objavi na
pozareport.si

forum

Slovenija

Sobota, 18. april 2020 ob 06:42

Taelibani. Od cvetke Tomič Violetke do Matjaža Nemca, ki hvala bogu ni nem, čeprav bi mu včasih koristilo.
#Kolumna: Taelibanov je v slovenskem parlamentu po vsakih volitvah več. In če ne bo volilne reforme, bi se stanje utegnilo še poslabšati. Edina svetla točka na koncu taelibanskega predora so - pravzaprav - mediji ...
Forum !

Odpri galerijo

Violeta Tomič na slovenski južni meji. V svojem elementu. (vir: Facebook)

TAELIBANI

Piše: Tino Mamić

Negativna kadrovska selekcija, ki je bila izrazito močna na političnem prostoru slovenske levice, se je v zadnjih dneh manifestirala v pravi karikaturi.

Parlamentarni.

Čeprav sem na moč kritičen do politike, zelo nerad uporabljam primerjave z Butalami. Takšno smešenje je namreč velikokrat poceni, banalno in pretirano. Posebno zato, ker večina tistih, ki uporabljajo primerjave politikov z Butalci, Frana Milčinskega sploh še nikoli niso imeli v rokah. A to, kar se je zadnjič dogajalo na parlamentarnem odboru za zunanje zadeve in kulturo, je doseglo dno slovenskega parlamentarizma. Določene dialoge bi lahko kar prepisali in uporabili za drugi del zgodbe o Butalcih.

NEVEDNEŽI V POLITIKI

Velikokrat na pomembne položaje pridejo ljudje, ki niso intelektualno niti približno dorasli svojemu položaju. V zgodovini jih najdemo ogromno tudi med direktorji, ravnatelji, predsedniki, cesarji in kralji. Zato so takšni ljudje običajno bolj tihi, saj se bojijo, da bi ustrelili kakega kozla. Vodijo pa jih sive eminence, ki pazijo, da tak politik na zunaj odigra svojo vlogo brez napak.

Če tak, telebanske sorte politik veliko govori, pomeni, da je še večji teleban. Takšni politiki so podobni blondinkam iz vicev. Tako so topoglavi, da se svoje topoglavosti sploh ne zavedajo. Pa ne govorimo samo o formalni izobrazbi, kakopak, ampak o intelektu. Ključavničar Josip Broz, diktator na čelu rajnke Juge, je bil denimo slabo izobražen, nikakor pa ni bil neumen.

Pred skorajda natančno dvema tisočletjema je bil nekoč za rimskega konzula imenovan kar – konj. Avtokratski cesar Kaligula je tako hotel senatu pokazati, da je parlament nepotreben in neumen. Podobne občutke je verjetno dobil tudi premier Janez Janša, ko je videl dogajanje v odboru, ki nadzoruje delo zunanjega ministrstva. In to ne zaradi svoje avtokratskosti, kar mu neupravičeno pripisujejo levičarji, ampak zaradi telebanskosti glavnih igralcev parlamentarnega odbora.

Zunanji minister Anže Logar, ki je se je v zadnjih letih razvil v izjemnega politika, je odboru ostro, a brez vsake nesramnosti povedal, da so sklicali sejo zaradi Logarjeve depeše, čeprav ne gre ne za depešo ne za Logarjevo. To je argumentiral s šolsko razlago osnov diplomacije poslancem, ki nadzorujejo delo zunanjega ministrstva. Naslov seje in predlagane sklepe je z argumenti razrezal kot salamo. Vsak novinar in politik, ki je do takrat uporabil izraz depeša, se je ob Logarjevih argumentih moral počutiti osramočenega.

A poslanci, ki so se izkazali kot povsem neizobraženi, niso utihnili in si poveznili papirnate vrečke na glavo. To bi namreč naredil politik, ki je povprečno inteligenten. Kvečjemu bi Logarju poskušal ugovarjati v določenih točkah in se zaradi napak in laži pri sklicevanju seje izgovoril na pristojne pravne službe.

