objavi na
pozareport.si
Politika

Sobota, 23. Maj 2020 ob 07:12

Iranski posel je očitno slovenski, toda kako naj se izkaže resnica? Naj državni zbor celo toži tožilstvo?!
#Komentar: Interes javnosti v primeru Farrokh ...
Bojan Požar

Odpri galerijo

Anže Logar, aprila 2017, kot predsednik posebne preiskovalne komisije državnega zbora o ugotavljanju zlorab v slovenskem bancnem sistemu. Danes je kazensko ovaden ... (foto: Bobo)

"Jaz sem dokumente videl, jaz vem, kakšna je resnica."

Piše: Rado Pezdir

Primer Farrokh oziroma iranski posel v NLB dobiva vse bolj neobičajne razsežnosti, ki grozijo, da bodo prerasle v resen medinstitucionalni konflikt, pospremljen s pravo politično vojno. Povedano drugače, vse bolj očitno je, da prihaja do prikrivanja resnice pred slovensko javnostjo. Ravno zaradi tega je iz dokumentacije treba nemudoma odstraniti vse klasifikacije zaupnosti in jo dati v vpogled javnosti. To je edino zagotovilo, ne samo da se primer izkaže v svoji resnični naravi, ampak da vsi skupaj začnemo z javnim premislekom, kaj se dejansko dogaja s slovenskimi institucijami in katerim interesom služijo. V nadaljevanju vam bom poskušal pojasniti, zakaj menim, da je razkritje dokumentacije o iranskem poslu v domeni javnega interesa.

Prvič, državno tožilstvo in po njem Nacionalni preiskovalni urad (NPU) trdita ravno nasprotno, kot sta ugotovili kar dve preiskovalni komisiji državnega zbora in komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v prejšnjem mandatu (Knovs). Še več, ker so obe poročili potrdili tudi poslanke in poslanci (brez glasu proti), je očitno nastopil problem verodostojnosti. Ta problem je posebno očiten v primeru vprašanja, ali je obstajala fiktivna poslovna dokumentacija, na podlagi katere je bil legaliziran iranski posel po NLB. Vse tri komisije ter poslanke in poslanci (spomnimo, da imajo poslanke in poslanci pravico do vpogleda v poročilo pred njegovim sprejemanjem na zasedanju državnega zbora) trdijo, da obstaja, NPU in tožilstvo pa, da ne obstaja. Tako je nastal resen konflikt o interpretaciji realnosti med zakonodajno oblastjo na eni strani in sodno oblastjo na drugi. Če k temu dodamo, da je bila Möderndorferjeva komisija ustanovljena na pobudo tedanje vladne koalicije, je posredno sodna oblast postavila diametralno nasprotno pozicijo tudi do izvršne veje oblasti. Realnost je zato takšna, da javnost ne more ugotoviti prave narave primera in da je zaradi tega prišlo do praktično nerešljivega konflikta na najvišji institucionalni ravni države. In ne pozabimo, letos je bil sklican tudi odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, ki je znova zavzel enako, torej diametralno nasprotno pozicijo od NPU in tožilstva.

V takšni konstelaciji je možno samo dvoje: ali so vse tri komisije delovale napačno ter s svojim delovanjem pristransko vodile preiskave in zapeljale poslanke in poslance državnega zbora k sprejetju lažnih poročil ali pa sta tožilstvo in NPU delovala napačno ter pristransko in z zavrženjem nadaljnje preiskave prikrile kriminalno dejavnost. Strinjali se boste, da je možno samo eno ali drugo. Dokumenti namreč obstajajo ali pa ne obstajajo, vmesne poti ni in tudi ne more držati, da bi istočasno po mnenju državnega zbora obstajali, po mnenju NPU in tožilstva pa ne.

