"Vse tri dirke, Tour, Giro in Vuelta, so se začele iz povsem ekonomskih razlogov. Časopisna podjetja so razmišljala, kako bi dvignila svojo naklado. Odločila so se, da bodo organizirala kolesarsko dirko in imela ekskluzivno pravico poročanja o njej."

Piše: Tone Tiselj

Živimo v času, ko nam mediji usmerjajo in krojijo življenje, ne da bi se tega zavedali. Mediji nam tudi vsiljujejo svojo resnico o vsem, kar se dogaja okoli nas. A tu nastane problem. Isti dogodek, različni mediji, različne resnice. Kaj je res? Do resnice se mora vsak dokopati sam. Kako? Z raziskovanjem.

Letošnje leto je pokazalo, da je nemogoče mogoče. Virus je zaklenil cel svet, najboljša kolesarja na svetu pa sta Primož Roglič in Tadej Pogačar. V tem času sem si vzel čas in poiskal svojo resnico o treh tritedenskih dirkah, še posebno o Dirki po Franciji.

Vse tri dirke, Tour, Giro in Vuelta, so se začele iz povsem ekonomskih razlogov. Časopisna podjetja so razmišljala, kako bi dvignila svojo naklado. Odločila so se, da bodo organizirala kolesarsko dirko in imela ekskluzivno pravico poročanja o njej.

Najprej je to leta 1903 začelo časopisno podjetje L’Auto v Franciji. Leta 1909 in nato 1935 se zadeva ponovi, najprej v Italiji in potem še v Španiji (L’Auto svojo naklado v petih letih poveča s 25 tisoč na 250 tisoč na leto). Tudi dandanes ni nič drugače, samo da so organizatorji drugi.

Katera dirka na cesti je najtežja? Mediji in okolje me ves čas prepričujejo, da je to Dirka po Franciji. Pa je res tako? Ne najdem nobenega parametra, ki bi govoril temu v korist. Vse tri dirke so enako dolge, trase so si podobne, težkih vzponov je na Giru in Vuelti več (Zoncolan, Mortiloro, Angliru). Dirka po Franciji se odvija v vremensko najlepšem delu leta, tudi sam način dirkanja je najmanj zanimiv. Tour zagotovo ni najtežji, zato pa je najstarejši, največji, najbogatejši, najbolj gledan, najbolj skomercializiran in marketinško najzanimivejši. Ravno zaradi ekonomskih interesov pa je tudi najbolj umazan, najbolj predvidljiv, najbolj kontroliran, najbolje zrežiran …

Najbolj umazan? V nasprotju z Girom in Vuelto je bilo na Touru veliko več in bolj odmevnih dopinških afer. Osredotočimo se na obdobje zadnjih 20 let: leta 1998 afera Festina, med letoma 1999 in 2005 afera Armstrong, leta 2006 se začne afera Puerto, leta 2010 Contador.

Najbolj predvidljiv? V nasprotju z Girom in Vuelto, kjer se na zmagovalnem odru redno izmenjujejo različne ekipe in kolesarji in je tudi manjše število serijskih zmagovalcev in več presenetljivih zmagovalcev, je na Touru ravno nasprotno: 5x Indurain, 7x Armstrong, 7x ekipa Sky.

Najbolj kontroliran? Način dirkanja na Touru je takšen, da ne omogoča veliko napadov in presenečenj. Smo priča vlaku najmočnejše ekipe, ki potek dirke kontrolira do potankosti.

Najbolje zrežiran? Predvsem zaradi ekonomskega interesa je zmagovalec določen že vnaprej. Samo višja sila in mati narava lahko spremenita to režijo. V zadnjih 21 letih je bilo 15 let povsem zrežiranih in samo v letu 2014 je vmes posegla višja sila, ko je zmagal Vincenzo Nibali. Res fascinantno! Samo šest let se je na Touru dirkalo po pravilih, ki veljajo za Vuelto in Giro: vsako leto različni zmagovalci, tako individualno in ekipno, številna presenečenja, nenehni napadi, športni boji izenačenih tekmovalcev in ekip.

Po Miguelu Indurainu dobimo dva zelo podobna vzorca, kako poteka Tour. Sedemletno Armstrongovo ero in osemletno ero Skya. Vzorca sta skoraj identična in nimata veliko skupnega s pošteno športno borbo, ampak sta vodena predvsem v ekonomskem smislu, za ustvarjanje dobička za organizatorja in vse deležnike, ki pri Touru sodelujejo. Daleč največji kolač dobi organizator, skupina A.S.O., na žalost pa najmanj dobijo kolesarji in njihove ekipe.

