Piše: Aljuš Pertinač

Rokomet je "moj" šport. V višino namreč merim 187 centimetrov, in kadar sem v "top" formi, imam 90 kilogramov. Kot je to v zgolj enem tvitu odlično opisal Tom Brannagáin, za rokometne sladokusce legendarni reporter Evropske rokometne zveze, sicer po rodu iz Irske (ja, tudi na Irskem igrajo rokomet):

Rokomet je najbolj demokratičen šport. Lahko ga igramo tudi tisti, ki smo prenizki za košarko, prepočasni za nogomet in, khm, pretežki za odbojko.

Rokomet je hkrati tudi "slovenski" šport. To je šport majhnih krajev, ki v primerjavi s kakšno košarko ali še precej bolj nogometom zahteva zanemarljive vložke. Za Slovenijo, ki je majhna država z omejenim bazenom prebivalstva, iz katerega bi lahko črpali ekstremno visoke igralce, ki jih potrebuješ za košarko, in ki nima vrhunske infrastrukture ter ni sposobna enormnih vložkov, kar oboje zahteva nogomet, kot naročen. Zato nikakor ni naključje, da je rokomet daleč najtrofejnejši slovenski moštveni šport. Je edini, ki ima zmagovalca v ligi prvakov v moški (Celje) in ženski konkurenci (Krim 2x). Dolga leta je bila tudi moška rokometna reprezentanca edina s kolajno na velikih tekmovanjih in je še sedaj edina, in to večkratna, udeleženka olimpijskih iger.

Rokomet torej v Sloveniji nedvomno ima domovinsko pravico. Na klubskem področju, tako v moški kot v ženski konkurenci, žal že dlje časa ne moremo slediti vložkom, ki so jih sposobne ekonomsko in rokometno bolj razvite sredine v najbogatejših evropskih državah. Žal pa vse bolj zaostajamo tudi za državami, ki so po kriteriju BDP na prebivalca krepko za nami, kot so denimo Hrvaška, Madžarska in Poljska, da o kakšni Belorusiji niti ne govorimo. Na Madžarskem je na primer rokomet državni oziroma paradni šport. Kar pomeni, da imajo v moški konkurenci kar dva kluba, v ženski pa enega, ki se po vložkih, predvsem pa po rezultatih lahko dokaj enakovredno kosa z najboljšimi v Evropi. Na iniciativo, če že ne po direktivi države morajo glavna madžarska podjetja vlagati v rokomet. Res pa je, da jih v nasprotju z nami še niso v celoti razprodali. Tu utegne kdo poreči, da si Slovenija česa takšnega ne more privoščiti. Figo freško. Če drugega ne, imamo vsaj še Petrol in pa seveda Telekom Slovenije. Za ilustracijo, državni Telekom je v preteklih letih v Planet TV, televizijo, ki nikoli v svojem obstoju, dokler je pred kratkim država ni prodala Madžarom, noben mesec ni zaslužila dovolj niti za plače lastnih zaposlenih, investiral neverjetnih 89 milijonov evrov. In to ne upoštevajoč denarja za oglaševanje, ki so jim ga vsako leto dobrodušno namenili. 89 milijonov evrov. S takšnim vložkom bi lahko Slovenija 6 let (z besedo šest!) imela rokometni klub v ligi prvakov z letnim proračunom neverjetnih 15 milijonov evrov! In to brez vložkov drugih podjetij. Za primerjavo, naš paradni konj Rokometni klub Celje Pivovarna Laško ima letni proračun nekaj večji od milijona evrov. Koliko naslovov v ligi prvakov bi lahko Celjani v šestih letih osvojili s tako enormnim proračunom, lahko samo ugibamo.

