objavi na
pozareport.si

forum

Politika

Sobota, 23. maj 2020 ob 07:12

Iranski posel je očitno slovenski, toda kako naj se izkaže resnica? Naj državni zbor celo toži tožilstvo?!
#Komentar: Interes javnosti v primeru Farrokh ...
Forum !

Odpri galerijo

Anže Logar, aprila 2017, kot predsednik posebne preiskovalne komisije državnega zbora o ugotavljanju zlorab v slovenskem bancnem sistemu. Danes je kazensko ovaden ... (foto: Bobo)

"Jaz sem dokumente videl, jaz vem, kakšna je resnica."

Piše: Rado Pezdir

Primer Farrokh oziroma iranski posel v NLB dobiva vse bolj neobičajne razsežnosti, ki grozijo, da bodo prerasle v resen medinstitucionalni konflikt, pospremljen s pravo politično vojno. Povedano drugače, vse bolj očitno je, da prihaja do prikrivanja resnice pred slovensko javnostjo. Ravno zaradi tega je iz dokumentacije treba nemudoma odstraniti vse klasifikacije zaupnosti in jo dati v vpogled javnosti. To je edino zagotovilo, ne samo da se primer izkaže v svoji resnični naravi, ampak da vsi skupaj začnemo z javnim premislekom, kaj se dejansko dogaja s slovenskimi institucijami in katerim interesom služijo. V nadaljevanju vam bom poskušal pojasniti, zakaj menim, da je razkritje dokumentacije o iranskem poslu v domeni javnega interesa.

Prvič, državno tožilstvo in po njem Nacionalni preiskovalni urad (NPU) trdita ravno nasprotno, kot sta ugotovili kar dve preiskovalni komisiji državnega zbora in komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v prejšnjem mandatu (Knovs). Še več, ker so obe poročili potrdili tudi poslanke in poslanci (brez glasu proti), je očitno nastopil problem verodostojnosti. Ta problem je posebno očiten v primeru vprašanja, ali je obstajala fiktivna poslovna dokumentacija, na podlagi katere je bil legaliziran iranski posel po NLB. Vse tri komisije ter poslanke in poslanci (spomnimo, da imajo poslanke in poslanci pravico do vpogleda v poročilo pred njegovim sprejemanjem na zasedanju državnega zbora) trdijo, da obstaja, NPU in tožilstvo pa, da ne obstaja. Tako je nastal resen konflikt o interpretaciji realnosti med zakonodajno oblastjo na eni strani in sodno oblastjo na drugi. Če k temu dodamo, da je bila Möderndorferjeva komisija ustanovljena na pobudo tedanje vladne koalicije, je posredno sodna oblast postavila diametralno nasprotno pozicijo tudi do izvršne veje oblasti. Realnost je zato takšna, da javnost ne more ugotoviti prave narave primera in da je zaradi tega prišlo do praktično nerešljivega konflikta na najvišji institucionalni ravni države. In ne pozabimo, letos je bil sklican tudi odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, ki je znova zavzel enako, torej diametralno nasprotno pozicijo od NPU in tožilstva.

V takšni konstelaciji je možno samo dvoje: ali so vse tri komisije delovale napačno ter s svojim delovanjem pristransko vodile preiskave in zapeljale poslanke in poslance državnega zbora k sprejetju lažnih poročil ali pa sta tožilstvo in NPU delovala napačno ter pristransko in z zavrženjem nadaljnje preiskave prikrile kriminalno dejavnost. Strinjali se boste, da je možno samo eno ali drugo. Dokumenti namreč obstajajo ali pa ne obstajajo, vmesne poti ni in tudi ne more držati, da bi istočasno po mnenju državnega zbora obstajali, po mnenju NPU in tožilstva pa ne.

