POLITIKI NE RAZUMEJO - NOVINARJI NE RAZUMEJO

Piše: Tino Mamić

Na medijskem področju je Slovenija v zadnjih dneh doživela svoje dno. Zdi se, da globlje ne more. Eden od najbolj politično opredeljenih in politično aktivnih novinarjev, ki novinarski kodeks krši že od začetka svoje kariere, dobi evropsko novinarsko nagrado za svobodo govora. Kako je to mogoče? Zakaj se iz Slovenije sliši samo zgaganje? Pa kaj so v Nemčiji tako neumni? Ali tako pokvarjeni? Pa saj v dobi interneta ne more biti res, da so samo tako neznansko – nevedni? O, pač.

RDEČI MONOLIT

Novinarje je dolga leta predstavljajo samo eno društvo. To je tisto, ki so ga ustanovili komunisti za svoje potrebe leta 1944 v Črnomlju. Društvo novinarjev Slovenije – DNS. Na to so v DNS še dandanes ponosni, saj rdeče rojstvo omenja celo njihov statut. Sicer je res, da jim je zaradi tega tudi malce nerodno, zato na svojih straneh poskušajo relativizirati partizanske korenine in trdijo, da so tudi nasledniki novinarskega društva iz leta 1905. Ne pojasnijo sicer, zakaj bi bili nasledniki novinarske družbe, ki so se ji leta 1944 dejansko uprli in ustanovili svoje društvo. Ne povedo niti, zakaj na seznamu njihovih predsednikov ni predsednikov novinarskega društva pred letom 1944. Če so res njihovo nasledniki. A tako pač je v naši državi, kjer o zgodovini lahko kompetentno govori tudi zadnji pijanček za šankom.

Dolga leta je DNS imel svoj monopol. Vanj so lahko vstopili le preverjeni kadri. Spominjam se, da sem, ko sem že bil zaposlen kot novinar in urednik, poslal prošnjo za vstop. Med dokazili o novinarskem statusu je moralo biti tudi priporočilo lokalnega politkomisarja, pardon, lokalnega predstavnika DNS.
Roko na srce. Priporočilo sem dobil, čeprav me predstavnik s terena ni poznal. Vpisal pa sem se samo zaradi mednarodne novinarske izkaznice. Sem pa imel že takoj po vpisu prvi problem. Vpisal sem se samo v DNS, ne tudi v njih sindikat. Ne vem, zakaj pa so me vpisali v oboje. Ne vem, zakaj sem imel potem precej težav, da sem se iz sindikata, v katerega se nisem vpisal, izpisal. A bil sem dovolj vztrajen, da sem dosegel svoje.

AGITPROP

Pri DNS me je namreč vedno motilo njihovo politično agitiranje. Odkrito navijanje za določeno politično usmeritev, včasih tudi konkretno z imeni in priimki. O tem sem večkrat pisal, kar ni bilo preprosto, saj je bilo težko dobiti medijski prostor. Revija Ampak mi je maja 2007 objavila kolumno o novinarjih Nedotakljivi, v kateri sem napisal, da je napočil čas za novo, od politike neodvisno društvo. Ob peticiji 571 septembra istega leta sem zato povabil nekaj novinarskih kolegov, da je nastala izjava, v kateri se nas je par ducat novinarjev distanciralo od peticije 571.

Tega nismo naredili zaradi podpore takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši, ki so mu očitali, da predstavlja nevarnost za prihodnost Evropske unije. Osebno sem bil prav s strani terenskih liderjev SDS nekaj mesecev pred tem odstavljen z mesta odgovornega urednika Primorskih novic. Distancirali smo se od laži novinarskih kolegov. Bilo nas je preprosto – sram.

No, trojka novinarjev, pustimo imena, je nato po neki prireditvi staknila glave in se dogovorila za srečanje in pogovor nadaljevala čez nekaj dni ob kozarcu vipavskega vina. V nekaj tednih, novembra 2007, je bilo ustanovljeno Združenje novinarjev in publicistov. Število članstva je bilo ob ustanovitvi najvišje. A vsako leto je nekaj ljudi izstopilo, saj se niso strinjali z določenimi izjavami društva. Bodisi zato, ker je bila kaka izjava preveč bodisi premalo politično "pravilna". A vodstvo je vedno pazilo, da se je ohranjala avtonomija do politike.