Ampak ne. Trije politiki so po Logarjevem nastopu užaljeni in prizadeti zagnali vik in krik. Kot v najboljših vicih o blondinkah. Poslanka Maša Kociper je celo dejala nekaj, po čemer si jo bomo zapomnili za naslednjih nekaj let. Poslanka bo prišla v anale. Rekla je namreč, da poslancem, ki nadzorujejo zunanje ministrstvo, ni treba vedeti, kako zunanje ministrstvo sploh deluje.

Zakaj pa bi se zgodovinar moral spoznati na zgodovino? No ja, mogoče ta primerjava ni najboljša, ker se pri nas 1,9 milijona državljanov spozna na zgodovino. Zato naj obrnem drugače. Zakaj bi se zdravnik moral spoznati na medicino?

CVETKE VIOLETKE

Podobno burno je reagirala tudi predsednica, pomislite, predsednica odbora Violeta Tomić. Brez vsakih protiargumentov je vpila, da je Logar žalil. Očitno ga sploh ni razumela. To je sicer za igralko in parlamentarko zelo nenavadno, saj bi razliko med depešo in dokumentom po Logarjevi razlagi razumel tudi osnovnošolec. A že kmalu je v javnost prišla še en cvetka poslanke Violete. Izjavila je namreč, da Slovenija nikoli ni bila za železno zaveso in da je bila vedno del Evropske unije. Tu je zanikala dve zgodovinski dejstvi, ki sta nesporni.

Izraz železna zavesa je skoval britanski premier Winston Churchill leta 1946. Novo ločnico med demokratičnimi in komunističnimi državami v Evropi je poimenoval železna zavesa, ki se je, kot je takrat rekel, spustila od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu. Seveda lahko o železni zavesi in njenem pomenu debatiramo do polnoči. A blažjemu komunizmu v Jugoslaviji v nasprotju s trdim poljskim ali vzhodnonemškim vendarle ne moremo reči demokracija, pa če smo še tako levičarsko opredeljeni. Slovenijo je Churchill postavil za železno zaveso, in to je zgodovinsko dejstvo. Takrat, ko je to izjavil, je bila Jugoslavija še v tesnem objemu Moskve, saj sta se sovjetski in jugoslovanski tiran sprla šele dve leti kasneje.

In od takrat lahko govorimo o jugoslovanskem tipu komunizma, ki se je od sovjetskega razlikoval v nekaterih podrobnostih. Goli otok, denimo, ni sprejel toliko zapornikov kot arhipelag Gulag. Tu in tam smo imeli banane. In večina državljanov je dobila potni list, s katerim se je po zahodu dalo lažje potovati kot s češkoslovaškim. Imeli smo bone za bencin (30 litrov na družino na mesec), česar druge komunistične države niso imele. Pa še bi se našla kakšna razlika. A državni ustroj je bil enak: komunistična enopartijska diktatura.

Druga Violetina cvetka, da je bila Slovenija vedno del Evropske unije, pa je še bolj vijolična kot prva. Evropska unija obstaja šele od leta 1993. Pred tem so bile to različne evropske skupnosti z različnimi ustroji in imeni. Slovenija je v EU vstopila leta 2004. Pred tem ni bila nikoli, ne Slovenija ne Jugoslavija, članica katerekoli predhodnice Evropske unije. Še več, politično so slovenske in jugoslovanske oblasti do leta 1990 ostro nasprotovale evropskim pobudam združevanja in pri tem zanje dnevno uporabljale izraz "gnili kapitalizem".

NEMEC, HVALA BOGU NI NEM ...

... ČEPRAV BI BI MU TO VČASIH KORISTILO

Tu je še en akter. Primorec s šarmantno prijetnim radijskim glasom je tudi pokazal veliko užaljenost zaradi Logarjeve lekcije o zunanji politiki.

