Piše: Rado Pezdir

Z današnjim člankom sicer tvegam, da bodo bralci precej negodovali, saj zopet odpiram temo o uredniku spletne strani 24ur.com. Toda kljub temu menim, da je treba o njegovem generiranju laži pisati, ne nazadnje zadnji članek tega novinarskega šaljivca dokončno razkriva mehanizem generiranja lažnih novic na mikroravni. Še več, omenjeni članek, naslovljen "Tožilstvo je zavrglo ovadbo Pezdirja proti kriminalistom NPU", ki ga je Jure Tepina objavil 15. 2. na spletnem portalu največje komercialne televizije, je dejansko pogrebna procesija za novinarsko delo urednika Tepine. Kot boste videli v nadaljevanju, se je Tepina v svoji ihti zapletel, in to do te mere, da je do popolnosti razkril, da njegovi članki nimajo nobene veze z novinarskim delom in so zgolj instrument v oviranju dela policije in tožilstva.

Paradoksno, kar je Jure Tepina očital meni, je zdaj javno izvedel sam in še več, prvič je jasno razkril svoje vire, ki mu omogočajo zlorabo portala 24ur.com.

Tepina je v svojem članku objavil, da je posebni oddelek specializiranega državnega tožilstva zavrgel kazensko ovadbo, ki sem jo dal zoper kriminaliste nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), ki so delali na primeru Farrokh. Oseba, ki se predstavlja kot urednik in novinar, je ob tem tudi zapisala, da je odločitev tožilstva ponovni dokaz, da preiskovalci niso storili nič nezakonitega. Avtor zaključi, da so tako vsi politični pritiski na to preiskavo neuspešni.

Pustimo ob robu, da si veliki profesionalec, izjemni urednik in blesteči novinar Tepina po nešteto ponovitvah v letu dni še vedno kar ne more in ne more zapomniti, da nisem oddal kazenske ovadbe, ampak naznanilo suma kaznivega dejanja. Je pač slabo izobražen in, kot pravijo njegovi kolegi s Pop TV, počasen, ko je treba razmišljati, hiter, ko je treba servirati. Bolj zanimivo je, da je tokrat zelo suvereno ponovil svojo laž o tem, kako je primer Farrokh zgolj manifestacija političnega pritiska na policijo, Rado Pezdir pa instrument tega pritiska. Članek morate torej brati v smislu, da je fantomska in v Tepinovem deliriju generirana fronta Janša-Mahnič-Hojs-Pezdir izgubila primer Farrokh kot glavno orožje političnega pogroma nad policijo.

Moji prejšnji članki o delovanju Tepine kot posebni ekstenziji degenerirane ekipe iz policije, Sove in tožilstva so zelo upravičeno naleteli na marsikatero skeptično vprašanje, kako vem, da je Tepina res instrument v rokah globoke države in policijske tovarne laži, in zakaj ne razkrijem vsega, kar vem v tej zvezi. Ker nisem imel pravega razloga, da razkrivam informacije in jih mečem v javni prostor, gre namreč za moje adute v spopadu z neko posebno ekipo, sem počakal. In to čakanje je obrodilo izjemne sadove, Tepina, ki nezakonite kolizije očita meni, se je namreč razkril kar sam. Zdaj ni več dvoma. Poglejmo, kako je uredniku uspel javni novinarski samomor.

Naznanilo suma kaznivega dejanja opustitve ovadbe, kaznivega dejanja ali storilca zoper neimenovane kriminaliste NPU, ki so v okviru posebne skupine s tožilci delali na primeru Farrokh, sem specializiranemu državnemu tožilstvu oddal 23. 1. 2020. Stranki v postopku sva bila jaz in NPU, postopek pa je vodilo specializirano državno tožilstvo. To so tudi vsi, ki so bili z naznanilom in postopkom seznanjeni. 15. 2. 2021, ko je Tepina zapisal, da je bilo naznanilo zavrnjeno, sem najprej preveril na Slovenski tiskovno agenciji, ali gre za uradno izjavo specializiranega državnega tožilstva. Toda novica na STA ni bila objavljena, kar pomeni, da uradne izjave o tem ni bilo. Od kod potem Tepini informacije? Jaz mu jih nisem mogel dati, ker me nihče ni obvestil niti Tepina poklical. Moja prva misel je bila, da je Tepina informacije dobil po neformalnih kanalih na tožilstvu. Zato sem na specializirano državno tožilstvo naslovil novinarsko vprašanje (vprašanje in odgovor hranimo v uredništvu), ali so Tepini predali informacijo, preden so z odločitvijo seznanili strani v postopku. Odgovor specializiranega državnega tožilstva je bil kratek, jasen in ni dopuščal dvoma: Tepini nihče ni dal nobene informacije. In zdaj? Ostane samo še tisti, ki mu jih je dal, in to je policija. Zdaj veste, policija je novinarju Tepini na protipraven način predala informacije. To ni fantazija, to je še kako resnično stanje stvari.

