objavi na
pozareport.si
Slovenija

Nedelja, 5. september 2021 ob 06:00

Vzporedni mehanizem globoke države: Janez Zemljarič je prvo podjetniško ime nekdanjih obveščevalcev SDV
Ekskluzivno: iz najnovejše - prihajajoče - knjige Rada Pezdirja z naslovom "Vzporedni mehanizem globoke države" ...
Forum !

Odpri galerijo

Milan Kučan, Janez Zemljarič in pokojni Stane Dovgan, sicer nekdanji vodilni ljubljanski operativec Službe državne varnosti - Udbe. (foto: Bobo)

Piše: Rado Pezdir

Janez Zemljarič je funkcijo načelnika SDV (Službe državne varnosti; op.u.) nastopil leta 1974. To je bilo v času, ko so znotraj slovenske SDV in med slovensko na eni ter srbsko in zvezno SDV na drugi strani divjali bizarni spori in spletke, povzročene z razkritjem Kavčičevega vzporednega bančništva na LB in financiranja oboroževanja Teritorialne obrambe. Posel, ki ga je izvedel Kavčič (Niko; op.u.), je bil kreditna piramida, ki je nepričakovano eksplodirala v obraz slovenski partiji skupaj z izmišljenimi trditvami, da se slovenska partija pripravlja na odcepitev. Ta obveščevalno - politično - bančni kaos je razreševal Zemljarič. Če ne prej, mu je takrat postalo popolnoma jasno, da pod socialistično ekonomijo tli kapitalistična ekonomija, ki jo upravljata in nadzorujeta vrh partije in SDV.

Iz SDV je Zemljarič prešel na izvršilni nivo. Med letoma 1980 in 1984 je bil predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS, med letoma 1984 in 1989 pa podpredsednik Zveznega izvršnega sveta. V tem času sta se odvijala dva pomembna mehanizma odtekanja denarja. Prvi je primer Conto autonomo, drugi pa Casino Portorož. Oba primera bomo pregledali zgolj na hitro.

Conto autonomo je bila oblika institucionalne ureditve finančnih tokov, ki so izhajali iz tržaškega in goriškega maloobmejnega sporazuma, ki sta ga podpisali Italija in Slovenija. Sistem je bil vzpostavljen leta 1954 z Videmskim sporazumom, v katerem je bila predpisana finančna ustanova, ki bo vodila in izvajala finančno poslovanje po sporazumu. Z jugoslovanske strani je bila za to zadolžena Jugoslovanska izvozna in kreditna banka Beograd (JIK), z italijanske strani pa Banca d’Italia. V osemdesetih letih preteklega stoletja je Jugoslavija začela omejevati menjavo z Italijo, zato se je praktično celotna zunanjetrgovinska menjava med Italijo in Jugoslavijo prenesla v obmejno področje. Posledično je na Conto Autonomo nastal presežek v korist Jugoslavije, ki pa se ni obrestoval, saj je šlo le za obračunsko mesto. Oči vzporednega bančništva so se premaknile proti temu računu.

Iz poročila SDV (ARS 1931, 2661, 13) izhaja informacija, kam se je ta denar skrivaj stekel. Presežek na računu v višini 8 milijard italijanskih lir (od 30 milijard italijanskih lir celotnega presežka) je prešel na Tržaško kreditno banko. Sredstva so se potem na Tržaški kreditni banki obrestovala po 16-odstotni obrestni meri, potem pa se je znesek obresti dvignil in prenesel v Švico. Kam točno? O tem in še več priča dokument SDV, ki je nastal 4. 4. 1983, označen kot I. PS-RTZ-607/31 (ARS 1931, 2661, 15) in je naslovljen kot "Suficit na avtonomnem računu pri Banco d'Italia". Obresti so se iz Tržaške kreditne banke prenašale na švicarsko Susett bank Swisse, in sicer na račun liechtensteinskega podjetja Hafing Vaduz. Pooblaščenec tega podjetja, ki je bilo hčerinsko podjetje Tržaške kreditne banke, je bil Vito Svetina, direktor uprave Tržaške kreditne banke. To je bil torej nedvomno posel iz vzporednega bančništva.