Vse to je mogoče ugotoviti zgolj tako, da vlada umakne klasifikacijo bančne tajnosti in oznako "interno zaupno" ter naredi te dokumente javne. Ko bo enolično določena in javno predstavljena resnica, bo prišlo do pomembnega premika. Ta premik bo postavil vprašanje kredibilnosti dela preiskovalnih komisij in Knovsa ter v tej relaciji državnega zbora, s čimer se bo na novo postavila regulacija tega procesa, ali pa se bomo vprašali o kredibilnosti dela tožilstva in NPU. Ker je oboje v interesu javnosti, ki po definiciji pričakuje stabilne, transparentne in nepristranske institucije, je takšno umikanje zaupnosti dejansko nujno. Saj, še enkrat, ne moremo imeti dveh diametralnih nasprotnih pozicij o tako fundamentalni resnici, kot je obstoj dokumentacije.

Ne glede na to, kaj si mislite o iranskem primeru, se enostavno morate strinjati, da je resnica imperativ in da vprašanje resnice ne more biti temelj institucionalnega konflikta, do katerega je prišlo na relaciji med sodno ter zakonodajno in izvršilno oblastjo.

Kako naj se sicer izkaže resnica?

Naj državni zbor zaradi pristranskega podajanja dejstev toži tožilstvo? Naj državnemu zboru ostane institucionalna klofuta tožilstva in NPU?

Oprostite, ampak to je zadnja faza pred razpadom institucionalne ureditve. Razrešitev institucionalnega spora je zato v interesu javnosti, interes javnosti pa bo zagotovljen samo tako, da bo vlada odklenila omenjene dokumente.

Drugič, nedavno je bil ovaden Anže Logar, zunanji minister in hkrati eden od dveh predsednikov komisij, ki sta delali na primeru Farrokh. Iz ovadbe, kot je bila predstavljena v javnosti, sledi, da je tožilstvo zavrnilo Logarjeve trditve, da bi v primeru Farrokh šlo za karkoli drugega kot običajne poslovne transakcije, saj da fiktivne poslovne dokumentacije ni. To pomeni, da je pozicija tožilstva v tem smislu postala prevladujoča dikcija, ki lahko vzpostavlja pravni element ovadbe. Toda ker o tem ni konsenza in ker je, kot je pojasnjeno že zgoraj, pozicija diametralno nasprotna, se vzpostavljajo nestabilni elementi pravnega sistema, ki pa so paradoksalno kljub očitnim nasprotjem v interpretaciji postali celo norma za ovadbe. To pa je že resna deviacija pravne države, ki posega v preostale institucije. V Logarjevem primeru izvršilne oblasti. Takšna situacija je dejansko nevzdržna in je zato ustvarjen še en razlog več, da vlada v imenu nepristranskosti zagotovi javni interes do dostopa dokumentacije, ki nedvoumno razkriva resnico.

Razkritje dokumentacije tudi ne bi bilo precedenčne narave, saj je Pahorjeva vlada že razkrila dokumentacijo o trgovini z orožjem v obdobju nastanka slovenske države, osamosvojitvene vojne in vojne na Hrvaškem ali BiH. Torej praksa obstaja.

Rad bi vam povedal sledeče: glede na to, da sem tudi sam sodeloval pri delu obeh komisij v zadevi Farrokh, sem prvi, ki brez strahu zahteva in pričakuje, da se razkrije resnica, takšna, kot je, brez aberativnih posredniških interpretacij, ki zdaj ustvarjajo politični konflikt. Jaz sem dokumente videl, jaz vem, kakšna je resnica, in nikjer ne piše, da sem lahko nosilec resnice, ki mora biti prikrita. Javnost je zato do resnice upravičena in javnost mora dobiti pojasnilo, zakaj je prišlo do takšnega razhajanja v podajanju resnice.

Vse to pa je lahko dobra osnova za premislek, kaj se v naših institucijah dejansko dogaja. Iranski posel je očitno slovenski.

