objavi na
pozareport.si

forum

Slovenija

Četrtek, 27. avgust 2020 ob 17:15

Luka Dončić in slovenski nacionalni karakter. Mi, Slovenci !!!
Naj ta zapis velja tudi kot poziv. Da mit o tem, da Slovenci nimamo pravega karakterja, dokončno pokopljemo na smetišču zgodovine ...
Forum !

Odpri galerijo

Luka Dončić na ljubljanskem Kongresnem trgu, odet v slovensko zastavo, tistega septembra 2017, ko je Slovenija postala evropski prvak v košarki. (foto: Bobo)

Mogoče je čas, da nehamo posvečati vso pozornost (ne)plačanim hotelskim računom neke popolnoma brezvezne in nepomembne gospe ministrice in namesto tega začnemo slaviti in občudovati športne dosežke naših vrhunskih športnikov.

Piše: Aljuš Pertinač

Luka Dončić je na dobri poti, da postane eden od največjih košarkarjev v NBA vseh časov. Dajmo ponoviti še enkrat, da se usede. Luka Dončić, Slovenec, je na najboljši poti, da postane eden od največjih košarkarjev v NBA, najboljši in globalno daleč najprepoznavnejši košarkarski ligi na svetu, vseh časov. Naj se vam to usede. In kako se vam zdi? Meni se zdi fantastično.

Star sem namreč 43 let (vem, videti sem veliko mlajši, hvala), in odkar pomnim, poslušam, posebno v športu in še posebno v moštvenem športu, da Slovenci nimamo jajc. Da se naši zmeraj userjejo takrat, ko gre za nohte. Ko gre za velike stvari. Da Slovenci pač nismo športen narod. Da nismo za moštvene športe. In tako naprej in tako naprej.

In potem je ta Slovenija. Ta majhna Slovenija, kjer nimamo jajc, kjer se naši športniki vedno userjejo takrat, ko gre za nohte, ki nismo športen narod in nismo za moštvene športe, hkrati, ponavljam hkrati: evropski prvak v košarki, evropski podprvak v odbojki in četrti v Evropi v rokometu. Istočasno! Katera evropska država se lahko pohvali s tem? Katera evropska država, vsaj približno tako velika kot Slovenija, se lahko pohvali s tem? Da vas slišim?

In mi? Smo veseli. Seveda smo. Ob teh uspehih. En čas. Potem pa pozabimo ali pa že takrat šinfamo, ker pač nismo hkrati evropski prvaki v vseh navedenih treh moštvenih športih z žogo. Ker se nam pač to ne zdi nič takšnega. Ali kaj. Pojma nimam. Zase vem, da se mi še zdaj prikrade nasmeh na ustnice vsakič, ne glede na okoliščine, ko se spomnim, da je Slovenija evropski prvak v košarki. Evropski prvak! Kdo bi si to mislil takrat, ko smo izgubili z Belgijo? Imam pač očitno rad šport in Slovenijo.

Ampak tudi če nimate radi športa, domnevam namreč, da imamo Slovenijo vsi radi, ker je naša domovina, če je morda nimate, imate pač drugo domovino in navijate zanjo, kar je čisto ok, vas tovrstni vrhunski kolektivni in individualni dosežki morajo, preprosto morajo navdati s ponosom. Ker kje se lažje primerjamo z drugimi kot ravno v vrhunskem športu? Tam, kjer vsi tekmujejo pod enakimi pogoji, drug proti drugemu. Vsaj na papirju. Ker je seveda rezultat, dosežen v športu, posledica dolgotrajnega in mukotrpnega dela, vlaganj, pogojev, infrastrukture, in tukaj so nekatere druge, večje, bogatejše države z boljšim renomejem gotovo v prednosti.

