objavi na
pozareport.si

forum

Slovenija

Petek, 7. avgust 2020 ob 06:21

Podkupovanje ministrice za 400 evrov ali saj ni res, pa je - naši ministri imajo plače (bruseljskih) vratarjev
V Sloveniji tujec velikokrat dobi občutek, da se ljudje šalijo. Zato nas včasih v tujini ne jemljejo resno, saj nam preprosto – ne morejo verjeti. In takšnih stvari, ki so za tujce povsem nepredstavljive, o, takšnih je res veliko ...
Forum !

Odpri galerijo

Zadnji zehajoči vratar v Bruslju je leta 2002 dobil višjo plačo, kot jo dobi slovenski minister za obrambo - Matej Tonin - leta 2020. (foto: Facebook)

Piše: Tino Mamić

V Sloveniji tujec velikokrat dobi občutek, da se ljudje šalijo. Zato nas včasih v tujini ne jemljejo resno, saj nam preprosto – ne morejo verjeti. In takšnih stvari, ki so za tujce povsem nepredstavljive, o, takšnih je res veliko.

SLOVENSKI ENDEMITI

Slovenski endemiti niso samo človeška ribica, zoisova zvončnica in kratkodlakava popkoresa. Veliko endemitov je tudi sodobnih izumov. Denimo ta, da lahko svojemu otroku daš povsem poljubno ime. Svojega sina lahko poimenuješ tudi Zavod, Predsednik ali Bajonet. Ali Korupcija, Čungalunga ali Xxxx. Tega tujec ne more razumeti, a pri nas je to možno in normalno. Pa ne le to. Pri nas poimenovanje lahko postane tudi donosen posel. In še več kot to. Prava umetnost. Tako so trije nadebudneži, ki so uradno šteti za umetnike, svoja imena in priimke spremenili v ime in priimek znanega politika. To se je uradno priznalo za umetnost in iznajdljivci so začeli na ta račun mastno služiti. Ko je eden od samozvancev od države prenehal dobivati orjaške zneske, so ga povabili na državno televizijo, kjer se je iz protesta – slekel. Do striptiza pred kamero je od države dobil vrtoglavih 3,9 milijona evrov. Tega tujec ne more razumeti, a pri nas je to možno in normalno.

Ali da imamo himno, v kateri ne častimo in ne slavimo svoje nacije, ampak – vse narode na planetu. Himna je simbol vsakega naroda, enako zastava, enako grb, enako glavno mesto. Zato ima vsaka nacija svoj grb, svojo zastavo in druge simbole, ki so lastni samo njej. Če boš poskusil prepričati Poljaka, Moldavca, Južnoafričana ali Sanmarinca, da bi v svoji lastni himni pel hvalo vsem narodom, svojega pa ne bi niti omenil, bi te gledal, kot da nisi pri pravi. Tega tujec ne more razumeti, a pri nas je to možno in normalno.

Ali da imamo ulice z imeni diktatorjev in morilcev. Res je, v Italiji, kjer s fašizmom niso opravili tako kot v Nemčiji, lahko v rojstnem kraju Benita Mussolinija v trgovini s spominki kupiš buteljko vina z diktatorjevo podobo. Ali njegov koledar. A vendar nimajo trgov in ulic poimenovanih po Mussoliniju, napise DUCE pa so s hribov že zdavnaj odstranili. No ja, razen z enega.

Tistega, ki je leta 1947 prišel pod Jugoslavijo. Na Sabotinu je bil namreč v času fašizma napis DUX. Danes na istem mestu še vedno stoji napis. Le malce posodobljen, saj časti mlajšega diktatorja: TITO. Ja, čaščenje pokojnega diktatorja, čigar imperij je razpadel v vojni, katere del je bil tudi napad na Slovenijo in genocid v Srebrenici, to je možno samo v Sloveniji. Romun pač ne more razumeti, da bi njihova nacionalna RTV na rojstni dan diktatorja Nicolaeja Ceaușescuja obujala lepe spomine na čase, ko so te strpali v zapor zaradi neprimernega vica, šale, povedane v oštariji na štiri oči ob dveh zjutraj. Enako velja za Nemce in Hitlerja ali kateregakoli padlega diktatorja. Tega tujec ne more razumeti, a pri nas je to možno in normalno.

Bo kdo rekel, da se ponavljam. Prav ima. Res se ponavljam in se bom žal moral še velikokrat ponoviti. Na Primorskem imamo po mojem štetju na hribih vsaj tri kamnite napise TITO, kar je primerno za psihoterapevtsko obravnavo. Na to je, žal, treba opozarjati spet in spet.

