Kupite 100 % nezaznavne ponarejene bankovce razreda AAA+ | SSD CHEM | KLONIRANE KARTICE ZA BANKOMATE NAPRODAJ @(infodocuments4@gmail.com)WhatsApp: +237673528224 Smo najboljši in edinstveni proizvajalec VISOKOKAKOVNIH nezaznavnih ponarejenih bankovcev, z več kot milijardo naših izdelkov, ki krožijo po vsem svetu. Izdelujemo pristne bankovce za dolarje, britanske funte in evro z različnimi serijskimi številkami na vsakem računu. Na zalogi imamo polizdelke za bankovce, ki so že gravirane in oblikovane na sprednji in zadnji strani različnih valut vsakega apoena. Potrebujemo partnerja, s katerim bomo diskretno sodelovali pri dokončanju proizvodnje naših polizdelkov za bankovce in jih naredili zakonito plačilno sredstvo, o čemer se bomo pogovorili na osebnem srečanju, če se strinjate s sodelovanjem z nami. Dogovorili se bomo za sestanek, da vam vse pokažemo, se pogovorimo o vseh podrobnostih in pripravimo vzorce, da boste lahko opravili test za potrditev pristnosti. Vsi zapiski bodo prestali pomemben test, kot sta ultravijolična svetloba, test svinčnika, Vsa povpraševanja spodaj E-pošta: infodocuments4@gmail.com WhatsApp: +1(314)866-9771 WhatsApp: +237673528224 ID Telegrama: @Loyaltyco

: dr. Igor Muževič FB 16.11.2025 "Zagovorniki evtanazije in asistiranega samomora pogosto spregledajo bistveno: legitimne želje po samousmrtitvi ni mogoče zakonsko urediti, ne da bi se ob tem odprla Pandorina skrinja, polna novih stisk. Kajti z uzakonitvijo evtanazije ali asistiranega samomora se spremeni okvir razmišljanja. Ljudje, ki so danes hvaležni, da jim v okoliščinah prepovedi o tem ni treba premišljevati, bodo jutri primorani razmišljati, ali bi morali svojo bolezen »rešiti« z odhodom. Nenadoma bodo bolniki, ki so neizogibno tudi breme svojim bližnjim, soočeni z izbiro: ostati živi in se spraševati, če so sebični – ali pa se umakniti. To pa ni več svobodna izbira, temveč subtilna prisila, ki poraja tesnobo, sram in moralno dilemo, kakršne bolniki danes vsaj niso prisiljeni prenašati. To je še posebej tvegano v kulturah z močnimi družinskimi vezmi, kot je slovenska, kjer je občutek dolžnosti in neobremenjevanja drugih pogosto globoko vgrajen v identiteto starejših ljudi. In vendar se v razpravah o evtanaziji govori skoraj izključno o tistih, ki se zanjo odločijo z mirno vestjo. Kot da drugi – tisti, ki jih razjeda dvom, sram in občutek krivde – sploh ne obstajajo. In ti ljudje nikoli ne bodo nobenemu zdravniku ali komisiji priznali, da bi jim bilo lažje, če te možnosti sploh ne bi imeli na voljo. Tudi raziskave navajajo, da med najpogostejšimi razlogi za odločitev posameznikov za evtanazijo prevladuje občutek, da predstavljajo breme svojim bližnjim. Občutek bremena je eden ključnih dejavnikov, ne nujno edini, pogosto pa odločilen v kombinaciji z družbenimi in čustvenimi pritiski. Občutek bremena je notranji, pogosto neizrečen in kulturološko pogojen. Gre za globoko intimen občutek sramu, dolžnosti in neuporabnosti, ki ga bolniki pogosto ne delijo z zdravniki ali komisijami – deloma zato, ker ne želijo obremenjevati niti njih, niti sebe postaviti v “šibko” luč. Še posebej v kulturah, kot je slovenska (ali japonska, švicarska, nemška), je značilno: “Ne bom povedal, da se tako počutim. Vsi so že dovolj obremenjeni z menoj.” Psihološke ocene niso vsemogočne. Tudi izkušeni klinični psihologi ali psihiatri ne morejo zanesljivo zaznati prikritih motivov, če jih bolnik namerno ali nezavedno prikriva. Diagnostična orodja za implicitni občutek bremena v kontekstu odločanja o smrti ne obstajajo z dovolj visoko občutljivostjo. Svojci lahko pritiskajo