziroma "Bicikl- revolucije", kot rekreativni sklop, kot mu še pravijo, posmehljivo imenujejo na drugi strani.

Če se gremo objektivnega opazovalca, zlahka opazimo, da obe strani igrata ne-nevarno populistično igro, katere namen je pridobiti čim več bodočega volilnega telesa. Hec je, ker sta v svoje početje in svoj prav tako zaverovani, da ne opazita, da velike večine slednjega to sploh ne zanima. Kar je po svoje razumljivo, saj ima desnica – ki se je slednjič prebila na oblast - stabilno in lojalno volilno telo, kar pa seveda ne bi mogli trditi za levico, ki je po odstopu Marjana Šarca kot razbita vojska. Zato se je levica – spet smo pri "tekovinah" Dneva mladosti in ostale ideološke navlake - pri poskusu ponovnega vihtenja na oblast zatekla k psihologiji prisile, znotraj nje pa k nostalgiji.

In to dvojni. Z nostalgijo pa vemo, kako je: v njej je vse lepo in prav, kar pa je narobe, pa je zato, da je bolj prav. Dvojna doza zato nima samo jugonostalgične osnove, ki je datumsko prišla kot naročena, pač pa tudi primes vstajništva iz leta 2012, tu pa - če ste dovolj pozorni - leva fronta, zgrajena pretežno iz podpornikov strank SD in Levica, že zapade v prve resne težave. A o tem kdaj drugič.

Bilo je torej natanko 19:00, ko sem stal na mariborskem trgu pomenljivega imena (Trgu svobode) in gledal kolesarsko čredo, kako – sicer skrajno sproščeno, nikakor incidentno in zaverovana v svoj prav - kroži okrog spomenika NOB. Preden so se mi za hip zazdeli podobni tistim, ki pod istim (zgodnje) poletnim soncem v Meki krožijo okrog Kaabe (kar jih dela to, kar tudi so: vernike, ki v svojem svetišču krožijo okrog relikvije) in katerih invazijo na veliko zagovarjajo, zato se jih je na spletu prijela oznaka islamo- komunisti ali še bolj radikalno islamo- fašisti, se mi je v spomin priklicala neka druga podoba. Tista vstajniške mase, ki se je na tem istem trgu konec novembra in v začetku decembra 2012, bežeč pred izstreljenimi granatami policijskega solzilca, razlila na vse strani in naprej v srčiko mesta, kjer je na ozkih uličicah bila granitno vojno z robocopi, oklepljenimi pripadniki specialnih policijskih enot.

Če bi bil ne-umen, bi se najprej javno in naivno-zvedavo vprašal, kje so vsi ti ljudje?! Zakaj jih ni več, so se razmere res tako spremenile na bolje ali morda na slabše, je kriva (jenjajoča) epidemija; kje vendar so vsi ti ljudje?! Pa ne mislit’, da zavajam; še pekarnarji - MB verzija ROGovcev, metelkarjev in ostalih marginalno-deviantnih družbenih skupin - so previdno stopicali ob robu trga, nejeverno opazujoč sceno, in to potem, ko jim prvotni naskok z njihovim najbolj izpostavljenim jurišnikom, Sanjinom Jašarjem, ni uspel. A tudi o tem kdaj drugič.

Potem pa sem se spomnil, da sem kak’ teden pred tem v sicer levem Jutarnjem listu prebral sijajno razmišljanje hrvaškega novinarja, kolumnista, scenarista, književnika in družbenega kritika, Jurice Pavičića, prevedeno naslovljenega kot "Naše najstarejše politično močvirje: porazne epidemijske številke srednje Dalmacije so rezultat določene politične oligarhije".

