Ob včerajšnji dvojni - vendar še ne pravnomočni - obsodbi pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, kjer sem bil v zadevi "Štandeker-Arsenovič" obsojen na skupaj 3 mesece zapora, pogojno s preizkusno dobo enega leta, je treba povedati naslednje:

- Tožbe so sestavni del novinarskega in medijskega posla, še zlasti takrat, ko/če sta novinar ali medij dobesedno specializirana za razkrivanje spornih zakulisij politično-poslovne ali kakšne druge scene, povezane s porabo (še bolje rečeno zlorabo) javnega denarja, in objavljanje prikritih umazanij slovenske tranzicije.

- Je pa resna težava v tem, da so pri nas še vedno možni kazenski procesi zaradi novinarskega posla, Evropska komisija pa še posebej izpostavlja spornost zapornih kazni zoper čast in dobro ime. A kljub temu oziroma prav zato se mediji in novinarji tožb, tudi kazenskih, ne smemo ustrašiti ali se jih bati. Treba je samo zdržati in iz vsega tega iziti še močnejši. Kar se mene tiče, jaz to že dokazano zmorem.

- Bilo je - verjetno - tudi sicer samo še vprašanje časa, kdaj bom po nekajletni seriji oprostilnih (kazenskih) sodb naletel tudi na grozni besedici "Je kriv!". Je kriv za svoje delo?!

Čeprav iz dosedanjega sodnega postopka pred sodiščem v Slovenj Gradcu, ki ga je vodila okrožna sodnica Marjeta Vezonik, nesporno izhaja, da se ta lokalna koroška sodnica gladko požvižga na že dlje časa uveljavljeno sodno prakso slovenskega vrhovnega in ustavnega sodišča, kaj šele Evropskega sodišča za človekove pravice, kar bo razvidno iz nadaljevanja tega članka in pritožbenih instanc.

- Vse kazenske tožbe zoper mojo novinarsko malenkost so vlagali, razen nekaj izjem iz vrst estradnikov, vplivni ljudje iz slovenske politike ali z njimi povezanih državnih podjetij; jaz jim sicer ljubkovalno pravim "bizarni liki slovenske tranzicije".

- Zato kazenske tožbe, v mojem primeru jih je bilo že blizu 50, tukaj niso noviteta, kot poskuša lažno dopovedovati Primož Cirman, odgovorni urednik portala Necenzurirano, samo zato, ker so ga takšne tožbe zadele šele zdaj (več o tem jutri!), ampak stalnica, ki pa kot medvedov zaščitene politično pravoverne novinarske klike s politično in stanovsko povsem kompromitiranim Društvom novinarjev Slovenije na čelu niso niti malo zanimale. Nasprotno, ne da me niso nikoli branili, še privoščili so mi, ker jim itak grem na živce z evidentno poklicno uspešnostjo in uredniško-poslovno neodvisnostjo. Saj, če že ne morejo biti kot jaz, me vsaj poskušajo pomagati sesuti.

Samo spomnimo se, kako se je novinarski kartel večinskih medijev ravno lani ob tem času agresivno ter povsem odprto pridružil Marjana Šarcu in Damirju Črnčecu, ki sta - dobesedno fizično - hotela uničiti portal Požareport in oddajo Faktor na TV3. No, na koncu so te umazane zgodbe odnesle njiju, portal in oddaja pa so te zgodbe utrdile še kot močnejša in vplivnejša.

Povedano drugače, če bi jaz na primer samo tvital proti Janezu Janši, bi bil dober ali normalen novinar, morda celo nagrajen, kot je znan primer Blaža Zgage, ker pa delam svoj novinarski posel - razkrivam prikrito umazanijo slovenske tranzicije, tudi znotraj medijev, novinarstva, in dajem svoj medijski prostor različno mislečim, mi zdaj, ob pritlehnem odobravanju prej omenjene novinarske klike, grozi celo zapor.

- In ne nazadnje, slovenjgraški sodbi, ki vključujeta možnost zapora zaradi novinarskega dela, prihajata v času, ko portal Požareport prodira na sam vrh slovenskih medijev tudi po številu plačanih naročnin (spletnih in drugih - po javno dostopnih podatkih ima portal, ki ga pravkar berete, več naročnikov kot na primer Dnevnik ali Večer, vključno z naročniki njihovih tiskanih izdaj!) in je zato posledično finančno neodvisen, ne samo od politike in financiranja države, ampak tudi od posameznih oglaševalcev.

ZADEVA ŠTANDEKER-ARSENOVIČ, KONKRETNO

Pri zadevi Štandeker-Arsenovič ni šlo za poročanje o nekem zasebniku (kot je na primer podjetnik Rok Snežič, ki toži Necenzurirano) ali "prijatelju Saše Arsenoviča", kot bizarno poroča mariborski časopis Večer - verjetno zato, ker je ta usihajoči časopis izrazito naklonjen županu Arsenoviču, saj je bil Matjaž Štandeker v času objave obeh spornih člankov prvozaposleni na tako imenovano zaupanje v novem Arsenovičevem županskem kabinetu, bil je torej javni funkcionar!

Javnost pa ima vso pravico vedeti, kdo je politična ekipa, ki je takrat začela voditi Maribor, drugo največje mesto v državi, še zlasti zato, ker so obstajali utemeljeni sumi in celo dejstva, da sta bila Štandeker in Arsenovič vpletena v sporne in nezakonite posle, novinarji pa imamo dolžnost vse to razkrivati in objavljati. Sicer pa sta vse to, kar sem takrat poročal in objavil jaz, preiskovala tudi policija in državno tožilstvo.

