S tujimi novinarji, uredniki in medijskimi hišami imam "čisto slučajno" res veliko, celo ogromno izkušenj, saj sva z Igorjem Omerzo po objavi biografije Melanie Trump (tukaj in tukaj) med drugim dala več deset intervjujev in opravila številne druge, tudi off the record pogovore z novinarji od dobesedno vsepovsod, od Združenih držav Amerike do praktično vseh evropskih držav, Rusije in tja do Brazilije in Afrike. Tudi v živo, live, za CNN, iz studia na Pop TV.
Moji vtisi, tukaj izrecno govorim in pišem v svojem osebnem imenu, so po svoje fascinantni: od velikih pričakovanj do podobno velikih razočaranj:
- Zelo hitro se ti sesujejo prejkone naivne predstave o hudih preiskovalnih novinarjih, ki jih na primer poznamo le iz člankov, televizijskih oddaj, filmov ali knjig o aferi Watergate, saj - vsaj - velika večina teh, ki so prihajali v Slovenijo, o naši deželi niso imeli najmanjšega pojma, da o zgodovini Melanie Trump, takrat na poti v Belo hišo, sploh ne govorim.
- Toda hkrati na nas gledajo zviška, kot da smo neko napol civilizirano novinarsko pleme nekje na divjem rogu Afrike in da imamo komajda kaj za pojesti. In da lahko oni tukaj, ker so pač "iz Amerike", dobijo vse zastonj, mi pa jim moramo biti ob tem še hvaležni in veseli, da nas sploh kaj vprašajo in celo intervjuvajo.
- Toda kmalu so se začeli tudi bolj resni problemi, zlasti pri portalih, časopisih ali revijah. Namreč, tuji novinarji (mediji) so se izogibali citiranju, navajanju virov in številne moje (najine) izjave pri objavah spreminjali v svoja novinarska razkritja?! Dodaten problem za upravičeno nelgodje je bil tudi v tem, ker so se vsi, vključno s televizijami, na vsak način hoteli izogniti navedbam naslova najine knjige na Amazonu, pod izgovorom, češ, gre za direktno reklamo, kar pa že sodi v trženje. Je bilo tudi hitro opaziti, da zlasti Amazona ne marajo preveč ...
Razen, kot rečeno, redkih izjem, kot sta bila sloviti ameriški reviji Vanity Fair in New Yorker, kjer je bila knjiga ne samo večkrat izrecno omenjena, citirana, ampak pohvaljena z odliko.
Ker pa je bil ravno to, logično, moj primarni interes pri teh pogovorih, torej reklamiranje knjige, sem začel intervjuje pogojevati z navedbo naslova knjige, zato so jih potem številni tuji mediji odpovedali in, kot sem videl kasneje, po Sloveniji iskali druge, čeravno manj kompetentne, pa zato verjetno zastonjkarske sogovornike in vire.
Za morebitno sodelovanje v daljših televizijskih oddajah ali dokumentarcih pa sem - po navodilu najinega knjižnega agenta iz New Yorka - tako ali tako zahteval plačilo. In ko smo denimo zahtevali plačilo za objavo knjižnih odlomkov v enem od najbolj znanih britanskih tabloidov, so se uredniki tabloida hitro umaknili. Objavili bi jih, če jim ni treba plačati?!
Agenda 1
- In še nekaj je bilo strašno zanimivo: večina tujih novinarjev in televizijskih ekip je prihajala s točno določeno (politično) agendo: želeli so namreč izvedeti čim več neprijetnih podrobnosti o (bodoči) prvi dami ZDA, in tako so najbolj orgazmirali ob najinem razkritju, da je Melania lagala o diplomi na ljubljanski arhitekturi, sicer pa so bil dostikrat razočarani, ker od naju z Omerzo niso dobili nobenih pikantnih dokazov (izjav, zapisov) o tem, da je bila Melania med manekensko kariero tudi "eskort", kar bi jo - takrat - najbolj verjetno medijsko ubilo.