Rezultat je seveda tudi posledica talenta. To je nesporno. Hkrati pa nanj nesporno veliko vpliva tudi kulturno okolje, v katerem je dosežen. In medtem ko naše kulturno okolje nekako še omogoča doseganje vrhunskih rezultatov, pač v skladu z zgoraj opisanimi zmožnostmi, za kar so najboljši dokaz naši številni vrhunski športniki, pa teh rezultatov nikakor ne znamo pravilno ceniti, kaj šele izkoristiti.

Vem, zdaj se bo pojavil nekdo in na žalost, na žalost moram reči, da jih ni malo niti med nami, Slovenci, ki poreče, da smo Slovenci evropski prvaki v košarki zato, ker sta glavna igralca, kapetan Goran Dragić in fenomen Dončić, Srba. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, kateri od starih staršev ali staršev od katerega je bil kje rojen, je jasno, da gre za brezvezno teorijo in nabijanje kompleksov predvsem s strani navijačev reprezentance, ki je bila v finalu poražena. Ker če so domnevni geni ali karkoli že naj bi se z rodom starih staršev oziroma staršev prenašalo na potomce v tem primeru, res najpomembnejši za doseganje vrhunskih rezultatov, potem mi povejte, kako je mogoče, da je v finalu zmagala ekipa, v kateri sta samo dva igralca imela deloma pravilne "gene", ne pa ekipa, v katerih je bilo takih vseh dvanajst?!
Ne, dragi moji, bolj od rodu starih staršev in staršev je pomembno kulturno okolje, v katerem nekdo odrašča. In slovensko kulturno okolje, ne glede na vse svoje pomanjkljivosti, očitno odlično omogoča vzgojo in oblikovanje vrhunskih športnikov. Serijsko. Kar poglejte, seznam je dolg: Dončić, Oblak, Kopitar, Roglič, Gajser, Maze, Štuhec, Garnbret, Bukovec in tako naprej in tako naprej.

Njihovi športni uspehi niso samo njihovi, čeprav so seveda sami najbolj odgovorni zanje, ampak so tudi uspehi njihovih trenerjev, sodelavcev, družin, učiteljev, prijateljev in konec koncev vseh nas. Zato je prav, da se jih iskreno veselimo. Da jih podpiramo, navijamo zanje in jim pomagamo, ko so na tleh, ko jim ne gre.

Ali si sploh predstavljate, kaj pomeni za državo, kot je naša, za narod, kot je naš, da imamo v NBA trenutno dva igralca, Dončića in Dragića, ki sta ta hip prvo ime svojih franšiz? In to v končnici! Luka je nasploh neverjeten fenomen. Čeprav je Evropejec in belopolt v ligi, kjer dominirajo temnopolti Američani, posebno zadnjih 30 let, vse več poznavalcev, analitikov in bivših vrhunskih igralcev pravi, da bo prav Luka novi obraz lige, ko se kralj James LeBron in sedanja generacija zvezdnikov v kratkem poslovi. Si predstavljate? Slovenec obraz lige NBA? Neverjetno.

Tudi sicer je Lukov marketinški potencial praktično brezmejen ter zaradi sprememb na področju digitalizacije medijev in razmaha družabnih omrežij primerljiv celo s tistim od Michaela Jordana, kar se je za nekega fanta iz Ljubljane še do pred kratkim zdelo čista znanstvena fantastika. Ampak Luka je, kot pravijo tudi prek luže, nekaj posebnega. Je od svojega očeta podedoval košarkarske gene? Zagotovo. Mu je Sale, posebno ob prvih košarkarskih korakih, pomagal z nasveti, izkušnjami? Nedvomno. So mu koristili njuni skupni treningi? Vsekakor.