Toliko v razmislek, kar zadeva vložke v šport na državni ravni na klubskem področju. Ampak če na klubski ravni Slovenija v rokometu že dolgo ni več faktor, je na reprezentančni zgodba povsem drugačna. Dekleta se redno uvrščajo na evropska prvenstva, kar je glede na položaj ženskega rokometa pri nas in vložke svetovni dosežek. Moška reprezentanca pa praktično na vsakem velikem tekmovanju, na katerega se uvrsti, spada v širši krog osmih najboljših. V teniškem besednjaku to pomeni najmanj v četrtfinale. Včasih smo malo slabši, včasih, ko se nam vse stvari poklopijo, pa sežemo tudi med štiri najboljše oziroma dvakrat celo po kolajni. Za državo, kot je Slovenija, ki na letni ravni za celoten slovenski šport iz proračuna nameni približno toliko denarja, kot je letni proračun profesionalne kolesarske ekipe JumboVisma, za katero največje dirke na svetu serijsko osvaja naš Primož Roglič, nedvomno vsega spoštovanja vredno. Kot je še bolj spoštovanja in vsega priznanja vredno delo naših rokometnih strokovnjakov, trenerjev od najmlajših starostnih kategorij naprej, ki nenehno producirajo vrhunske rokometaše. Slovenska rokometna šola je zato v Evropi in svetu izjemno cenjena, celjski rokometni klub pa Evropska rokometna zveza tudi uradno priznava kot najboljše okolje za razvoj mladih rokometašev. Zato ni naključje, da je na pred kratkim odigranem zaključnem turnirju Lige prvakov za preteklo sezono, ki je bil zaradi korone šele decembra, v treh od štirih sodelujočih klubov nastopilo kar 6 (z besedo: šest!) naših igralcev. Pet od teh jih ima pravico nastopa tudi na svetovnem prvenstvu v Egiptu, ki ravnokar poteka.

Reprezentanca je vrh in hkrati izložbeno okno slovenskega rokometa

Kar nas končno pripelje do slovenske moške rokometne reprezentance, ki je glavni predmet današnje debate. Reprezentanco je predlani decembra, praktično nekaj dni pred začetkom priprav za lansko evropsko prvenstvo (EP), prevzel Šved srbskega rodu Ljubomir Vranješ. Ampak družinsko poreklo tukaj šteje zgolj v jezikovnem smislu. Ljubo, kot ga popularno imenujemo, se lahko z igralci poleg angleščine sporazumeva tudi v srbskem jeziku.

Rokometno, tako iz časov bleščeče in trofejne igralske kariere, predvsem na reprezentančni ravni, kot tudi aktualne trenerske oziroma selektorske, pa je Vranješ produkt švedske rokometne šole oziroma švedskega rokometnega okolja. Njihovo dojemanje rokometa in športa nasploh je povsem drugačno od našega. Za njih je to igra, za nas vprašanje življenja in smrti. Kar velja za Švede, velja v rokometnem smislu za vse Skandinavce, torej tudi Norvežane in Dance. Nikoli ne bom pozabil, kako se je nekdanje legendarno dansko levo krilo nemškega Flensburga Lars Roslyng Christiansen še dve uri! pred povratno tekmo finala Lige prvakov leta 2004 proti Celju z ženo mirno sprehajal po mestu. Celje je takrat osvojilo naslov evropskih prvakov, Flensburgu pa ga je šele 10 let kasneje kot trener prinesel ravno Ljubo. Če še vedno ne verjamete, za ilustracijo primerjajte, kako se denimo z epidemijo koronavirusne bolezni spopadajo na Švedskem in kako pri nas.

To seveda pomeni, da je Vranješ, ko je prevzel selektorsko mesto v slovenski reprezentanci, prišel v popolnoma novo in zanj do takrat praktično nepoznano rokometno okolje. Ampak ker je s seboj prinesel izkušnje iz svoje zavidljive igralske kariere in trenerske uspehe, je bil praktično v hipu uspešen. Ne glede na vse superlative se Ljubo, preden je prevzel našo reprezentanco, na selektorskih mestih ni izkazal. Za kratek čas je vodil najprej srbsko, nato pa še madžarsko rokometno reprezentanco, s katero je, paradoksalno, največji uspeh dosegel ravno, ko je v kvalifikacijah za prejšnje svetovno prvenstvo (SP) izločil nikogar drugega kot Slovenijo, ki tako ni mogla braniti brona iz SP leta 2017 v Parizu.

