objavi na
pozareport.si

forum

Mediji

Sobota, 18. julij 2020 ob 06:27

Mediokracija. Ali zakaj so se slovenski mediji in novinarji spremenili v trdobučne zagovornike statusa quo?!
... In zakaj so se iz sedme sile in četrte veje oblasti spremenili v medijski kartel v službi bivšega režima ... #Kolumna
Forum !

Odpri galerijo

V dominantnih medijih, posebno tistih, ki so člani medijskega kartela v službi bivšega režima, za progresivno velja zgolj zagovarjanje statusa quo. Kdor predlaga kakršnekoli spremembe, je takoj označen za nazadnjaka in se mu očita mračnjaštvo.

Če nečesa ni bilo v medijih, potem se ni zgodilo. Vzemimo za primer hišne preiskave, ki jih izvaja policija. Pred dnevi so se te bojda zgodile pri treh izmed najrazvpitejših medijskih tajkunov pri nas. Martinu Odlazku, Stojanu Petriču in Urošu Haklu. Bojda zato, ker mediji o tem praktično niso poročali.

Piše: Aljuš Pertinač

Slovenija je formalno demokratična republika. Pravna država. Imamo ustavo in imamo zakone. Velja enakost pred zakonom. Na papirju. V praksi pač ne. Za potrditev te trditve se ni treba pretirano truditi. Potrditve dobivamo praktično vsak dan.

Vzemimo na primer nesrečnega Milka Noviča. Sedaj mu v isti zadevi, in sicer zaradi umora nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta, sodijo že tretjič. Najprej je bil obsojen in je že prestajal zaporno kazen. Nato so višje sodne inštance sodbo razveljavile in je bil na vnovičnem sojenju oproščen. Tudi ta sodba je bila kasneje razveljavljena in sedaj mu spet sodijo. Že tretjič. So se vmes pojavila kakšna nova dejstva? Ne. So se pojavili novi dokazi? Ne. So se pojavile nove priče? Ne. So obstoječe priče spremenile svoje dosedanje pričanje? Ne. Kako je torej mogoče, da isto sodišče, katerega sodniki sodijo po istem pravu, ki se v tem delu vmes ni spreminjalo in so bolj ali manj hodili na isto pravno fakulteto iste univerze, kjer so jih poučevali isti profesorji, v isti zadevi že tretjič razsoja, in to, kot smo videli, vsakič drugače?

Mogoče je zato, ker je pravica pri nas dejansko slepa. Ne samo simbolno kot kip, ampak de facto. Slepa je zato, ker pred zakonom nismo vsi enaki. Če pravica ne bi bila slepa, potem bi to opazila. In bi to popravila. Ker ne vidi, je tudi ni. Sicer pa pravica, posebno v pravosodnem sistemu, kot je naš, tako ali tako nima posebne domovinske pravice. Sodi se namreč ne po pravici, ampak po pravu. Pravo pa določajo in izvajajo tisti, ki imajo moč in oblast.

Zato ni presenetljivo, da se pravosodje v pomanjkanju pravice po pomoč, kako naj sodi, zateka drugam. V zadnjih letih se čedalje bolj zateka po pomoč k medijem. Dominantnim seveda, ker imajo ti tudi največjo moč. Mediji so postali razlagalci realnosti. Če nečesa ni bilo v medijih, potem se ni zgodilo.

Vzemimo za primer hišne preiskave, ki jih izvaja policija. Pred dnevi so se te bojda zgodile pri treh izmed najrazvpitejših medijskih tajkunov pri nas. Martinu Odlazku, Stojanu Petriču in Urošu Haklu. Bojda pravim zato, ker mediji o tem praktično niso poročali. Posebno ne dominantni. In posebno ne v elitnih terminih, tako imenovanem prime timeu. In obratno, če je nekaj bilo v medijih, potem je seveda nujno res.

Vzemimo za primer nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja. Vsi vemo, da je Kangler koruptiven, pokvarjen, tako rekoč kriminalec. Pa je res? Država je v našem imenu, ker tožilci tožijo v imenu države in sodniki sodijo v njenem imenu, proti Kanglerju sprožila čez 20 sodnih, večinoma kazenskih postopkov. Točnega števila ni mogoče navesti, ker se vedno znova pojavljajo novi. Kolikokrat je bil do sedaj v teh postopkih Kangler pravnomočno obsojen? Niti enkrat. Mislim, da trenutno proti državi vodi z rezultatom 22:0. Ampak ne me držati za besedo, ker lahko da je zdaj, ko to pišem, že 23 ali 24 proti nič.

