"Ivan Maček Matija, Edvard Kardelj, Boris Kidrič in armada pokornih bi ostali v sivi anonimnosti, če bi ne bilo vojne in revolucije."
Piše: Boštjan M. Turk
"’Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.’ Najljubša točka OF. Kako zelo aktualna. Se vidimo 27. 4."
Uroš Jauševec, politik Socialnih demokratov, ki kraljuje iz fotelja ukradene judovske vile na Levstikovi ulici v Ljubljani, je z zgoraj navedenim čivkom v javnost poslal sporočilo, ki ga ni mogoče prezreti.
Energija po obhajanju tega praznika je namreč v premem nesorazmerju z razlogi za takšno početje. Precej tega odkriva že Jauševčev čivk, kajti nikjer na obzorju ni "aktualnosti" nečesa, kar bi klicalo po "osvobodilni akcij in aktivizaciji slovenskih množic", da bi se "preoblikoval slovenski narodni značaj", spet po kriterijih "Oefa". Kdor širi takšne ideje, je bodisi fantast bodisi blefer.
A v SD niso fantasti, so pa bleferji.
Nekdanji glavni tajnik stranke s svojim čivkom sporoča dvoje: opetnajstiti mislimo narod na prav tak način, kot so ga ustanovitelji naše stranke pred 80 leti. Od tega so oni imeli velik profit. Kot poje Internacionala "Bili smo nič, bodimo vse", so uresničili karierne sanje, ki so si jih lahko le želeli. Ivan Maček Matija, Edvard Kardelj, Boris Kidrič in armada pokornih bi ostali v sivi anonimnosti, če bi ne bilo vojne in revolucije. Za Gregorja Golobiča bi nihče ne vedel, če se ne bi trudil v Drnovškovi senci.
Dejanskih pogojev za revolucijo danes ni, a je že dobro leto navzoč nekakšen nadomestek le-te, kava Kneipp, bi se temu reklo v bolj domačem jeziku. Ta za posestnike uplenjene vile na Levstikovi v Ljubljani predstavlja potencialno gojišče priložnosti, nenadejanih prevratov. A takšno revolucijo moramo razumeti zgolj v smislu novega škiljenja čez plot: Jaušovec in njegovi namreč mislijo, da bi z epidemijo bolezni covid-19 lahko destabilizirali narod do te stopnje, da bi padla vlada. Oni bi potem prišli na oblast kot pred 75 leti njihovi kameradi – mutatis mutandis (latinski pregovor, ki pomeni upoštevaje vsakokratne okoliščine). In uživali življenje v brezdelju, ki ljudi iz vile družine v holokavstu pobitih Judov najbolj zanima. Tako kot njihove predhodnike. Ob tem pozabljajo na navadne državljane. V medijih namreč kroži zgodba ene od protestnic, ki je v Ljubljano prišla na eno od običajnih razgrajanj, pač z namenom dokazovati, da je covid navadna laž. Sama ni zbolela, bolezen pa je prenesla na očeta, ki je umrl. Ko je spoznala, kako so jo zmanipulirali, je bilo že prepozno. Tedaj šele je ugotovila, da so jo domnevni kameradi uporabili – in odrabili …
A kaj se je v "prazniku", s katerim nas vlečejo že od leta 1945, v resnici dogajalo? In zakaj nas vlečejo še danes? Razumeli bomo, če bomo prej prebrali temeljno delo o totalitarizmu, 1984 Georga Orwela. Tam najdemo "resnice", ki so po potrebi neresnice. Verjeti je treba le, da je dva in dva pet, mišljenje pa ni univerzalno, temveč ga je mogoče spreminjati: črno je belo in belo je črno. Predmeti ne padajo v globino, temveč lebdijo gravitaciji navkljub. To pojasnjuje dialektično mišljenje, ki se imenuje gosgovor. Razlaga pojma tako rekoč ni potrebna.