(Rado Pezdir je magister ekonomije, profesor, publicist in komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
rado pezdir

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Jaka Klopčič :

26.01.2021 07:34

IZJAVA ZA JAVNOST Afera CHF: Še je čas, da preprečimo poljski scenarij Izkušnje iz drugih držav nam kažejo, da nasprotovanje rešitvi problematike CHF kreditov na koncu privede do višjih stroškov za banke ali državo. Pozivamo Vlado RS, da prepreči poljski scenarij kjer so sodišča preobremenjena, ali še huje, scenarij, po katerem bi zapitek plačala država. Zadnja sodba Višjega sodišča v Mariboru bi končno lahko pomenila začetek usklajevanja z evropsko sodno prakso. V teh dneh smo prejeli odločbo Višjega sodišča iz Maribora Ip 877/2020, ki popolnoma upošteva dosedanjo sodno prakso sodišča EU. Sodba je zelo pomembna za vse potrošnike, ki so najemali kredite v švicarskih frankih. Jedro sodbe je za slovensko sodstvo revolucionarno in se ne omejuje na vprašanja ustreznosti pojasnil - prevzemanje neomejenega valutnega tveganja je samo po sebi nedopustno ne glede na dana pojasnila: "Za presojo nepoštenosti ni bistveno, ali se je po sklenitvi pogodbe valutno tveganje dejansko uresničilo in v kakšni meri. Za presojo je odločilno, da je valutna klavzula, ki ni ustrezno omejena, nedopustna pogodbena vsebina.” Sodišče ugotavlja, da zaradi kršitev, ki so podana tako po slovenskem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero. "Sodba je resnično napisana tako kot se spodobi in kar bi bolj pričakovali od Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Celovito, prepričljivo, teoretično podkovano. Je že res, da se sklada s pravnimi mnenji Inštituta za ustavno pravo in s stališči o toksičnih kreditih, toda v tej sodbi je kršitev civilnopravno bolje oziroma bolj poglobljeno utemeljena.” je sodbo komentiral prof. dr. Ciril Ribičič. Povezava do sodbe: http://www.sodnapraksa.si/?q=chf&database;[SOVS]=SOVS&database;[IESP]=IESP&_submit=išči&order=date&direction=desc&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111443830 Reševanje bank na Poljskem Na Poljskem postajajo dobljene tožbe potrošnikov proti bankam v zadevah CHF vse bolj aktualna tema, saj so banke zaradi tega v položaju, ki lahko pripelje do težav v finančnem sistemu. Število tožb se je tako povečalo, da v Varšavi ustanavljajo specializirano sodišče za primere posojil v tuji valuti. Ker kreditojemalci, ki so najemali kredite v tuji valuti, zmagujejo v vse več tožbah, so poljske banke primorane ustvariti velikanske rezerve. Izpostavljenost bank ocenjujejo na 25,6 milijard evrov. Zaradi tega se na Poljskem čedalje bolj omenja rešitev, ki bi pomenila konverzijo kreditov v poljske zlote. K taki rešitvi je pred kratkim pozival tudi g. Jacek Jastrzebski, predsednik KNF (poljski organ za finančni nadzor). Meni, da je skrajni čas, da se banke lotijo sprejemanja rešitev, ki bodo pomenile alternativo sodnemu reševanju zadev. Tudi Krzysztof Pietraszkiewicz, predsednik Združenja poljskih bank, je predlog za izvensodno reševanje problematike ocenil kot pozitiven. Predsednik poljske Narodne banke Adam Glapinski je bankam dal jasno vedeti, da so uprave bank same krive za situacijo s CHF krediti in naj ne preusmerjajo odgovornosti na druge institucije v državi. Vprašanje pa je, ali so potrošniki zdaj, ko sta jim sodna praksa Evropske unije in nacionalna sodna praksa tako naklonjeni, sploh pripravljeni na kompromise. Dostop do člankov: https://www.prawo.pl/.../kredyty-frankowe-knf-zacheca... https://alebank.pl/zbp-pozytywnie-ocenia-propozycje.../... https://www.money.pl/.../kredyty-we-frankach-cios-szefa... https://www.bankier.pl/.../Sady-frankowe-nie-powstana... https://www.bloomberg.com/.../poland-s-fx-loans-woes... Dvojna