subtilno, neizrečeno. Tudi če zakon prepoveduje pritisk svojcev, se psihološki pritisk lahko pojavi v obliki tišine, žalosti, utrujenosti, stavkov kot “mi bomo že zmogli” – kar bolnik doživlja kot signal: “Boljše zame je, da odidem.” Tega nobena komisija ne more objektivno izmeriti. Legalnost ustvari novo “normo možnosti”. Ko je evtanazija zakonita in se ob njej govori kot o “dostojanstveni” ali “razumni” rešitvi, se pri bolnikih lahko sproži vtis, da je to moralno odgovorna izbira. To pomeni, da bodo tudi brez zunanjega pritiska notranje ponotranjili, da bi bilo za vse “boljše”, če odidejo. In tudi to ne priznajo nikomur. Zato je nujno upoštevati možnost, da bodo posledice sprejetje zakonodaje segale onkraj namenov, ki jih poudarjajo zagovorniki, in da utegnejo vključevati tudi manj predvidene družbene in psihološke učinke, ki jih nobene varovalke ne morejo odpraviti."

6. luknja – 19. člen: Kraj izvedbe Postopek se lahko izvede v domačem okolju, bolnišnici ali ustanovi – tudi, če je lastnik zaseben ali verski. To pomeni, da DSO v lasti Cerkve, ki bi temu nasprotoval, ne sme preprečiti postopka. Ali pa, če ima kdo stanovanje v najemu - lastnik nima vpliva na to, kaj se v stanovanju dogaja. Svoboda veroizpovedi in etičnega prepričanja lastnika je izničena. In ne le to; zakon posega celo v lastninsko pravico ustanov, ljudi. Država ne vsiljuje le smrti posamezniku, ampak jo vsiljuje tudi lastnikom prostorov, ki želijo ostati svetišča življenja, ne prizorišča smrti. Lastnina je izničena. Primer 1 – Kanada (National Post, 2023) Katoliška bolnišnica v Vancouvru je odklonila evtanazijo. Država je odločila, da se mora postopek vseeno izvesti. Smrt je postala obvezna gostja tudi tam, kjer so prisegli življenju. Primer 2 – Nizozemska (Dutch News, 2019) Domovi za ostarele, ki so želeli ohraniti financiranje, so morali dovoliti evtanazijo v svojih prostorih. Država je izničila “sveto zemljo” sočutja – vsak dom je lahko kraj smrti. --- 7. luknja – 14. in 20. člen: Izvedba postopka 14. člen pravi, da lahko oseba, ki ne zna ali ne more pisati, predlog poda ustno in izjavo potrdi z ročnim znakom pred pričami. 20. člen določa, da se postopek ustavi, če pacient ne more “aktivno sodelovati”. Če nekdo ne zna pisati, potem morda ne razume v celoti, kaj podpisuje. Ali sploh ne razume - ker zakaj sicer ne bi znal pisati v današnjem času. Torej zakon že predvideva, da se bo "pravica" širila na ljudi z motnjo v duševnem razvoju? Na tiste, ki ne morejo uporabljati rok, ne morejo govoriti - pa bodo iz njegovih "znakov" predvideli, kaj si želi in to naredili? Ali pa, če ne bo imel rok....kako bodo to izvedeli? In če ne more aktivno sodelovati, zakon ne določa, kaj to pomeni – fizično? duševno? To sta člena, ki se odpirata v dve smeri: eno za manipulacijo, drugo za brezbrižnost. In oboje vodi v isto točko – v izgubo zaščite. Primer: Nizozemska (BBC News, 22. 4. 2019) Bolnica z demenco je imela evtanazijo, čeprav ni mogla več potrditi soglasja. Zdravnik ji je dal sedativo v kavo, ker bi se “drugače upirala”. Primer je znan ko Coffee cas. Ko ne znaš več povedati “ne”, se tvoj prejšnji “da” šteje za večno. --- 8. luknja – 21. in 26. člen: Vzrok smrti in zavarovalnine Vzrok smrti ne bo zapisan kot “evtanazija” ali “pomoč pri samomoru”, ampak kot “huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja”. To pomeni zakonsko dovoljenje za lažen uradni podatek. Gre za falsifikacijo vzroka smrti, ki je sicer v drugih primerih kaznivo dejanje, tukaj pa postane "čisto kul zadeva". To pomeni, da se v Sloveniji ne bo vedelo, koliko ljudi je umrlo na ta način, tudi