Ampak za našo reprezentanco, ki je bila utrujena, naveličana, da ne rečem skoraj že uničena od drakonskih in predmodernih metod prejšnjega selektorja, je, tako se je vsaj še lani zdelo, Ljubo pomenil pravi dar z neba. Ni naključje, da je naš krožni napadalec Matej Gaber, ki je na zadnjem EP manjkal zaradi poškodbe, na tokratnih reprezentančnih pripravah javno izrazil navdušenje, da se reprezentanca sedaj taktično podrobno pripravlja na vsakega nasprotnika, da so vloge v moštvu jasno razdeljene in da vsak ve, kaj mora početi. Pod prejšnjim selektorjem pač tega več kot očitno niso bili navajeni. Brez tega pa sodobnega rokometa preprosto ni. Lahko smo prepričani, da je Ljubo podoben pristop ubral tudi pred zadnjim EP, rezultat pa, kot že rečeno, ni izostal.

Slovenija se je uvrstila v polfinale, bila zelo blizu uspeha tudi proti kasnejšim prvakom Špancem, na koncu pa je osvojila četrto mesto in s tem dosegla svojo drugo najboljšo uvrstitev na EP sploh. Obenem se je neposredno uvrstila na letošnji SP ter v kvalifikacije za olimpijske igre (OI), ki bi morale biti že lani, pa so bile zaradi pandemije prestavljene na letos.

Poleg čvrste obrambe, ki je navduševala domače in tuje rokometne strokovnjake, je prvenstvo "izvrglo" predvsem dva igralca. Prvi je Dean Bombač (Deki), naš izvrstni organizator igre, za katerega se je po tem prvenstvu zdelo, da dokončno postaja pravi lider reprezentance. Liderja v smislu nekega Luke Karabatića pri Francozih, Sanderja Sagossena pri Dancih ali denimo Domagoja Duvnjaka in še prej Ivana Balića pri Hrvatih, torej tistega, ki potegne in mu potem ostali soigralci neomajno sledijo, namreč Slovenija v rokometu nikoli ni imela. Enega takega Zahovića, Dragića ali pa Dončića. Tudi v igralskih časih Uroša Zormana, našega nesporno najtrofejnejšega rokometaša (3x je osvojil ligo prvakov), Uroš ni bil edini in izključni lider. Potem ko sta se od reprezentance poslovila najprej Renato Vugrinec in nato še Aleš Pajovič, smo dobili tako imenovani Hero team. Člani katerega so bili poleg Zormana še vratar Gorazd Škof, brata Miha in Luka Žvižej in Dragan Gajić, ki je bil na reprezentančnih akcijah tudi Urošev sostanovalec, cimer.

Od igralcev, ki trenutno igrajo za našo reprezentanco, je edino Deki nesporni lider v svojem klubu, madžarskem Pick Szegedu. Je hkrati najboljši igralec in podaljšana roka odličnega španskega trenerja Juana Carlosa Pastorja na igrišču. Deki je igralec, ki ga Madžarska v rokometu nima. V klubu ima torej nesporen in praktično neomejen zvezdniški status. Zato je bilo skrajno nenavadno in je v siceršnji zgodbi o uspehu lanskega EP precej bodlo v oči, da Deki v tekmi proti Madžarski ni stopil na igrišče, dokler ni bila ta že praktično izgubljena. Selektor Vranješ je sicer na prvenstvu uporabljal formulo, da je vsako tekmo praktično v celoti odigral eden od dveh organizatorjev igre, bodisi Deki bodisi Miha Zarabec. Popularni Zaro je ravnokar s Kielom osvojil ligo prvakov, ampak v klubu, kjer je njegov soigralec med drugimi tudi Hrvat Duvnjak, že proglašen za najboljšega rokometaša na svetu, še zdaleč nima takega statusa, kot ga ima v svojem denimo Deki. Predvsem pa na Madžarskem ne velja za skoraj rokometno božanstvo.

