"V imenu otrok, staršev in učiteljev zato javno, vljudno in lepo prosim šolsko ministrstvo, gospo ministrico Simono Kustec, in vlado premierja Janeza Janše, da vsaj med korono za četrtino zmanjšajo obseg učne snovi. Ne le prosim. Rotim."

Piše: Tino Mamić

Čeprav še nisem srečal Abrahama, sem pripadnik generacije, ki je hodila v šolo sama. In se učila sama. In iskala inštrukcije sama. In pisala nalogo sama. Nisem iz generacije otrok, katerih starši med seboj tekmujejo v izdelovanju plakatov. Tega sicer mlajši bržkone ne razumejo, ker danes živimo v povsem drugačnih časih. Ko sem to nekoč povedal na roditeljskem sestanku, da namreč ne bom tekmoval v izdelovanju plakatov s starši sošolcev moje prvorojenke, so me nekateri gledali zabodeno. Drugi so me gledali kot nakladača, saj niso razumeli, kaj sem hotel povedati. Tretji, teh je bilo najmanj, pa so se nasmihali ali celo polglasno smejali. To je bilo pred več kot 15 leti. Danes česa takšnega na roditeljskem sestanku ne bi več rekel, ker me prav nihče ne bi več razumel. Kako hitro se časi spreminjajo! Zato dinozaver, ki hitro rečem kaj preveč, najraje sploh ne hodim več na roditeljske sestanke in sem neizmerno hvaležen moji dragi, ki to zmore. Njej povedati nekaj krepkih na lep in prijazen način, da ji potem vsi prikimavajo, ni problem. In zato se vedno znova sprašujem, zakaj v diplomaciji ni več žensk.

In ker pač spadam v to staro generacijo, ki ne dela domačih nalog za svoje šolarje in ne išče inštruktorjev za svoje gimnazijce, me neizmerno nasmejijo starši, ki skrbijo celo za svoje – študente. Si predstavljate, da nekateri starši hodijo na govorilne ure za svoje otroke, ki študirajo na fakulteti!?! Ko sem prvič slišal za to, temu najprej dolgo nisem verjel. Ko sem dojel, da je res, pa sem se nasmejal skoraj do solz. Pred leti me je celo klicala mama bruca, ki "se po štirih mesecih fakulteti še ni dobro znašel", in me je prosila, da bi za sina napisal dve seminarski nalogi. Našla me je, ker sem pač delal zgodovinske raziskave po naročilu in po naročilu pišem tudi rodbinske kronike. Uboga gospa me je tako presenetila, da je nisem znal zavrniti, in sem se ji zlagal, da nimam časa.

Ne, to ni več moj svet. Tega sveta ne razumem. Ker pa imava s soprogo pet otrok, ki trenutno hodijo v vse vzgojno-izobraževalne sisteme, od vrtca do fakultete, pa temu ponorelemu svetu s starši, obremenjenimi s šolo, ne morem ubežati. Posebno ne zadnjega pol leta.

Čeprav s soprogo od otrok zahtevava samostojnost, se nama je sistem s korono sesul. V nižjih razredih otroci šolanja na daljavo ne zmorejo sami. Pika.

Hvala Bogu, ja, pisano z veliko, ker ne mislim na Velikega Manituja, imava v nižjih razredih samo enega otroka. Če bi jih bilo, denimo, vseh pet v prvih šestih razredih, bi morala najeti enega šolnika za polni delovni čas. Ne pretiravam, govorim iz izkušenj, saj šolske koronarne metode gledam vsak dan. Najini otroci sicer so razmeroma uspešni, niso pa to kaki odličnjaki s samimi peticami, da ne bo pomote. Niti približno. Zdaj, ko to pišem, je ura 19.30. Trije otroci se še vedno učijo, čeprav od 6.30 do sedaj razen odmorov za kosilo niso imeli prostega čas. Saj ni prav vsak dan tako. A da bi celotna ekipa šolske obveznosti končala pred 18. uro, ne pomnim.

Tako pa soproga s tem enim tretješolcem preždi cele dneve na "izumih" na "čerunalniku", kot to zadevo imenuje naš štiriletnik. In uživa, ker se igra, da tudi on hodi v šolo. Tako kot so se igrali tudi vsi njegovih predhodniki. In tako kot smo se igrali mi pa verjetno tudi vi. In kakšen je ta šolski sistem, da to navdušenost v otrocih uniči v letu ali dveh? Kako je možno, da naši šolniki vsako novo generacijo ukaželjne mularije v treh letih spremenijo v prisilne delavce? Vsi petletniki si namreč želijo v šolo. Kako, da ta želja v nekaj kratkih letih izzveni?

Če vprašate mene, vem, zakaj. Lahko pa si tudi sami vzamete nekaj šolskih knjig in boste takoj ugotovili, zakaj otroci ne obožujejo šole. To kakopak ni povezano z didaktiko in metodiko poučevanja. Poglejte šole v revni Afriki – tam ni nobenih težav z motivacijo, pa čeprav mnogi učitelji delajo po starem in čeprav nimajo nobenih učnih pripomočkov v razredih s 100 učenci.

Korona je v Sloveniji prizadela vse. Zaradi covida smo imeli nižje prihodke, manj dopusta, manj obiskov, manj zabav. Eni bolj, drugi manj. A vsi smo skrčili obseg svojega delovanja. Tovarne so se morale sprijazniti z nižjo produktivnostjo, delavci z nižjimi plačami, direktorji z manj dobička. Celo država se je odpovedala velikemu delu davkov. Televizija ustvarja manj oddaj. Povsod, prav povsod vidimo krčenje.

Ali ni torej logično, da bi krčenje doletelo tudi šole? Ali ni logično, da bi se obseg šolske snovi zmanjšal? Nisem žleht in zato ne bom rekel, da naše šole proizvajajo polpismene ljudi in je zato vseeno, če obseg snovi prepolovijo. Bom samo ponovil za šolskimi strokovnjaki, ki že desetletja govorijo, da je obseg šolske snovi v slovenskih šolah treba zmanjšati najmanj za četrtino, mogoče celo za polovico. Snovi je namreč preveč, zato učitelji nimajo časa za utrjevanje, otroci se napiflajo in hitro pozabijo. To ne pomeni zmanjšanja števila ur, ampak le to, da imajo otroci in učitelji več časa za utrjevanje. Torej, namesto da otroci za domače branje berejo knjigo Dese Muck, naj raje trikrat preberejo Cankarjevo črtico. Na kratko povedano.

Če bi ministrica sedaj zmanjšala obseg snovi, na en mah ne bi ubila le dveh muh, ampak vsaj štiri. Zmanjšanje obsega snovi bi bil zastonj poskus, kako slovensko šolstvo približati finskemu. Razbremenila bi učitelje, med katerimi zaradi preobremenjenosti mnogi pregorevajo. Razbremenila bi starše, ki zaradi šole, ne pa zaradi korone ne morejo delati. To bi pomagalo tudi gospodarstvu, ki trpi posledice tudi zaradi novih velikih obveznosti staršev. Prvošolcev je 21.000 – to pomeni, da je zaradi šole vsak dan za polni delovni čas "zaposlenih" vsaj 60.000 slovenskih mam.

V imenu otrok, staršev in učiteljev zato javno, vljudno in lepo prosim šolsko ministrstvo, gospo ministrico Simono Kustec, in vlado premierja Janeza Janše, da vsaj med korono za četrtino zmanjšajo obseg učne snovi. Ne le prosim. Rotim.

Zdaj pa moram končati kolumno. Ura je 20.30, učeča trojica se še uči, zato moram dati spat najmanjša dva. Oprostite.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.