Toda ali je vse to problem? Seveda je, samo pomislite, imate kriminaliste, ki v času trajanja postopka novinarju izdajajo informacije o samem postopku, in to z namenom, da novinar izkrivi dejstva. Ampak tudi to še ni vse. Je še huje, precej huje za policijo in za osebo, ki si domišlja, da na nekakšen neregularen način lahko izvaja javni pritisk zato, da se korumpira preiskovalni postopek v največjem finančnem škandalu v zgodovini te države. Namreč, moje naznanilo suma kaznivega dejanja je bilo narejeno tako, da tožilstvo in policija ne moreta več trditi, da določeni dokumenti, s katerimi so se seznanile preiskovalne komisije, ne obstajajo. Zdaj nedvoumno vedo, da dokumenti obstajajo in da poskusi nadaljnjega zavračanja pridobitve dokumentov zanje pomenijo resne težave. In če pozorno berete, lahko zelo dobro razumete – nekdo s policije je Tepini lahko dal informacije, ki po zakonu nimajo lastnosti javno dostopnih informacij. Kakšen preobrat, kajne? Tepina, ki je v svojih člankih spodbujal policijo in tožilstvo, da me ovadita zaradi lažne ovadbe, je sedaj sam v situaciji, ko se policija in tožilstvo lahko regularno vprašata, kaj vse je policijski vir razkril Tepini.

Motiv razkritja pa je jasen iz pisanja Jureta Tepine - pokriti nekompetentnost v primeru Farrokh z zgodbo o političnem pregonu.

Da ne bo pomote, ne govorimo o standardnih novinarskih virih, govorimo o virih, ki poskušajo namerno in s pritiski medijev pokriti nekompetentnost ali celo kriminal v svojih vrstah in seveda resne zlorabe državnih institucij. Policisti so sicer regularni novinarski vir, toda zgolj ko gre za javno dobro, ne morejo pa to biti, ko se javni pritisk poskuša oblikovati zato, da se neka preiskava zaustavi.

Kako šli zlorabiti Matjaža Nemca na Knovsu, pa naj stane kar hoče, če se ne izide, mu bo že eksplodiralo v obraz, kar se je seveda tudi zgodilo ...

Podobno kot v tem primeru so se decembra lani razkrili akterji afere, ki je ni bilo. Gre za afero o zlorabi Sove, kjer so elementi iz Sove in obveščevalno-policijske sivine skupaj s Tepino (ne berite narobe, Tepina je bil spet orodje) zlorabili Matjaža Nemca. Ekipa se je odločila, da z informacijami manipulira predsednika komisije za nadzor obveščevalnih in varnostih služb (Knovs), pa naj stane, kar hoče, če se ne izide, bo že eksplodiralo Nemcu v obraz. In seveda se mu je zgodilo točno to. Ali sedaj razumete, kaj govorim, ko omenjam neregularne vire urednika Tepine? Neka ekipa je zlorabila predsednika Knovsa tako, da ga je zavajala in prek portala 24ur.com pritiskala nanj, da izvede preiskavo in sestavi primer, ki ga ni bilo. Predsednik Knovsa je na koncu ugotovil, da preiskuje teorijo zarote. Tožilstvo in policija pa bi sedaj morala ugotoviti, ali je ta ekipa skupaj s Tepino zlorabila Knovs za preiskavo primera, ki ga ni bilo. In spet je tu paradoks – jaz sem javno označen kot nekdo, ki zlorablja državne institucije, potem pa se izkaže, da so prav moji tožniki tisti, ki so izvedli zlorabo.

