Čeprav bodo mnogi Slovenci hoteli čim prej pozabiti na poletne plakate ob 20. obletnici ustanovitve Nove Slovenije (vir), lahko rečemo, da se je Bog letos vrnil v politiko. Naj bo dobrodošel, saj demokristjani vedno govorijo o krščanskih vrednotah, samega Boga pa težko kje najdemo.

Piše: Tino Mamić

Slovenija, ki je bila do druge svetovne vojne ena od najvernejših in najbolj krščanskih dežel Evrope, je danes nekaj povsem drugega. Revolucija slovenskih komunistov je celotno Slovenijo vrgla iz tečajev. V nekaj letih po koncu svetovne vojne so komunisti, ki jih danes mnogi hote napačno imenujejo socialisti, zamenjali vse. Elito, direktorje, uradnike, policijo, kulturnike, imena organizacij. Tako daleč so šli, da so v rdeči ihti preimenovali mnoge slovenske kraje. Kar je dišalo po Bogu, je bilo treba zamenjati. Sveti Križ je postal Vipavski Križ, Sveta Gora Skalnica, Sveta Lucija pa Most na Soči. "Napačna" krajevna imena so bila kar 103. Števila zamenjanih imen ulic pa doslej ni še nihče preštel.

SLOVENSKA VNETOST

Revolucija je bila še veliko bolj radikalna kot v drugih jugoslovanskih deželah – ne le ker je bilo žrtev bratomorne vojne pri nas več, ampak tudi zaradi doslednosti v uveljavljanju revolucionarnih metod. Verjetno zaradi slovenske vnetosti, zagretosti, pedantnosti in perfekcionizma. Če so srbski oficirji vsi po vrsti praznovali tako imanovano slavo, dan družinskega zavetnika, pa si v Sloveniji še učitelji niso upali k maši. Po Titovi smrti se je to malce sprostilo in si učitelja tu in tam lahko videl tudi pri maši – če si ga seveda spoznal, saj so se, da bi ostali anonimni, izogibali domačega kraja.

Partijci so spremenili celo – pravopis. In slovar. Za Boga so določili smešno pravilo, ki pravi, da se ne sme več uporabljati velike začetnice. Da ga tako ponižajo. Boga sicer to bržkone ne moti preveč, kristjane pa žali. Vsi drugi bogovi se pišejo z veliko začetnico, tudi indijanski Veliki Manitu, le naš Bog mora imeti malo začetnico. Saj veste, naš Bog, isti kot ga imajo vsi kristjani, Judi in muslimani, nima posebnega imena. "Jaz sem, ki sem," je Bog nekoč odgovoril na vprašanje, kako mu je ime. Zato je njegovo ime samo Bog. To pišem, ker večina Slovencev ni hodila k verouku in zato danes težko razume Prešerna in Cankarja. Naj omenim, da so slednjega cenzurirali in določene preveč krščanske besede zamenjali, odstavke pa izbrisali. Sicer pa je partija cenzurirala tudi Rdečo kapico, Pepelko, Piko Nogavičko in Winnetouja. Danes se temu smejemo, posebno ko se poglobimo v podrobnosti, ki so zaradi absurdnosti nadvse smešne. A kljub temu slovenska šolska berila še naprej, vse do danes, tiskajo z mnogimi starimi, cenzuriranimi prevodi.

BOG JE TABUIZIRANA TEMA

Velika večina slovenskih lektorjev se še danes, 30 let po zlomu komunizma, drži pravopisa iz totalitarizma. In to zelo dosledno. Ne kot pijanec plota, ampak še bolj krčevito. Kot da bi bil Bog še vedno – prepovedan.

Kristjani smo Boga zato že v osnovni šoli zapisali, če je to le bilo mogoče, na začetek stavka. Tam tudi najbolj rdeči slavist ni mogel pomanjšati velike začetnice. Sam pa v kolumnah, ko omenim Boga sredi stavka, v oklepaju velikokrat napišem kako sarkastično pripombo, da sem Boga hote napisal z veliko, saj nisem imel v mislih kakega Peruna ali Zevsa, marveč Boga, ki ga imamo v mislih vsi, ki to beremo – krščanskega, včasih naslikanega z belo brado na oblaku. V takšnem primeru si noben lektor ne upa popravljati začetnice, he, he.

Da ima komunistična mentaliteta leta 2020, 30 let po zlomu komunizma, še vedno takšno moč, da jo upoštevajo praktično vsi lektorji razen kakega pogumneža in lektorjev v katoliških medijih, je zaradi svoje banalnosti in primitivnosti komično. Nepredstavljivo. Posebno ker je v svojem bistvu napačno. Noben, niti največji ateist v Sloveniji, ki omeni Boga, pri tem ne misli na Neptuna. Mnogi Slovenci še krščanskega Boga komajda poznajo, kaj šele da bi poznali še nekaj drugih bogov. Zatorej gre za Boga, ne pa za kako nedoločeno božanstvo.