Za to, da je v Sloveniji pravica slepa, lahko več kot dovolj dokazov najdemo tudi na medijskem področju. Vzemimo na primer zakon o medijih, ki izrecno prepoveduje, da bi nekdo hkrati imel televizijo in izdajal dnevni časopis. Pa vendar imamo pri nas medijskega tajkuna, ki sliši na priimek Odlazek in ima televizijo (TV Veseljak), hkrati pa izdaja ne enega, ampak celo dva dnevna časopisa (EkipaSN in Svet24). Vse to se dogaja na očeh Inšpektorata za medije, črno na belem, pri belem dnevu, pa nihče niti ne trzne. Drug primer pa je bizarno dejstvo, da športne kanale, ki prenašajo denimo dve najbolj gledani nogometni prvenstvi na svetu, angleško in špansko ligo, pri nas lahko spremljajo zgolj naročniki enega kabelskega operaterja. Lastnik tega operaterja pa je hkrati podjetje, ki je lastnik teh športnih kanalov oziroma pravic za prenose iz teh dveh lig. Nelojalna konkurenca? Monopol? Zloraba prevladujočega položaja na trgu? Zaščita potrošnikov? Kje pa. Agencija za varstvo konkurence in celo Zveza za varstvo potrošnikov mirno gledata stran. Da o Inšpektoratu za medije niti ne govorimo.

Mediji zato lahko prepričajo ljudi praktično o vsem. Na tem mestu mi dovolite drobno osebno izkušnjo. Ko sem bil pred leti kratek čas državni funkcionar, državni sekretar na ministrstvu, pristojnem za šolstvo in šport, sem na neki seji vlade nadomeščal takratnega ministra. O dogajanju na tej seji vlade, ki je bila sicer v tem delu zaprta za javnost, je poročala televizija. Zvečer me je po telefonu poklicala mama in med pogovorom omenila, ali sem v poročilih videl, kaj se je dogajalo na seji vlade. Povedal sem ji, da sem prispevek videl, da pa dejansko ni bilo tako. Mama se ni dala in je vztrajala, da so bili v poročilih na televiziji popolnoma jasni in nedvoumni, za kaj je šlo. Tudi ko sem ji povedal, da sem bil na tej seji vlade tudi sam, da sem torej iz prve roke videl in slišal, kaj se je v resnici dogajalo, se ni dala. Vidite, tolikšna je moč televizije.

Mediji imajo v Sloveniji še večjo moč kot v drugih državah članicah Evropske unije. Deloma je to zato, ker smo bili iz prejšnjega režima v bivši skupni državi navajeni, da se medijem pač zaupa, ker nam podajajo uradno resnico. Druge resnice razen uradne pa ni smelo biti. Zadeva se je začela obračati proti koncu osemdesetih let, ko so bili mediji eden od ključnih dejavnikov za družbene in politične spremembe, ki so nam prinesle samostojno državo, demokracijo, vladavino prava in svobodno tržno gospodarstvo. Vem, vsaj na papirju.

Ker imajo mediji v Sloveniji tolikšno moč, ker se pravosodje v pomanjkanju pravice zateka k njim po pomoč, kako naj sodi, in ker je velika večina dominantnih medijev v Sloveniji del medijskega kartela v službi bivšega režima, ni nobeno presenečenje, da je tudi pravosodni sistem pri nas naravnan pretežno v obrambo bivšega režima. Zato se lahko zgodi, da država proti nekomu sproži prek dvajset sodnih postopkov in vse po vrsti izgubi, dominantni mediji pa se ne vprašajo, kaj je šlo narobe. In zato se lahko zgodi, da nekomu sodijo trikrat v isti stvari, dominantni mediji pa se ne vprašajo, kdo je tu nor.

Slovenija je torej demokracija zgolj na papirju. V resnici pa je mediokracija.

Mediokracija najprej zato, ker pri nas vladajo mediji, ti pa so razen redkih izjem v službi bivšega režima. In drugič zato, ker so mediji pri nas, še posebno dominantni in še posebno tisti v službi bivšega režima, milo rečeno mediokriteta. In to huda.

Če pogledamo druge države, kjer oblast nadzira medije oziroma so ji mediji prijazni do te mere, kot to velja za naš bivši režim, recimo Madžarsko ali Srbijo, potem opozicija nima praktično nobenih možnosti, da zmaga na volitvah, kaj šele da bi prišla na oblast. Pri nas je ravno nasprotno. Janša je že trikrat sestavljal vlado, dvakrat je zmagal na volitvah, in ko je na oblasti, so praktično vsi mediji proti njemu. Če torej dominantni mediji v medijskem kartelu v službi bivšega režima pri nas ne bi bili takšna navadna medijska mediokriteta, potem Janša ne bi imel nobenih šans. Tako pa imamo paradoksalno situacijo, da so skoraj vsi mediji proti Janši, Janša pa je na oblasti in celo v položaju, ko lahko s spremembami zakonodaje ogrozi njihov monopolni položaj, prepreči nelojalno konkurenco na medijskem trgu in bistveno ogrozi sposobnost medijskega kartela v službi bivšega režima, da se financira iz proračuna in nepravično pridobljenih tantiem. Da bi torej, kartel namreč, dejansko postal odvisen od svoje gledanosti, branosti, poslušanosti, ne pa od nelojalne konkurence in neupravičenih rent, ki mu jih zagotavlja bivši režim.