ZNP je od takrat neštetokrat podal mnenje, ki se je zavzemalo za medijsko svobodo in pluralne medije. Čeprav te izjave večina medijev načrtno ignorira, vendarle marsikaj pride v javnost. Ne nazadnje je tu internet.

Zanimivo pa je, da so izjave ZNP sistematično ignorirali tudi mnogi mediji, ki niso rdeči. Še bolj pa čudi dejstvo, da v ZNP niso množično vstopili novinarji iz medijev, ki so kritični do globoke države in njenih medijev. Tudi največji nelevi mediji imajo v društvu le po kakega člana. Urednika verjetno ni prav nobenega noter.

Ignoranca demokratične medijske srenje, ki posledično prinaša tudi pomanjkanje denarja, je privedla do tega, da ZNP zadnja leta ne pripravlja več rednih poročil o medijski svobodi. Pred leti smo ta poročila tudi prevajali in pošiljali po svetu. Danes to počne samo še DNS, ki ima dovolj kadra in denarja za prevajanje, pošiljanje in mreženje.

Zakaj se torej iz Slovenije sliši samo zgaganje?

TRIJE SUHCI SKUPAJ NE ODTEHTAJO ENEGA DEBELUHA

Poleg suhljatega ZNP in zalitega rdečeličnega DNS obstajata še dve novinarski društvi. In tretje, publicistično. Društvo katoliških časnikarjev je nastalo že kmalu po letu 1990. A dejansko deluje boljkone samo na papirju. Imeli pa so zanimiv pristop. V njem je bilo kolektivno vključenih več uredništev, članarino so plačale njihove novinarske hiše (revija Ognjišče, Družina, Demokracija), zato so imeli kar visoko število članov. Nedavno pa se je pojavilo še Slovensko združenje domoljubnih novinarjev, v katerem delujejo predvsem novinarji iz krogov Nove24TV. Iz slednje sicer članov ZNP skorajda ni. Tu je še Združenje za slovensko besedo, ki je nastalo kot protiutež politično obremenjenemu društvu književnikov. Združenje ni pretirano aktivno, so pa v njem tudi mnogi publicisti. Upam si celo reči, da je v tem trenutku več možnosti, da bi se pojavilo še tretje nerdeče novinarsko društvo, kot da bi omenjena trojka (ali četvorka) začela tesneje sodelovati.

Pri takšni razdrobljenosti že tako podhranjenih društev je zato vprašanje, zakaj se iz Slovenije sliši samo zgaganje, samo retorično.

POLITIKI NE RAZUMEJO

Zunanji opazovalec bi pričakoval, da bodo pomladni politiki, ko so na oblasti, podprli tudi zapostavljene medije. A se to doslej ni zgodilo. Čeprav je res, da so bili na tem področju mnogi poskusi, tudi jalovi, pa desnosredinski politiki do zapostavljenih medijev nimajo konstruktivnega odnosa. Sicer pričakujejo, da bodo "prav" poročali, in se velikokrat hudujejo, ker ti mediji ne poročajo "prav". A podprli teh medijev ne bodo. Razen ko gre za kimavčke. Teh pa ni veliko.

V neki katoliški medijski hiši mi je urednik nekoč rekel: v času desnosredinskih vlad smo dobili manj subvencij kot v času levičarskih vlad.

Desnosredinski politiki bi se morali začeti zavedati, da jim lahko pomagajo samo mediji, ki bodo kritični tako do levih kot do desnih. In tudi če ima določen medij uredniško politiko, ki je lahko zelo podobna programski politiki neke stranke (revija Mladina in tako imenovana Levica, recimo), mu stranka mora dovoliti avtonomijo in kritiko. Tako kot jo Levica dovoli Mladini. Če že imamo eno politično levo opredeljeno novinarsko društvo, mu ne moremo konkurirati tako, da ustanovimo njegov desni antipod. Konkurenca opredeljenemu novinarstvu je lahko samo neodvisno novinarstvo. To bi morali enkrat razumeti tudi politiki.

NOVINARJI NE RAZUMEJO

Dobro bi bilo, da bi tudi novinarji začeli razumeti, da imamo vsak svojo avtonomijo. In da bo avtonomija močnejša samo, če bomo delovali aktivno in skupaj. Rdeči monolit, ki ga omenjamo zgoraj, namreč nima niti najmanjše razpoke.

Zakaj se torej iz Slovenije sliši samo zgaganje?

(Tino Mamić je novinar, publicist, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.