svojci ne bodo nujno nikdar izvedeli resnice, družba bo izgubila pregled nad posledicami zakona, nad napakami, celo nad umori. Ampak saj smo že navajeni, da naša država ne deluje transparentno, kajne? Ni podatkov, ni sledi, ni nadzora. Hkrati zakon določa, da imajo osebe , ki se odločijo za evtanazijo, enake pravice iz zavarovanja, kot če bi umrle naravne smrti in da se zavarovalnine izplačajo kot običajno. Smrt torej postane finančno “nevtralna”. In, pomembno, dobi ekonomsko motivacijo. Ali pa celo koristna. neresnični vzrok smrti z ekonomskim interesom - zavarovalniškim, statističnim in zdravstvenim. Smrt kot poslovni model. Primer 1 – Belgija (Le Soir / EPC, 2019) Smrt po evtanaziji je zapisana kot “naravna”. Hčerka je za postopek izvedela šele po smrti matere. Če laž postane uradni podatek, resnica umre drugič. Primer 2 – Nizozemska (The Lancet, 2017) 20 % evtanazij ni prijavljenih – izvedene, a nikoli evidentirane. Kar ni zapisano, se ni zgodilo. Primer 3 – Kanada (CMAJ, 2020) Program MAiD zmanjša stroške zdravstvenega sistema za več sto milijonov dolarjev letno. Smrt postane finančna postavka. In človek – minus v proračunu. --- 9. luknja – 27., 28. in 29. člen: Nadzor, prekrški, globe Nadzor izvaja zdravstvena inšpekcija – tista ista, ki že danes ne zmore učinkovito nadzorovati niti osnovnih kršitev v zdravstvu. In sedaj jim bomo nonšalantno prepustili še nadzor nad življenjem in smrtjo dobesedno? Torej sistem nadziral samega sebe. Najvišja kazen za kršitev postopka: 5.000 evrov. Ta podatek zareže globlje od vseh besed. Manj kot kazen za večje davčne prekrške. Manj kot stane povprečen pogreb. Pet tisoč evrov. Toliko stane, če se zmotiš pri življenju nekoga. Če se “zgodi napaka”. Če postopek ni izpeljan po pravilih. Zakone ne predvideva kazenskega pregona ali zaporne kazni. Smrt človeka, umor, se tako v pravnem smislu spremeni v "administrativni prekršek". Z drugimi besedami – človeško življenje ima ceno. 5.000 evrov. In smrt postane prekršek. Ne zločin, ne tragedija - prekršek. Primer: Belgija (EPC, 2021) V dvajsetih letih izvajanja ni bila kaznovana niti ena oseba zaradi napačno izvedene evtanazije. Kazni obstajajo le na papirju. In papir ne umre. --- 10. luknja – Spremembe drugih zakonov ZPPKŽ spreminja kazenski zakonik: pomoč pri samomoru ni več kazniva, če je “v skladu z zakonom”. To pomeni, da bo država prvič uradno dovolila sodelovanje pri smrti. Do sedaj je veljalo, da kdor drugemu pomaga pri samomoru, se kaznuje z zaporom do treh let. Sedaj pa ta ista pomoč postane zakonsko dopustna, če le ima podpis in žig te "nevtralne" komisije. Bo naslednji korak sprememba Ustave? 17. člen pravi: “Človekovo življenje je nedotakljivo.” Toda kako dolgo še, če bo zakon postal praksa? In odprli smo vrata reinterpretaciji najvišjega pravnega akta države. Primer: Španija (El País, 2021) Po legalizaciji evtanazije so morali zdravniki, ki so ji nasprotovali, pisno uveljaviti ugovor vesti. Kdor ga ni pravočasno oddal, je moral sodelovati. Država ne dovoljuje več “ne”. --- In kaj ostane? Ko to prebereš do konca, vidiš, da to ni zakon o pomoči. To je zakon o odpovedi. O odpovedi sočutju, odgovornosti, skrbi – in predvsem človeku. Zakon, ki naj bi ščitil svobodo, bo ščitil samo birokracijo. In ko bo kdo rekel, da so v njem varovalke, mu mirno recite: »Varovalke? To niso varovalke. To so luknje. In skozi njih bomo padli – vsi.« --- Tako. To je kako zakon razumem jaz. In to ni plod moje domišljije ali nasprotovanje neki politični opciji. To je fact. Od tega kar boste obkrožili, je odvisna prihodnost vseh nas. Jaz bom obkrožila PROTI.