Ampak ne glede na ta očitni zdrs poraz z Madžari na koncu ni vplival na uvrstitev Slovenije na tem EP. Drugi igralec, ki ga je to prvenstvo dokončno "izvrglo" v slovenski reprezentanci, pa je bil Blaž Janc. Janc je bil na koncu uvrščen tudi v idealno postavo EP in od te sezone igra za slovito Barcelono. Če upoštevamo vse štiri faze rokometne igre, je nedvomno naš najcelovitejši igralec in brez debate najboljši na svojem položaju desnega krila. Lahko igra v obrambi na pozicijah ena in dve, je prvi v protinapadu, lahko igra desnega zunanjega, preigrava, strelja od daleč, izvaja sedemmetrovke, skratka za svoj igralni položaj praktično popoln igralec. Deki, Janc, čvrsta igra v obrambi in nesebična v napadu, predvsem pa igra vseh za enega in enega za vse ter taktično strokovna priprava selektorskega štaba v postavi Vranješ-Zorman so torej Sloveniji prinesli uspeh na zadnjem EP in upanje na še boljše čase v reprezentančnem rokometu.

Kaj in zakaj je šlo tako hitro narobe?

Kot pa se pri nas žal vse prerado zgodi, se ta zgodba o uspehu lahko zgolj v enem letu sesuje kot hišica iz kart. Za to obstaja cela kopica vzrokov, predvsem strukturnih. Rokometna zveza Slovenije (RZS) namreč organizacijsko in kadrovsko nikakor ni sposobna slediti klubsko-reprezentančnim uspehom, kaj šele individualnim igralskim in strokovnim kvalitetam naših rokometašev oziroma trenerjev. Ko je na položaj selektorja reprezentance prišel prejšnji selektor, je, deloma zaradi svojega karakterja, deloma pa zaradi komaj razumljive pasivnosti predsednika RZS Franja Bobinca, popolnoma nevtraliziral, tako rekoč evtanaziral strokovni svet RZS. Pred tem je bilo pravilo, kot velja za vse druge rokometne zveze rokometno uspešnih držav, da mora selektor reprezentance po vsakem prvenstvu strokovnemu svetu predložiti podrobno poročilo oziroma analizo pravkar končanega tekmovanja, kar je bilo ne nazadnje tudi podlaga za oceno stanja in rešitve, tudi kadrovske, v prihodnje. Da ne bo pomote, v strokovnem svetu ne sedijo funkcionarji ali bog ne daj politiki, ampak vrhunski rokometni strokovnjaki, trenerji in bivši selektorji, ki se na rokomet spoznajo in imajo kaj pokazati, predvsem pa, in to je najbolj pomembno, slovenski rokomet poznajo bistveno, bistveno bolje od kateregakoli tujega selektorja.

