Piše: Tino Mamić

Človek se zelo hitro nauči, že kot otrok, da na svetu živijo materialisti in idealisti. Eni, ki vse presojajo sebično, drugi, ki delajo tudi za skupno dobro. Eni, ki govorijo, a v trenutku odločitve zatajijo, in drugi, ki se izpostavijo in žrtvujejo v skupno dobro.

Spominjam se, kolikokrat smo se kot mulci kaj dogovorili in dogovor sklenili celo z rokovanjem in kako otroško prisego. Kot je sekanje rok s strašljivim izrekom "oče-mati-smrt". A kolikokrat so se vsi ti dogovori izkazali za prazne marnje! Posebno se je to rado izjalovilo, ko smo se dogovorili, da bomo skupaj pretepli kakega močnejšega ali starejšega pretepača, da se ne bo več znašal nad nami. Kako se v takšnih primerih solidarnost v delčku sekunde razblini. Mahoma izgine, kot bi je nikoli sploh ne bilo.

Zgodilo se mi je nekoč, da smo tako napadli agresivnega sošolca. Preventivna vojna se temu reče v politiki. A sem ostal sam. V njegovo veliko začudenje, saj sem imel precej manj kilogramov kot on, in to v otroških letih šteje še bolj kot v profesionalnem boksu. Presenečen, da sem ostal sam, vendarle nisem odnehal. Metala sva se po razredu in se porivala po klopeh in ob zid, bolelo je, kot še nikoli. Mene kakopak bolj. A tudi njega. Seveda je zmagal on.

Vseeno pa je bila to zame odlična lekcija, s katero sem osvojil dve življenjski modrosti. Prva, da je človeška beseda lahko povsem ničvredna. Druga, da je tudi neuspešen upor lahko uspešen. Od takrat me namreč sošolec ni več pretepal, saj je vedel, da se bom branil, čeprav sem šibkejši.

Besede, besede, same besede

Ničvrednih besed sem se v življenju še in še naposlušal. Verjetno ta občutek vsak zelo dobro pozna. Na vsakem koraku srečujemo ljudi, ki vse vedo o svetu, politiki, gospodarstvu in medijih. Vedo, kako bi omejili korono, vedo, kakšen bo odmev Janševega pisma na evropskem vrhu. Vedo tudi, kako rešiti podnebne spremembe in uveljaviti mir v svetu.

A eno so besede, drugo dejanja. Lahko je reševati svet za šankom. Ali če se izrazim sodobno, lahko je reševati svet na twitterju. Nasvetov ne manjka. Tudi obljub ne. Dejanja pa umanjkajo. Pedro Opeka, slovenski duhovnik, ki je s programom za brezdomce dal dostojanstvo več tisoč ljudem, rad pove tele besede: "Mi živimo od besed bogatih in od denarja revnih."

Večkrat so me že na večerjo ali pijačo povabili ljudje, ki ogromno vedo. Pristni demokrati, tudi intelektualci, ki si želijo pomagati spremeniti Slovenijo v perspektivno, svobodno in demokratično deželo. Z vplivom, ugledom in denarjem.

Zato takšne sogovornike rad vprašam, ali so pripravljeni tudi kaj konkretnega narediti. Denimo finančno podpreti kak demokratični medij, ki diha na škrge. A tu se običajno ustavi. Skopost pri denarju je velikokrat obratnosorazmerna s količino izgovorjenih besed. Vera brez del je mrtva, je nekoč nekdo rekel. Hvala Bogu, ja, pisano z veliko, ker ne mislim na Peruna ali Zevsa, pa niso vsi taki. Ne nazadnje dnevnoinformativni portal Domovina živi praktično izključno od donacij.

A niso skopi samo potencialni meceni. Uherni, kot se reče v narečju, v zbornem jeziku pa obstaja le še v priimku Uhernik, smo tudi navadni ljudje.

Velikokrat se pogovarjam ali dopisujem z ljudmi, ki argumentirano kritizirajo globoko državo. Gre za poštene ljudi, ki jim je demokracija svetinja. Zato so velikokrat na tapeti mediji, ki izkrivljajo podobo slovenske politike in ključno pomagajo stricem iz ozadja, da so močnejši od vladnih ministrov. Sogovornika občasno vprašam, kaj on naredi, da bi se medijsko enoumje spremenilo. Sogovornik je običajno presenečen, saj misli, da ne more nič. Ko mu predlagam, naj se naroči na kak demokratični časnik, podpre z donacijo Domovino ali plača naročnino na Požareport, pa včasih nastopi prav zelo zgovorna – tišina.

Tako kot tisti bogati mladenič, ki je prišel h Kristusu in ga vprašal, kaj lahko naredi zanj. Kristus mu je rekel, naj proda vse, kar ima, in se mu potem pridruži. A mladenič je žalosten odšel.

19 novčičev je preveč

Pravzaprav živimo v čudni situaciji. Smešno je, da slovenski novinar, ki redno piše o politiki, nima 19 novčičev za Požareport. Smešno je, da človek, ki na twitterju vsak dan na vse pretege hvali Požarja, tega ne pokaže tako, da plača naročnino na Požareport. Bo kdo rekel, da mu delam reklamo. Seveda mu jo delam. Zato, ker si Požar to zasluži, pa tudi zaradi slovenske demokracije same. Tudi moja malenkost živi samo od svojega dela, torej od tega, koliko rodovnikov izdelam in koliko knjig prodam. Seveda sem zelo vesel vsake pohvale za svoje delo, a pohvala v obliki nakupa ene od mojih štirih knjig, ki jih prodajam, je veliko več kot samo lepe besede.

V teh malih stvareh vidimo, kako se je ta nedejavnost in otopelost zakoreninila v narod. Izjemni pisatelj in prodorni mislec Zorko Simčič, ki je nedavno praznoval 99. rojstni dan in še vedno redno gleda Faktor, je že pred leti napisal: "Živimo v dobi mrtvila. Del naroda, ta, ki je živel desetletja pod terorjem in bil poniževan, šikaniran, živi pa še v neki posebni apatiji. Izraz 'dotolčenost' je žal zadeta novotvorba. Sicer pa je na splošno in ne samo med množico, tudi v intelektualnih krogih zaslediti utrujenost."

Zdi se mi, da smo podobni ljudem v živilskih trgovinah, ko porivamo pred seboj zvrhane vozičke in bolščimo predse. V plitvosti dogajanja supermarketov nikogar ne opazimo, gledamo in vidimo samo cene in barve etiket na paštetah in kislih kumaricah. Bila sem slabe volje in sem si šla nekaj kupit, da sem se spravila nazaj v dobro voljo, mi je dejala znanka.

Rešitev: prebujati življenje

Kako se rešiti te apatičnosti? Kako se zbuditi iz otopelosti? Z malimi dejanji. Z malimi darovi. Če nas bo malih dovolj, bomo spremenili svet, ne le Slovenijo. Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Je pa treba začeti takoj. Že danes.

Zorko Simčič je v svojem velikem intervjuju, ki je izšel v obliki knjige na več kot 500 straneh (France Pibernik, Dohojene stopinje), povedal takole:

"V časih, ko plove prek Slovenije duh nekakšnega splošnega mrtvila – kako vzvišeno poslanstvo: prebujati življenje! Naj parafraziramo Cicerona: 'Če kdaj, so to trenutki, ko se človeška krepost najbolj približuje božanstvu.' Izrabimo jih!"

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.