objavi na
pozareport.si
Svet & ljudje

Nedelja, 21. november 2021 ob 06:00

Laži, utvare in prstni odtisi razrednega boja, ki v resnici nikoli ni obstajal. Obstaja le puhla demagogija
Socialdemokrati so se po razkritju njihovega trgovanja z vitalnimi interesi Republike Slovenije, da bi prišli na oblast, sklicevali na Marxa, Lenina in Kidriča, tem pa je bilo operiranje s serijskimi neresnicami vsakdanje opravilo ...
Forum !

Odpri galerijo

Tanja Fajon & Co. so Slovenijo v zadnjem tednu diskvalificirali v Bruslju, in to na način, ki se ga ne da zamolčati. Makiavelizem! (foto: Bobo)

Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 3. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Sloveniji imamo stranko, ki je neposredna naslednica Zveze komunistov. To so Socialni demokrati, ki so socialni in demokrati nominalno, po nazivu. Njihovo delovanje in njihova retorika namreč kažeta, da niso nikoli opustili ničesar, kar bi jim koristilo pri boju za oblast, edini stvari, ki jih v globini zanima. Prav v zadnjem tednu so vnovič potrdili svojo marksistično-leninistično naravo, katere prvo obeležje je makiavelizem. Slovenijo so diskvalificirali v Bruslju, in to na način, ki se ga ne da zamolčati. Lotili so se lektoriranja angleških dokumentov, tako pravijo. In spet se je pokazalo staro pravilo: da so država, domovina, resnica, interes ljudi in delavskega razreda zgolj floskule, ki se jim je mogoče odreči, če le tako zahteva interes. Da je Lenin obstal na oblasti, je s centralnimi silami moral podpisati mirovno pogodbo (brest-litovški mir, marec 1918), s katero se je v imenu revolucije odrekel tretjini ruskega ozemlja in kar polovici vse državne industrije.

Po "prstem odtisu" asistenta Tanje Fajon, s katerim je javnost prvič dobila v roke dokaz, da socialdemokrati trgujejo z vitalnimi interesi Republike Slovenije, da bi pač prišli na oblast, se ni nihče posul s pepelom. Nasprotno, dejanje so poskušali celo minimalizirati. Razumljivo, saj se sklicujejo na Marxa, Lenina – in Kidriča, tem pa je bilo operiranje s serijskimi neresnicami vsakdanje opravilo.

Vsi so se kar naprej sklicevali na mandat naroda, ki naj bi jim ga v imenu "osvoboditve" delavskega razreda podelila zgodovina. Temeljni motor krivic, ki so se dogajale delovnim ljudem, naj bi bila razredna nasprotja oziroma tako imenovani razredni boj. No, razrednega boja v SD ni videti, razen če pod nekaj takšnega razumemo naprezanja šaleškega lobija, med katerega dosežke bi smeli šteti: solato, s katero je obogatel Uroš Rotnik (na tej povezavi), razkošno vilo nekdanje ministrice za obrambo SD, za katero trdi, da je od znotraj votla, beri: nedokončana (tukaj), ali Hanovo dolgoletno ofenzivo na polju čistilnih servisov (vir). Za manj rahločutne lahko omenimo tudi estetsko izbiro očal (Dolce Gabbana), ki si jih na nos rada natakne prva dispečerka družbene pravičnosti Socialnih demokratov Anja Kopač Mrak. Pač, da vsak vidi, da ji je razredni boj glavna prioriteta (več na tej povezavi).

A četudi bi v SD živeli v utvari, da res bijejo razredni boj (z nekoliko nenavadnimi metodami), jih potolažimo, da kaj takšnega ne obstaja niti ni nikoli obstajalo. Kar obstaja, je puhla demagogija, tako pri Marxu kot pri njegovih naslednikih. Da je temu tako, priča naslednja analiza:

Protislovja marksizma: razredni boj ni gonilna sila zgodovinskega razvoja, nasprotno, je skoraj neobstoječ dejavnik