Kar se je začelo pod prejšnjim selektorjem, se žal nadaljuje tudi pod tem. Ljubo praktično ne komunicira z nobenim slovenskim rokometnim strokovnjakom razen s svojim pomočnikom Zormanom. Ki pa je, tega ne smemo pozabiti, čeprav mu nikakor ne gre spregledati trenerske strokovnosti in odlične igralske kariere, precej težak karakter, poleg tega pa niti ne skriva, da vidi na selektorskem mestu prav sebe. Zato ni nobeno naključje, da je vrnitev njegovega bivšega reprezentančnega cimra Gajića po 4 (z besedo: štirih) letih v reprezentanco dvignila obilo prahu v slovenskih rokometnih krogih in med poznavalci povzročila marsikatero dvignjeno obrv. Zakaj se je Ljubo odločil za to potezo, ne vemo. Lahko pa utemeljeno sklepamo, da sta zanjo soodgovorna njegov pomočnik Zorman in direktor reprezentance Uroš Mohorič. Kajti Slovenija ima poleg Janca na desnem krilu, kjer igra tudi Gajić, vsaj še dva igralca, Gašperja Marguča in Maria Šoštariča, ki sta bila v preteklih letih člana reprezentance, po kakovosti za Gajićem nikakor ne zaostajata in sta ne nazadnje bila v reprezentanci tudi na zadnjem EP. V oči posebno bode izostanek Marguča, ki je na že omenjenem zaključku lige prvakov igral v življenjski formi in na dveh tekmah ni zgrešil strela.

Da ne bo kakšne pomote, Gajić oziroma popularni Gajo je rokometni otrok Celja, kluba, za katerega od malih nog navijam tudi sam. Spomnim se ga, ko je pri rosnih šestnajstih letih debitiral za Celje na derbiju proti Zagrebu še v legendarni dvorani Golovec. Dolga leta je bil nepogrešljivi član naše reprezentance, bil tudi najboljši strelec SP v Katarju pred leti in je drugi najučinkovitejši slovenski reprezentant vseh časov. Ampak kot že rečeno, štiri leta ga ni bilo v reprezentanci, Janc je po kvaliteti bistveno pred njim, Marguč in Šoštarič pa sta mu najmanj enakovredna. Zakaj se je torej Gajo moral vrniti v reprezentanco? Tega ne vemo. Vemo pa, da je na igrišču in zunaj njega kar naenkrat dobil zelo pomembno vlogo. Na drugi kvalifikacijski tekmi za naslednje EP proti Nizozemski je igral celo tekmo, čeprav se ni izkazal, Janc pa je obsedel na klopi. Slovenija je to tekmo izgubila. Kot je izgubila tudi zadnjo tekmo včeraj proti Rusiji, tokrat že na SP, kjer je Gajo, čeprav je zastreljal dve sedemmetrovki in mu tudi iz igre nikakor ni šlo, prav tako odigral večino tekme. Janc pa je spet obsedel na klopi. Zunaj igrišča je Gajo, povratnik v reprezentanco, ki ga pretekla štiri leta ni bilo zraven in ki nikakor ni poglavitni igralec, če gledamo kvaliteto in zadnje dosežke, niti na svoji igralni poziciji, dajal izjave za slovenske medije levo in desno, bil reden gost tiskovnih konferenc reprezentance itd. In je bivši ter še edini preživeli član danes zloglasnega Hero teama in nekdanji cimer pomočnika selektorja Zormana.

V rokometno razvitem svetu tako imenovane mejne in druge športu komplementarne znanosti dobivajo vse bolj pomembno vlogo. Vsaj kar zadeva tako osnovne stvari, kot je denimo sociometrija, to nikakor ni od včeraj. Že davnega leta 1972, ko je takratna jugoslovanska reprezentanca prvič osvojila zlato kolajno na OI, za katere se je pripravljala ravno v Ljubljani, je takratni selektor, legendarni Vlado Stenzel, na podlagi sociometričnega testa iz reprezentance izločil igralca, za katerega je bila vsa rokometna javnost, vključno s športnimi novinarji, prepričana, da je daleč najboljši. Ampak preverjanje na podlagi znanosti je pokazalo, da ga v tisti ekipi nihče ne mara, da vanjo ne sodi. In odločitev se je pokazala za pravilno. Podoben pristop je več kot 30 let kasneje ubral takratni selektor Tone Tiselj, kar je Sloveniji prineslo prvo rokometno in sploh prvo kojalno na velikih tekmovanjih.