Naj na kratko pojasnim: dokler je v Italiji besnela korona-kriza in je kontinent (kot Dalmatinci pravijo vsemu severno od Velebita, boduli, otočani, med katere po poreklu po očetovi strani sodim tudi sam, pa vsemu severno od splitskega pristanišča in vključno z njim) pred taisto trepetal in se v domina-efektu zapiral sam vase, so v Dalmaciji živeli relativno mirno in varno življenje. Italija je bila daleč, kolikor je širok Jadran, za vse povratnike pa so itak poskrbeli že v Zagrebu; no, na kontinentu. Tisti en feribot iz Ancone - za nameček imenovan Marko Polo, kar kar samo po sebi v spomin prikliče dobo ranih izbruhov kužnih bolezni in prvih karanten - so z lahkoto oskrbeli.

NAŠE NAJSTAREJŠE POLITIČNO MOČVIRJE. A OD KATERIH NAŠIH?!

Potem, ko so počasi potonili v zadovoljstvo samozadostnosti in pozabe, pa se je začelo. Najprej se je - kot tudi pri nas, navsezadnje - začelo z okužbami zdravstvenih delavcev, nadaljevalo z vdorom v DSO, na koncu s(m)o lahko šteli samo še mrtve. Na Dan zmage je splitsko-dalmatinska županija štela 510 obolelih, kar je zneslo 25% vseh takih na Hrvaškem. Na isti Dan zmage je SDŽ (pre)štela 33 mrtvih, kar je znašalo 20% vseh smrti na Hrvaškem, ki je imela sicer sijajne rezultate. In število je še naraščalo.

Bolj od zdravstvene diagnoze je skelela družbena: oglasili so se Istrani (z retoriko Severne lige, je zapisal Pavičić), češ, da korona-kriza samo potrjuje razliko med kultivirano Istro in divjo Dalmacijo; oglasili so se Zagrebčani, češ, da so že vajeni takih situacij z "netalentirano, uporniško in vedno-vse-drugi-krivi provinco" ter v Split ekspresno poslali ekipo ministrov in strokovnjakov iz kriznega štaba. Komaj kaj je zaleglo; že čez nekaj dni bomo brali, da so v Splitu zamenjali zdravo in umrlo bolnico; zdrava se je spraševala, kje so sorodniki, za umrlo pa so žalovali napačni; za nameček v sosednji državi. Kmalu se je outbreak zgodil še na sosednjem Braču, kamor trajekti priplujejo v "dobri uri", pa tudi "slabi, če oni od Jadrolinije ravno tisti dan ne kradejo nafte", kot pravijo malodane vsi, ki jih tam poznam.

No, oglasili so se tudi moji bližnji sorodniki. Če smo sredi marca in skozi ves april s taistega Brača in Splita prejemali klice podpore, v stilu "Zdržite še malo, kmalu bo mimo!" in zabeljene z vsemi skupnimi spomini, ki da so zgolj uvertura v vse, kar nas še čaka, je napočil čas, da vrnemo uslugo. In kar je najbolj pomembno: oglasil se je Jurica Pavičić in podal že zapisano diagnozo. Ki je bila presenetljiva: Hrvaška, tudi Dalmacija, je bila v "germanskem moodu" in da bi bili Hrvaška in njej bolj sorodna Slovenija, kot si marsikdo pri nas upa priznati, v tem razpoloženju - si drznem dodati - potrebujeta vojno, nesrečo ali zunanjega, pa čeprav nevidnega sovražnika. Ne vem, če ste opazili, a zgodilo se je vse troje: preživeli smo nesrečo (rušilni zagrebški potres, ki je stresel prenekaterega Slovenca), obvladali smo zunanjega, pa čeprav nevidnega sovražnika in zaenkrat posledično dobili vojno z virusno pošastjo.

Nismo podlegli masovni histeriji, nismo - kot nekoč radarje – zažigali oddajnikov za 5G tehnologijo, tako kot na Hrvaškem smo tudi mi peli preko spleta ali pod balkoni, na njih ploskali zdravstvenim delavcem, se pogovarjali preko skypea, se skupaj smejali, pa tudi žalovali, si izmenjevali zdravstvene in kuharske recepte, eni drugim hodili po hrano in dostavljali zdravila in kar je bilo pri tem najbolje- vse to smo počeli zastonj.

Skratka; bili smo dobri, solidarni in bili smo odgovorni. Kot na Hrvaškem, navsezadnje. Kot tudi v Dalmaciji, "netalentirani, uporniški in vedno-vse-drugi-krivi provinci".