Vendar ne gre zanemariti, da je tudi Dončić starejši v mlajših letih veljal za nesporen talent, ki pa ga kasneje v karieri ni v celoti izkoristil. Številni pravijo, da zato, ker ni imel tistega drajva oziroma lepše po slovensko pravih delovnih navad. Grdo rečeno, bil je enostavno prelen, da bi bil kaj več kot zelo dober košarkar. Ampak njegov Luka je očitno iz drugačnega testa. In tukaj nedvomno moramo omeniti vlogo njegove matere, ki v nasprotju z očetom, za privržence genetske teorije, ima prave gene. Materina vzgoja je Luko pomagala sooblikovati v osebnost, kakršna je zdaj. Da je že pri rosnih 13 letih odšel od doma, v tujo državo, tujo kulturo, katere jezika ni poznal, ga je okrepilo in mu pomagalo, da je odrasel hitreje od vrstnikov. Njegova zrelost in košarkarska inteligenca sta tudi za vsega vajene Američane tako rekoč doslej nevidena.
Luka je, čeprav je imel vse pogoje postati košarkarski Srb ali košarkarski Španec, dve nedvomno košarkarsko bolj razviti državi od Slovenije, ali pa preprosto biti zgolj košarkar apatrid, ostal predvsem Slovenec. To dokazuje praktično vsak dan. Ne samo da je Slovenijo dokončno postavil na ameriški in globalni košarkarski zemljevid. Luka s svojo pojavo, vedenjem, rabo slovenščine, poslušanjem in predvajanjem slovenske glasbe na tekmah NBA-lige, obiski številčne slovenske manjšine prek luže in seveda, kar je najpomembnejše, igranjem za slovensko košarkarsko reprezentanco vsakodnevno dela neverjetno in nenadomestljivo reklamo za slovenski šport in Slovenijo kot tako.

Pri tem mu seveda nikoli ni bilo in mu še vedno ni z rožicami postlano. Ker je iz košarkarsko manj prepoznavne države in ker se je od rosnih let dalje moral dokazovati v tujih okoljih, kjer je domačine tudi redno premagoval, je seveda trn v peti mnogim tamkajšnjim ljubiteljem košarke. Tako kot svojim tekmecem. Ki proti njemu igrajo še posebno ostro in trdo praktično ves čas njegove kariere. Ampak Luka vse to stoično prenaša, čeprav mu, kot rečeno, ne bi bilo treba, in še naprej zmaguje. Ker je pravi karakter. Slovenski karakter.

Tako kot je to recimo Primož Roglič. A si sploh predstavljate, kaj predstavlja za kolesarski šport, kjer je športni elitizem še posebno navzoč, dejstvo, da je Slovenec prvi na svetovni kolesarski lestvici? Ali pa kaj pomeni za tradicionalno kolesarski narod, kot so Nizozemci, da je nesporni kapetan njihove daleč najboljše profesionalne kolesarske ekipe Slovenec? Ki mu morata dva domača kolesarska junaka nositi vodo na dirkah? Ali pa denimo, kaj pomeni za ultimativno smučarsko nacijo, kot je Avstrija, da ima Slovenija dve svetovni prvakinji v smuku zapored? Sedaj pa primerjajte avstrijska smučišča z našimi.

Vsi ti vrhunski atleti, vsi ti nepremagljivi talenti ne bi bili mogoči, če kulturno okolje, v katerem so odraščali, to pa je nesporno slovensko, ne bi bilo pravo in predvsem če ne bi bil pravi njihov, torej naš nacionalni karakter. Res je, Luka, Jan Oblak in še kdo so šli zelo mladi v tujino. Kjer so imeli boljše pogoje in boljše pogoje za razvoj svojega nespornega talenta. Ampak to, kar so jim dali njihovi starši, kar jim je dala njihova domovina Slovenija, so odnesli s sabo. In je danes neločljivi del njihovega uspeha. Zato je prav, da jih častimo in se njihovih uspehov iskreno veselimo.