Glede na to, kar je bilo napisano v tem članku, menim, da bi morala specializirano državno tožilstvo in NPU reagirati in preveriti, od kod Tepini informacije, kakšen je bil motiv, da so mu bile informacije predane in ali so bile v tem procesu izdane tudi zaupne informacije. Še več, obstaja resen sum, da deluje neka neformalna skupina, ki poskuša prek spletnega portala 24ur.com ovirati preiskavo v primeru Farrokh.

Nimam sicer posebne volje še enkrat znova ponavljati argumentov, zakaj vse iranske transakcije niso bile poslovne narave, tako kot to vneto dokazuje Tepina z navajanjem (nekdanjega) tožilca Jake Brezigarja. Namesto tega mi dovolite, da kot en majhen drobec z vami delim odsek iz javnega zaslišanja Milke Ižanec iz Nove Ljubljanske banke pred preiskovalno komisijo, ki jo je vodil Jani Möderndorfer:

PREDSEDNIK JANI (JANKO) MÖDERNDORFER: "Reklamacije niso bile kar ene reklamacije in niso bile te običajne reklamacije, kjer samo manjkajo podatki, ampak predvsem zaradi tega je šlo, ker so bili tudi zelo neobičajni podatki. Eden od računov, recimo, je bil prejemnik Superman in potem imate nakazilo v višini 4 milijonov, lahko da se kdo res v življenju kje piše Superman, ampak verjetno ima še kakšen priimek ali pa še kaj in verjetno je bil to eden od razlogov, da je nekomu zazvonil alarm. Za drug račun je bil naveden namen Ana Karenina, v višini 40 tisoč. Vsi poznamo ta lik. Vemo, kaj to pomeni. In ta Ana Karenina se pojavlja večkrat."

MILKA IŽANEC: "A to imate dokument, da je bilo nakazilo v korist teh oseb nakazano?"

PREDSEDNIK JANI (JANKO) MÖDERNDORFER: "To so nakazila, kjer v resnici so bila sprovedena oziroma tudi narejena znotraj oddelka za plačilni promet znotraj Nove Ljubljanske banke in so bila narejena po zahtevku gospod Farrokha."

MILKA IŽANEC: "No, jaz niti Ane Karenine niti - kaj ste še rekel?"

PREDSEDNIK JANI (JANKO) MÖDERNDORFER: "Superman."

(Izsek iz javnega zaslišanja priče Milke Ižanec pred preiskovalno komisijo, ki jo je vodil Jani Möderndorfer, 16. 12. 2017 v Državnem zboru Republike Slovenije)

Bodimo kratki in jasni. Otroci, starejši od šest let, praviloma ne verjamejo v stripovske ali filmske superjunake. Za Jureta Tepino pa Superman še kako obstaja in vas želi prepričati, da so transakcije s Supermanom običajne poslovne transakcije. Če temu ne verjamete, ste del fašistične proorbanovske vlade.

Prav tako otroci v zelo ranih letih razumejo, da knjižni junaki, denimo zajček Uhec, ne obstajajo zunaj knjige niti ne verjamejo, da je Harry Potter nekdo, ki ga lahko srečate na avtobusu. Nasprotno vas poskuša dedec v srednjih letih na praktično največjem medijskem portalu v državi prepričati, da je nakazovanje sredstev literarni junakinji Ani Karenini v domeni običajnih poslovnih transakcij. In če trdite nasprotno, ste zanj sluga fašistične vlade.

Spoštovane bralke in bralci, saj ni treba, da se imamo radi ali pa da imate kakršnokoli afiniteto do mene, ampak ni treba, da pristajate na takšno kolosalno sranje.

Ob koncu pa še nekaj za vrh te televizije, anekdota, ki jim bo razumljiva in všeč. Ko je bil Vladimir Putin še mlad podmorničar, je čistil skupne prostore. Pri čiščenju je naletel na podgano, ki jo je hotel ubiti. Podgana je bežala, on pa za njo. To je trajalo, vse dokler je Putin ni stisnil v kot. Ko je bila podgana v navidezno brezizhodni situaciji, je dobila krvave oči in skočila v mladega Putina. Končalo se je tako, da je Putin bežal pred podgano.

(Rado Pezdir je profesor ekonomije, publicist in stalni komentator oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.