Sicer pa so se pri objavah strogo držali znanega pravila, da "bad publicity" ne obstaja, zato so poskušali svoje objave o knjigi zreducirati ne tistih nekaj pikantnih razkritij, ki sta jih Melania in Donald Trump do takrat prikrivala pred javnostjo.
Agenda 2
In skozi tovrstne izkušnje hočeš nočeš realno presojam tudi povabila tujih medijev, ki želijo pogovore o slovenski politiki. Če/ko te povabi nemška televizija ARD (in to za oddajo Tagessshau), kjer so me intervjuvali tudi ob izdaji knjige o Melanii Trump, povabilo seveda sprejmeš, ker ARD pač ni neka obskurna lokalna televizije iz kakšnega zakotnega bavarskega mesteca pod prelazom Passau.
Prek njihovega slovenskega sodelavca (nima mandata, da ga tukaj omenjam z imenom in priimkom) smo se dogovorili za (prejšnji) torek ob 13.00 v ljubljanskem parku Zvezda, ker da prej snemanjo v državnem zboru. Prišel je novinar Nikolaus Neumaier, ki sicer dela in živi na Dunaju, s televizijsko ekipo. Torej zgolj dobre tri ure iz Ljubljane, zato me je že takoj presenetilo, da o slovenski medijsko-politični sceni ne ve dobesedno nič in da se mu - očitno, glede na kasneje samo razkrito politično agendo - na ljubljanske pogovore ni ljubilo niti malo pripraviti.
(Medklic: jaz kot novinar na tak na način ne bi šel v delat v tujino, še zlasti ne, če bi bil mednarodni korespondent ARD za jugovzhodno Evropo!):
Nisem vedel niti vprašal, kdo so bili drugi njegovi sogovorniki, ker vem, da nekateri bolj občutljivi novinarji to potem čutijo kot pritiske, je pa kasneje med pogovorom sam omenil Uroša Urbanijo, direktorja Ukoma, prav tako korespondent ARD Neumaier ni vedel ničesar o meni, čeprav je, predvidevam, načrtoval intervju?!
Pogovor v parku Zvezda, navajam po spominu, je bil zgolj uvod, potekal je "v offu". Malo v nemščini, malo v angleščini, največ pa v slovenščini, kar sem, moje odgovore v slovenskem jeziku, že vnaprej dal kot pogoj za pogovor, saj sem se že med intervjuji o knjigi o Melanii Trump naučil, da mi kljub pogovornemu znanju nemščine ali angleščine zmanjkuje besednega zaklada, ko gre za pogovorne finese in detajle.
Neumaier me je prosil, naj mu pojasnim svoje videnje medijsko in politično razvpitih napadov Janeza Janše na medije, ogrožanje medijske svobode in ali bo Janša slovenski Viktor Orban. Moji odgovori, po spominu, telegrafsko:
- Pojasnim mu stanje na področju lastništva slovenskih časopisnih hiš: 80 do 90 odstotkov jih je v lasti tranzicijskih tajkunov, ki so blizu politične levice. No, tukaj me Neuimaer opozori, da mu je enako povedal predstavnik vlade Urbanija, jaz pa odgovorim, da ne vem, kaj mu je on rekel, govorim zgolj zlahka preverljiva dejstva.
(Medklic: če bi bil jaz nemški novinar na poti v Slovenijo, od koder naj bi poročal o medijsko-politični krajini, bi prek googla zlahka opazil, da čisto vse lastnike časopisnih hiš preiskuje policija, Stojanu Petriču, lastniku Dela, pa že začenjajo tudi soditi, kar je skrajno nenavadno dejstvo, in bi me nedvomno zanimalo, zakaj je temu tako?!)
- Pojasnim mu dosege gledanosti in oglaševalskega denarja na področju televizije, navedem preverljivo točne številke, z veliko prevlado Pop TV in RTV Slovenija, ki jo - tudi preverljivo dejstvo - uredniško nesporno obvladuje politična levica. Pač tako kot je, ne morem govoriti drugače. Neumaier je vidno nezadovoljen z odgovori, si pa kljub temu nekaj zapisuje.