Kot je razvidno iz obeh člankov, narejenih po vseh možnih novinarskih pravilih, sta se Štandeker in Arsenovič pred objavo zavila v molk, pred objavo prvega članka pa se je Štandeker, ki smo ga ujeli na njegov mobilni telefon, celo pretvarjal, da to ni on ...?! Tip očitno miselno ni preklopil, da je zdaj javni funkcionar, pa tudi župan Arsenovič ne?!

Oba sporna članka si lahko preberete tukaj:

- "Maske padajo. Arsenovičev prijatelj, ki se je med prvimi zaposlil na mestni občini, ovaden zaradi goljufije. Večer pa molči." (vir: Požareport - 7. 1. 2019)

- "Mariborski župan Arsenovič in njegov sodelavec Štandeker naj bi med preprodajo poslovne stavbe podkupila bančnike iz DBS?!" (vir: Požareport - 14. 1. 2019)

Po objavi teh dveh spornih člankov je Matjaž Štandeker vložil kar 4 tožbe, dve kazenski in dve odškodninski, no, slednji se nista še niti začeli. Po mojih zanesljivih informacijah so bile vse tožbe vložene na podlagi tihega dogovora med Štandekerjem in Arsenovičem, saj si slednji ni upal tožiti, je pa prek Štandekerjevih tožb želel javno "oprati" svoje ime. Češ, saj smo ga, Požarja, tožili.

Je pa, kar je izjemno zanimivo, Arsenovič kmalu po objavi teh dveh mojih člankov in med policijsko-tožilsko preiskavo utemeljenega suma podkupovanja bančnikov DBS (Deželne banke Slovenije) Štandekerja odpustil iz svojega kabineta. To je Arsenovič seveda storil zgolj zato, da bi odvrnil aferaške okužbe iz svoje bližine.

Včeraj na sodišču, ko je Arsenovič končno le nastopil kot priča, saj se je že dvakrat zadnji hip opravičil, je razlagal, da on Štandekerju zaupa že iz vrtca, zato ga je takoj zaposlil v kabinetu, ni pa pojasnil, zakaj in kako se je potem njuno tako strašno zaupanje takoj po objavi mojih člankov čez noč čudežno prenehalo, celo tako, da je Štandeker izgubil službo na zaupanje.

Vloženi kazenski tožbi sta mi očitali kar tri kazniva dejanja, obrekovanje, žaljivo obdolžitev in razžalitev, kar pa pravno ni možno in bi sodnica morala že samo zato obe tožbi zavrniti. Ker pa jih ni, je Štandeker med postopkom sam umaknil obtožbi za obrekovanje in žaljivo obdolžitev ter mi očital zgolj razžalitev. Na koncu pa je sodnica vse po svoje obrnila na glavo in me obsodila za žaljivo obdolžitev.

Kot je razvidno tudi iz zapisnika včerajšnje obravnave, sodnica obeh sodb ni ustno pojasnila, je zgolj prebrala večji del mojih dveh člankov:

Del zapisnika z izrekom obeh sodb - na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu 14. oktobra 2020

SODNICA VERJETNO NI NEUMNA KOT NOČ

Je pa sodnica Marjeta Vezovnik ustno modro ocenila, pozor, da Štandekerjeva preteklost ni tako "zelo sporna", kot sem napisal jaz, kljub temu da ga je - Štandekerja - policija enkrat že kazensko ovadila zaradi suma poslovne goljufije, in da to ni tako hudo, ker je Štandeker na sodišče prinesel potrdilo o nekaznovanosti?! No, Štandeker med zaslišanjem sam ni znal pojasniti, kaj se je zgodilo z omenjeno policijsko ovadbo, češ da ne ve?!

Da naj jaz kot novinar ne bi imel razloga verjeti v resničnost suma podkupovanja bančnikov DBS, pa je sodnica ustno "argumentirala" s tem, da je državno tožilstvo ovadbo policije v tej zadevi - zavrglo. Toda pozor, tožilstvo je to ovadbo zavrglo šele nekaj mesecev po objavi mojega članka???!!! V času mojega članka so zadevo še debelo preiskovali.

Hkrati se pa ve, da je za žaljivo obdolžitev mogoče nekoga obsoditi zgolj v primeru, ko gre za tako imenovane afirmativne trditve. Teh pa v teh dveh mojih člankih, razen ko gre za že dokazano dejstvo - to je policijsko ovadbo Matjaža Štandekerja, ni mogoče najti.

Ker pa upravičeno dvomim, da okrožna sodnica Marjeta Vezonik vsega tega ne ve, saj verjetno res ni "neumna kot noč", oprostite slengu, si lahko samo mislim, sumim, da me je že vse od začetka preprosto hotela po vsej sili obsoditi. In to celo na pet mesecev pravega zapora, nepogojno - po njenih besedah, ker pa sem bil doslej nekaznovan, je kazen morala omiliti ...?!

Zato zdaj z napetim pričakovanjem čakamo, kako bo sodnica Marjeta Vezonik svoji dve sodbi pisno obrazložila, da bomo pravzaprav sploh (iz)vedeli, pri čem tukaj smo, in potem seveda sledi že napovedana pritožba.

Kakorkoli, pravna bitka zaradi teh dveh člankov se šele prav začenja ...