Rokovnjači, 2. del:

Ali res mislite, da lahko šest zaposlenih in fikus na upravi za slovensko kibernetsko varnost bolje oceni tveganja pri posameznih ponudnikih 5G-tehnologije kot Nemčija?

Piše: Aljuš Pertinač

V zadnjih mesecih se je razprava o tehnologiji 5G aktivno razvila tudi v Sloveniji – predvsem v povezavi z naslednjo tehnološko revolucijo, zdravstvenimi pomisleki in informacijskimi varnostnimi grožnjami. Podobno kot številni zaslepljeni s strani domačih gradbenih rokovnjačev svarijo pred Kitajci in Turki v prometni oziroma logistični infrastrukturi, se dogaja tudi na telekomunikacijskem področju, še posebno ko je govora o peti generaciji mobilne telefonije (5G).

Zanimivo je, da na Hrvaškem denimo nimajo tovrstnih težav. Tam dva ključna infrastrukturna projekta, most na Pelješac in posodobitev železniškega omrežja s ključnim strateškim ciljem izboljšati položaj in povezavo reškega pristanišča s srednjo Evropo, gradijo Kitajci oziroma Turki. Za oba velja enaka evropska zakonodaja kot pri nas. Oba sta tudi, še mnogo bolj kot pri nas, obilno podprta z evropskim denarjem. Tudi na Hrvaškem imajo domača gradbena podjetja, pa vendar tamkajšnja oblast očitno ne vidi težav v tem, da ključne posle dobivajo tuja, kakovostnejša in cenejša podjetja.

Se ve, mnogi bodo trdili, da je problem v tem, da cenejši tujci prihajajo do poslov s pomočjo korupcije. Pa je res? V Sloveniji imamo do sedaj dve izkušnji z velikimi državnimi posli, kjer je bila ob sodelovanju podjetij iz tujine prisotna korupcija. Če vam je všeč ali ne, pri obeh sta sodelovali podjetji iz Evropske unije. Pri zloglasnem TEŠ6 francoski Alstom. Pri skoraj še bolj zloglasnem nakupu osemkolesnikov za slovensko vojsko pa finska Patria. Da torej Turki in Kitajci podkupujejo? Malo morgen. Imenujte mi en primer iz držav zahodnega Balkana, kjer so investitorji iz teh dveh držav večinoma prisotni in naj bi do posla prišli s pomočjo korupcije? Če bi tovrstni indici ali celo dokazi bili, potem bi njihova zahodna ali domača konkurenca to zagotovo s pridom izkoristila. Pa je vse tiho.

Okej, boste rekli, ampak pri Kitajcih ni največji problem korupcija, ampak varnostna tveganja. Pa so res? Imenujte mi en primer, ko naj bi bili Kitajci, še posebno njihov telekomunikacijski gigant Huawei, vpleteni v nedovoljeno prisluškovanje oziroma zlorabo podatkov? Po drugi strani pa imamo dobro znan in dokumentiran primer prisluškovanja izpred nekaj let, ko je ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA) prisluškovala nemški kanclerki Angeli Merkel. Američani Nemcem, zaveznikom v Natu. Ali nas mora torej res najbolj skrbeti prisluškovanje Kitajcev ali moramo v resnici najprej in predvsem zagotoviti, da nepooblaščeni, posebno iz tujine, nimajo dostopa do naše jedrne, kritične, strateško pomembne telekomunikacijske infrastrukture? In to ne glede na to, od kod prihajajo. Ker prisluškujejo vsi, če imajo možnost, seveda.

Mnogi se pri zgodbi o 5G bojijo tudi tako imenovane kitajske ekspanzije oziroma kitajske prevlade. Drži. Kitajska je svetovna velesila. Praktično edina preostala supersila, ki lahko (do)sedaj vsemogočnim ZDA parira na ekonomskem, tehnološkem in vse bolj tudi vojaškem področju. Nas mora to skrbeti? Ni nujno. Poglejmo, koliko vojn je v zadnjih 100 letih začela Kitajska? Nič. Pa Američani? In če vam še to ni dovolj, kaj pa je zgodovinsko gledano največji kitajski dosežek na vojaško obrambnem področju? Uganili ste, Kitajski zid. Čemu je bil namenjen? Obrambi Kitajske pred zunanjimi napadi. Kitajska se je od časov gradnje Kitajskega zidu seveda korenito spremenila, ampak njihova zunanja politika ostaja izrazito neagresivna in temelji na spoštovanju mednarodnega prava.