Vmes sicer reče, da en moj novinarski kolega pravi drugače, ne pove pa, kdo je to in kaj točno ter zakaj ta novinarski kolega pravi - drugače.
Povem mu tudi dejstvo, da so se številni vodilni novinarji, ki pri nas pokrivajo notranjo politiko, povsem odkrito spremenili v politične aktiviste (Zoran Potič z Dnevnika, na primer, dnevno tvitne tudi do 30 tvitov proti Janši, da o Blažu Zgagi sploh ne govorimo), da proti Janši odkrito vodijo tudi politični boj in da so tako zavestno del političnega spopada med levico in desnico.
Vpraša me, ali čutim pritiske Janeza Janše, mu odgovorim, da ne, sem pa čutil pritiske pod vlado Marjana Šarca, ko je takratni državni sekretar za nacionalno varnost Damir Črnčec osebno klical uprave državnih podjetij, naj prenehajo z oglaševanjem na Požareportu ali v oddaji Faktor na TV3. In dodam, da se moj portal sicer ne ukvarja z ideološkimi vprašanji. Naj povem, da je ob mojem odgovoru, da ne čutim pritiskov Janše, z mimiko pokazal vidno začudenje oziroma nezadovoljstvo. In znova omenil, da moj neimenovani novinarski kolega pravi drugače.
Kaj pa Janševo tvitanje, zanima Neumaierja? Povem mu svoje že znano stališče, da tviti politikov zame ne predstavljajo nekih blazno resnih napadov na novinarje in medije. Pri tem je zanimivo, ker je Neumaier ob debati o tvitanju to intoniral tako, kot bi pri twitterju šlo za neko tajno komunikacijsko omrežje mafijskih skupin (in kot da je tvitanje oh in sploh neko grozno kriminalno početje), ne pa za javno družbeno omrežje.
Kaj pa Janša, je on oziroma bo on slovenski Orban, zanima Neumaierja? To se mi zdi skoraj nemogoče, odgovarjam, ker ima Viktor Orban na Madžarskem praktično ustavno večino, Janša pa tukaj vodi manjšinsko vlado, ki jo sestavlja tudi liberalna stranka SMC iz Alde in ki ima (Janševa vlada) težave celo ob sprejemanju tudi najbolj običajnih zakonov. A Neumaier znova nejeverno zmiguje z glavo.
Potem se preselimo na obrežje Ljubljanice, kjer klepet preide v direktni intervju. Tam, pri odgovorih na posamezna vprašanja novinarja Neumaierja, povem še naslednje:
- Pri tvitanju Janeza Janše opozorim na dejstvo, da je bil Janša nekoč novinar in celo urednik, zato so njegovi tviti tudi bolj slikoviti. Ima pa, kot večina politikov, velik ego in je, glede na svojo politično zgodovino, vajen oziroma celo prisiljen - do medijev - reagirati drugače, bolj direktno in neusmiljeno.
- Neumaierju se zdi grozno, da Janša tvitne - kot navede - direktorici televizije (mislil je na Tjašo Slokar Kos, direktorico in urednico informativnega programa Pop TV in Kanala A), da objavlja fake news. Mu odgovorim, da če so zavestno objavljene laži, neresnice, ne vidim problema v tem, da neki politik ali kdorkoli drug temu pravi fake news.
(Medklic: in se spomnim, kako so ob številnih mojih člankih, četudi podkrepljenih z dokumenti, različni politiki, mnenjski voditelji in celo kolegi novinarji vpili, da gre za laži, da gre za fake news. Nič posebnega, del posla, pač, objaviš dokaze, pa si naredil svoje!)
- Korespondenta Neumaierja še zanima, kako bo Janez Janša ob vsem tem izpeljal predsedovanje Evropski uniji? Moj odgovor, po moje korektno.
