"V podtonu je seveda ves čas maksima, da se 2. tir gradi zaradi slovenskih gradbenikov. Pa se ne. Tako kot zimske šolske počitnice v nasprotju s precej razširjenim prepričanjem ne obstajajo zaradi žičničarjev. Drugi tir se gradi zaradi logistike."

Piše: Aljuš Pertinač

Konec avgusta so se dela na slovenski strani druge predorske cevi predora Karavanke tudi uradno začela. Beri, Turki so končno, z dveletno zamudo za Avstrijci, začeli vrtati luknjo. Darsov predviden rok za dokončanje del je 2025. Turki pravijo, da so jih sposobni končati v treh letih. Ker pa bo po izgradnji druge cevi stekla obnova prvotne, bomo na dvocevni promet skozi Karavanke morali počakati vsaj še pravljičnih 7 let.

Sedaj je torej pravi trenutek, da pogledamo, kaj smo se iz vsega skupaj naučili. Sodeč po tem, kako se država loteva naslednjih velikih infrastrukturnih projektov, med njimi tudi desetkrat večjega 2. tira, ne veliko. Čeprav je bilo lekcij ogromno. Vsem pa je skupno eno. V Sloveniji imamo problem z javnimi naročili.

Javna naročila niso ravno neka nova stvar. Tudi evropska zakonodaja, ki glede javnih naročil velja pri nas, je enaka kot v Avstriji. Zakaj so torej tam lahko začeli vrtati luknjo v Karavanke dve leti pred nami? Na tej točki bo kdo uperil prst v državo oziroma vlado ali pa celo v Dars. Pa ni tako. Dars je prvotni mednarodni tender za Karavanke objavil celo nekoliko pred Avstrijci. Z besedilom javnega razpisa in spremljajočo dokumentacijo so se pri tem svojem prvem mednarodnem naročilu precej potrudili. Tudi z garancijami za veljavnost ponudbe in dobro izvedbo del. Zapletlo se je, ko je bilo treba izbrati izvajalca. Dars je sicer to storil. Izbral je firmo, ki dokazano zna vrtati predore in je ponudila najnižjo ceno. Tu pa se je zapletlo.

Firma, ki jo je izbral Dars, namreč ni bila iz Slovenije. To ni presenetljivo glede na to, da pri nas ne obstaja gradbeno podjetje, ki bi imelo vsaj približne reference za gradnjo tako dolgega predora. Zato so vsa slovenska podjetja nastopila s tujimi partnerji. To pa ni bila ovira za Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) in domače ekonomiste v nacionalnem interesu na klic, da ne bi opozarjali na domnevne škodljive posledice, če bi predor gradili tujci. Pri tem so gladko spregledali, da ga bodo tujci gradili v vsakem primeru, ker ga naši preprosto ne znajo, saj niso gradili še nobenega. Vendar jih to ni motilo, da ne bi na ves glas svarili pred tujci, ki da bodo pobrali ves profit in dodano vrednost.

Lažem, ki so jih v imenu nacionalnega interesa trosili tako GZS kot domači ekonomisti na klic in ne nazadnje tovarniška glasila v lasti naših gradbenih tajkunov, pa tu še zdaleč ni bilo konca. Slovenske gradbene firme naj bi namreč posel s Karavankami potrebovale tudi zato, da bi jim služil kot referenca za 2. tir. Kar je seveda popoln nesmisel. Kako bo projekt, katerega konec je predviden za leto 2025, služil kot referenca za projekt, pri katerem je izbira izvajalca predvidena pet let prej?! Najhujša od vseh laži, ki so jih zgoraj našteti trosili v zvezi s Karavankami, dominantni mediji pa v večini nekritično povzemali, pa je bila, da se za ceno, ki so jo ponudili Turki, beri za manj, kot sta ponudila domača favorita Kolektor CPG in GGD, predora ne da zgraditi.

Na tej točki se je v zgodbo vključila državna revizijska komisija (DKOM). Ta je razveljavila izbor Darsa na podlagi pritožbe domačih gradbincev. Dars je nato ugotovil, da tudi ostali prijavitelji ne izpolnjujejo standardov, ki jih je določil DKOM (sic!), in šel v neposredna pogajanja. Tako je DKOM postopek izbire pomagal zavleči v nedogled in pridelal dveletno zamudo za Avstrijci. Kajti na koncu je, kot vemo, obveljala Darsova prvotna izbira in predor vendarle gradijo Turki. Res pa za deset milijonov evrov več, kot so ponudili prvotno. Se je pa s tem plastično razkrila zadnja oziroma največja izmed zgoraj naštetih laži. Kolektor CPG je namreč v pogajanjih ponudil kar 17 milijonov evrov! nižjo ceno od prvotne. Toliko o tem, da se predora ceneje od njihove izvirne ponudbe ne da zgraditi.