Seveda to ne pomeni, da ZDA niso več naši zavezniki v Natu in naša prijateljska država. Ampak tudi s Kitajsko ima Slovenija tradicionalno, še iz časov bivše SFRJ, prijateljske odnose. Obe državi gospodarsko gledano ne spadata med naše glavne zunanje trgovinske partnerje. To mesto je pri nas rezervirano predvsem za Nemčijo in sosednje države. Zadnja pomembnejša kitajska investicija pri nas je Hisensejev nakup velenjskega Gorenja. Kdo utegne poreči, ampak Kitajci v Gorenju odpuščajo. Drži, nekaj zaradi epidemije, veliko pa zaradi nujnega prestrukturiranja podjetja. Ampak bodo pa denimo tudi gradili novo tovarno televizorjev v Velenju. Kaj pa medtem počne avstrijsko-kanadska Magna Steyr v Hočah? Verjemite mi, Kitajci so Gorenje rešili pred propadom. Če ga ne bi prodali Kitajcem, potem ko je japonski Panasonic od Gorenja že dvignil roke, bi Gorenje v krempljih domačih rokovnjačev do danes že prav gotovo končalo v stečaju.

Odločitev Slovenije, kaj bo storila pri uvajanju 5G-tehnologije, je zato strateška odločitev z vidika nacionalnega interesa na področju ohranjanja suverenosti in tehnološkega stika z najrazvitejšimi ter zagotavljanja najkakovostnejših in cenovno dostopnih storitev javnim, zasebnim in poslovnim uporabnikom.

Strateško gledano je Slovenija ekonomsko-politično najbolj odvisna od Nemčije, ki ima tudi znotraj Evropske unije, še posebno po izstopu Velike Britanije, edinstven položaj in glavno vlogo. In tako je že od naše osamosvojitve dalje, v resnici pa ekonomsko gledano že od bistveno prej. Pozabite na pravljice, da nas je od resnih mednarodnih igralcev prvi priznal Vatikan. Larifari. Če zanemarimo Hrvaško in bivše države Sovjetske zveze, nas je prva priznala Nemčija 19. decembra 1991. Ker je odločitev formalno stopila v veljavo 15. januarja 1992, dva dni po tem, ko nas je priznal Vatikan, je to omogočilo nastanek pravljice, da se moramo Slovenci za samostojnost zahvaliti Svetemu sedežu. Pa tudi, če bi bilo res. Za ekonomsko preživetje Slovenije je zaradi podizvajalcev in kooperantov v slovenskem avtomobilskem grozdu mnogo bolj pomemben prodajni uspeh oziroma gradnja morebitne nove BMW tovarne na Kitajskem kot pa celotna domača potrošnja.

Ne gre se seveda slepiti, da nas imajo Nemci radi sami po sebi. Zgodovinsko gledano je nemški strateški geopolitični cilj prodor v Sredozemlje oziroma na Jadransko morje. In Slovenija ima pač to srečo oziroma nesrečo, da leži tu, tako rekoč na koncu poti. Pomeni pa to hkrati, da je naša realno politična nuja, da strateške odločitve, tudi ko gre za 5G, usmerjamo po Nemčiji. Konec koncev ima Nemčija za kaj takega tudi neprimerljivo več resursov, kot jih imamo sami. Ali res mislite, da lahko šest zaposlenih in fikus na upravi za kibernetsko varnost bolje oceni tveganja pri posameznih ponudnikih 5G-tehnologije kot Nemčija?

In Nemci so to, na našo srečo, že izračunali. Kot dokazuje interni dokument nemškega Telekoma (še nedolgo nazaj najresnejšega potencialnega kupca našega Telekoma), ki je pricurljal v javnost na nedavni skupščini delničarjev (vir), o čemer je poročal Reuters, grozi Nemčiji, če ne bo uporabljala 5G-tehnologije, da bo izgubila najmanj 3 milijarde evrov! Pa Slovenija?