Najširšemu možnemu izboru igralcev za reprezentanco je postavil eno samo vprašanje: s kom želite oziroma ste sposobni osvojiti kolajno na prihajajočem domačem EP. Na podlagi tako izvedenega sociometričnega testa je sestavil ekipo, v kateri denimo ni bilo njegovega osebnega prijatelja, legendarnega Rolanda Pušnika, ki bi sicer, po igralski kvaliteti in izkušnjah, z lahkoto bil vsaj tretji vratar v ekipi. Ampak sociometrija je pokazala, da v tisto ekipo pač ne sodi. Pomembna je torej ekipa, ne posameznik.

Precej prepričani smo lahko, da bi tudi za sedanjo vrnitev Gaja v reprezentanco sociometrični test pokazal, da vanjo preprosto ne sodi več. Ker je ekipa pomembnejša od posameznika. Nikakor ne trdimo, da je za vse slabo, kar se ta hip dogaja v reprezentanci, kriv Gajo. Nikakor. Ne moremo pa spregledati dejstev, ki so vidna tudi nam, rokometnim kavčarjem oziroma nepoznavalcem prek TV-zaslona.

Od še lani legendarne slovenske igre v obrambi ni ostalo praktično nič. Povratna tekma z Nizozemci je to nakazala, tekmi s korejsko študentsko reprezentanco, za katero se zdi, da v njej večinoma igrajo še dijaki, in Rusijo na tem SP pa sta to dokončno potrdili. Mimogrede, tako Deki kot Janc, pod Vranješem naša daleč najboljša in najpomembnejša igralca, sta tekmo z Nizozemsko, na kateri se je začel prosti pad, v celoti presedela na klopi. Igro vseh za enega in enega za vse je odnesel veter. Igra v napadu je statična. Ni gibanja, ni pretoka žoge. Vloge niso jasno razdeljene. Ne ve se, kdo kaj dela. Hierarhija v moštvu je povsem porušena. Od značilne slovenske hitre igre s polprotinapadi in protinapadi ni ostalo praktično nič. Včeraj so nam pregovorno štorasti in počasni Rusi izvajali hitri center in nas praktično celotno tekmo pretekli. To ni Slovenija, ki jo poznamo, to ni Slovenija, ki smo jo spoznali pod Vranješem.

Skrb zbujajo tudi nekatere komaj razumljive trenerske odločitve. Zaro, evropski prvak s Kielom, včeraj ni stopil na igrišče. Nasploh ima Slovenija v postavi eno levo krilo (Darko Cingesar), ki igra predvsem zaradi igre v obrambi in kar 5! (z besedo: pet) srednjih zunanjih. Zakaj potrebujemo pet igralcev na poziciji, kjer igrata Deki in Zaro, ne vemo. O Jancu in Gaju ne bi več zgubljali besed, je pa skrajno nenavadno, da je tudi kapetan Jure Dolenec, ko je že uspešno izvedel dve sedemmetrovki, te v nadaljevanju moral prepustiti Gaju, ki je dvakrat zgrešil, potem pa je spet lahko streljal Dolenec. Že omenjenega Cingija je ruski desni zunanji preigraval kot pionirčka, čeprav naj bi bila obramba njegova močnejša stran. Zakaj niti minute na igrišču ni dobil Nejc Cehte, ki je zelo dobro odigral že na EP in ki bi lahko v drugem polčasu, ko smo imeli krajšo menjavo, vsaj v obrambi uspešno zamenjal Dolenca, kar bi posledično prineslo druge, boljše rešitve tudi za obrambo na drugi strani? Lahko smo prepričani, da ob Jancu in Cehtetu v obrambi leva stran ruskega napada ne bi prišla tako do izraza. In še bi lahko naštevali.

Kako naprej?