Marxove teorije so skoraj brez izjeme protislovne. Kot ni družbene zavesti, ki bi vplivala na posameznika, tudi ni razrednega boja, ki bi bil gibalo zgodovinskega razvoja. V Komunističnem manifestu beremo: "Zgodovina vsake družbe do danes je zgodovina razrednih bojev. Svobodni in suženj, patricij in plebejec, baron in hlapec, zapriseženi mojster in vajenec, skratka, zatiralec in zatirani so v nenehnem nasprotovanju vodili neprekinjen boj, včasih odkrit, včasih prikrit, ki se je vedno končal z revolucionarno preobrazbo celotne družbe ali pa z izginotjem dveh razredov, ki sta se borila drug proti drugemu. V zgodnjih zgodovinskih obdobjih skoraj povsod najdemo popolno strukturiranost družbe v različna družbena telesa, v izjemno raznoliko hierarhijo družbenih razmer. V starem Rimu najdemo patricije, plebejce, sužnje, v srednjem veku gospode, vazale, gospodarje, podanike in skoraj v vsakem od teh razredov novo in ločeno hierarhijo.

Sodobna meščanska družba, zgrajena na ruševinah fevdalne družbe, ni odpravila razrednih antagonizmov. Stare razrede, nove pogoje zatiranja in nove oblike boja je preprosto nadomestila z novimi vrstami zatiranja." (Marx, Engels, Komunistični manifest).

Teze Komunističnega manifesta so očitno protislovne in ne vzdržijo presoje logičnega uma. Prvič, "zgodovina vsake družbe do danes" ni "zgodovina razrednih bojev". V večini družb "razredni boj, včasih odkrit, včasih prikrit", ni potekal. Še manj pa da je privedla do "revolucionarne preobrazbe celotne družbe" ali do "izginotja dveh razredov". Nasprotno, v zgodovini ni niti enega primera. Ljudje v antičnem, srednjeveškem in novoveškem svetu so preprosto sprejeli družbeno okolje, kakršno je bilo, kot apriorno danost in se niso spraševali o usodi svojega stanja. V starodavnem svetu sužnji niso sodelovali v "nenehnem boju", ker so bile kazni prehude. Boj ali upor sužnjev je potekal med tako imenovanimi vojnami sužnjev, od katerih je tretja najbolj znana, saj jo je vodil Spartak. Toda te vojne, ki so pravzaprav upori, ne odražajo razrednih antagonizmov. Nasprotno: nič ne kaže, da bi voditelji upora nasprotovali suženjskemu sistemu in ga poskušali spremeniti. Njihovi cilji so bili drugje. Povzeli bi jih lahko tako, da so najprej želeli pleniti (zlasti Galci, ki so bili del Spartakove vojske), nato pa se s plenom odpraviti v Malo Azijo, se razpršiti in ponikniti.

Poleg tega oba razreda (lastniki sužnjev in sužnji) med "revolucionarno preobrazbo" nista izginila. Izginilo je le rimsko cesarstvo, suženjstvo pa je ostalo v veljavi do leta 2007: zadnja država, ki ga je zakonito izvajala, je bila Mavretanija. Ta ni brez povezave z rimskim cesarstvom: to ime sta nosili dve cesarski provinci: Mauretania Tinguitana in Mauretania Caesariensis.

Večina prebivalstva starodavnega sveta je bila nepismena in neizobražena. Kako bi potem lahko razmišljali o dialektiki družbenega konflikta, ki ga želijo razrešiti z razrednim bojem. To pomeni, da domnevamo, kako obstaja nekaj, kar v resnici nikoli ni obstajalo. Tu se spet pokaže slabost marksistične filozofije, ki pojave presoja ex cathedra in ex post, brez dejanskega stika z življenjem.

Še več: uspeh krščanstva dokazuje, da antagonizem med vladarji in vladanimi ni bil glavna sila v zgodovini antičnega sveta (Rimskega cesarstva). Prav apostol Pavel je najbolj zaslužen za razmah krščanstva. V njegovih pismih je stavek, ki je temeljnega pomena, saj predstavlja izhodišče političnega programa brez konkurence: "Ni ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak je Kristus vse v vseh." (Kološanom 3). Če bi bila marksistična teorija pravilna, se krščanstvo ne bi moglo razviti do te mere, da bi v strnjenem časovnem obdobju kot religija spremenilo takrat znani svet. Krščanstvo je ponujalo možnost, da se na zelo učinkovit način premagajo antagonizmi razredne družbe. Zaradi tega je tudi postalo največja religija. Če bi imel prvi teoretik marksizma prav, se to ne bi nikoli zgodilo. Apostol evangelizacije je pri pripravi svojega programa povsem razblinil razredni boj. To ni bilo težko, saj kaj takšnega nikoli ni eksistiralo. Če bi obstajal razredni boj, se krščanstvo ne bi razširilo po cesarstvu in postalo glavna religija zgodovine.