Ne vem, če ste opazili, a najboljše (v najslabšem primeru pa zavidanja vredne) korona-rezultate v Sloveniji ima(ta) Maribor, pogojno zapisano tudi Štajerska. Ki je slovenska Dalmacija: nominalno "netalentirana, uporniška in vedno-vse-drugi-krivi provinca". Pa tudi trmasta, bi sam dodal. Vajena, da ji drugi solijo pamet, uvažajo "vizije" in "rešitve", jo imajo za grešnega kozla, sama pa potem "iz principa" k oblasti pripusti lokalnega kozla.

Pravega. No, v prenesenem pomenu. Dokler ji ne zavre, kot ji je zavrelo leta 2012 in kot ji je zavrelo leta 2020, ko sta se Maribor in Štajerska odločili, da ne rabita pomoči države in ukrepali po svoje; v Šmarju pri Jelšah so kar sami zaprli šolo in skušali omiliti že nastalo škodo v DSO, v Mariboru s(m)o twitteraši že dva dni pred uradno objavo izvedeli, kako je na stvari in vršili neuradni pritisk. Samemu so mi dejstvo, da je žarišče znotraj UKC MB, konkretno na RTG oddelku, predočili mnogo preden je Nini Pirnat pred kamerami uspelo izreči prvo neumnost.

Seveda si pri tem ne gre zatiskati oči, kar se tiče posameznih dejanj: mariborski župan Arsenovič je denimo tako res predčasno zaprl vse mestne gostinske lokale, a le zaradi tega, ker bi tudi sam utrpel še večjo poslovno škodo in ker so bili ti - tako kot trgovski - že nekaj časa porazno obiskani. Hkrati bi z brezplodnim naštevanjem podobnih primerov zapadli v tisto, čemur se želimo tako obupno izogniti- medsebojnemu dajanju po principu naši- vaši, kjer bi toni argumentov z ene sledile tone "argumentov" z druge strani in obratno, kar bi nas pripeljalo natanko v slovenski parlament zadnje dni.

Bili smo "Home Alone" in ravno zato nismo utonili v "Pozabo". Zdaj, ob koncu pa bi Šarčevi radi, da jim priznamo legitimnost alternative.

Ko sem potem krožil po mariborskem trgu pomenljivega imena, a ne s kolesom, pač pa da bi iskal sogovornike, ki bi mi argumentirano obrazložili, zakaj so tam, sem naletel na aktivistko, ki je sprva delila letake za odstop vlade, da bi kasneje za ta namen zbirala še podpis(an)e. Dekle je bilo pametno, razgledano, zgovorno, a pri odgovoru na ključni vprašanji zmedeno kot velika večina tamkaj prisotnih. "Zakaj zdaj?!," ki je bilo rahlo provokativno, to že priznam ter mnogo bolj pomembno: "Alternativa?!"

Razen omenjega dekleta (da je rešitev "tehnokratska vlada", je pripomnilo) ni imel nihče, ampak res nihče, odgovora na to vprašanje. Vse se je zreduciralo na napade ad hominem na poljubno tarčo političnega prostora. Vrhunec je dosegla argumentacija neznanca, ki je - slišoč pogovor - pripomnil: "Saj Štefančič je dobro zadnjič v Studio City rekel … al’ kje je že napisal … da rabimo več države!"

"No, ja," sem odgovoril, "Štefančić je svojčas napisal tudi, da sploh ne rabimo države!" In res je Štefančić - če prav pomnim leta 1991- v Filmskem almanahu v kritiki filma Home Alone zapisal, da je ta film najboljši dokaz, da države sploh ne potrebujemo! Danes smo priča kopernikanskemu preobratu taiste srenje.

Vidite, kar je etablirana slovenska levica – vključno z operativci na terenu in zvesto volilno bazo, ki si jo je v vidu slovenskega unikuma (vladnih nevladnikov) zgradila po granitni revoluciji 2012 - spregledala, je bil ravno "germanski mood", ki ga tako slikovito opisuje Pavičić. In to je tudi eden od vzrokov, zakaj protesti - vsaj v Mariboru - ne bodo nikoli uspeli.