Prav v tej zvezi lahko govorimo o Osvobodilni fronti. Primera ne moremo obiti zaradi izjemne eksemplarične funkcionalnosti: v njem namreč logično sovpadejo sprevrženosti, piramidalno povezane po načelu, da je vsak gradbeni element pomensko predstavljen v nasprotnosti tega, kar je v resnici bil. Tako kot stranka SD, naslednica Komunistične partije Slovenije. Zgradba štrli v nebo, ko se v resnici pogreza v tla. Pojava ni mogoče zamolčati, kajti z njegovim popisom paradigmatično zajamemo celoto usode. In zatipamo prekletstvo, staro že sedem desetletij in pol. To je sindrom t. i. OF, ki je danes bolj živ, kot je bil kadarkoli po osamosvojitvi. Poglejte samo v katerega od medijev.
Z Osvobodilno fronto se moramo ukvarjati izčrpno. Pojasnjevati jo je treba v izvorni luči dogodkov, namreč, da se je druga svetovna vojna začela zaradi pakta Ribbentrop-Molotov in je tretjinsko potekala v času, ko sta bila dva totalitarizma – bolje trije, kajti 10. junija 1940 se je pred napadom na Francijo pridružila še fašistična Italija – povezana v enoten blok. Ko so komunisti ob nacističnem napadu sabotirali francosko vojsko (najprej vojaško industrijo), so Republiko branili samo katoliki in prepričani rodoljubi. Francoski komunisti so tako na dan zasedbe Pariza, 14. junija 1940, na nemške oblasti naslovili prošnjo za nadaljnje izhajanje partijskega glasila L'Humanité. "Francoski narod želi, da se oblikuje nova oblast, ki bo naslonjena na Sovjetsko zvezo," beremo v uvodniku številke, ki izide istega dne.
Ob napadu sil osi na kraljevino Jugoslavijo so bili domači komunisti tudi na "varni strani sveta", v zavezništvu s Sovjetsko zvezo ter posledično s Hitlerjem in Mussolinijem. V tem zavetju so – tako kot njihovi kolegi po svetu, še posebno v Franciji – obsojali imperializem in razobešali rdeče prapore: 1. maja 1941 sta na paradah v domovini plapolala dva tipa takšnih bander: ene so na rdeči podlagi nosile zvezdo, druge kljukasti križ.
In bistvo? Osvobodilna fronta je sprevržena besedna zveza, utemeljena na modelu gosgovora: črno je belo in belo je črno. Njeno izvorno ime že v prvem trenutku poti k popolni družbeni prevladi nakazuje smer. Paralelo lahko najdemo v pričujoči povedi: "Izdajanje množice skrajno ideologiziranih tiskovin je bilo od začetka vojne eno od glavnih propagandnih sredstev jugoslovansko komunistično-partizanske strukture." (Josip Jurčević, renomirani hrvaški zgodovinar). Časopisi v totalitarnem času so nosili enako oblikovana imena: Naša žena, Naša obramba, Glasnik bratstva. Partija oziroma njeni izbrani predstavniki so govorili v imenu žena; oni so odločali, kdo, kje in s kom vzpostavlja bratstvo itd. Državljanov ni nihče vprašal, kajti ti so imeli zgolj dve možnosti: biti tiho ali prikimavati direktivam peščice, ki je govorila v njihovem imenu, ne da bi jo kdo prosil, kaj šele pooblastil.
Osvobodilna fronta je bila – po isti logiki in nezaustavljivi ideološki potrebi tvorcev – dejansko nasprotje tega, kar je ljudem sporočalo njeno ime. Nemci sami so po svojih obveščevalnih virih pri jugoslovanskih komunistih (tudi slovenskih) pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo opažali njihovo Ratlosigkeit, kar prevedemo v smislu neodločenosti, begavosti. Osrednje glasilo KPS Slovenski poročevalec je pred osemdesetimi leti, 1. maja 1941, krivdo za vojno pripisalo prav tistim, ki so se tedaj zoper Hitlerja resnično borili, zahodnim zaveznikom. Tako: "In kdo je kriv? Kriv je imperializem, nosilec in vir imperialističnih vojn, imperializem, ubijalec žensk in nedolžnih otrok, imperializem, uničevalec kulture in najbolj brutalna stopnja kapitalizma in izkoriščanja človeka po človeku. Krivi so angleški in ameriški imperialisti, ki zaradi ohranitve lastne nadvlade brez skrupul žrtvujejo druge narode."
