Piše: Rado Pezdir*

Devetdeseta leta preteklega stoletja so predstavljala še neobičajen en mejnik v delovanju Nove Ljubljanske banke. V LHB Frankfurt je črnogorsko podjetje Zetatrans, ki je delovalo v mehanizmu črnogorskega državnega tihotapstva cigaret, odprlo račun, na katerega so sredstva nakazovali kupci pretihotapljenih cigaret, italijanska kriminalna združba Sacra Corona Unita. Poslovanje NLB s kriminalnim podzemljem se je s tem šele dobro začelo. Kasneje je preiskovalna komisija Državnega zbora, ki jo je vodil Anže Logar, na plano izbrskala še več takih epizod, od pranja denarja za balkanskega kralja kokaina Darka Šarića do albanskih preprodajalcev orožja vse do surčinskega klana.

Leta 2005 je italijanski Urad za boj proti organiziranemu kriminalu vložil obtožnico zoper tedanjega predsednika črnogorske vlade Mila Đukanovića in ostale zaradi nezakonite trgovine s cigaretami. Italijani so vrhu črnogorske države in pripadnikom črnogorske organizirane združbe kriminala očitali, da so vzpostavili tihotapski kanal na relaciji Bar - Ancona zato, da so v Italijo tihotapili cigarete, ki so se potem na črno prodajale po italijanskem podzemlju.

Poslovni partner črnogorskega političnega vodstva na drugi strani Jadrana je bila Sacra Corona Unita. Obtožnica vsebuje izjemno dobro rekonstrukcijo sheme črnogorskega državnega tihotapstva cigaret, skupaj z rekonstrukcijo tokov denarja. Iz izpiska računov, odprtih pri različnih bankah, izhaja en posebno zanimiv račun, prek katerega je Sacra Corona Unita nakazovala sredstva za pretihotapljene cigarete črnogorskemu državnemu logističnemu podjetju Zetatrans. Gre za račun 3199304, odprt pri LHB Frankfurt. Kdo je odobril odprtje računa, ali so vodilni na LHB razumeli pravo naravo finančnih transakcij, ki so jih omogočali, in kako so na obtožnico reagirali na NLB in na slovenski policiji, danes ni jasno, jasno pa je, da so bile vezi med črnogorskim državnim kriminalom in slovenskim bančnim sistemom še kako močne, kar se nenazadnje kaže v slovenski epizodi s Prvo banko Crne gore, bančno pumpo črnogorskega kriminalnega podzemlja.

******************************

Z LHB posredno, z NLB v celoti pa je povezana še ena razvpita srbska združba organiziranega kriminala, združba okoli največjega balkanskega preprodajalca kokaina, Darka Šarića. 27. februarja 2009 je, kot izhaja iz obtožnega predloga posebnega oddelka višjega sodišča v Beogradu (obtožni predlog K Po1-273/10),1 v izpostavo NLB Beograd v Novem Sadu vstopil odvetnik Radovan Štrbac. Vojvodinska izpostava je bila dejansko nekdanja NLB Continental banka, ki se je združila z NLB LHB Beograd v NLB Beograd. Štrbac je seboj prinesel 455.000 evrov gotovine. Ob spremstvu namestnika direktorja vojvodinske podružnice Dušana Kovačevića najprej odprl račun, potem pa je zahteval menjavo evrov v dinarje. Celoten znesek je prinesel razdrobljen na 160 bankovcev za 500 evrov, 240 bankovcev za 100 evrov, 621 bankovcev za 50 evrov, 13.938 bankovcev za 20 evrov, 3.398 bankovcev za 10 evrov in 262 bankovcev za 5 evrov. Jela Ristić in Valerija Vlašić, uslužbenki NLB, sta najprej porabili skoraj ves dan, da sta vse te bankovce prešteli, potem pa sta jih zamenjali v 42.075.900 srbskih dinarjev. Ta denar sta potem položili na račun, ki ga je odprl Štrbac. Po naročilu namestnika direktorja podružnice je potem bančna uslužbenka morala nakazati vsa sredstva na račun Milorada Savića, predsednika konzorcija, ki je v postopku srbske privatizacije od srbske Agencije za privatizacijo kupoval vojvodinsko podjetje Jedinost. Savić je potem še isti dan znesek nakazal na račun Agencije za privatizacijo in s tem poravnal kupnino za Jedinost.