Celo takratna ministrica za infrastrukturo je, sicer pozno, ampak bolje pozno kot nikoli, sedaj ko ni več ministrica, končno spregledala (vir: Twitter), kam pes taco moli, ko govorimo o nacionalnem interesu v gradbeništvu.

Alenka Bratušek ima tokrat prav. Mogoče je to povezano s tem, da je sedaj v opoziciji, ampak zgodba se pri 2. tiru definitivno ponavlja. 2TDK je izbral podjetja, ki jim priznava sposobnost konkurirati za gradnjo 2. tira. Na ta izbor sta se pritožila neizbrano avstrijsko podjetje, pritožbo katerega je DKOM zavrnil, in seveda Kolektor CPG. DKOM je njegovi pritožbi delno ugodil. Iz izbora 2TDK je izločil šest podjetij, pet tujih in eno domače (GGD), ter 2TDK naložil, naj tri od teh pozove k dopolnitvam. Za to odločitev si je DKOM vzel neverjetna dva meseca časa, izbirni postopek pa še dodatno pomagal zavleči, ker mora 2TDK sedaj čakati na omenjene dopolnitve. Druga državna firma, isti problemi torej.

Pri tem se seveda postavlja vprašanje, ali bo DKOM ugodil vsaki Kolektorjevi pritožbi in komu je v interesu, da se postopek izbire izvajalca za gradnjo 2. tira zavleče v nedogled? Če izvajalec ne bo izbran še letos, Sloveniji grozi, da bo izgubila do 400 milijonov evrov evropskih sredstev, ki se ji obetajo. GZS kljub temu očitno misli, da je to v nacionalnem interesu. Ponovno so se namreč oglasili s stališčem, da mora 2TDK, pozor!, storiti vse, da bodo pogoji na tenderju za vse prijavitelje enaki. Kar je seveda bistroumni nesmisel, saj je to conditio sine qua non javnega naročanja. Kar je GZS v resnici želel povedati, je, da mora 2TDK po njihovem storiti vse, da bi 2. tir gradile slovenske gradbene firme. Tudi to je sicer bistroumni nesmisel. Ker nobena nima ustreznih referenc. Razen seveda, če se projekta ne razbije na najmanj 12 manjših, kar bi hkrati pomenilo dvanajst izbirnih postopkov oziroma dvanajst mednarodnih javnih naročil. Si predstavljate? Pri izkušnjah, ki jih imamo z javnimi naročili za gradnjo v Sloveniji. Se pravi, tujce je treba po vsej sili izločiti. In pri tem zanemariti ceno gradnje, konkurenčnost ponudb, kakovost izvedbe, časovno zamudo in izgubo evropskega financiranja. Ni kaj, ko gre za gradbeništvo, so stališča GZS še radikalnejša od stališč stranke Levica.

V podtonu je seveda ves čas maksima, da se 2. tir gradi zaradi slovenskih gradbenikov. Pa se ne. Tako kot zimske šolske počitnice v nasprotju s precej razširjenim prepričanjem ne obstajajo zaradi žičničarjev. Drugi tir se gradi zaradi logistike. Zaradi tega, ker ima Slovenija izrazito ugodno geostrateško tranzitno lego in izvozno usmerjeno gospodarstvo. Da bi dokazal svoj prav, je 2TDK naročil študijo, ki naj bi pokazala, da so multiplikativni učinki hitre in kakovostne izgradnje 2. tira po konkurenčni ceni 25-krat! večji od morebitne izgube slovenskega gradbeništva, če bi tir gradila tuja podjetja. Človek bi si mislil, da bo 25-krat večja korist prepričala tudi dvomljivce v GZS, ampak očitno postane, ko gre za domače gradbene barone, direktorica GZS Sonja Šmuc en tak pravi Luka Mesec.

Kljub vsej takšni in drugačni telovadbi v imenu nacionalnega interesa, pri kateri aktivno sodelujeta tudi GZS in DKOM, je ta hip že jasno, da bodo 2. tir gradili bodisi Turki bodisi Kitajci. Kajti tudi Kolektor CPG in avstrijski Strabag, ki sta poleg Kitajcev in Turkov še ostala v igri, imata za partnerja turški podjetji. Ja, prav ste slišali. Dvorni reprezentant nacionalnega interesa v gradbeništvu, Petričev Kolektor, konkurira v partnerstvu s turško firmo. Tako kot že pri Karavankah. Kdo je tu nor? Hja, tisti, ki slovenskim gradbenim baronom še verjame. Da sta med temi tudi GZS in DKOM, kaže na to, da smo še daleč od normalne evropske države.

