Eno samo vprašanje imam: Kaj v Sloveniji štima? Nič ! Vse je zlagano in zblefirano zaradi nesposobnih,ki grejejo svoje riti na račun davkoplačevalcev. Jan Zlobec je samo en filozof več in to brez zdrave kmečke pameti in občutka za pravo in pravico. Ti nesposobnjakoviči se zgovarjajo ,da pravici ni mogoče vedno zadovoljit ,ampak se zadovolji zakonu. Zakone pa sprejemajo nesposobni lufterji-poslanci v DZ RS..Ali smo res take ovčke,da ne zmoremo spregledati resnice.da je Slovenija slabša od vsake banane republike. Slovencem so odduzete vse pravice,smo samo še sužnji nesposobnih.

PO KATERI POTI PA HODI SODNIK JAN ZOBEC? Kar Jan Zobec razmišlja, govori oziroma predvsem piše je ena plat medalje. Kaj pa je počel in storil kot ustavni sodnik v konkretnih primerih uveljavljanja temeljnih človekovih pravic malih ljudi je povsem druga plat. Glede dela ustavnega sodnika Jana Zobca moram ponoviti svojo grenko izkušnjo v realni resnični zgodbi (eno je, kaj govori oziroma piše, drugo pa, kaj je v konkretnih primerih storil): Osebno imam z delom Ustavnega sodišča, ko moje ustavne pritožbe US sploh ni sprejelo v obravnavo brez kakršne koli obrazložitve v povezavi z Janom Zobcem zelo slabe izkušnje. DVOJNA MERILA USTAVNIH SODNIKOV – Članku: »Je ustavno sodišče del tiste demokracije, ki smo jo izgubili?« ob bok Veliko se govori o pomenu izbire kandidatov za ustavne sodnike. Nekaj državljanov še vedno upa, da so to zadnji varuhi pravnega reda v državi. Obravnavana primera zagotovo dokazujeta dvojnost meril tudi pri ustavnih sodnikih. Ali pa ustavni sodniki sploh niso pomembni in pomembne odločitve sprejemajo kar strokovni sodelavci? Moj šolski primer občutka brezpravja in nemoči nepomembnega posameznika v naši državi in po mojem mnenju, eklatantno kršenih državljanskih (z Ustavo zajamčenih) in človekovih pravic je sledeč: Seznaniti vas želim predvsem s postopanjem US RS. S sodnimi mlini se v isti zadevi mučim že od 1. 3. 1997. Imam priznano terjatev do gospodarske družbe (sedaj izbrisane, njen pravni naslednik pa je v stečaju) v znesku glavnice dobrih 100.000,00 EUR (izvor mojega premoženja je odškodnina za hišo, ki je stala na trasi avtoceste). Odškodnino sem solidarno zahteval tudi na podlagi 258/5 oziroma 263/4 ZGD od članov organov vodenja in nadzora, ki so povzročili stečaj mojega dolžnika in mi očitno oziroma namerno povzročili škodo. Sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem RS, so ta moj zahtevek do odgovornih oseb po več kot 18 let trajajočem sodnem postopku zavrnila. Prepričan sem, da neutemeljeno. Naprtili pa so mi še ogromne sodne stroške. Zato sem svojo pravico v dobri veri uveljavljal še na US RS. Postopek na US pa je bil zame »hladen tuš«. Prejel sem sklep z dne 25. 5. 2016 (priloga), ki ni bil niti originalno podpisan od predsednice senata (podpis je zgolj natisnjen), da senat pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, brez kakršne koli obrazložitve. Upam, da ni potrebno posebej utemeljevati, kako življenjsko pomembna je zadeva v vrednosti 100.000,00 EUR za povprečnega državljana RS. Dne 26. 10. 2016 sem želel v glavni pisarni US vpogledati zapisnik zasedanja senata z dne 25. 5. 2016 v zvezi z mojo zadevo. Dobil sem odgovor uslužbenke, da mi ga ne more pokazati. Iz vpogleda v spisovno gradivo sem ugotovil, da je bil v zadevi sodnik poročevalec Jan Zobec, zato sem mu tudi pisal. Odgovora do danes nisem prejel. Od pomočnice generalnega sekretarja US pa sem dobil naslednji prijazen odgovor: »da je zapisnik o posvetovanju in glasovanju po drugem odstavku 24. člena Poslovnika US tajno gradivo« Iz tega izhaja, da so bistvene vsebine o odločanju na US interno gradivo, ki je tajno. Dvojnost meril ustavnih sodnikov pa je po mojem mnenju očitna, če primerjamo izdana sklepa v zadevah Up-39/16-6 z dne 25. 5. 2016 in Up-515/2014-20 z dne 20. 12. 2016. Prvi sklep je bil izdan »ad hoc«, da se zadeva ne sprejme, v manj kot pol leta po vložitvi pritožbe, brez kakršne koli obrazložitve. Drugi sklep, da se zadeva sprejme, je bil izdan (glede na številko) po več kot dveh letih z obširno obrazložitvijo. Senat je bil v obeh zadevah isti, različni pa sta stranki oziroma odvetnika. Razumi kdor more že glede vrstnega reda obravnave zadev, nato kako zavrnilni sklep sploh ni obrazložen, ugoditveni sklep pa je obširno obrazložen…., da sploh ne govorim o pomembnosti vsebin zadev za oba pritožnika.

V službi resnice in pravice je vse tako preprosto razumljivo in dojemljivo. Čeprav sodnik Zobec komunicira na višjem nivoju kot mi, navadni smrtniki, se vsaj jaz, hitro lahko poistovetim z njegovimi besedami...Slovenci smo že v primerjavi s Hrvati, reve, mehkužci, ljudje brez hrbtenice. Tu ni narodnih herojev in junakov, še manj ponosa. Jutrišnji praznik kulture se pri večini, tudi tzv. kulturnikih, tretira le kot podaljšani vikend. Ljudje raje gledajo stran, kot, da bi se uprli neresnicam, lažem in terorju. Imeti polno rit vsega je prioriteta, če se izrazim tipično levičarsko. To, da bi nekomu, ki leži na tleh in se duši v stiski, kdo pomagal in se izpostavil, tvegal svoj položaj v družbi je nepojmljivo..Kot nasprotje Jana Zobca bi izpostavil tožilko Žgajnarjevo. Oba posedujeta nekaj narcisoidnosti, a njeno čenčanje je zame žaljivo. To ni niti nivo komunikacije branjevk na tržnici. Tisti na vladi, vključno s samim predsednikom, bi sicer bili veseli, če bi vsaj ta nivo dosegli, a ga ne bodo nikoli. Zamudili so. Gledali so partizanske filme, ko bi lahko prebrali kakšno knjigo.