Na vsa ta vprašanja lahko zadovoljive odgovore seveda da zgolj strokovno vodstvo oziroma reprezentanti sami. Ampak vse, kar lahko vidimo in slišimo prek zaslonov, je vidno praktično iz aviona in nas pred tekmo z Belorusijo oziroma nadaljevanjem prvenstva nikakor ne navdaja z optimizmom. To prvenstvo zaradi svojih specifik našim namreč res ponuja obilo priložnosti. Zaradi številnih odpovedi in hkrati dajanja večjega pomena OI, za katere se še vedno upa, da bodo letos izvedene, je le malokatera reprezentanca v popolni postavi. Francozi so po dolgi vrsti let prvič brez svojega nespornega liderja Karabatića in prvič na velikem tekmovanju z novim selektorjem, ki do sedaj ni samostojno treniral še praktično nikogar. Hrvati se ubadajo s poškodbami, Španci so še leto starejši, Skandinavce pa, nevajene orientalskih razmer, vsaj toliko kot dogajanje na igrišču skrbi dogajanje ob njem. Naši so tu vsekakor v prednosti. Na OI se bo čez kvalifikacije, ki sledijo, že bistveno težje prebiti, kot pa doseči odmeven rezultat na tem prvenstvu. Ampak za kaj takšnega potrebujemo maksimalen angažma vseh in vsakogar.

Seveda, utegne kdo poreči, poraz z Rusijo je zgolj ena tekma, gre za turnirski sistem, gremo naprej. Vse to drži, ampak kot smo že pokazali, problemi se niso začeli na tekmi z Rusi, imajo daljšo brado in globlje vzroke. Po takšnih nepričakovanih porazih, ko padeš praktično brez boja, je potrebna hitra streznitev in šok terapija. Ampak kdo jo bo prinesel? Selektor Vranješ prav gotovo ne. On v trenerski karieri zagotovo še ni povzdignil glasu. Na Švedskem ali v Nemčiji mu ga tudi ni bilo treba. Tam se ve, koliko je ura, kdo je glavni in kaj mora vsak početi. Vlada demokracija, pomembno je vsako mnenje in vsak je zadovoljen s svojo vlogo v kolektivu in spoštuje vloge drugih. Za egotripe praktično ni prostora. Pa pri nas? Pri nas je Balkan. Kdo bo torej udaril po mizi?

Zaenkrat na žalost nič ne kaže, da bi igralce sramotna predstava proti Rusiji posebno potrla. Hrvati, ki so komaj rešili točko proti Japoncem, so bili po tekmi videti bistveno bolj potrti kot naši, ki so tekmo proti objektivno individualno, predvsem pa kolektivno bistveno slabšim Rusom izgubili za šest golov. Selektor jim bo zagotovo rekel, to je zgolj ena tekma, glave gor, gremo naprej, pri tem računajoč, kot je pač navajen, da je šlo zgolj za slab dan in da bo že na naslednji tekmi bolje. Ampak mi, ki poznamo slovenski rokomet, ki z njim dihamo že praktično 30 in več let, vemo, da stvari niso tako preproste.
Ker verjamemo v naše fante in jih imamo brezpogojno radi, seveda upamo, predvsem zanje, malo pa tudi za nas, da se jim bo uspelo pobrati in prikazati vse svoje bogato rokometno znanje, razkošen talent in pregovorno borbenost oziroma nepopustljivost. Tega ne more narediti nihče namesto njih. Mi pa bomo, tako kot že do sedaj, trdno stiskali pesti zanje prek TV-zaslonov, ker v živo tega pač žal ne moremo.

Ampak ne glede na končno slovensko uvrstitev na tem SP nam vsem skupaj, v dobro rokometa, športa in Slovenije nasploh, iskreno polagam na srce: Dajmo, Slovenci, lepo prosim, na Švedskem bi rekli ne zafrknimo, ampak ker to žal ni Švedska, povejmo po naše, ne zajebajmo še rokometa. Srečno, Slovenija!

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.