objavi na
pozareport.si
Svet & ljudje

Nedelja, 26. september 2021 ob 06:00

Vzporedni mehanizem in državno tihotapstvo se selita v davčne oaze
Ekskluzivno: iz najnovejše - prihajajoče - knjige Rada Pezdirja z naslovom "Vzporedni mehanizem globoke države" ... (IV. in zadnji del)
Forum

Odpri galerijo

Grad nad Vaduzom, prestolnico kneževine Liechtenstein

Piše: Rado Pezdir*

Po ustanovitvi ekonomskega oddelka UDV in stabilizaciji prvobitnega vzporednega mehanizma se je za omrežje sestavljeno iz partije in UDV začela Operacija Liechtenstein. Po podatkih liechtensteinskega registra podjetij je bilo 10. 3. 1952 v Vaduzu ustanovljeno podjetje Colcommerce, a. g., likvidirano pa je bilo 28. 1. 1955. Po podatkih Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) za tretji odsek prvega oddelka Uprave državne varnosti (UDV) sta bila ustanovitelja dva: od stotih delnic so tri prevzeli švicarski državljan Weitnauer in njegovi sodelavci, ki so bili imenovani tudi v upravo podjetja, preostalih 97 delnic pa je obdržal tretji referat prvega oddelka SDV.

Vstop Weitnauerja in ostalih v vaduški Colcommerce je bila posledica predhodnih poslov. Namreč, kot izhaja iz letnega poročila ekonomskega oddelka UDV za leto 1951: "V dneh od 6. do 11. aprila je bil pri nas na obisku naš švicarski dobavitelj Weitnauer, ki se je interesiral za tranzit švicarskih cigaret, ki bi ga izvrševala neka njegova milanska zveza. Ponudili smo mu kombinacijo, po kateri bi njegova zveza prihajala lahko po najmanj 100 paketov naenkrat. Cena 73 USD (lastna cena 45 USD). Pričakujemo njegov odgovor." Ta navedek izhaja iz širšega konteksta poročila z naslovom "Ilegalna trgovina", v katerem po posameznih področjih (Italija, Avstrija, Nemčija) popisujejo predvsem poslovanje UDV z ilegalno distribucijo cigaret. Iz teh informacij očitno izhaja, da sta UDV in Weitnauer že sodelovala pred ustanovitvijo Colcommerca iz Vaduza in da je bil skupen posel vezan na tihotapstvo cigaret.

Pregled literature pokaže, da je bil Adolphe Weitnauer lastnik podjetja, ki ga danes poznamo, kot Weitnauer Group. Podjetje, ki ima sedež v Švici, je multinacionalka s podružnicami na štirih kontinentih in se ukvarja z distribucijo tobačnih izdelkov, nakita, kozmetike in ur. Adolphe Weitnauer in njegovo podjetje sta bila v literaturi večkrat obravnavana v povezavi s tihotapstvom in nezakonito distribucijo cigaret. Tarli (2015) denimo navaja podatke, da je bilo hčerinsko podjetje Weitnauer, a. g., v petdesetih letih preteklega stoletja vpleteno v tihotapske posle s cigaretami na področju južne Evrope, dejavnost Adolpha Weitnauerja pa naj bi bila vezana tudi na tihotapljenje alkohola, orožja in narkotikov; kar pa je morda še bolj presenetljivo, pa je to, da Tarli razkrije, da je bil Weitnauer dejansko sodelavec vzhodnonemške Stasi. Veliki bančnik in obveščevalec Kavčič je tako po neumnosti razkril vse svoje posle Stasiju in verjetno tudi Sovjetom.

****************************************

Leta 1951 je bil Andjelković premeščen v Transjug in je bil tudi formalno pod vodstvom Vitka Hlaja. Znotraj podjetja Transjug se je potem oblikovalo novo podjetje Interkont, v katerega so poleg Andjelkovića prerazporedili pripadnike UDV, in začelo se je bolj organizirano državno tihotapstvo. Predmet tihotapstva so bili sedaj poleg cigaret še alkohol, zlato in nakit. V igro pa se je vključil tudi Goli otok, jugoslovansko taborišče, najprej za pripadnike sovjetske linije v jugoslovanski partiji, potem pa za ostale, ki so bili ali pa jih je jugoslovanska oblast enostavno razglasila za oporečnike in nasprotnike sistema.

O tihotapskem poslovanju zvezne UDV najbolje priča izjava pripadnika te tihotapske skupine Slovenca Vlada Valenčiča. Valenčič je v izjavi, ki jo je podal UDV, pojasnil, da se je v Luganu v Švici sestal z Ettorejem Chichelerom, ki je povpraševal o možnosti transporta cigaret in alkohola v sodelovanju z jugoslovanskimi podjetji. Valenčič je ponudbo za posel predstavil Slavku Barti, ki je bil tedaj upravnik taborišča na Golem otoku. Barta, ki je tedaj že imel pooblastila namestnika zveznega sekretarja za notranje zadeve Svetozarja Stefanovića, da organizira posel, ki bi zveznemu sekretariatu za notranje zadeve pridobil tuje valute, je posel odobril. Valenčič je za transport pridobil Oskarja Presla, ki je poleg ostalih sicer neimenovanih sodelavcev opravljal prevoze. Ključni podjetji, ki sta z legalnim poslovanjem pokrivali posel tihotapljenja pa sta bili Velebit (direktor Albert Lučič) in Transjug.