Vse to je mogoče ugotoviti zgolj tako, da vlada umakne klasifikacijo bančne tajnosti in oznako "interno zaupno" ter naredi te dokumente javne. Ko bo enolično določena in javno predstavljena resnica, bo prišlo do pomembnega premika. Ta premik bo postavil vprašanje kredibilnosti dela preiskovalnih komisij in Knovsa ter v tej relaciji državnega zbora, s čimer se bo na novo postavila regulacija tega procesa, ali pa se bomo vprašali o kredibilnosti dela tožilstva in NPU. Ker je oboje v interesu javnosti, ki po definiciji pričakuje stabilne, transparentne in nepristranske institucije, je takšno umikanje zaupnosti dejansko nujno. Saj, še enkrat, ne moremo imeti dveh diametralnih nasprotnih pozicij o tako fundamentalni resnici, kot je obstoj dokumentacije.

Ne glede na to, kaj si mislite o iranskem primeru, se enostavno morate strinjati, da je resnica imperativ in da vprašanje resnice ne more biti temelj institucionalnega konflikta, do katerega je prišlo na relaciji med sodno ter zakonodajno in izvršilno oblastjo.

Kako naj se sicer izkaže resnica?

Naj državni zbor zaradi pristranskega podajanja dejstev toži tožilstvo? Naj državnemu zboru ostane institucionalna klofuta tožilstva in NPU?

Oprostite, ampak to je zadnja faza pred razpadom institucionalne ureditve. Razrešitev institucionalnega spora je zato v interesu javnosti, interes javnosti pa bo zagotovljen samo tako, da bo vlada odklenila omenjene dokumente.

Drugič, nedavno je bil ovaden Anže Logar, zunanji minister in hkrati eden od dveh predsednikov komisij, ki sta delali na primeru Farrokh. Iz ovadbe, kot je bila predstavljena v javnosti, sledi, da je tožilstvo zavrnilo Logarjeve trditve, da bi v primeru Farrokh šlo za karkoli drugega kot običajne poslovne transakcije, saj da fiktivne poslovne dokumentacije ni. To pomeni, da je pozicija tožilstva v tem smislu postala prevladujoča dikcija, ki lahko vzpostavlja pravni element ovadbe. Toda ker o tem ni konsenza in ker je, kot je pojasnjeno že zgoraj, pozicija diametralno nasprotna, se vzpostavljajo nestabilni elementi pravnega sistema, ki pa so paradoksalno kljub očitnim nasprotjem v interpretaciji postali celo norma za ovadbe. To pa je že resna deviacija pravne države, ki posega v preostale institucije. V Logarjevem primeru izvršilne oblasti. Takšna situacija je dejansko nevzdržna in je zato ustvarjen še en razlog več, da vlada v imenu nepristranskosti zagotovi javni interes do dostopa dokumentacije, ki nedvoumno razkriva resnico.

Razkritje dokumentacije tudi ne bi bilo precedenčne narave, saj je Pahorjeva vlada že razkrila dokumentacijo o trgovini z orožjem v obdobju nastanka slovenske države, osamosvojitvene vojne in vojne na Hrvaškem ali BiH. Torej praksa obstaja.

Rad bi vam povedal sledeče: glede na to, da sem tudi sam sodeloval pri delu obeh komisij v zadevi Farrokh, sem prvi, ki brez strahu zahteva in pričakuje, da se razkrije resnica, takšna, kot je, brez aberativnih posredniških interpretacij, ki zdaj ustvarjajo politični konflikt. Jaz sem dokumente videl, jaz vem, kakšna je resnica, in nikjer ne piše, da sem lahko nosilec resnice, ki mora biti prikrita. Javnost je zato do resnice upravičena in javnost mora dobiti pojasnilo, zakaj je prišlo do takšnega razhajanja v podajanju resnice.

Vse to pa je lahko dobra osnova za premislek, kaj se v naših institucijah dejansko dogaja. Iranski posel je očitno slovenski.

(Rado Pezdir je magister ekonomije, profesor, publicist in komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
rado pezdir

objavi na pozareport.si

NAJBOLJ OBISKANO

Iranski posel je očitno slovenski, toda kako naj se izkaže resnica? Naj državni zbor celo toži tožilstvo?!