Toda izvor gotovine, ki se je preko NLB opral in vstopil v srbsko privatizacijo, ni ostal dolgo nepojasnjen. Leta 2010 so se začele prve preiskave v zvezi z Darkom Šarićem in pranjem denarja, štiri leta kasneje pa je sledila aretacija. Preiskovanje poti Šarićevega denarja je razkrilo, da je bil Štrbac dejansko del Šarićeve kriminalne združbe, ki je na različne načine legalizirala denar, v prvi vrsti tako, da je v procesu srbske privatizacije odkupovala nekdanja državna podjetja. Štrbac je s Šarićevim denarjem bodisi po slamnatih lastnikih bodisi sam odkupoval deleže ali pa kar celotna podjetja. Samo v nekaj letih so tako legalizirali za 22 milijonov evrov sredstev, ki jih je Šarić pridobil s prodajo narkotikov. V teh 22 milijonih je bilo vključenih tudi 455.000 evrov gotovine, ki jih je Štrbac prinesel v podružnico NLB Beograd v Novem Sadu in jih uspešno preusmeril v nakup podjetja Jedinost. To ni osamljen primer sodelovanja med NLB in Šarićem. Leto dni pred epizodo v Novem Sadu se je pranje denarja odvilo tudi v beograjskemu delu NLB, takrat še NLB LHB Beograd.

******************************

Verjetno najbolj šokantno razkritje komisije, ki je preučevala razloge in odgovornost za drugo sanacijo slovenskega bančnega sistema, je bilo, da je NLB Interfinanz kreditirala gospodarski del surćinskega klana. Spomnimo, šlo je za eno največjih združb organiziranega kriminala, ki je bila neposredno vpletena v načrtovanje in izvedbo atentata na predsednika vlade ZRJ Zorana Đinđića. Šlo je za primer kreditiranja srbskega podjetja Invej. Lastnik Inveja je bil Predrag Ranković, na katerega je bil v Beogradu v 23. 3. 2017126 izveden atentat.

Vloga Rankovića v tej združbi naj bi se, po poročanju srbskih medijev, nanašala na legalizacijo denarja, ki je prihajal iz naslova kriminalne dejavnosti. Leta 2003 je bil Ranković ujet v operaciji Sablja in obtožen, da je preko svojih igralnic utajil davke. 23. 3. 2017 je bil v središču Beograda na Rankovića izveden atentat.

Kot smo izvedeli na zaslišanju, je NLB Interfinanz skupaj z NLB Inveju in povezanim podjetjem podelil ne samo en kredit leta 2007, temveč celo serijo kreditov in to v skupni vrednosti nič manj kot 82 milijonov evrov. Kaj od kreditov je bilo vrnjeno? Praktično nič. Če javno dostopne informacije držijo, je bil Invej finančno prestrukturiran tako, da je terjatve odkupilo podjetje Business Support Company, d. o. o., za 25 milijonov ameriških dolarjev. Glede na to, da Skupina NLB ni bila edini kreditodajalec Inveja, je končni znesek tega kreditnega posla verjetno padel na slovenske davkoplačevalce. Svojevrstna ironija je, da so slovenski davkoplačevalci morali pokriti dolgove združbe, ki je ubila predsednika vlade ZRJ. Na zaslišanjih smo lahko izvedeli tudi, da je NLB, primarno pa NLB Interfinanz, ki je od tistih 82 milijonov evrov, do kolikor je bila Skupina NLB izpostavljena do Inveja, participirala s 54 milijoni evrov kredita, kreditirala poslovno mrtvo, prezadolženo podjetje, ki je bilo neprestano pod preiskavo zaradi davčnih utaj. Vendar alarm na NLB Interfinanz ni nikoli zazvonil.

Kako so se slovenske banke in podjetniki usodno zapletli v operacijo legalizacije denarja iz naslova črnogorskega tihotapstva cigaret, kako je Šarićev narkokartel preko Republike Srpske v NLB LHB Beograd pral denar ter kako točno je eksponent surčinskega klana Predrag Ranković - Peconi izigral NLB Interfinanz, skupaj z ostalimi zgodbami iz preseka med banksterji in kriminalnim podzemljem, si lahko preberete v novi knjigi Rada Pezdirja, Vzporedni mehanizem globoke države, ki bo izšla konec septembra.

* (Rado Pezdir je profesor ekonomije, publicist in televizijski komentator)