Toda s to operacijo vsi niso bili zadovoljni. Centrala JIK banke iz Beograda, ki je bila z jugoslovanske strani zadolžena za upravljanje s Conto autonomo, je namreč zahtevala, da Tržaška kreditna banka vrne zadržana sredstva na Conto autonomo. Posledično sta predstavnika Tržaške kreditne banke in tržaškega Sklopa Vito Svetina ter Dario Zuppin o zahtevi beograjske centrale JIK banke obvestila predsednika Izvršnega sveta skupščine SRS Janeza Zemljariča. Problem se je začel razreševati in umirjati. Svetina je moral oditi na sestanek s tedaj še bankirjem Slobodanom Miloševićem. Po tem sestanku "na štiri oči" se je odtekanje denarja nemoteno odvijalo naprej. Ljubljana in Beograd sta dala blagoslov.

Druga večja epizoda iz vzporednega mehanizma, ki je spremljala Zemljaričevo kariero v času, ko je bil na SDV in izvršilnih funkcijah v Sloveniji in Jugoslaviji, se je odvijala v Casinoju Portorož. Po tedanji zakonodaji so bile igralnice jugoslovanskim državljanom nedostopne, podobno rigorozne omejitve pa so veljale tudi za poslovanje. Vsaka igralnica namreč potrebuje posojilno družbo, ki je pravno formalno ločena od igralnice in katere funkcija je posojanje denarja igralcem. Po pravilu so te posojilne službe vodili Italijani in kot po pravilu so bili ti Italijani pripadniki organiziranega kriminala. V primeru Casinoja Portorož je bila to Mala del Brenta (ARS 1931, 2597, RTZ 539, 190 - 191). Na kratko pojasnimo, kaj se je v igralnici odvijalo. Igralnica je 20 odstotkov dnevnih prihodkov odstopila posojilni službi (Republiški sekretariat za notranje zadeve 1990g). Ta je potem dve tretjini tega zneska uporabila za kreditiranje igralcev, eno tretjino pa je nakazala na panamsko podjetje International Pleasure Investments, s. a. (Republiški sekretariat za notranje zadeve 1990d). S tem podjetjem je, tako kot s posojilno službo, upravljal Gino Chiesa, Italijan z debelim kriminalnim dosjejem v Italiji, sodelavec SDV in Uprave varnosti zveznega sekretariata za obrambo (ali ponarodelo KOS) (ARS 1931, OD Chiesa Eugenio 15078). Denar je bil potem nakazan na račun švicarskega podjetja Pan Nautic, s. a., iz Lugana. S tega računa je potem tedanji načelnik SDV Ivan Eržen dvigoval sredstva in jih fizično prenašal v Slovenijo.

Popolnoma nemogoče je, da Zemljarič tega v času, ko je bil na SDV, notranji minister in na dveh zaporednih izvršilnih funkcijah na republiškem nivoju, ni vedel. Taka operativna akcija je namreč morala pridobiti formalno privolitev notranjega ministra in neformalno privolitev predsednika partije in predsednika Izvršnega sveta Skupščine SRS. To navsezadnje razkriva dokumentacija o tihotapstvu cigaret v času Silva Gorenca. Posebno pomembno je razumeti, da ta denarni tok ni bil majhen.

****************************************

Leta 1991 je Slovenija izstopila iz Jugoslavije in se z novimi institucijami premaknila iz enopartijskega sistema samoupravnega socializma v demokracijo in tržno gospodarstvo. Ta prestop je čakal tudi Zemljariča. Za razliko od Ivana Pušnika, ki je nekaj časa plaval v negotovih podjetniških vodah, je Zemljarič počasi, a na velika vrata vstopil v svetovalne posle. Po mnenju virov je k njegovi kasnejši utrditvi pozicije bistveno pripomoglo dejstvo, da je imel popolnoma odprta vrata pri skupini poslovnežev, ki so jih imenovali rdeči direktorji, torej vplivnih posameznikov, ki so svoje korenine v ekonomiji pognali v poslih vzporednega mehanizma.

Ne preveč presenetljivo se Zemljarič najprej pojavi v treh panogah: finančni industriji, gradbeništvu in energetiki.

Zagotovo najbolj izpostavljena funkcija, ki jo je Zemljarič opravljal v finančni industriji, je bila vezana na projekt vključitve KD Group v bosansko privatizacijo. Ko so v intervjuju za tednik Mladina Zemljariča vprašali o tej njegovi vlogi, je odgovoril: "Pomagal sem jim in ustanovili so kar pomembno družbo, ki je zbirala certifikate. Nisem pa noben lastnik." Iz javno dostopnih baz podatkov je mogoče delno rekonstruirati ta posel.