Ne zaradi Arsenovića, ki po mestu lomasti, kakor zahteva njegov trenutni poslovni interes in ga je nastavila "levica"; ne zaradi Večera, ki je pomagal nastaviti prej omenjenega in se ima za glasnika "levice", čeravno je v tajkunski lasti; ne zaradi Kanglerja, ki pooseblja asociacijski flashback na Janšo, ki ga je ta po sistemu "brže-bolje" nastavil na mesto državnega sekretarja; in nikakor ne zaradi mask, ki so samo kaplja v morju enakih rabot tistih, ki so v parlamentu od leta 1991, ne glede na bodisi rdeč bodisi črn predznak.

Ne, uspeli ne bodo, ker so ljudje ugotovili, da zmorejo sami. Ironija usode, a ravno v času, ko levičarski aktivisti po ulicah in trgih vpijejo, da so nam ugrabili državo (v bistvu so jo ugrabili njim, ki so jo predhodno nam) in da je potrebujemo več, so ljudje izkusili, da je - vsaj v kriznih časih - potrebujemo ravno toliko, da je prav. In da ta funkcionira, kolikor mora.

Da se razumemo; ne ciljam na post-epidemijsko stanje in vanjo zavito recesijo, pač pa na dogajanje ob izbruhu bolezni. Če damo nujne (reševalne) službe na stran, so se ljudje zanašali v glavnem sami nase, na svoje bližnje, na že utečene obvoznice; na lastno vzporedno vesolje.

Kar je - vsaj na Štajerskem in v Dalmaciji, najbrž pa tudi drugje po Sloveniji in Hrvaški - itak že nacionalni šport: ljudje so vajeni, da jim zavod ne bo priskrbel službe, je pa dober za štemplanje za socialko; ljudje so vajeni, da je termin za zdravstveno obravnavo predmet barantanja v zameno za dobrino in to za dobo v mesecih; ljudje so vajeni, da bodo na listah za novo stanovanje ali nepremičnino za mlado družino čakali leta, če bodo sploh kdaj kar koli dočakali, dočim se bo nek priseljenec, ki niti ne želi vsaj govoriti slovensko, malodane sprehodil mimo njih; ljudje vedo, da pri nas pač obstajata dva svetova – uradni in neuradni; ljudje vedo tudi, da jih bodo dvojno obdavčili, če bodo delali v tujini, pa kljub temu raje delajo tam kot tukaj in to ne samo zaradi višine plačila, pač pa vedno bolj tudi odnosa.

In prav tam so ljudje pridobili v korona-krizi odločilni "germanski mood". Tam, ne doma. Doma so ljudje vajeni, da države nikoli ni, sploh ko jo potrebujejo. Da - razen spominskih obeležij in slovesnosti in parlamentarne folklore - država tako rekoč ne obstaja.

NE MOREŠ DVAKRAT DOBITI OSKARJA ZA ISTI NAJBOLJŠI FILM

Ko je potem Šarec kalkulantsko odstopil, čeravno je v neposredni okolici že kosila teta s koso in bogme je mahala hitro in žela obilno, je državljanom - najbrž nevede - poslal sporočilo, da mu ti tako ali tako niso pomembni; da državljani v tej državi nič ne štejejo, da so pomembni samo za plačilo davkov oziroma polnjenje blagajne in to zato da se lahko klientele v močvirju igračkajo po svoje.

Ironija usode je, da je pri nas simbolno močvirje tudi dejansko močvirje - no, barje - a je hkrati to tudi odgovor na vprašanje, kako to, da ni tega predvidel?! In ker ni, zakaj ga ni nihče opozoril?! Enostavno: ker so njemu podrejeni – vsi svetovalci, vsi zaposleni na zaupanje, vse strokovne službe, vsi strankarski ljudje v državnem aparatu - ravno to, na kar je na Hrvaškem, v Dalmaciji, tako briljantno opozoril Pavičić: sami sebi namen in hkrati posledica negativne kadrovske selekcije. Naših, predvidevam. In kot taki močvirje politične oligarhije. Kar je - pravino sklepate - naše najstarejše močvirje, ki ga lahko izsuši le virus.