Veliko vlogo pri tem, da njihovega uspeha ne znamo dovolj ceniti oziroma ga še bolje izkoristiti, igrajo dominantni mediji. Veliko raje kot o uspehih, pozitivnih zgodbah in zmagovalcih poročajo o neuspehih, aferah in poražencih. Predvsem pa pomagajo ohranjati pri življenju in širiti mit o tem, da Slovenci nimamo zmagovalne mentalitete. Športni novinarji pri tem žal niso nobena izjema oziroma so celo še slabši. Če ne bi bili, potem denimo bivši (hvala bogu) rokometni selektor ne bi mogel več let nategovati domače športne in splošne javnosti, da se je rokomet v Sloveniji začel igrati šele z njegovim prihodom in da slovenski rokometaši nimajo jajc oziroma se zmeraj userjejo takrat, ko gre za velike stvari.

Danes vemo, da to absolutno ne drži. Ker je njegov naslednik, ki kljub pravim "genom" prihaja iz rokometno in tudi sicer popolnoma drugače razvite Švedske, čeprav je ekipo prevzel praktično tik pred zdajci, na evropskem prvenstvu dosegel boljši rezultat od svojega predhodnika. Ali se sploh zavedamo, kaj pomeni, da imamo Slovenci v enem od največjih klubov na svetu, pravi rokometni instituciji, kar je Barcelona, ta hip kar tri igralce? Ja, prav ste prebrali, za prvo ekipo Barcelone ta hip igrajo trije Slovenci, od katerih eden ni še niti članski reprezentant. Ali pa denimo priznanje, ki ga je Evropska rokometna zveza podelila Celju Pivovarni Laško, ko je njihovo rokometno šolo razglasila za najboljšo v Evropi? Imate nesporen rokometni talent in želite, da bi se razvil v vrhunskega rokometaša? Ni problema, pošljite ga v Celje.

Mimogrede, Slovenija je tudi evropski prvak v rokometu do 20 let. V finalu, ki se je igral v hramu slovenskega rokometa, dvorani Zlatorog, so premagali francoske vrstnike. Ekipo iz rokometno neprimerljivo bolj razvite države, z nekajdesetkrat večjo bazo igralcev in neprimerljivo večjimi finančnimi vložki, ki do takrat še ni izgubila pomembne tekme. Slovenski fantje in slovenska stroka. Naš selektor, ki je hkrati tudi trener rokometnega kluba Ormož, je amater. Ja, prav ste prebrali, amater. Polno je namreč zaposlen kot učitelj športne vzgoje na osnovni šoli. Brez znanja in, ja, brez nespornega pravega karakterja takšni uspehi ne bi bili mogoči.

Zato naj ta zapis velja tudi kot poziv. Državi, medijem, stroki in vsem nam. Da mit o tem, da Slovenci nimamo pravega karakterja, dokončno pokopljemo na smetišču zgodovine. In da na vseh ravneh storimo vse, kar je v naši moči, da opolnomočimo slovenske športnike v vseh športih in na vseh ravneh, da verjamejo vase in v svoj karakter. Poleg omejenega turizma je vrhunski šport, še posebno v času pandemije, praktično naš edini globalni izvozni izdelek.

Zato je mogoče čas, da nehamo posvečati vso pozornost (ne)plačanim hotelskim računom neke popolnoma brezvezne in nepomembne gospe ministrice, ki to itak nikoli ne bi smela biti, in namesto tega začnemo slaviti in občudovati športne dosežke naših vrhunskih športnikov. Pozitivne zgodbe. To je tisto, kar nam manjka in kar nas vleče naprej, da vztrajamo, kljub oviram in kljub padcem. To in pa naš neponovljiv in neprekosljivo izviren slovenski nacionalni karakter. Mi, Slovenci.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
aljuš pertinač

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Faktor ("Resnica boli, komentarji še bolj" in "Ni vseeno, kdo kaj reče!") je informativno-pogovorna oddaja na TV3. Na sporedu je vsak dan, ob 19.15, voditelja oddaje pa sta Bojan Požar, ki je tudi urednik in producent, ter Aljuš Pertinač.
Zdaj se predvaja
pozareport
Luka Dončić in slovenski nacionalni karakter. Mi, Slovenci !!!