"Med Slovenijo in ZDA že od lani potekajo pogovori o možnosti sprejetja skupne izjave o medsebojnem sodelovanju pri zagotavljanju varnosti in odpornosti omrežij 5G, ki mu obe državi, prav tako pa tudi EU in Nato, v zadnjem času namenjata več pozornosti (vir)." Lani je ZDA podobne izjave uspelo skleniti s Poljsko, Romunijo, Estonijo in Latvijo. Kaj je skupnega tem državam? Da vse mejijo na Rusko federacijo in so torej iz varnostnega vidika precej odvisne od ameriške vojaške pomoči. No, Slovenija ne meji na Rusijo in ima z njo že tradicionalno precej boljše odnose kot naštete države. Zakaj bi torej Slovenija privolila v neko izjavo, ki sicer nikjer izrecno ne omenja Kitajske ali podjetja Huawei, jo pa vsi v branži in še posebno na Kitajskem razumejo kot krepitev pritiska na tega ponudnika, v izjavo, v katero ne privoli nobena druga EU-država razen naštetih, kaj šele naša najpomembnejša zunanjetrgovinska in politična partnerica Nemčija?

Še manj je takšna morebitna poteza razumljiva z vidika naših telekomunikacijskih operaterjev. Kot veste, imamo 3: Telekom Slovenije (TS), A1 in Telemach. Zaradi velike konkurence med njimi je cena mobilnih storitev pri nas, primerjalno gledano, glede na velikost trga in EU, relativno nizka. V tem trenutku še nihče od njih ni resno nabavljal 5G-opreme, A1 in TS izvajata zgolj manjše pilotne projekte. Kar zadeva omrežje LTE oziroma 4G, ki se uporablja trenutno, je glavni dobavitelj Telemacha Huawei, za A1 je to Nokia, pri Telekomu pa Ericsson. Kaj je torej skupno vsem trem domačim mobilnim operaterjem? Da nihče izmed njih ne uporablja ameriške tehnologije oziroma tehnologije ameriškega dobavitelja, ker v ZDA to tehnologijo šele razvijajo. Zraven naj bi bili Dell, Microsoft in AT&T. Zakaj bi torej naša država sklepala posebno izjavo ravno z ZDA?

Opremo za 4G/LTE in drugo omrežno opremo Huawei sicer že sedaj uporabljajo vsi slovenski operaterji. Največ opreme (jedrno in radijsko) proizvajalca Huawei ima Telemach, ki v zadnjih letih tudi najhitreje raste in ima po javno dostopnih podatkih najhitrejše brezžično omrežje. Javna uprava redno (vsakih nekaj let) centralizirano izbira ponudnike storitev prenosa podatkov in telefonije. Od lanskega leta je ta ponudnik Telemach. Torej, že ta trenutek večji del javnega sektorja pri nas za poslovno komunikacijo uporablja Huaweijevo opremo. Če bi nam torej Kitajci želeli prisluškovati oziroma če bi hoteli zlorabljati naše občutljive podatke, bi to že lahko počeli. Če seveda ne bi bilo dejstva, da ponudniki opreme nimajo dostopa do podatkov, ampak je to izključno v domeni operaterjev.

Njihov interes je seveda jasen. Imeti dostop do najširšega kroga ponudnikov 5G-tehnologije, ker lahko le tako izberejo tehnološko in cenovno najugodnejšega ponudnika. To pa je hkrati v nacionalnem interesu tako naše države kot nas davkoplačevalcev in hkrati uporabnikov. Če država želi ostati na pravi strani digitalne ločnice, potem potrebujemo dostop do najboljše tehnologije. In posledično, če želimo uporabniki imeti kakovostne in cenovno dostopne storitve, potrebujemo konkurenco. Dokler je država lastnica TS, ima še lahko določen vpliv na izbiro ponudnika 5G. Ko bo TS enkrat prodan, pa ne več. Kaj bi se v Sloveniji zgodilo, če bi bili vsi operaterji odvisni samo od tehnologije enega ponudnika? Za poznavalce ni nobena skrivnost, da 5G-tehnologija finske Nokie niti približno ni dovolj konkurenčna, medtem ko se švedski Ericsson zaenkrat še trudi slediti Huaweiu. Ali ni torej v interesu domačih operaterjev in tudi Slovenije, da država vsem ponudnikom 5G-tehnologije zagotovi enakopravne pogoje? Kot to denimo počne tudi Nemčija.