Osnovna struktura posla je bila takšna, da so cigareti iz Švice čez Avstrijo prihajali v Jugoslavijo (na Reko) in potem do končnega cilja v Italijo. Prvi posel s 3000 kartoni cigaret je bil opravljen tako, da je blago prispelo na Reko v tranzitu za Grčijo. Transjug je angažiral ladjo Punat za nadaljnji prevoz do Grčije, dejansko pa so bili cigareti prepeljani v Bakar in od tam v Italijo. Pot ladje s cigareti proti Grčiji je bila pokrita s fiktivno dokumentacijo.

Poleg dokumentacije je bil ključni element posla tudi nakup blaga, s katerim se je prikrivala dejanska narava transporta in seveda tok gotovine. V Valenčičevi izjavi je pojasnjena finančna logistika posla. Financiranje posla je potekalo na dva načina: legalni in nelegalni. Glede legalnega dela izvemo, da je bil na Union Bank iz Lugana odprt račun št. 885202, na katerega je Chichelero polagal gotovino. Ta gotovina je bila namenjena zvezni UDV za storitev tranzita cigaret, istočasno pa je bila gotovina, ki je bila položena na račun, uporabljena tudi za nakup blaga, s katerim se je zakrila tihotapska dejavnost. Z računom je razpolagal Slavko Barta (ARS 1931, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 5), ki je gotovino dvigoval in jo večinoma fizično prinašal na zvezni sekretariat za notranje zadeve ali pa je z gotovino s tega računa plačeval račune podjetja Velebit. Po pričanju Valenčiča je bilo na računu 200.000 tedanjih ameriških dolarjev, ki so bili vezani na tri mesece (s stalnim obnavljanjem) in so bili obrestovani po letni obrestni meri 5 odstotkov. O stanju na računu je bil obveščen tudi Lučič, direktor podjetja Velebit.

Kako je bilo državno tihotapstvo povezano z vzporednim mehanizmom globoke države in nastankom komunističnega bančništva ter druge epizode državnega tihotapstva, boste lahko prebrali v knjigi Vzporedni mehanizem globoke države, ki bo izšla v prihajajočem tednu. Za več informacij o izidu knjige in načinu naročila spremljajte uradni twitter račun knjige: @mehanizem.

* (Rado Pezdir je profesor ekonomije, publicist in televizijski komentator)

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
rado pezdir

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

slavko pezdir :

28.1.2023 12:30

Izkušeni in preverjeni poznavalci in razlagalci ustavnega prava ter celo nekdanji ugledni in spoštovani predsednik ustavnega sodišča dr. Testen so javnost opozorili na nezaslišan pravno-politični škandal, pri katerem so vladajoče stranke GS, SD in Levice ustavno sporni zakon najprej veljavno sprejele, ga potem po vetu Državnega sveta RS še enkrat veljavno potrdile, a hkrati že tudi alibično napovedale lastno poslansko pobudo za ustavno presojo zakona, ki so ga same dvakrat veljavno potrdile. Ker je nekdanji predsednik US RS dr. Testen napovedal, da bodo v takem primeru ustavni sodniki pobudo za ustavno presojo zaradi nepristojnosti predlagateljev najverjetneje zavrgli, so vladajoči aparatčiki Gibanja svoboda očitno iskali in našli para-državno ustanovo Varuha človekovih pravic, ki ima ustreznejši status in ustreznejšo pristojnost za učinkovito vložitev pobude za ustavno presojo, ki bo verjetneje sprejeta. Prvaki in vodstva vladajočih strank GS, SD in Levice bodo videti nekoliko bolj resni in verodostojni, saj ne bodo sami z vložitvijo pobude za ustavno presojo lastnih podvojenih zakonskih odločitev izražali odkritega in nedostojnega dvoma v lastno ustavno-pravno korektnost in v ustavno-pravno korektnost pristojnih svetovalnih specializiranih pravnih služb vlade ter parlamenta. Se pa velja ob tej nesporni pragmatični politično-pravni uslugi Varuha človekovih pravic aktualni vladi in aktualni vladajoči koaliciji vprašati, ali je takole politično spodbujeno, zaželeno in motivirano ravnanje para-državne ustanove sploh še v okvirih absolutne samostojnosti, avtonomije, svobode in neodvisnosti ne-vladne ustanove Varuha človekovih pravic ter v pričakovanih okvirjih njegove pričakovane institucionalne in osebne neodvisnosti ter integritete. Ne glede na uspeh ustavne pobude v zvezi s sprejetim zakonom je za državljane RS srhljivo, da omenjeni zakon omogoča državnim uradnikom FURS tajno sledenje. Kar pomeni, da zakon daje državnim funkcionarjem in uslužbencem FURS več pristojnosti in pooblastil na področju poseganja v temeljne človekove pravice in svoboščine pravnih in fizičnih oseb, kot jih imajo pristojni organi Policije ter ministrstva za notranje zadeve. Kot vemo, je za vse tajne posege v zasebnost pravnih in fizičnih oseb s strani pristojnih preiskovalnih organov MNZ oz. Policije nujen sklep oz. veljavna odločba pristojnega sodišča. Ali hočejo glasniki "svobode" iz FURS ustvariti novo policijo kot nekakšno "finančno stražo" z več pravicami in pooblastili na področju proti-ustavnega in proti-pravnega poseganja v zasebnost državljanov? Ali je to po prenosu posebne službe varovanja predsednika Vlade RS s Policije na njegov urad zdaj še en otipljiv dokaz sistemskega nezaupanja aktualne Vlade RS v organe MNZ, Policije in njihove zakonske, doktrinarne, organizacijske in kadrovske okvirje delovanja?

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Vzporedni mehanizem in državno tihotapstvo se selita v davčne oaze