Antiimperialistična fronta, kot se je ob sestanku 26. aprila 1941 poimenovala, je v smislu partijskih direktiv iz zgornjega odstavka tako nastopala prav proti tistim, ki so se tedaj edini borili proti nemškemu in italijanskemu okupatorju, proti anglo-ameriškim zaveznikom. Bila je torej antiosvobodilna fronta, ki se je kasneje preimenovala v osvobodilno, spet po istem ključu. Od dolomitske izjave dalje je bilo namreč jasno, da služi prevzemu oblasti, da en totalitarizem nadomešča z drugim, za dolgih 45 let, vse do aprila 1990. Da Slovence "osvobaja", pripravljajoča jim novo suženjstvo.
A ker je bila slovenska pomlad utemeljena na sestopu z oblasti, ki je bil eminentna poved gosgovora, se je stanje podaljšalo skozi celotno tranzicijo, do 80-letnice taiste Osvobodilne fronte, do danes. 27. aprila 2021 se bo spet združilo nekaj dejavnikov patološke interpretacije stvarnosti. Njihov "fil rouge", rdeča nit, je volja do privilegijev oblasti, do leta 1990 udejanjena v komunistični partiji, kasneje pa v sleherni od njenih transmisij, od LDS do ostarelih mladeničev, ki sedaj posedajo po foteljih ukradene vile na Levstikovi in razmišljajo, kako bi "preoblikovali značaj slovenskega naroda", pač na način, da bi oni še kaj imeli od tega.
27. aprila 1941 ni bilo namreč nič drugače: princip je isti, tisto drugo so nianse. To je velika lekcija slovenske sodobne zgodovine.
(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje Faktor)
Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.
Komentarji (31)
Apr 28, 2021
3
Žal, tudi Bogu kdaj pa kdaj spodleti...
Apr 28, 2021
5
Hugo Flander in Borut Rojc sta božje delo. Človek takih butlov ne bi mogel ustvariti.
Apr 27, 2021
0
"... preoblikoval slovenski narodni značaj ..." Kakšen pa je bil pred tem narodni značaj? Katere so bile vrednote, ki se jih je privzgajalo? Če storimo korak nazaj za še sto let in si preberemo delo Heinrich-a Zschokke-ja (1771–1848), pisatelja in reformatorja - ne revolucionarja https://sl.m.wikisource.org/wiki/Zlata_vas (prevod Franc Malavašič (1818-1863)) je takratni ideal jasen. ... problemi so pa večni.
Apr 27, 2021
10
Sedaj, ko berem tovrstne kolumne, članke, misli,.... se spominjam svojega otroštva in svojih staršev, tet, tasta,ki je čudežno preživel Dachauski proces..ki so pripovedovali o enoumju sistema , o tem, da si se,kjerkoli si poskušal biti aktiven, moral ali ukloniti, ali pokloniti temu enoumju. Seveda so temu primerno sledile nagrade ali sankcije... in bili so mladi intelektualci, diplomirali med vojno ali tik po njej, bili so komunisti, tudi ženske z visoko izobrazbo, ki je po vojni s takšnim profilom poklica ni bilo veliko, so se temu odrekle in so bile zato poslane v zakotne kraje naše domovine.... marsikomu, tako kot meni, se šele sedaj odpirajo čisto nove percepcije o nekem sistemu, ki smo ga živeli in šele sedaj ugotavljamo, da je kradel našo svobodo, spoštljivost do posameznika in žalil ter poniževal naš intelekt....
Apr 26, 2021
2
Hugo rad navaja kdo koga spremlja. Njega spremljata: @AmeliaDion3 in @alenkacernigoj1 Obe sta ugledni mednarodni politični komentatorki. bravo hugec
Apr 26, 2021
5
Hvala BMT za podatke, zlasti o francoskih komunistih. Estonski predsednik je rekel da sta Hitler in Stalin ista, le da je Stalinov režim bolj zvit, to smo občutili vsi.......
Apr 26, 2021
7
.....Da povzamem......In kaj se je zgodilo 26. ali 27. aprila 1941 tamkaj v Vidmarjevi vili?.....Nič, prav nič, vrli "revolucionarji" so v buržujski vili le kofetkali in kramljali o še tesnejšem prijateljstvu z bratskim Sovjetskim narodom na čelu z genialnim voditeljem svetovnega proletariata, J.V.Đ. Stalinom......In seveda napovedali boj proti hudobnim imperialistom......Ta buržujska vila je kaj trdna, še danes stoji, je še lepša kot nekdaj.....Lastniki Nemci so poskrbeli za to......Njega dni, v tistih "usodnih" aprilskih dneh tudi zavezniki...a, ne.....