Referendum evtanazija Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – “ZPPKŽ Vesna Melanšek 12.11.2025 FB Zapis je res dolg ampak je pomemben. Obdelala sem člene zakona o evtanaziji, ki ga lahko zavitega v celofan imenujemo tudi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ker vem, da večina zakonov ne bere. Zdi se mi pomembno, da vemo, zakaj smo proti ali za (jaz sem proti, ker je zakon slab in ker je nagnjen k zlorabam in netransparentnosti). Če se vam da, preberite, kako sem analizirala zame sporne člene. --- Enajst lukenj v zakonu, skozi katere lahko pade človek v globoko brezno (Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – “ZPPKŽ) --- Včeraj me je poklicala urednica z RTV-ja. Rekla je, da kliče, ker sem prijavljena na soočenje glede zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Prijazna, a čudno vztrajna. Da zakon nima lukenj. Da takšni, kot je Tomaž, ne pridejo v poštev. Da moraš biti “aktiven”, da se to sploh izvede. Da me je strah po nepotrebnem. Zvenelo je, kot bi se želela opravičiti za zakon, še preden sem jo sploh vprašala karkoli. In prav zato sem zakon po tem pogovoru še enkrat prebrala. Po členih. Po stavkih. Po presledkih. Da vidim, če sem res jaz tista, ki ne razume. Pa sem ga razumela. In ugotovila nekaj drugega: zakon nima varovalk. Ima luknje. In skozi te luknje bo prej ali slej padel – človek. --- 1. luknja – 4. člen (6. točka), 11. člen in 24. člen > “Zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, ne more biti imenovan za člana Komisije za PPKŽ ali določen za neodvisnega zdravnika ali psihiatra po tem zakonu ali kako drugače sodelovati v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ." Komisija bo odločala o vlogah. Pet članov. In med njimi ne sme biti nihče, ki zakonu nasprotuje. Kaj torej pomeni “neodvisnost”? Neodvisen od česa? Od mnenja? Od vesti? Ker zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, seveda ni neodvisen – tisti pa, ki so za evtanazijo, prav tako niso neodvisni. In zakon določa, da lahko sodelujejo le zdravniki, ki so za. Komisije tako sestavljajo izključno ljudje, ki evtanaziji ne nasprotujejo, kar pomeni popolno pristranskost in izniči nadzorno vlogo. Komisija postane preprosto urad za potrjevanje smrti. Primer: Belgija (The Guardian, 30. 1. 2020) Komisija za nadzor nad evtanazijo je potrdila skoraj vse postopke brez ene same zavrnitve. Ko so tri zdravnike obtožili zaradi sporne evtanazije 38-letne ženske, ki ni bila terminalno bolna, se je izkazalo, da je bil predsednik komisije isti zdravnik, ki je postopek odobril in izvedel. Rezultat: komisija, ki bi morala nadzorovati, je ščitila lastne člane. --- 2. luknja – 6. člen (1. točka): “Neznosno trpljenje” Beseda, ki v resnici ne pove ničesar. Je popolnoma nedoločena in subjektivna. Torej – kaj pomeni neznosno? Kdo to določi? Zakon ne določa meril, ne določa praga bolečine, ne določa ničesar. Le občutek. Trenutek obupa lahko postane pravno opravičilo za smrt. Zakon dopušča prošnjo tudi v primeru psihičnih ali kroničnih stanj, ne le terminalnih bolezni. Važno je, da je “neznosno” – pa karkoli že to pomeni. Primer: Nizozemska (The