Treba si je naliti čistega vina in si priznati, da se državljani delimo na prvo, drugo in tretjerazredne. Ob hujšem udarcu virusa, bi posteljo v bolnišnici dobila Milan in Štefka, ne Janko in Metka... Življenje navadnega smrtnika, izhajajoč iz postulatov nekdanjega zločinskega režima, ni vredno nič. V tem kontekstu za nikogar iz zdravstvene stroke ali vlade ni sporno, da se za pol leta in več podaljšujejo specialistični pregledi, da osebni zdravniki še vedno ne delajo v polnem pogonu. Žrtve tega nepotrebnega početja, nikjer ne bodo zabeležene, tako, da statističnega urada ne potrebujemo. Kot nihče ne beleži žrtev montiranih sodnih procesov, recimo... Zato menim, da neki preleti letal in topniške salve niso potrebni. Vseeno pa lahko vrnemo milo za drago makaronarjem, ki so svoj čas zapirali mejo pred nami. Ko jim jebe mater, ciganom. Naučijo naj se reda in predvsem bontona vedenja, pa bodo spet lahko prišli v goste.

Pohvale ekipi. Težavno se zdi edino spoznanje, da bo posrednih žrtev epidemije precej več od tistih, kateri so umrli zaradi virusne okužbe. Dejstvo je, da zdravstveni sistem, razen za bolnike s koronavirusom, v tem obdobju praktično ni deloval. Druge bolezni so bile kar naenkrat nepomembne... Precej umazan se mi zato zdi apel iz onkologije, v smislu upadanja števila odkritih rakavih obolenj. Teh ljudi in še mnogih drugih, nihče ni sprejel. Nihče se ni javljal na telefon, pošiljali so te od Poncija do Pilata. V Kamniku recimo, kjer so odkrili okužbo pri enem od zaposlenih, zdravstvenega doma le podrli niso. Mesec in še več pa praktično nikjer nikogar. Nekateri so se žrtvovali, drugi v zdravstvu pa uspešno skrivali. Ti ljudje, umrli zaradi prepozno diagnosticiranega bolezenskega stanja, bodo tako kolateralna škoda epidemije. Ne bi uporabil besede genocid, čeprav sem blizu temu.