PLAČE DA TE KAP

Ena od takšnih stvari, ki jim tujci sploh ne verjamejo oziroma ne zmorejo verjeti, so tudi plače slovenskih politikov. Baje je Janez Janša nekoč opisal, kako se je znašel v položaju, da je nekemu svojemu premierskemu kolegu povedal, kakšno plačo ima. Kolega mu preprosto ni verjel. Bilo mu je povsem neverjetno.

Pa saj tudi je neverjetno. Ko brskaš po spletu, višine plače premierja sploh ne dobiš, saj vsi operirajo samo s podatki, koliko znese plača v bruto znesku. Ali kdo, ki to bere, pozna človeka, ki bi ga zanimala bruto plača nekega politika? To namreč ne zanima nikogar na tem planetu. Nikogar. Mogoče kvečjemu kakega računovodjo. Nikogar. A naši novinarji objavljajo samo bruto številke, ko gre za plače politikov.

Ko sem malo brkljal po svetovnem spletu, mi je uspelo dobiti samo realno plačo bivšega premierja Marjana Šarca, tako imenovano neto plačo, toliko, kolikor je dobiš konec meseca v denarnico. Ta je januarja letos znašala 3336 evrov. Janša dobi zdaj nekaj manj. Koliko, mediji ne povedo. Vemo pa, koliko je premier pred leti plačal za svoj avtomobil in kmetijsko parcelo. Tega tujec ne more razumeti, a pri nas je to možno in normalno.

Pokažite mi državo, katere predsednik vlade ima tako plačo kot slovenski. Saj se razumemo, da Donald Trump in papež res dobita manj, a da tega ne gre primerjati... Pred šestimi leti je denimo odjeknila novica nekega tujega portala, ki je predstavil pet najslabše plačanih voditeljev držav. Na prvem mestu je bil papež, ki mu država plača vse, kar si želi, saj gre za absolutnega vladarja. Na drugem je bil afganistanski predsednik Hamid Karzai, ki ga je po poročanju medijev s kovčki denarja zalagala ameriška Cia. Na tretjem predsednik Urugvaja, ki se je odrekel plači in je resnično živel zelo skromno. Na četrtem je bil voditelj Zimbabveja Robert Mugabe, čigar otroci so se kljub temu šolali na prestižnih zasebnih šolah in univerzah. Na petem mestu pa je bil predsednik Borut Pahor. Če bi Slovenec ta članek bral na letalu v tujini, bi mahoma skril potni list, da ga ne bi kdo od sopotnikov prepoznal kot Slovenca. Pahorjeva plača je bila takrat na 47. mestu v javnem sektorju. 46 (štiriinšestdeset) uradnikov in državnih funkcionarjev je imelo višjo plačo od predsednika republike.

MINISTRSKI DROBIŽ

Pokažite mi šefa uspešnega podjetja, ki bi bil pripravljen v dobro družbe pustiti službo in prevzeti ministrsko delo za 2950 evrov bruto, kolikor je denimo dobil minister za obrambo Matej Tonin marca 2020. Če naša država in davkoplačevalci ministru za obrambo damo na mesec manj kot dva jurja plače, je to tako škandalozno, da je najbolje, da si poveznemo škrtoc (kot v vipavščini rečemo rjavi papirnati vrečki za zelenjavo) na glavo in se zapremo na podstrešje, da nas nihče ne opazi.

Enaka merila, sramotno mizerna, veljajo tudi za poslance v parlamentu. Zanje velja še dodatni malus, da dobijo izplačane potne stroške za pot na delo, vendar v to niso štete druge službene poti. Poslanci, ki sprejemajo vabila na uradne prireditve, si tako večino teh poti plačajo iz svojega žepa. Nekateri poslanci tako za gorivo in avto odštejejo zajeten del svoje plače. Tudi to je za tujca nepredstavljivo.

V naši državi ne velja tako kot po vsem svetu, da ima najvišjo plačo v državi kralj ali predsednik, sledi premier, nato predsednik parlamenta in tako naprej. Predsednik Republike Slovenije se sicer nikoli ne pritožuje, a njegova plača je šele na šestem mestu. Višjo plačo od njega imajo tudi mnogi direktorji državnih lekarn. Še tega, da ima direktor državnih železnic višjo plačo od predsednika republike, normalen človek ne more razumeti. Kaj šele da ima višjo plačo tudi direktor državne lekarne v Zgornjem Zakotju, kjer je zaposlenih pet farmacevtov in ena čistilka! Tega tujec ne more razumeti, a pri nas je to možno in normalno.