Tako kot vprašanj o morebitnih negativnih vplivih na okolje oziroma zdravje ljudi nikakor ne gre podcenjevati niti varnostnih tveganj v povezavi z uvedbo 5G-tehnologije. Vendar si pri tem ne smemo nadeti ideoloških očal, predvsem pa moramo vse ponudnike, ne glede na to, iz katere bližnje ali daljne države prihajajo, meriti z enakimi vatli.

HUAWEI?!

Dejstvo je, da je Huawei ta hip že prisoten v 170 drugih državah po svetu. V 32-letni zgodovini v vseh teh državah ni bilo niti enega z njimi povezanega resnega incidenta na področju kršitve kibernetske varnosti. Jasno je, da razlog za ameriško "nezaupanje" v Huawei ne temelji na skrbi za kibernetsko varnost, ampak na ekonomsko-političnem konfliktu med ZDA in Kitajsko. Hej, državi sta velesili, imata različne geostrateške interese ter predvsem, Donald Trump, predsednik ZDA, je pač biznismen in povsod najprej ščiti ameriški biznis.

Pošteno. Ampak kaj ima od tega napenjanja mišic dveh supersil lahko Slovenija in predvsem, na katero stran naj se postavi? Na svojo.

Kibernetska varnost je zmeraj vprašanje odnosa med prejemnikom in pošiljateljem informacij. Zato se bo napredek na področju kibernetske varnosti vedno dogajal na podlagi zakonodaje oziroma regulacije, kot na primer evropske ali če hočete nemške, nikoli in nikakor pa ne glede na enega specifičnega ponudnika ali še huje, na podlagi dvostranskih političnih izjav.

Če hočemo torej priti zadevi do dna, je najbolje, da zgrabimo bika za roge oziroma pogledamo "hudiču" naravnost v obraz. Huawei je zasebno podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 1987. Je v 100-odstotni lasti zaposlenih in nobena kitajska ali kakšna druga državna agencija nima niti ene Huaweijeve delnice. Družba ima sedež v posebni ekonomski coni v Shenzhenu, ki je bila eno od testnih izhodišč Kitajske za tržno gospodarstvo v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Skozi leta je družbi Huawei več zunanjih in notranjih okoliščin omogočilo, da je postala največje svetovno telekomunikacijsko tehnološko podjetje in vodilni ponudnik 5G-tehnologij. Huaweijevi konkurenti trdijo, da bi lahko eden od kitajskih zakonov na področju varnosti prisilil poslovne subjekte na Kitajskem v podporo vladnim obveščevalnim operacijam. Logika teh trditev je popolnoma zgrešena. Nobena zakonodaja, ki velja na Kitajskem, ne more prisiliti podjetja ali posameznika h kršenju predpisov drugih suverenih držav. Kitajski zakonik to celo strogo prepoveduje.

In ne nazadnje, ne obstaja niti en resničen oziroma preverljiv dokaz, da bi izključitev enega samega dobavitelja za 5G-omrežja zmanjševala varnostna tveganja. ZDA v večjih komunikacijskih omrežjih še nikoli niso uporabile izdelkov Huaweia. Kljub temu so imele verjetno največje število primerov kibernetskih napadov na svetu. Tekma med Kitajsko in ZDA za tehnološko prevlado se je okrepila z nastopom razvoja 5G-omrežij in Huawei se je pač znašel v tej tekmi.

Ko se bo torej Slovenija odločala, kaj storiti na področju uvajanja 5G-tehnologije, naj ima pred očmi predvsem svoje strateške interese, naj tako mobilnim operaterjem kot končnim uporabnikom zagotovi najkakovostnejšo in cenovno konkurenčno tehnologijo ter naj bo do vseh ponudnikov enako previdna ali če hočete, nezaupljiva. Predvsem pa naj vsem ponudnikom zagotovi enako obravnavo. Ko smo se osamosvajali, smo to storili predvsem zaradi želje po demokraciji in dostopa do prostega trga. Eden od temeljnih principov prostega trga pa je tudi načelo svobodne konkurence.

Če se torej za konec še enkrat vprašamo, koga bi se morali v Sloveniji bolj bati, domačih rokovnjačev ali Kitajskega zidu, je odgovor preprost in na dlani.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Preberite tudi:

Koga se moramo v Sloveniji bolj bati, kitajskega zidu ali domačih rokovnjačev?!