Osebno me niti ne moti, če se kdo zaradi zamere do Boga, krščanstva ali cerkvenih institucij (roko na srce, upravičenih kritik na račun klera ni ravno težko najti) odloči, da bo pisal Boga z malo začetnico. Ali da bo za Cerkev zapisal cerkev. Pa čeprav ravno zaradi velike začetnice ločimo institucijo Cerkev od same stavbe in imamo tako jezik bogatejši za dodatno besedo.
A vendar bi morali slavisti in lektorji dati možnost tudi meni, da se držim pravilnejše in starejše rabe. In da lahko napišem Boga z veliko in mi ga ni treba več skrivati na začetek stavka. Zaradi te antikrščanske ihte, ki je ukoreninjena v vse pore slavistike, o tem še debata ni možna.

DRUGOD JE BILO DRUGAČE

To omenjam, ker smo, ko gre za nekatere relikte diktature v nekdanji Jugi, v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi državami nekaj izjemnega. Pred leti sem se pogovarjal s sodelavko Slovakinjo in jo vprašal, ali imajo oni tudi Dedka Mraza. Začudeno me je pogledala in pomislila. Potem pa vprašala, ali je to tisti čudežni mož iz Sibirije, ki so ga prinesli Rusi na svojih bajonetih. Pritrdil sem, ona pa me je še bolj čudno pogledala: "Zakaj pa bi ga imeli?" Ko sem ji povedal, da ga pri nas še vedno imamo, je izbuljila oči. Potem pa je njen pogled izdal, da mi ne verjame povsem.

Ne vem, mogoče pa so se ti ostanki zločinskega režima v Sloveniji in na Hrvaškem ohranili, ker je, kot trdijo nekateri, Jugoslavija imela zelo blag režim, demokratični socializem, ki ni bil tako krut kot v drugih komunističnih državah? To je sarkazem, da ne bo pomote.

Slovenci smo jemali komunizem resneje od Čehov in Poljakov zato, ker smo imeli svojega lastnega. Nismo imeli prisilnega, uvoženega komunizma, nismo imeli okupacijske Rdeče armade. Zato so njegovi ostanki veliko bolj ukoreninjeni v tkivo nacije kot drugod.

INTELEKTUALCI, A NEVEDNEŽI

V Sloveniji imamo celo intelektualce, ki ne poznajo besede kristjan. Kristjanom namreč rečejo krščani. Razmišljajo podobno kot moj štiriletni sin, ko logično izpelje kako besedo iz korena druge. Reče mi: "Tata, braj!" Ali: "Tata, pej!" Če je glagol brati, je velelnik braj. Če je glagol v nedoločniku peti, velelnik ni poj, ampak pej. V glihi viži intelektualci sklepajo, da če imamo pridevnik krščanski, potem so krščanske osebe – krščani.

Pravzaprav je v Sloveniji najbolj običajna stvar, da ljudje krščanstva sploh ne poznajo. Neznanje ni sramota. Mnogi Slovenci so kot triletniki, ki v jezi položijo roke na ušesa in nočejo poslušati. Nočejo vedeti. Zato tak gnev, ko kdo samo omeni fakultativni pouk o verstvih. Ne, znanje o religijah je v Sloveniji nebodigatrebno. Zato intelektualcem, ki ne ločijo med duhovnikom in cerkovnikom, sploh ni nerodno, če ustrelijo kozla.

VRNITEV ODPISANEGA

Zaradi protikrščanske ali celo do krščanstva sovražne atmosfere v slovenski družbi je bilo zato veliko presenečenje, da je politična stranka zapisala Boga na velike, tako imenovane jumbo plakate Verjamem v Boga. Z veliko začetnico, kakopak.

To se jim namreč ne splača, saj ob omembi Boga mnogi dobijo ošpice. Zato je bila ta strategija v nekem smislu škodljiva. A očitno so se v NSi odločili za odločno, nepreračunljivo držo.

Mogoče so na obrate spravili tudi kakega zagretega kristjana, ki jim očita, da bi morali zapisati verujem v Boga, ne pa verjamem v Boga. A navadni ljudje že dobro vedo, kaj so z besedo verjamem mislili, pa čeprav bi bilo pravilneje verujem.

V Evropi imamo ogromno demokrščanskih strank. Kljub imenu pa demokristjani vedno govorijo predvsem o krščanskih vrednotah in krščanski etiki, samega Boga pa težko kje najdemo omenjenega. Oče Evrope Robert Schuman se gotovo obrača v grobu, ko vidi, kako se danes vedejo nekateri demokrščanski politiki in kaj vse danes zagovarja Evropska ljudska stranka. Verjamem v Boga je tudi v tej luči nekaj izjemnega.

Čeprav bodo mnogi Slovenci hoteli čim prej pozabiti na poletne plakate ob 20. obletnici ustanovitve Nove Slovenije, pa lahko rečemo, da se je Bog letos vrnil v politiko. Po dolgih dolgih letih. Naj bo dobrodošel.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.