merila Vrhovnega sodišča RS Dne 10.10.2020 je Evropsko sodišče objavilo sodbo v zadevi slovenskega igralca pokra. O zadevi je sodišče EU odločalo po posredovanju zadeve s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Postopek, ko sodišča različnih stopenj odstopijo določene primere sodišču Evropske unije, ni nič nenavadnega. Sodišča v vseh članicah EU so zavezana, da se v primeru, ko gre za nejasnost pravnega reda EU, za pomoč obrnejo na najvišji organ v Evropski uniji. Sodišče EU nato izda sodbo, ki je temelj za enotno prakso po celotni Evropski uniji. Tak postopek torej ni nič spornega, zaskrbljujoča pa so dvojna merila Vrhovnega sodišča RS. Sodišče se namreč v primerih CHF kreditov (kar neposredno zadeva 100.000 državljanov Republike Slovenije) ni odločilo za ta korak, čeprav pravdanje potrošnikov v teh zadevah poteka že šesto leto. Le ugibamo lahko, kaj stoji za takšnimi dvojnimi merili. Glede na to, kako veliko število sodnih postopkov poteka v zvezi s krediti v CHF, je nerazumljivo, da se v vsem tem času Vrhovno sodišče RS ni odločilo za ta korak. Dokument je objavljen na povezavi sodišča EU: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:62019CJ0774&rid=12 Smernice ZBS, ki ne rešujejo ničesar Prvotno objavljene smernice ZBS so bile namenjene zgolj utrjevanju laži, da banke ponujajo rešitev svojih težav in težav kreditojemalcev in prepričevanju politike, da država ne rabi poseči v njihove nepoštene posle. V spremembe smernic jih je prisililo Združenje Frank s prijavo na Tržni inšpektorat zaradi ponovne nepoštene poslovne prakse, ki so jih smernice nakazovale. Izsiljene spremembe v Smernicah ne odpravljajo anomalij, saj še vedno ne naslavljajo ključnega problema kreditov v švicarskih frankih, in sicer odprave nepoštenega pogodbenega pogoja (to je neomejeno valutno tveganje). Obenem je v teh usmeritvah še vedno veliko pogojev, ki jih ne izpolnjuje skoraj nihče, ki je najel CHF kredit v Republiki Sloveniji. Vsi pogoji, ki jih navaja ZBS, so sicer relevantni v drugih državah Evropske unije, kot so Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija ipd., ne pa v Sloveniji. Pogoji, opisani v smernicah, so v nasprotju s pravom Evropske unije in tudi s slovensko zakonodajo. Kot primer takšnih nerazumnih pogojev lahko navedemo podpis izjave o tveganju pri postopku najemanja kredita, kar samo po sebi še zdaleč ne pomeni, da je banka opravila svojo pojasnilno dolžnost (to je dosodilo že sodišče Evropske unije v sodbi SEU C-186/16). Poleg tega je v smernicah še vedno navedeno, da je potrebno upoštevati sodbe Vrhovnega sodišča, ki pa so ravno v končni obravnavi na Ustavnem sodišču. Pričakujemo, da bo Ustavno sodišče z argumenti zavrnilo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v nasprotju s prakso sodišča Evropske unije (sodišče EU), na katerem so že večkrat odločali o problematiki CHF kreditov po vsej Evropi. Neuspela pogajanja na Ministrstvu za finance pa so posledica zavrnitve s strani ZBS, ki se je ves čas pogajala s figo v žepu in samo zavlačevala postopek sprejema sistemske rešitve v Republiki Sloveniji. Celoten dokument je objavljen na povezavi ZBS: https://www.zbs-giz.si/system/file.asp?FileId=12984

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Faktor ("Resnica boli, komentarji še bolj" in "Ni vseeno, kdo kaj reče!") je informativno-pogovorna oddaja na TV3. Na sporedu je vsak dan, ob 19.15, voditelja oddaje pa sta Bojan Požar, ki je tudi urednik in producent, ter Aljuš Pertinač.
Zdaj se predvaja
pozareport
Iranski posel je očitno slovenski, toda kako naj se izkaže resnica? Naj državni zbor celo toži tožilstvo?!