Ne vem namreč, ali veste, da so kabelski operaterji v Sloveniji družbi Pro Plus, katere dosedanji ameriški lastnik ima sedež v davčni oazi Curacao, nesojeni bodoči lastnik pa prihaja iz Češke in ki izdaja programa Pop TV in Kanal A, prisiljeni plačevati 4,5 evra mesečno(!) za vsakega odjemalca, kot neke vrste globo, odkupnino ali če hočete harač, da lahko v svojih programskih paketih ponujajo programe Pro Plusa. Ampak zadeva gre še dlje. Če denimo od svojega kabelskega operaterja zahtevate, naj vam ponudi programski paket, v katerem ne bo programov Pro Plusa, je to nemogoče. Takšnega programskega paketa slovenski kabelski operaterji oziroma popularno kablaši ne ponujajo. Ker ne morete dobiti programskega paketa brez TV-kanalov iz davčne oaze Curacao, ste v to davčno oazo prisiljeni plačevati 4,5 evra mesečno, kar seveda posledično pomeni, da je ustrezno višja tudi vaša TV-naročnina.

Podjetju s sedežem v davčni oazi Curacao se iz tega naslova tako vsako leto nateče od 20 do 24 milijonov evrov. Njegov dobiček, za katerega firma ne plača davka od dohodka pravnih oseb, ker pač posluje iz davčne oaze, znaša 12 milijonov na leto. Pred tem, torej preden so kablaši privolili, da bodo Pro Plusu plačevali harač, in preden je pravica na medijskem področju pri nas dokončno oslepela, bivši režim pa se je odločil, da bo pogledal stran, je ta firma iz davčne oaze imela 6 milijonov evrov izgube na leto.

V paketu medijske zakonodaje, ki ga predlaga vlada, je predvideno, da bi Pro Plus od kablašev nehal dobivati 4,5 evra mesečno na naročnika, ampak bi se ta, sicer zmanjšana sredstva (3,5 evra), stekala v medijski sklad, iz katerega bi se na podlagi javnega razpisa lahko financirali drugi slovenski mediji. Ali to pomeni konec medijskega pluralizma, presodite sami. Pravica, ki je slepa, tega za vas ne more storiti.

Zakaj torej v davčni oazi Curacao bijejo plat zvona zaradi napovedanih sprememb medijske zakonodaje, ni nobena skrivnost. Kot tudi ni nobena skrivnost, zakaj so proti v javnem zavodu RTV Slovenija. Proti so tako rekoč vsi. Vodstvo te hiše in zaposleni ter honorarni sodelavci. Razen redkih izjem.

Ne bom se spuščal v debato, zakaj ima naša RTV Slovenija pol toliko zaposlenih (brez honorarnih sodelavcev) kot avstrijska ORF, čeprav je Avstrija po prebivalstvu več kot štirikrat večja od Slovenije. Prav tako se ne bom spuščal v debato, zakaj RTV Slovenija na leto dobi dvakrat toliko našega denarja kot osrednja zdravstvena institucija v državi, Univerzitetni klinični center, ki ima po drugi strani dvakrat toliko zaposlenih kot RTV.

Bom pa rekel tole. RTV je javni zavod in tam zaposleni so javni uslužbenci. To pomeni, da zanje veljata zakon o javnih uslužbencih in kodeks ravnanja javnih uslužbencev. Njihov delodajalec je skladno z zakonom Republika Slovenija in skladno s kodeksom ravnanja morajo delovati politično nevtralno in nepristransko ter, pozor, morajo biti lojalni do delodajalca, pri katerem opravljajo javne naloge. Nikjer v zakonu ali kodeksu ne piše, da to velja zgolj in samo, ko na oblasti ni Janeza Janše. Nikjer v zakonu in kodeksu ne piše, da morajo biti lojalni bivšemu režimu. Nikjer ne piše, da morajo delovati politično pristransko, pač v skladu s svojim lastnim prepričanjem.

Koliko se RTV Slovenija oziroma tam zaposleni držijo zakona in kodeksa, lahko presodi vsak sam. Dejstvo pa je, da število zaposlenih nenehno narašča, kakovost programa pa z vidika gledalca pada. RTV Slovenija z izjemo rokometa praktično ne prenaša več velikih športnih tekmovanj. Kljub več kot 2000 redno zaposlenim imajo še nekaj sto rednih honorarnih sodelavcev, da pokrivajo vsebine, ki bi jih z lahkoto pokrivali redno zaposleni. Ali pa naj RTV zaposli te, ki dejansko delajo njen program, namesto tistih, ki ga ne.