Poglejmo, na čem slonita najprej ameriški in potem britanski model.
Največji proračun, najboljši kolesarji, najboljša logistika, najboljša tehnologija, najbolj znanstven pristop, najboljša medicinska služba … V nasprotju z drugimi ekipami popolna osredotočenost samo na Tour, kjer ima ekipa popolno zaščito tako na cestah kot tudi zunaj njih. Razlika je samo v tem, da je ameriška zgodba vezana na osebo (kokoš, ki nosi zlata jajca), britanska pa na ekipo Sky (TV-hiša) in britanske kolesarje.

Šest let po ameriški zgodbi dobimo britansko zgodbo. Poglejmo si zgodbo Skya malce podrobneje. Sky z britanskim kolesarjem Bradleyjem Wigginsom osvoji prvi Tour leta 2012. S prvim uspehom pa je povezana tudi prva dopinška afera. UCI in WADA jo hitro pometeta pod preprogo. Wiggins ne dobi več prave priložnosti na Touru. Naključje? Ekipa Sky ima že pripravljenega novega aduta Chrisa Frooma, ki zmaga štirikrat, od tega trikrat zapored, leta 2014 pa po padcu in odstopu Frooma zmaga Nibali. Zanimive so besede ruskega milijonarja Olega Tinkova, ki je s svojim denarjem štiri leta financiral kolesarsko ekipo Saxo-Tinkoff, ko se je leta 2016 odločil, da zapusti kolesarski šport: Vzel si bom nekaj sezon počitka in počakal, da se bo Froom upokojil, potem pa se mogoče znova vrnem z željo, da moja ekipa osvoji Tour.

Leta 2017 se tudi Froom ne more izogniti dopinški aferi. O aferi s salbutamolom sedanji kolega Rogliča Tony Martin izjavi: To je škandal. Vsi kolesarji, ki so jim ugotovljene prevelike doze prepovedanih snovi, so namreč v hipu suspendirani. Tudi tokrat UCI in WADA v primeru Froom ravnata drugače in Froom nemoteno nadaljuje dirkanje (zmaga na Giru) in dobi dovoljenje za nastop na Touru. Ekipa Sky ima že pripravljen plan B, Froom ne zmaga na svojem petem Touru, ampak prvič zmaga Geraint Thomas.

Naključje? Leta 2019 je vse pripravljeno, da ekipa Skya še sedmič zmaga na Touru in da se Froom s svojo peto zmago postavi ob bok nesmrtnim Jacquesu Anquetilu, Eddyju Merckxu, Bernardu Hinaultu, Miguelu Induarinu. Ekipa v tem letu spremeni ime v Ineos. Naključje? Vendar tokrat vmes poseže višja sila, Froom pade in se močno poškoduje. Višja sila prepreči tudi plan B in zmago Thomasa. Tako ne kriv ne dolžen zmaga Kolumbijec Egan Bernal. Narava je tokrat močnejša od TV-režiserjev in marketinških gurujev.

Če sta UCI in WADA pogledala ekipi Sky skozi prste, ji ni britanski parlament z neodvisnim DCSM-komitejem. Delovanje ekipe Sky je namreč omogočila država prek kolesarske zveze. Vsi, ki so se pridružili ekipi Sky, so morali podpisati dokument "Winning clean". Ta komite leta 2015 začne preiskavo Wigginsovega primera "jiffy bag" o prepovedani uporabi kortikosteroida triamcinolon. Preiskava se konča leta 2018 z ustreznim poročilom. Poročilo navaja, da je ekipa Sky prekoračila etično mejo pri uporabi medicinskih drog. Ni jih uporabljala za zdravstvene namene, ampak za izboljšanje sposobnosti svojih kolesarjev. V tem času se britanski mediji začno spraševati, kako dolgo bo ob vseh teh škandalih še obstajala ekipa Sky. Odgovor dobimo kmalu. V manj kot letu ekipe Sky ni več, dobimo pa novo ekipi Ineos.

Naključje? Ja, Tour je dobro načrtovana predstava za ves svet, ki prinaša ogromno dobička, ima pa zelo malo skupnega z viteštvom, fairplayem, poštenim športnim bojem … Vsega tega je vsekakor veliko več tako na Giru kot na Vuelti. Spet smo pri vprašanju, katera je najtežja dirka? Na katero dirko bi, če bi bili trener ali vodja moštva najbolje pripravili svoje kapetane? Ali na tisto, za katero veste, da so možnosti za pošten boj minimalne, ali na tisto, za katero veste, da so možnosti vseh enake?

To je moja resnica o Touru …

Leto 2019 je močno vplivalo tudi na letošnje leto in prihodnost Toura. O tem naslednjič …

(Tone Tiselj je rokometni trener, ki se je zaljubil v kolesarstvo, in občasni komentar oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.