Potem ločeno posnamemo še nekaj posebnih kadrov za tako imenovano "pokrivanje", Nikolaus Neumaier pa mi pove, da se jim mudi na Dunaj, ker gre oddaja že jutri (minulo sredo) v eter.
Objavljeni prispevek na Tagesschau (31.3., na tej povezavi), ki tudi sicer, kot lahko sami vidite, nima ne repa ne glave, si pogledam v soboto dopoldne. Vidim, me ni v kadru niti sekunde, težko bi rekel čisto nepričakovano, tako naiven spet nisem. Me pa sicer bolj preseneti, za kako slab novinarski prispevek gre. Novinar RTV Slovenija Gregor Drnovšek pove, da Janša tvita (wtf)?!, Natalija Gorščak, direktorica TVS, govori o "balkanizaciji" slovenskih medijev, a ne pove, kaj naj bi to pomenilo?! Urbanijo pa nekaj malega spustijo skozi, da imajo enega predstavnika vlade, češ, nasprotna stran, in to?!
Za nameček novinar Neumaier še bizarno napačno navede, da je Janša na zaslišanju o stanju svobode medijev pred evropskim parlamentom (26. marca) namesto odgovorov na vprašanja provokativno predvajal video, čeprav je splošno znano, da (mu) predsedujoča na razpravi, nizozemska evroposlanka Sophie in 't Veld, ravno tega videa ni hotela predvajati?!
In še med grafiko ga drastično polomijo na ARD, ko pod Natalijo Gorščak zapišejo, da je direktorica "RTL" (ne RTV), torej nemške televizije, konkurenčne ARD?!
Da so me cenzurirali, (mi) je bilo seveda takoj jasno, ne bi pa tega mogel dokazati. Dokler mi ni uspelo pridobiti elektronskega pisma, ki ga je službeno pošiljal novinar Neumaier, v katerem eksplicitno navaja, da me, preprosto, simple like that, niso objavili zato, ker nisem bil dovolj "strong" proti Janši?! In to, pazite, televizija ARD?!
Iz ARD so sem očitno prišli z vnaprej določeno (medijsko-politično) agendo, da morajo potrditi navedbe političnih in medijskih nasprotnikov Janeza Janše, ki se iz Slovenije uvažajo v Evropo in potem nazaj, češ, poglejte, kaj poročajo tudi uveljavljeni mediji, z namenom političnega boja proti Janši. Moji odgovori, komentarji, povedana in preverljiva dejstva pa so jim seveda očitno štrleli ven iz tega konteksta, iz te njihove vnaprej pripravljene pristranske agende.
Okej, to je politika, toda to nima nobene zveze z novinarstvom. Zato Nein, Danke (ne, hvala) za takšno novinarstvo!
Ta prispevek je dokaz, da na ARD sramotijo neodvisno novinarstvo
P. S.: Ta prispevek ARD je po twitterju širil tudi dopisnik Dela iz Bruslja Peter Žerjavič. Brez opomb. Je pa svoje opombe o tem prispevku na facebooku objavil zdaj sicer že upokojeni novinar in bivši lastnik Ljubljanskih novic Janez Temlin:
Komentarji (34)
Apr 25, 2021
0
ti ki si sedaj pravijo novinarji so nič od novinarjev.naši in tuji
Apr 08, 2021
6
Laz in denar gresta v novinarstvu skupaj,...hand in hand , one would say! DRZITA SE ZA ROKE! Bodimo posteni, Nemci niso vec tisto, kar so bili. Ugledni pisuni v Nemciji, imajo , da bi postali to, za kar se jim ponudi priloznost, casovno obdobje pranja mozganov, glede Nemske zgodovine in vse gliharstva...Multikulti je njihova idejna...Brez tega nisi korespodent in ne urednik! Bili so casi, ko so hodili na izobrazevanje v USA, njihovi predavatelji pa so bili predvsem Zidje, kandidati pranja pa strogo prebrani...