PO ZASAVSKO: HOJSANJE

Ni pa seveda guncanje oziroma po zasavsko hojsanje po javnih naročilih zgolj problem velikih infrastrukturnih projektov. O, ne, z javnimi naročili imamo pri nas probleme povsod. Ker ravno ta petek (jutri!) ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa čaka interpelacija, poglejmo, kako se z javnimi naročili hojsajo na njegovem ministrstvu za notranje zadeve (MNZ).

To je 28. avgusta izdalo sklep o oddaji javnega naročila za vzdrževanje varnostne ograje, izvedbo košnje in drugih del ob varnostni ograji ter posek in odstranitev lesa ob varnostni ograji, vse na meji z Republiko Hrvaško, sklep pa je podpisal minister Hojs. Pri štirih od šestih sklopov je MNZ izbral skupno ponudbo podjetij Mensel, d. o. o., in Feroles, d. o. o. Skupna vrednost oddanega javnega naročila tema dvema podjetjema znaša približno 3 milijone evrov.

Glede na politiko, ki jo izvaja, in glede na javne izjave ministra človek dobi vtis, da minister Hojs veliko da na zaščito naše južne meje ter na transparentno in zakonito ravnanje v njegovem resorju. Zato je toliko bolj čudno, da si je pri omenjenem javnem naročilu privoščil tolikšno hojsanje. Za kaj gre?
Eden izmed pogojev za uspeh na javnem naročilu je bil, da prijavitelj ni kršil pravic zaposlenih v zadnjih treh letih. Podjetje Mesnel jih očitno je. Je namreč na seznamu ministrstva za javno upravo delodajalcev z negativnimi referencami. Pravice zaposlenih naj bi kršili novembra 2017, kar je manj od triletnega roka, ki je bil zahtevan v javnem naročilu. Postavlja se torej vprašanje, kako je lahko minister Hojs podpisal sklep, s katerim je bilo na kar štirih od šestih razpisanih sklopov izbrano podjetje, ki evidentno ne izpolnjuje enega od obveznih pogojev iz javnega naročila? Je res mogoče, da se večmilijonski državni posli oddajajo tako, da izbirne komisije ne preverijo niti izpolnjevanja pogojev, ki jih same določijo in so razvidni iz javno dostopnih evidenc?

Nenavadnosti v zvezi s tem javnim naročilom pa se tu še ne končajo. MNZ je v sklep o izbiri napisal, minister Hojs pa ga je, kot rečeno, podpisal, da dovoli kar, ne boste verjeli, 30-odstotno povečanje količin! Ob podrobnem pregledu dokumentacije javnega naročila lahko preprosto ugotovimo, da ta nikjer ne predvideva kar tretjinskega povečanja predvidenih količin. Podjetji, ki sta bili izbrani, sta torej očitno o tem imeli notranje informacije. Ker sta vedeli, da bosta količino porabljenega materiala lahko povečali za 30 odstotkov, sta lahko ponudili bistveno nižjo ceno od konkurence.

In naprej. Iz pogojev javnega naročila je razvidno, da želi naročnik, to je MNZ, vzdrževanje varnostne ograje na meji blagovne znamke Legi. Tovrstna varnostna ograja je namreč postavljena na naši južni meji. Na proizvajalca, podjetje Legi, d. o. o., smo zato naslovili vprašanje, ali podjetje Mesnel, d. o. o., ki je ministra Hojsa štirikrat v šestih poskusih prepričalo s svojo ponudbo, ima na voljo njihovo ograjo. Iz podjetja Legi so nam odgovorili, da niso podali nobene ponudbe ali odgovorili na kakšno povpraševanje oziroma da niso sklenili nobenega dogovora s podjetjem Mesnel. To podjetje bo torej očitno za 3 milijone evrov davkoplačevalskega denarja vzdrževalo varnostno ograjo na južni meji, s proizvajalcem katere ne sodeluje oziroma ki je sploh nima na voljo.

Ampak brez skrbi, GZS in DKOM to seveda ne moti, ker je izbrani izvajalec pač slovensko podjetje. Glede na to, da notranjega ministra Hojsa v petek čaka interpelacija, bo zanimivo videti, ali bo naše razkritje zaskrbelo vsaj njega. Dokler bodo ključni akterji v sistemu javnega naročanja pri nas dopuščali tovrstno hojsanje z davkoplačevalskim oziroma proračunskim denarjem (bodisi iz domačega bodisi iz evropskega proračuna), pa bo vsako javno naročilo sicer morda res v nacionalnem interesu, vendar hkrati nepošteno in predvsem občutno predrago.

In hojsanje na naš račun se bo tudi pod vlado Janeza Janše veselo nadaljevalo.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.