Če bi imel Marx prav, bi sveti Pavel in krščanstvo preprosto izginila.

Enako velja za razredni boj v fevdalni družbi. Hipoteza, da so "zatiralci in zatirani v nenehnem nasprotovanju vodili neprekinjen boj, včasih odkrit, včasih prikrit, ki se je vedno končal z revolucionarno preobrazbo celotne družbe ali z izginotjem obeh razredov, ki sta si stala nasproti" (Marx, Engels, Komunistični manifest), je napačna. Najprej lahko ugotovimo, da se fevdalizem ni končal "z revolucionarno preobrazbo", nasprotno: do francoske revolucije, ki je z uradno odpravo nekaterih fevdalnih privilegijev zabila žebelj v krsto pokojnika, je postal prazna lupina: do konca 13. stoletja je bil fevdalizem praktično brez vsebine. Preoblikoval se je v sistem gospostva, sistem dednih pravic in dajatev, ki je bremenil kmete in se postopoma izkazal za nesmiselnega, saj gospod ni imel več nobenih posebnih obveznosti (zlasti na področju obrambe). Ob koncu 15. stoletja je bil francoski fevdalni sistem le še mrtva črka na papirju, spomin na neko obdobje. Fevdalizem je prenehal obstajati, ko so mesta postala tako močna, da so lahko prevzela obrambo svojega ozemlja. Ta pojav se je od renesanse dalje še okrepil.

V času, ko je bil fevdalizem še vedno prisoten, pa se glavni antagonizmi niso izražali na ravni dveh nasprotujočih si razredov, temveč znotraj vladajočega razreda. To je razlog za propad fevdalizma. Ko marksizem trdi, da v fevdalizmu obstaja razredni konflikt, to počne na način, ki razkriva, kako malo ve o tem, kaj je fevdalizem. Kar je na neki način logično. Britanski marksist Eric Hobsbawm se strinja, da je bila Marxova in Engelsova močna stran analiza obdobja kapitalizma, njuno znanje o prejšnjih obdobjih pa je bilo slabo. "Danes je splošno sprejeto, da Marxova in Engelsova opažanja o predkapitalističnih obdobjih temeljijo na veliko manj študijah kot Marxov opis in analiza kapitalizma" (MooreBerkeley Journal of Sociology, 1974–75).

Fevdalizem je na primer nastal, ko je osrednja vlada izgubila toliko moči, da ni mogla več opravljati nalog, ki so povezane z družbeno organizacijo v določeni državni obliki (npr. obramba). Nastale so kneževine, ki so večinoma temeljile na mestnih središčih. Vendar sprva niso mogli prevzeti vloge širše skupnosti: prišlo je do nemirov, ropanja, umorov in ugrabitev. Zato so se med razredom bojevnikov in razredom kmetov spletle vezi.

Vitez je zagotavljal zaščito lokalnim prebivalcem, ti pa so mu v zameno priskrbeli vse, kar je potreboval za življenje, od hrane do opreme. Varstvo je bilo štirikratne narave. Prvo so bili vojščaki, ki so nudili zaščito pred napadi. Drugo je bil grad, ki je nudil zavetje ljudem, živini in pridelkom. Nazadnje je bil tu še lov: vitezi so z njim odstranjevali divjad, ki je ogrožala pridelke in živino (medvedi, volkovi, lisice). Med vitezi in kmeti je torej obstajal simbiotičen odnos: eni so imeli koristi od drugih, poleg tega pa eni brez drugih ne bi mogli obstajati.

Konflikti so torej na drugi ravni, daleč od vsakdanjega življenja. Nastali so med vitezi, ki so v zameno za vojaško pomoč prejeli posestva z vrha fevdalne hierarhije, in nosilci te hierarhije. To je bil kralj, vojvoda ali princ. Njun odnos je pripeljal tudi do konca fevdalizma, vendar veliko pred francosko revolucijo. Če bi v srednjem veku obstajal razredni antagonizem, ne bi bilo fevdalizma. Fevdalizem je, kot smo že pokazali, nezvedljiv na antagonizem med vladajočim razredom in vladanimi. (Se nadaljuje)

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Boštjan M Turk

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Laži, utvare in prstni odtisi razrednega boja, ki v resnici nikoli ni obstajal. Obstaja le puhla demagogija