Independent, april 2023) Ženska, stara 29 let, je zaprosila za evtanazijo zaradi hude depresije in motnje hranjenja. Zdravniki so ji ugodili, čeprav ni imela telesne bolezni. Meja “neznosnosti” se je premaknila iz fizične v psihično bolečino – in od tam v občutek brezupa. --- 3. luknja – 10. člen: “Prostovoljna odločitev” Lepo zveni. Ampak kaj pomeni prostovoljna odločitev človeka, ki leži v bolniški postelji, brez podpore, brez sredstev, brez upanja? Če se počuti kot breme družine, družbe, sistema – je to še svoboda ali tiha prisila? Država, ki te najprej pusti brez pomoči, ti nato ponudi smrt kot “rešitev”. To ni svobodna odločitev. To je kapitulacija. Primer: Kanada (CTV News, december 2022) Moški z invalidnostjo je zaprosil za evtanazijo, ker ni dobil pomoči pri nameščanju invalidskega dvigala. V pismu vladi je zapisal: “Ne želim umreti, ampak živeti tako ne morem več.” Prostovoljna odločitev? Ne – socialni propad. --- 4. luknja – 13. člen (1. in 7. točka): 15 dni do smrti – pritožba ni dovoljena Komisija mora odločiti v 15 dneh. In zoper odločitev ni dovoljena pritožba. Petnajst dni – da se zberejo dokumenti, diagnoze, mnenja, preverijo okoliščine.In to v državi, kjer se na pregled pri specialistu čaka tudi leta. Kjer vsi državljani sploh ne morejo imeti osebnega zdravnika. Če se zmotijo, če nekdo ni razumel, če je bil v stiski – prepozno bo. Pritožba ni mogoča. Ne - narobe - pritožba ni dovoljena! In tako bo Slovenija država, ki bo spadala med države z najkrajšimi postopki. Bomo vsaj v nečem prvi, a ne? In, ker zoper odločitev komisije pritožba ni dovoljena, gre za nepovratno odločitev brez pravnega sredstva, kar je po moje ustavno sporno. Primer: Kanada (Global News, 2023) Ženska je bila evtanazirana v istem tednu, ko je zaprosila, svojci pa so izvedeli šele po smrti. Ni bilo pritožbe, ni bilo pregleda postopka. Pritožba ni mogoča, ker mrtvi nimajo glasu. --- 5. luknja – 17. in 18. člen: Učinkovina in izbira vnosa Zakon določa, da pacient lahko zaužije smrtonosno učinkovino “sam” – ali z “drugim primernim načinom”. Kaj to pomeni? Injekcijo? Infuzijo? Mehanski pripomoček? Torej zakon dopušča vsakršno izvedbo, tudi z neposredno pomočjo druge osebe. Recimo z blazino, kot se je zgodilo v Belgiji. Kdo to nadzoruje? Tudi učinkovina ni določena. V prvi različici zakona je bila to pentobarbital – ista snov, s katero uspavajo živali. Ali s katero se izvaja smrtna kazen. V tujini so poročali o dolgotrajnih, bolečih smrtih, ker učinkovina ni delovala pravilno. Nekateri so se dušili ure. Drugi niso umrli – in jih je moral zdravnik “dokončati”. In spet bomo lahko uporabili blazino, kajne? Primer: Belgija (Alliance Vita, 2023) V postopku, kjer smrtonosna učinkovina ni delovala, je zdravnik žrtev zadušil z blazino. “Drug primeren način” se lahko konča z blazino.

Sleparska in plenilska levica nam neprestano streže po življenju. Po spočetju s aplavom. V zreli dobi s kriminalnimi čakalnimi dobami in vrstami do zdravnika in zdravstvene pomoči. Na stara leta pa z evtanazijo ali z njeno sestro, asistenco pri samomoru. Slovencev nas je pa še za prgišče.

Globok poklon g. Boštjan M. Turk.