Apr 26, 2021
6
Gospod Jernej Zupančič, z vami se v celoti strinjam. Vendar pa moram kljub temu pripomniti, da velja Solženicinova ugotovitev le za tiste, ki razmišljajo s svojo glavo. Vsi ostali so navadno žrtve propagande ali pa običajni koristolovci, za katere je pomen morale, lanski sneg. Ker žrtve propagande niso v stanju, ko bi zmogle uzreti te, ki jim neprestano pijejo kri, so lahek plen tistih propagandistov, ki obvladujejo večino medijev. No, nekateri pisci na tem portalu, te žrtve poimenuje z ovcami. Ker pa so ravno častilci zlagane preteklosti ti, ki še vedno obvladujejo večino medijev, postane jasno, čigave so te ovce. 30- letno obvladovanje medijskega prostora, še zlasti radia in televizije, je omogočalo častilcem te preteklosti lagodno življenje in bogatenje na tuj račun. S spremembo medijskih razmer pa je postala laž vse bolj ranljiva, uživalci teh privilegijev pa vse bolj živčni. Ker je v Sloveniji vse težje ohranjati zlaganost zgodovine, poskušajo z izvozom zlagane sedanjosti. Vendar jim tokrat ne bo uspelo. Desetletja selekcije, še zlasti zadnjih 30 let, pod parolo, "samo da je naš", je povzročilo posledico degeneriranja. Nič več ne bo tako, kot je bilo in jutri bo nov dan.
Apr 26, 2021
11
...Ja, Dr. Janež, je, ko je videl, da so jih Angleži prevarali, ker so se na žel. postaji prikazali partizani, v zadnjem hipu skočil v koruzo(ali pšenico...) se skril in počakal, da je šlo najhuje mimo.....Zaobljubil se je, če bo preživel to Golgoto, bo šel v misijon....To je tudi storil. Vse spoštovanje.
Apr 25, 2021
7
"janeževih..." Dr. Janez Janež, slovenski zdravnik, kirurg, ki je večino življenja na Tajvanu zdravil zastonj. Maja 1945 je izvedel, da se je znašel na seznamu za eksekucijo...Sicer pa tole: https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Janež
Apr 25, 2021
20
Kruta resnica. Na katerikoli portal se obrneš, povsod ista, rdeča golazen, z več 10 nicki, ki izzivajo komentatorje, jim vsiljujejo svojo zblojenost. Jebite se...,
Apr 25, 2021
24
https://shrani.si/f/1B/10C/1Rijtc7U/ezfllpcw8amt4u.jpg
Apr 25, 2021
19
Rojc - večina ZZB /OF - je bila med WW2 ranjena v kapo in ruzak - dediči stojijo v vrsti za dodatek - prestan strah € ! PIF
Apr 25, 2021
25
Spoštovani Jernej, res je, mitologija se stopnjuje, bolj in bolj....27. april slavijo kot še nikoli......... V spomin na Dražgoško tragedijo so bili nekdaj smučarski teki "Po stezah partizanske Jelovice"in kakšen venec, to je bilo vse.....Potem pa so postavili ono "monumentalno skropucalo" in posneli nikdar končani film, ki je končal v bankrotu....za razliko od "Preboja", dandanašnji denar za tovrstne "projekte" ni problem......Od takrat pa so bakanalije in ideološke seanse iz leta v leto bolj agresivne, levi oportunisti žugajo drugače mislečim, vsi priskledniki in "novi obrazi" se prerivajo v prvih vrstah, vsi hočejo videni in prvi položiti venec nedolžnim žrtvam, ki so jih kot kolateralno škodo položili na oltar "revolucije". Ja, to je delo "ponosnih naslednikov", častilcev lika in dela "revolucije" in prvega sina "narodov in narodnosti".......Tudi Osankarica gre po istih poteh.......Padli pa še vedno počivajo v Gradcu......
