Piše: Tone Tiselj
Rezultati naših športnikov so glede na pogoje naravnost fantastični, dokazujejo pa, da slovenskemu športu ne manjka poguma, vztrajnosti, znanja, zmagovalne miselnosti, ampak primerljivih (vrhunskih) razmer za delo.
Odkar smo se osamosvojili, od dela slovenske javnosti in tudi športne srenje poslušam, da Slovenci nismo za igre z žogo in da nimamo zmagovalne miselnosti. V tem obdobju so slovenske reprezentance v igrah z žogo z velikih tekmovanj prinesle pet kolajn vseh treh sijev. Po porazu odbojkarjev s Francozi za olimpijske igre in "samo" četrtem mestu rokometašev na Evropskem prvenstvu so se ocene o pomanjkanju zmagovalne miselnosti znova pojavile.
To naj bi imeli Srbi in Hrvati. Zanimivo pa je, da imajo to miselnost v Srbiji odbojkarji in košarkarji, nimajo pa je nogometaši in rokometaši. Pri sosedih Hrvatih je ravno nasprotno. Imajo jo rokometaši in nogometaši, nimajo pa je odbojkarji in košarkarji. Rezultati seveda niso odvisni od miselnosti, ampak od organiziranosti zvez, razmer za delo ter človeških in tudi denarnih virov.
Ni še dolgo od tega, ko sta naša javnost in stroka ocenili, da Tina Maze ni zmagovalka in da bo njena kariera šla samo še navzdol. Ona pa je zamenjala ekipo, izboljšala razmere za delo in čudežno postala serijska zmagovalka. Poglejmo primer trenutno najboljšega kolesarja Primoža Rogliča. Če bi ostal v domačem klubu Adria Mobil, bi glede na pogoje, ki mu jih lahko ponudijo v Novem mestu, postal zgolj povprečen kolesar. Sedanji klub Jumbo Visma mu je omogočil optimalne pogoje in Primož je postal najboljši na svetu.
Razlika v pogojih, ki jih lahko našim športnikom omogoči večina zvez, je v primerjavi s konkurenco približno takšna, kot med Adrio Mobil in Jumbom Visma. Le zakaj sta naši zvezi zapustila uspešna trenerja Andrea Gianni in Igor Kokoškov ter jih zamenjala za nemško in srbsko?
Rezultati naših športnikov so glede na pogoje naravnost fantastični in se jim čudi ves svet. Na lanski prireditvi Športnik leta je bilo na odru veliko ljudi, ki jim je uspelo v svetovni konkurenci. In ti dokazujejo, da slovenskemu športu ne manjka poguma, vztrajnosti, znanja, zmagovalne miselnosti, ampak primerljivih (vrhunskih) razmer za delo. Neizogibno se bliža čas, ko si bomo morali odgovoriti na vprašanje, kakšen šport si v Sloveniji želimo in kakšnega si lahko privoščimo.
(Tone Tiselj je nekdanji selektor moške in ženske reprezentance ter najtrofejnejši slovenski rokometni trener)
Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.
Komentarji (1)
Feb 05, 2020
3
Ko Tiselj že rangira športe, zlasti ekipne, je pozabil na vaterpolo, kjer imajo zmagovalno miselnost oboji; Hrvati in Srbi. Če v njegovih očeh igra z žogo v vodi, ni tako pomembna, naj spomnim, da niti rokomet ne stoji prav visoko na tej lestvici popularnosti ; svetovno ali evropsko rokometno prvenstvo je isti šmorn. ..Osvojene slovenske medalje v ekipnih športih, ne prikazujejo realne kvalitete in nasploh stanja duha na tem področju. Vsekakor so v tem pogledu, po talentu, bivše jugoslovanske republike, v prednosti. Morda jim manjka disciplina, kar je bila vedno rak rana tega področja. Zlasti jugoslovanski nogometaši, čeprav v nekih obdobjih, res izjemnih kvalitet, nikoli niso znali narediti zadnjega koraka pri osvajanju posameznih prvenstev. Crvena zvezda kot evropski in svetovni nogometni, klubski prvak, je bila izjema, ki potrjuje pravilo...Šport je danes biznis in vsaj ta, ekipni, bazira na klubih, kjer se vrti denar. Zato so reprezentance potisnjene v drugi plan. To je za športnike večkrat le nepotrebno, nadurno delo. Tako so prvenstva, tudi zadnje rokometno, osiromašena...Individualni športi, sploh zimski , morda kolesarstvo, so tisto, kar bo poganjalo slovenski šport še naprej. Prebliski ekipi bodo vse bolj poredki.