Uradno je operacija vstopa v proces bosanske privatizacije potekala tako, da je 11. 1. 2000 KD podpisala pogodbo o ustanovitvi družbe za upravljanje s privatizacijskimi skladi ABDS, d. o. o., pri čemer je KD pridobila 40% lastniški delež v podjetju. Dovoljenje za ustanovitev družbe so pridobili 14. 4. 2000, v sodni register pa so bili vpisani 19. 5. 2000. ADBS je potem od Komisije za trg vrednostnih papirjev Federacije BiH dobila dovoljenje za ustanovitev privatizacijskega investicijskega sklada PIF BIG. Sklad je bil 27. 4. 2001 vpisan v sodni register.

Kako točno je potekal ta svetovalni posel, v katerega je bil vpleten Zemljarič, je verjetno najbolj razvidno iz spletne strani CIN, Centra za raziskovalno novinarstvo iz BiH. KD je 45 uglednim posameznikom iz BiH, med njimi tudi nekdanjemu predsedniku vlade Federacije BiH Nedžadu Brankoviću, dala kredit, s katerim so pristopili kot soustanovitelji ABDS, krovnega podjetja, ki je upravljal s PIF BIG. Teh 45 uglednih osebnosti pa na KD niso kreditirali samo zato, da postanejo solastniki krovnega podjetja, temveč je bila njihova ključna naloga s svojim ugledom prepričati državljane Federacije BiH, da v BIG vložijo svoje certifikate. Eden izmed takšnih solastnikov je bil Muhamed Adanalić, ki je za CIN povedal, kako je potekalo rekrutiranje solastnikov in promotorjev: "Poklical me je po telefonu (neimenovani prijatelj – op. a.) in mi rekel, to je izjemna priložnost, ne potrebuješ vložiti niti ene konvertibilne marke, zagotovo pa boš zaslužil." Problem je nastal, ko so v BiH začeli povezovati te ugledne osebnosti z zbiranjem certifikatov. Ni namreč držalo, da so zgolj s pogostimi javnimi pozivi podprli vlaganje certifikatov v BIG, temveč se je izkazalo, da je BIG pridobil velike lastniške deleže v podjetjih, ki so bili posredno ali neposredno v njihovem upravljanju.

Bistveno daljše in precej bolj zapleteno razmerje je nastalo med Zemljaričem in gradbenim baronom Ivanom Zidarjem. Do prve javne manifestacije tega partnerstva je prišlo, ko je Zidar, ki je bil preko SCT glavni sponzor ljubljanskega nogometnega kluba Olimpija, v upravni odbor tega kluba imenoval Zemljariča. Zagotovo se je tesen odnos med Zidarjem in Zemljaričem razvil konec osemdesetih let preteklega stoletja, ko je Zemljarič postal vodja delovne skupine za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji, Zidar pa je bil tedaj preferenčna izbira sistema. Zidar, ki je znal uspešno skakati med desnico in levico, je ključno podporo omrežja začel iskati v času, ko je uprava SCT ustanovila podjetje Delfi in prek kreditnih vzvodov začela prevzemati SCT. Tudi v tem poslu sta bila dva kraka. Desni krak je predstavljala neverjetna nagnjenost NLB do kreditiranja Zidarja, ki pa jo je spremljalo zanimivo naključje. Krediti za poslovanje in kasneje prevzemanje so se vedno dotikali funkcij, ki jih je v NLB opravljal Alojz Jamnik, brat Janeza Jamnika, člana uprave SCT in solastnika Delfi. Verjetno pa je najbolj znan njun brat Anton Jamnik, nekoč pomožni škof ljubljanske nadškofije, velike naročnice SCT. Drugi krak je bil rdeče barve. Do SCT in Zidarja se je velikodušna kreditna relacija odvila tudi na LHB Frankfurt. Ključna oseba tega kreditnega odnosa je kmalu postal Suadam Kapić, oseba, ki se je v LHB preselila iz Saftija. Kapić, ki je obvladoval finančne operacije Saftija v obdobju pred začetkom tranzicije, in njegovi posli z Delfi in SCT bodo opisani kasneje, pomembno je še enkrat več ponoviti, da je Zemljarič svoje niti lahko potegnil tako v starem omrežju, ki je izhajalo iz vzporednega mehanizma, kot na pomembnem delu desnice.