Nikomur ni jasno, zakaj je Matjaž Nemec nedavno objavil tvit s fotografijo, na kateri pred seboj potiska kosilnico za travo. Ni namreč razumljivo, kaj je hotel doseči z jamranjem, da bi moral po nitko v sosednjo občino. Menda ja ni hotel s tako banalnim razlogom kritizirati vlade, ki je uvedla karanteno? No, kakorkoli že, motiv ni bistven. Bistvo je, da njegova kosilnica nima nitke. Je ne potrebuje. Kosilka ni na nitko, bi rekli po domače. Zakaj torej jamra, da bi moral po nitko v sosednjo občino? Mogoče pa kosilnice nima nikoli v rokah in jo je vzel v roke samo za fototermin?

V osnovni šoli smo si pripovedovali vice o človeku, ki je šel v trgovino po svečko za avtodizel. Tudi tisti, ki se ne spoznajo na ustroj bencinskih in dizel motorjev, so kmalu doumeli vic. Zdaj, ko doma le redkokdo še kaj šraufa (te fraze ne znam povedati v knjižnem jeziku, oprostite), lahko začnemo pripovedovati vic o poslancu, ki je šel v trgovino po nitko.

Priimek Nemec kaže na kolonizacijo iz nemških dežel. Tako kot Pahor, Rener, Tedeško, Tavčar. Pred kakimi 500 leti se je na Primorskem naselil nekdo iz nemško govorečih dežel in dobil priimek Nemec, ki se je ohranil vse do danes. Izraz Nemec ima zanimiv izvor. Ker Slovani Nemcev niso razumeli, so jim rekli, da so nemi. Ker pač ne znajo govoriti po naše. Zato je za Nemce nastal izraz Nemec, ki ga imamo v vseh slovanskih jezikih. Nomen est omen, so rekli Rimljani. Ime kaže na značaj človeka. Za našega Nemca pa to na srečo ne velja in ni nem. Bi pa mu včasih koristilo. Če bi se ugriznil v jezik in ne povedal ravno vsega, kar mu pade na pamet.

TELEBANSKI SKRAJNEŽI TAELIBANI

Mnogi neizobraženi politiki na slovenski levici dnevno proizvajajo telebanske izjave in stališča. O ukinitvi demokracije. O gospodarskih ukrepih, ki bi se jim še v Severni Koreji ognili. Sam jih imenujem taelibani. Po pameti so namreč telebani, po svoji skrajnosti pa talibani. Nemške črke "a" z dvema pikicama zgoraj v slovenščini sicer nimamo, a jo znamo izgovoriti. Črko "a" s preglasom, kot se temu pravilno reče, pa napišemo kot ”ae”.

Taelibanov je v slovenskem parlamentu po vsakih volitvah več. Če ne bo volilne reforme, bi se stanje utegnilo še poslabšati. Vzroki so poleg povsem netransparentnega volilnega sistema še nizke plače politikov, njihovo nekritično medijsko zmerjanje in odsotnost nagrajevanja izvirnih idej v celotni družbi. Glavna težava zato niso taelibani, temveč to, da jih sčasoma ne bo nič manj, ampak le še več. Zdi se, da dna slovenskega parlamentarizma sploh še nismo dosegli.

Edina svetla točka na koncu taelibanskega predora so mediji. Če bo to svetlo točko poskušala doseči tudi nova vlada, predvsem pa premier Janez Janša in minister Matej Tonin, bodo nastopile spremembe. A to pomeni novo in aktivno medijsko politiko. Z doslednim ukrepanjem v smeri svobode medijev in popolne ustavitve državnega financiranja medijev, ki niso svobodni in demokratični.

(Tino Mamić je novinar, publicist, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

PRIHAJA NOVA KNJIGA BOJANA POŽARJA

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
tino mamić

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Faktor ("Resnica boli, komentarji še bolj" in "Ni vseeno, kdo kaj reče!") je informativno-pogovorna oddaja na TV3. Na sporedu je vsak dan, ob 19.15, voditelja oddaje pa sta Bojan Požar, ki je tudi urednik in producent, ter Aljuš Pertinač.
Zdaj se predvaja
pozareport
Taelibani. Od cvetke Tomič Violetke do Matjaža Nemca, ki hvala bogu ni nem, čeprav bi mu včasih koristilo.