Vidite, bratje in sestre, Janša ni izvedel nobene kontra-revolucije, nobene in nikakršne ugrabitve države, vsaj takrat, za časa out-breaka, ne. Ampak zgolj potrpežljivo čakal in snedel smetano z mize, ker se je slab ( olitični) igralec in provincialni humorist ukvarjal sam s seboj in uštel. Potem je bilo treba pokazati zgolj malo odgovornosti in namesto "z brda- z dola" zmedene ekipe NIJZ javnosti predstaviti bolj umirjeno strokovnjakinjo treznega nastopa in elegantnega videza, hkrati pa biti dovolj politično pretkan in predrzen, celo nesramen, da se na splet v najbolj kritičnem epidemičnem trenutku lansira znamenita Šarčeva izjava "Na dolgi rok smo itak vsi mrtvi!" Halo?! Ja, kaj za vraga pa ste pri bogu milem pričakovali?!

Vidite - bratje in sestre - ravno iz tega razloga ljudi ni na ulicah; vsaj v Mariboru, ki je bil v slovenskih razmerah vedno, vselej in povsod udarna igla, ne. Če si nekomu nekajkrat zapovrstjo poslal jasno sporočilo, da zate ne obstaja, da ti ni v interesu (razen, ko je nujno) za povrh pa se (z raznimi Arsenovići) še delal norca iz njega, ti bo slednjič- in najbrž ob prvi primerni priliki- ta enako sporočilo poslal nazaj. In to igro so se šli dandanašnji, AD 2020, v dobi digitalnih medijev, rapidne informacijske tehnologije in druge faze nastajanja globalnega hiper-kapitalističnega imperija. In v tem in tako premišljenem trenutku marsikdo dojame, da se nikoli ne bo udeležil "protestivala".

Vse to bi lahko dekletu povedal, pa sva se raje globoko pogledala v oči. Vaba v vidu vstajniške nostalgije "dva-dvanajst" tokrat ni zadostovala: zajel me je rani, zgodnji mraz, a nisem utonil v pozabo, čeravno sva bila oba v moodu, nič več germanskem.

Kar sem vam "pozabil" omeniti, je dejstvo, da "rani mraz" pravzaprav pomeni pozebo, hitro oziroma zgodnjo pozebo, oblivion pa stanje, v katerem se ravno ne zavedaš najbolj sveta okrog sebe, stanje prijetnega polsna. In tako sva se - jaz, deaktivirani revolucionar in ona, aktivna revolucionarka - nekaj časa gledala na tej utopično-distopični daljici. Brez možnosti, da eden drugemu kadar koli pomeniva vstopno točko. Tako se je protestival, te neoriginalne novo-dobne vstaje brez vsakršne fantazme, ta partijski blockbuster s popolnoma izpetim in 21. stoletju neprimernim lajtmotivom (Smrt janšizmu!), zame končal še preden se je sploh pričel. A me razumete?! Ne moreš dvakrat dobiti oskarja za isti najboljši film.

Odložil sem slušalke, saj se je končal outro. V nasprotju z pričakovanja polnim introm precej bolj mogočen in odrešujoč, naslovljen kot "Hurry up, we’re dreaming!" Kar pa je spet dualizem; lahko pomeni tako "Pohiti, sanjamo!" v smislu poziva k odrešitvi ali pač bicikl- revoluciji bolj primerno "Pridruži se, sanjamo!"

V obeh primerih je moj odgovor enak:

"Ne, hvala! Soočite se z realnostjo, ker zdaj gledamo že vse videno in čeprav se vam je uspelo spacati v neko smiselno celoto, nikoli zares ne prepričate! Nasvidenje v naslednji revoluciji, zbudite se sami!"

(Aljoša Dragaš je nekdanji novinar mariborskega časopisa Večer)