Apr 07, 2021
17
Problem je 4. veeja oblasti. Pravzaprav vprašanje, kdo tej veji podeljuje oblast. Za prve tri vemo, da je za zakonodajno oblast potrebna zmag na volitvah. Podobno velja za izvršno,ki jo praviloma prevzamejo zmagovalci voliitev. Za sodno oblast se ve,, kdo jo postavi, kdo kontrolira. Za četrto vejo oblasti ni pravil, ni omejitev. Sama se imenuje, sam vpada in obvladuje, sama si postavlja cilje in jih realizira. Nihče je ne kontrolira, celo več, nihče je ne sme kontrolirati, saj sam trdi, da je le tako lahko svobodna. Razpasla se je kot virus in nihče ni več varen pred njo. Koga se loti, ga pokonča. Seveda samo v demokraciji, kar je paradoks. Prav tam, kjer ji demokracija omogoča svobodo, uganja teror in se nedemokratično obnaša. Kako je mogoče, da je prav novinarstvo odstavilo najmočnejšega človeka na svetu, Donalda Trumpa. Z vseh strani so ga mediji bombardirali in mu kradli privržence. Ko to ni bilo dovolj, so dopustili, da so prevaranti ponaredili rezultate volitev. V demokraciji bi takšna prevara pretresla javnost, ker pa 4. veja oblasti tega ni hotela storiti, je diktat medijev v celoti uspel. Tudi v Sloveniji se dogaja enako. Mediji rušijo vlado. Mediji uganjajo nered. Mediji prperečujejo vladi vladati. Ali obstajajo kakšni zakoni, predpisi, da se to prepreči? Skorajda , da jih ni. Kako pa je možno, da v demokraciji vlada nekdo, ki ga nihče ni pooblastil, da vlada, da kroji usodo naroda, da izsiljuje oblast? Diktat medijev postaja ves bolj kritičen in če se s tem ne bo sodočila družba po svetu in sprejela zakone, ki bodo omejili takšno ravnanje, bo nastal vseplošni nered in anarhija.
Apr 07, 2021
12
To pomeni samo to, da so tudi v Nemčiji komunisti prevzeli državno televizijo. Bojijo se, da bi pri nas državno TV ukinili, kar bi bilo slabo tudi za njihovo.
Apr 06, 2021
6
Miro Schemva, saj veš, da mu ni pomoči. Preveč je zagreznil, uničil je življenje sebi in fantoma, sedaj pač plačuje za svoje udbovske grehe...
Apr 06, 2021
7
Hugo Flander,v šolo se vrni,pa Slovenščine se nauči,da bomo razumeli bedarije,ki jih pišeš.
Apr 06, 2021
24
Čestitke, g. Požar!! Tole je pa res dobro branje.Kaj za vraga se dogaja z EU? Pa pustimo neka čudna politična prepričanja! Da pa v današnjem času, pri vseh možnostih, ki jih imajo, tako zelo enostransko pišejo in jih ni prav nič sram, da nič ne vedo. Kje pravzaprav je glavni vzrok??
Apr 06, 2021
24
Rojc.proti Janši ne bom nikoli .tako bedaste in neumne opozicije še ni bilo v Sloveniji.to bi si morali priznati tudi v levih strankah in levih medijih ki oponašajo opozicijo
Apr 06, 2021
21
...Opažam, da eden od spoštovanih komentatorjev deli sotrudnike na tem portalu na.....neresne, to smo tisti, ki bojda ne udrihamo kar počez po JJ, to je po njegovo, največjem hudobcu, kar jih je kdajkoli tlačilo zemljo in resne, ki pa neutrudno mlatijo po njem....Seveda je on med najbolj resnimi v teh zadevah, zato si dovoli ljudi etiketirati po svoji meri...Poslanec Brane njegov soobčan, je njega dni dejal, da je bil neki novinar najprej zelo desen...nato pa je postal normalen......Komentatorja bi bil zelo vesel urednik onega tednika, ki se finančno napaja iz derivatov nekdanjega SAFTI-ja in sliši na ime Mladina......Tudi urednik portala bi bil gotovo kaj vesel, če bi presedlal tjakaj kamor ga vleče srce.....