Vladajoči politiki in njihovi medijski hlapci vztrajno populistično zavajajo, ko (tarčno inkvizicijsko) nasilno izdvajajo izmed verskih skupnosti v RS zgolj in samo RKC, čeravno so vodilni predstavniki in zastopniki vseh večjih verskih skupnosti na Slovenskem skupno in solidarno javno odločno zavrnili ustavno-pravno, religiozno in etično sporni manjšinsko vsiljeni nihilistični in brezbožni zakon o pomoči pri nasilnem pretrganju naravne življenjske niti. Vladajoči politiki in njihovi medijski kibici so zavestno bagatelizirali in prikrivali nesporno dejstvo, da je vsestransko slabo domišljeni in demokratično neusklajeni ter civilizacijsko sporni zakon v neposrednem nasprotju z veljavno Ustavo RS, ki zagotavlja nedotakljivost slehernega človekovega življenja, zaradi česar v RS država z ustavo tudi ne dovoli smrtne kazni in z veljavnim kazenskim zakonikom tudi ne dovoli spodbujanja in pomoči pri samomoru, ki bi proti-ustavno in ne-zakonito posegala v naravni, enkratni in neponovljivi življenjski tok svobodne človeške osebe - od naravnega spočetja do naravne smrti. Politični nihilisti in ne-humani aktivisti "odrešilno" vsiljene smrti skušajo zdaj pravno retro-aktivno, s pritožbo na Državno volilno komisijo RS huligansko razveljaviti "za nazaj" demokratično izglasovani, legalni in legitimni referendumski izid ter "post festum" proti-ustavno odvzeti svobodo in neodvisnost glasovanja državljanom, davkoplačevalcem in volivcem, kadar so ti morebiti aktivni člani katere od proti-ustavno "drugo-razrednih" legalnih in legitimnih verskih skupnosti (RKC), ali morebiti katere od proti-ustavno "drugo-razrednih" poklicnih in strokovnih interesnih skupin (zdravnikov, delavcev v zdravstveni negi, pravnikov, ...). Pravzaprav je po svoje razumljivo, da tisti nihilistično-brezbožni člani družbe, ki jim dobesedno nič ni sveto in prav nič nedotakljivo, skušajo zdaj rušilno razveljaviti in razvrednotiti veljavno Ustavo RS ter na njej utemeljeno veljavno zakonodajo, da skušajo proti-ustavno razveljaviti referendumsko legalno in legitimno izraženo voljo ljudstva kot edinega ustavnega "suverena v RS" ter da skušajo s svojimi brezbožnimi in nihilističnimi manjšinskimi stališči rušiti veljavni ustavni red, veljavno vladavino prava in zgodovinsko ter civilizacijsko pridobljene univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine v središčnem delu Evrope in skupnosti krščanskih držav EU.

Amen. Odlicna kolumna g. Bostjan M. Turk.

Program levica: splav, pomoc samomoru, LGBT, muslimanstvo, socializem Program desnica: zdravstvena oskrba, paliativa, kristjanstvo, kapitalizem Odlocite se!

Zanimivo je, da so pobudniki za evtanazijo obtožili samo Cerkev zaradi nagovarjanja svojih vernikov naj glasujejo proti. Ob tem so navajali, da je nagovor Cerkve za glasovanje proti, protizakonit. Čeprav vemo, da so bili proti tudi pravoslavni in islamski dušebrižniki,niso pobudniki in govorniki za evtanazijo njih niti z besedico obtožili, torej pope in imame kot so Cerkev. Seveda si v pridige in mnenje imamov ne upajo tile aktivisti za evtanazijo niti pogledati, kaj šele naglas v medijih komentirati. Medtem, ko pa so pravoslavne pope kar spregledali. Mediji so ob tem referendumu delovali bolj ali manj kot zvočnik aktivistov za evtanazijo. Vsi tile aktivisti za so bili prepričani, da bo rezultat isti kot je bil na posvetovalnem referendumu!

Samo Človek z lahkoto napiše tako opozorilo in samo Človek, ki veruje v kulturo žiljenja, lahko napiše tak članek. In samo Človek, ki je leader, not follower, lahko napiše tak članek. In tak Človek mora biti Cerkev in vsak kristjan, ki spoštuje in živi 10 Božjih zapovedi. Živi, ne pridiga…Ta članek naj bo opomnik župnikov pri Sv.mašah.