Apr 25, 2021
23
Letošnji 27. april je za malikovalce tega kultnega praznika še posebej pompozen, saj je minilo že 75 let od famoznega sestanka v Vidmarjevi vili v Ljubljani, kjer so se zbrali komunisti, krščanski socialisti, sokoli, žensko gibanje Angele Vode, kulturniki in Nagodetova Stara pravda. Po uradni verziji so se tam zgodili usodni premiki boja proti okupatorju in protifašističnega boja, številni dokumenti in pričevanja pa merijo ravno nasprotno. Celo več. Med leti 1951 in 1968 so dan upora proti okupatorju ukinili celo komunisti in se zato ta praznik ni praznoval, je že leta 2005 zapisal publicist Bernard Nežmah v Mladini. Ukinil ga je tisti, ki ga je sprejel Praznik dneva ustanovitve Osvobodilne fronte so v povojni socialistični Sloveniji sprejeli leta 1948 in se je kot najsvetejši med takratnimi prazniki praznoval do leta 1951. Takrat so poslanci takratne slovenske vlade opustili praznovanje 27. aprila in določili 22. julij kot glavni praznik, ki se je imenoval dan vstaje in simboliziral dan, ko so v okupirani Sloveniji počile prve partizanske puške. V resnici je bil ta dan vstaje več ali manj za lase privlečen partijski mit, ki je nastal na podlagi dokaj nepomembnega dogodka – napada treh komunistov, ki so iz gozda streljali na orožnika slovenskega rodu Franca Žnidaršiča in ga ranili. V resnici je bil prvi oborožen spopad v okupirani Sloveniji med slovenskimi odporniki in pripadniki okupacijskih enot 13. maja 1941, ko se je vodja Tigra Danilo Zelen še z dvema soborcema na Mali Gori pri Ribnici spopadel z italijanskimi karabinjerji. Ta dogodek sta seveda komunistična oblast in partijsko zgodovinopisje desetletja zamolčevala. Slovenski komunisti izbrisali dan OF zaradi strahu pred Srbi Vrnimo se k dnevu OF. Razlog za “izbris” dneva OF leta 1951 je bil v takratnih projugoslovansko usmerjenih komunistih, ki niso želeli, da bi nastali spori med jugoslovanskimi republikami glede datumov in začetkov bojev. Prvenstvo so si namreč lastili Srbi, ki so dan vstaje praznovali 7. julija. Praznovanje OF je bilo pozabljeno vse do leta 1968, ko je Josip Vidmar izpostavil, da bi bilo potrebno znova uveljaviti 27. april. Prav Josip Vidmar pa je bil zraven, ko so leta 1948 prvič sprejeli zakon, prav tako je podpisal njegovo ukinitev leta 1951 in leta 1968 znova predlagal njegovo uveljavitev. Ta datum je nastal manipulativno O začetkih Osvobodilne fronte govori Edvard Kocbek v dnevniškem zapisu, ko so ob tridesetletnici podeljevali posebna priznanja udeležencem ustanovnega sestanka. “Prvič: Zgodovina NOB ne pozna nobene uradne ustanovitve Osvobodilne fronte. Tudi antifašistična fronta ni bila ustanovljena, kajti ta je obstajala že pred razpadom Jugoslavije. Ta datum je nastal manipulativno, Kidrič je potreboval datum ustanovitve in zato so pač nek debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum ustanovitve OF,” piše o Kocbekovih spominih Andrej Inkret v delu In stoletje bo zardelo. “Drugič pa me na tistem debaterskem sestanku ni bilo, ker so mi bili komunisti tisti čas Hitlerjevega pakta s Stalinom upravičeno sumljivi.” Kocbek je namreč odklanjal njihove pogovore vse do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo, prava OF pa se je po njegovem začela oblikovati šele poleti 1941, ko so začeli aktivno sodelovati tudi krščanski socialisti. Ohranjajo zgodovino za potvarjanje mitov Da gre pri 27. aprilu za mit, ki ne vzdrži zgodovinske presoje, je potrdil tudi nekdanji poslanec Demosa in krščanski socialist Andrej Magajna, ki se sredine proslave ob 75-letnici OF ne bo udeležil, in to kljub temu, da so bili krščanski socialisti del koalicije OF. “Ravno zato ne bom prišel. To je protest proti govorcem, ki bodo omenjali ime krščanskih socialistov po interpretaciji zmagovalcev in jih bodo, tako kot včeraj, zlorabili tudi danes,” je dejal.-