Apr 06, 2021
7
Tisti, ki do Janše ni kritičen glede na njegovo pojmovanje demokracije, pluralnosti mnenj, medijske krajine, sodstva, se v mojih očeh zdi ravno toliko neresen kot ti, ki malikujejo drugo skrajnost brezumja, kakršno je narekoval komunizem, tudi še po tem, ko je bil kakor preživet in odstranjen režim. Mnogi med njimi tudi člani zveze komunistov, ko je bilo to kakor potrebno biti, če si hotel graditi neko kariero. Zame osebno sta žalitev zdravega razuma tako Gobčeva kot Urbanija. Mnogi od njih pa se prilagajajo situaciji, da zadržijo službo. Na koncu koncev, Janša, če pogleda svoj bančni račun in vse premoženje neznanega izvora, se ne zdi, da bi lahko bil žrtev česarkoli, nasprotno. Vojni dobičkar, ki po koncu WW2, definitivno ne bi končal v breznih, če bi, hipotetično, živel v tistih časih.
Apr 06, 2021
7
Še enkrat, bedak polpismeni, tvoja disleksija postaja vse hujša.
Apr 06, 2021
18
S čim so plačali Neumaierju za tako politicno navijanje ali natur ali s kovckom iz Svice ali kar direkt sorosa ?
Apr 06, 2021
4
Bedak, zarukan, pišem o Branku Hofer in knjigi Noč do jutra.. Nehaj piti.
Apr 06, 2021
18
Ja, g.Viktor, Hofmanov roman "Noč do jutra" je bil prvi zapis o Golootoški golgoti socializma s človeškim obrazom....To literarno delo sem prebral ob izidu, sam pisatelj ni bil na "prevzgoji" temveč je roman napisal po pripovedovanju nekoga, ki je vso to kalvarijo doživel in preživel......Ja, vsi, ki so bili na "prevzgoji" so morali podpisati, da o tem, kje so bili in kaj so doživeli ne bodo povedali nikomur, prav nikomur.........Sedaj pa "ponosni nasledniki" mučiteljev lamentirajo o svobodi govora in človekovih pravicah.......Človeku gre na bruhanje.
Apr 06, 2021
16
Da, da, še pomnite, tovariši, kaj vse ste počenjal "Leta 1981, ko je po Titovi smrti začela Jugoslavija počasi razpadati na koščke, so tudi sanje o popolnem socialističnem duhu doživele svoj bridki konec. Umazane podrobnosti obračunavanja s političnimi nasprotniki, nečloveškega mučenja, poniževanja in preganjanja tistih, ki so bili odkrito kritični do oblasti, so se razkrivale na vseh področjih kulture, predvsem v literaturi. Tako so v prvi polovici 80. let izšli trije romani, ki so popisovali politično situacijo v povojni Jugoslaviji in se dotaknili tudi zloglasnega taborišča na Golem otoku, kjer je končala večina posameznikov, ki so bili (po mnenju vladajočih sil) ožigosani za državne sovražnike; poleg Vitomila Zupana in Igorja Torkarja je bil pesnik, pripovednik in dramatik Branko Hofman prvi, ki se je dotaknil te še za današnje čase občutljive teme z romanom Noč do jutra. Zgodba je postavljena v odročno vasico, kjer skuša preiskovalni sodnik Kovač raziskati okoliščine nenavadne smrti mladega dekleta, pri tem pa se nehote sooči s Petrom, ki je po njegovi razsodbi preživel 8 let pekla na zloglasnem Golem otoku. Hofman v nasprotju s pričakovanji ne gradi napetosti med nekdanjim rabljem in njegovo žrtvijo, ampak namesto tega odpostuje v notranji svet obeh junakov, njune notranje monologe in noirovsko doživljanje mučne preteklosti." In 12. junija bo 30 let, ko je Branko Hofer umrl z spomini na lepo mladost in socializem