Kljub temu je generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc štel za potrebno, da sredi epidemije predlaga tretjinsko povečanje obveznega RTV-prispevka z 12 na 18 evrov. Čeprav RTV vsako leto posluje z izgubo, vodstvo RTV ne predlaga sanacijskega načrta oziroma nobenih ukrepov, da bi se to spremenilo. Čeprav so se tehnologije in s tem stroški produkcije bistveno pocenili, čeprav je manj neposrednih televizijskih prenosov in manj kupljenih produkcij iz tujine, stroški poslovanja še vedno naraščajo. Da so tudi na RTV sami zbegani glede tega, kaj je njihovo osnovno poslanstvo, dokazuje to, da so v posebni oddaji, ki so jo pripravili v obrambo svojega položaja in vloge, s čimer sicer ni nič narobe, na vrh lastne produkcije vsebin v javnem interesu uvrstili oddaji, ki ju vodita oziroma soustvarjata Jonas Žnidaršič in Zvezdana Mlakar. Lepo vas prosim.

Edina pozicija, ki jo dosledno zagovarjata tako vodstvo kot zaposleni na RTV in od katere ne odstopata, je obramba statusa quo. Plus mogoče še tretjinsko povečanje obveznega RTV-prispevka. Nobene samorefleksije, nobenega kritičnega ovrednotenja lastnih dosežkov in potencialov. S takšnim vodstvom, kot ga ima sedaj, in s takšno notranjo dinamiko, poslovno kulturo in dojemanjem medijskega prostora, ki se je od časov, ko je bil RTV edini medijski ponudnik, seveda korenito spremenil, naši RTV ne bi pomagala niti potrojitev, kaj šele podvojitev obveznega prispevka. Bi pač še dodatno podražili produkcijo in povečali število zaposlenih.

Takšna nevzdržna pozicija, sprta z vsako logiko, na katero pristajajo tudi drugi dominantni mediji oziroma njihovi novinarji, je pač možna zato, ker v Sloveniji vlada mediokracija. Dejanska in medijska. Zato ni naključje, da se politični opoziciji, torej nasprotnikom predlaganih sprememb, zdi fer razmerje vabljenih 17:1 (primer sredine izredne seje parlamentarnega Odbora za kulturo; op.u.), v prid nasprotnikom predloga novega zakona o RTV Slovenija. Hkrati pa se meni nič, tebi še manj javno izrekajo za neodvisno, pluralno in nepristransko RTV. V dominantnih medijih, posebno tistih, ki so člani medijskega kartela v službi bivšega režima, za progresivno namreč velja zgolj zagovarjanje statusa quo. Kdor predlaga kakršnekoli spremembe, je takoj označen za nazadnjaka in se mu očita mračnjaštvo.

Ko se bodo dominantni mediji ukvarjali s predlogi sprememb medijske zakonodaje, naj se torej vprašajo, zakaj so se v 30 letih samostojnosti iz gonila razvoja, sprememb, demokratizacije in pluralnosti javnega prostora spremenili v trdobučne zagovornike obstoječega stanja, zagovornike statusa quo. Zakaj so se iz sedme sile in četrte veje oblasti spremenili v medijski kartel v službi bivšega režima.

Hic Rhodus, dragi medijski oziroma novinarski kolegi, hic salta!

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Edina pozicija, ki jo dosledno zagovarjata tako vodstvo kot zaposleni na RTV in od katere ne odstopata, je obramba statusa quo. Plus mogoče še tretjinsko povečanje obveznega RTV-prispevka. Nobene samorefleksije, nobenega kritičnega ovrednotenja lastnih dosežkov in potencialov. S takšnim vodstvom, kot ga ima sedaj, in s takšno notranjo dinamiko, poslovno kulturo in dojemanjem medijskega prostora, ki se je od časov, ko je bil RTV edini medijski ponudnik, seveda korenito spremenil, naši RTV ne bi pomagala niti potrojitev, kaj šele podvojitev obveznega prispevka. Bi pač še dodatno podražili produkcijo in povečali število zaposlenih.

PRIHAJA NOVA KNJIGA BOJANA POŽARJA:

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
aljuš pertinač

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Faktor ("Resnica boli, komentarji še bolj" in "Ni vseeno, kdo kaj reče!") je informativno-pogovorna oddaja na TV3. Na sporedu je vsak dan, ob 19.15, voditelja oddaje pa sta Bojan Požar, ki je tudi urednik in producent, ter Aljuš Pertinač.
Zdaj se predvaja
pozareport
Mediokracija. Ali zakaj so se slovenski mediji in novinarji spremenili v trdobučne zagovornike statusa quo?!