PODKUPOVANJE MINISTRICE ZA 400 (ŠTIRISTO) EVROV

Nič čudnega potem, da je nedavno na vso moč odjeknila novica o podkupovanju ministrice v znesku 400 evrov. Vsi, ki berete portal Požareport, zelo dobro veste, iz kakšnega testa je gospa ministrica. Aleksandra Pivec je svojega denarja vredna. A 400 evrov, s katerimi je neka občina ministrici in njenemu možu brez skrivanja plačala spanje v hotelu, si ne zasluži te besede. 400 evrov ni niti drobiž. Če hoče kdo podkupiti ministra, tega ne more storiti s 400 evri kompenzacije. V nobeni državi na svetu. Niti v državi, kjer imajo ministri plače, ki so nižje od plač čistilk v inštitucijah Evropske unije, ne.

Za vsak primer naj ponovim, da bo povsem jasno. Pred poldrugim desetletjem sem delal v Luksemburgu za Evropsko komisijo in se še dobro spominjam, kakšni plačni razredi so veljali. Najnižja plača se je začela pri številki 2700. Neto, kakopak. Torej: zadnji zehajoči vratar v Bruslju je leta 2002 dobil višjo plačo, kot jo dobi slovenski minister za obrambo leta 2020.

NEGATIVNA SELEKCIJA

Posledice nizkih plač v politiki vsak dan vidimo tudi sami. Na volitve se odpravlja vedno več ljudi, ki pridejo na površje zaradi negativne selekcije. Za uspešne liderje so pogoji dela ponižujoči, ne le nesprejemljivi. Namesto njih kandidirajo ljudje, ki niso tako sposobni in ne tako uspešni. Mnogi med njimi so tudi dovzetni za korupcijo in se v politiko odpravijo vnaprej s ciljem, da bodo koruptivno obogateli. Poglejte lastništva nekaterih jaht v jadranskih marinah, pa vam bo jasno, o čem govorim. Nesposobnežev in koruptivnežev je v politiki vsak dan več. In neizobraženih. Dandanes imamo poslance, ki hvalijo komunizem kot gospodarski sistem. In poslance, ki rečejo, da njim že ni treba poznati ustroja vlade, ki jo nadzirajo. Ali pa tale cvetka nekega poslanca, celo šefa parlamentarnega odbora. Napisano po spominu: "Janez Janša je nedvoumno namigoval, da sta dva človeka pripadnika Antife." Namig je sam po sebi dvoumen. Bistvo namiga, da se loči od odkrite besede, je, da ni povsem jasen. A glej ga zlomka, politik namig razglasi za nedvoumen. Mediji to ponovijo in se delajo, da topoumnosti sploh ne opazijo.

Slovenski politiki so resnično ubogi. Ne le samo zato, ker imajo slabe plače. Med njimi je vsak dan več tudi ubogih v duhu.

REŠITEV

Rešitev je samo ena. Iz negativne selekcije je treba narediti pozitivno. To je dolg in globok proces. A to pomeni tudi povišati plače politikom. Pomagala bi tudi volilna reforma, ki pa je, kot kaže trenutno, verjetno ne bo, saj se bodo samo spremenile meje volilnih okrajev. Če bi hoteli imeti boljši izbor politikov, pa bi morali izbor omejiti tako, da političnim strankam ni več treba iskati toliko kandidatov in da bi volivcem dali širši izbor. Ukinitev volilnih okrajev in uvedba prednostnega glasu (ali celo dveh ali treh prednostnih glasov) bi prinesla veliko kakovostnejši izbor parlamentarcev od dosedanjega. Danes je namreč v določenem volilnem okraju na določeni listi bilokdo, dobesedno bilokdo, pa bo izvoljen. To ni najbolj normalno, mar ne?

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
tino mamić

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Faktor ("Resnica boli, komentarji še bolj" in "Ni vseeno, kdo kaj reče!") je informativno-pogovorna oddaja na TV3. Na sporedu je vsak dan, ob 19.15, voditelja oddaje pa sta Bojan Požar, ki je tudi urednik in producent, ter Aljuš Pertinač.
Zdaj se predvaja
pozareport
Podkupovanje ministrice za 400 evrov ali saj ni res, pa je - naši ministri imajo plače (bruseljskih) vratarjev