******************************************

Glede Zemljaričevega vpliva na posle iz energetike je znanega še manj kot o svetovanju, ki ga je izvajal v finančni industriji in gradbeništvu. Vseeno pa lahko nekaj več izvemo iz članka, pravzaprav reportaže z Zemljaričevega 81. rojstnega dneva, ki jo je za Nedeljski dnevnik napisal Aleksander Lucu - Luc. Na tem mestu dodajmo, da odnos med Zemljaričem in Lucujem nikoli ni bil ravno najboljši, to pa zato, ker je bil ključni vir Lucujevih pisanj Niko Kavčič, odnos med Zemljaričem in Kavčičem pa bi v najboljšem primeru lahko opisali kot ignoriranje. Ta odnos izvira še iz časov, ko je Zemljarič moral čistiti za Kavčičevimi banksterskimi posli. Nekoliko kriptičen članek kaže, da so leta 2009 v Vinoteki na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču Zemljaričev rojstni dan obhajali trije ministri Pahorjeve vlade, Katarina Kresal, France Križanič in Borut Miklavčič. Miklavčič bo v zgodbo o Zemljariču še vstopil, za Križaniča je jasno, da je bil Zemljarič, glede na nagnjenost tega ministra do bivših uslužbencev SDV, nekdo, ki se mu je prišel prikloniti, nekoliko manj jasno je, zakaj je bila tam Kresalova. Vse dokler se niso začeli kazati neki zanimivi obrisi še enega dela omrežja.

Kot poroča Lucu, je bila ena izmed tem pogovorov na tem obhajanju rojstnega dneva tudi izgradnja novega bloka TEŠ6 v Velenju. O tem so razpravljali velenjski baroni Jože Stanič, Ivan Atelšek in tudi gradbinci Dari Južna, Boris Dolamič in Uroš Ogrin. K debati pa je lahko marsikaj dodal tudi France Križanič, ki je bil, preden je pristal na ministrstvu, soavtor študije o ekonomski smiselnosti projekta TEŠ6.

************************************

Vendar pa je dejavnost, po kateri je danes Zemljarič daleč najbolj poznan v širši javnosti, zdravstvo. Med letoma 1968 in 1973 je bil direktor Kliničnih bolnišnic Ljubljana. Štirideset let kasneje je Matjaž Han, poslanec in tudi večkrat vodja poslanske skupine SD, o Zemljaričevi vlogi v zdravstvu izjavil: "Vem, da se okoli Janeza Zemljariča veliko dogaja. A tega preprosto nihče noče povedati. Enkrat pa si je treba naliti čistega vina. Že 20 let se govori, da Zemljarič obvladuje Klinični center."

To izjavo je Zemljarič štiri leta kasneje komentiral na zaslišanju pred komisijo Godčeve:

PREDSEDNICA JELKA GODEC: Glejte, v aktu lepo piše, kaj je tema preiskovalne komisije. Držali se bomo teme preiskovalne komisije. V primeru, da gospod Zemljarič ne bo želel odgovoriti na vprašanja, se lahko z vami posvetuje in odgovore tudi odkloni, če želi. Najlepša hvala. Gospod Zemljarič, glede na to, da smo v medijih, pa tudi izjavah določenih politikov, recimo gospoda Hana pred leti, gospoda Matjaža Hana, ki je vodja Poslanske skupine SD, pred leti zasledili naslednjo izjavo: "Vem, da se okoli Janeza Zemljariča veliko dogaja, a tega preprosto nihče noče povedati. Enkrat pa si je treba naliti čistega vina. Že 20 let se govori, da Zemljarič obvladuje Klinični center." Gospod Zemljarič, ali lahko poveste, kakšna je vaša zgodovina dela oziroma poslovne kariere.

JANEZ ZEMLJARIČ: Jaz sem to na začetku že povedal. Jaz sem postal častni član delovnega kolektiva, sem dobil spominsko posebno priznanje, sem bil hvaležen za veliko čast, s katero so me odpravili. Nisem šel rad iz Kliničnega centra. Nisem nikoli delal ničesar, kar bi škodilo bolnikom ali zdravnikom ali Kliničnemu centru, in tudi pri tem ostal do kraja. Kdorkoli ima kaj več, pa naj pove, konkretno.

Več o odnosu med Zemljaričem in Ivanom Zidarjem, o tem kako je Zemljarič stopil v posel z nekdanjim predsednikom vlade Tonetom Ropom, Zemljaričevih zdravstvenih poslih in povezavah z Borutom Miklavčičem in Simonom vrhuncem ter kaj je Zemljarič leta 2016 počel v kabinetu ministra Počivavška si boste lahko prebrali v prihajajoči knjigi Rada Pezdirja - Vzporedni mehanizem globoke države, ki bo izšla konec septembra.

Rado Pezdir je profesor ekonomije, publicist in televizijski komentator

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
rado pezdir

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Vzporedni mehanizem globoke države: Janez Zemljarič je prvo podjetniško ime nekdanjih obveščevalcev SDV