"Gre za preprosto oliko. Tudi če nismo omikani. To, česar me je mama naučila do petega leta. Prosim, hvala, vikanje in podpis."

Piše: Tino Mamić

Če bi onemogočili anonimne profile na družabnih omrežjih, bi v trenutku zmanjšali spletno širjenje sovraštva in vulgarnosti na minimum. Zakon o sovražnem govoru, ki se pripravlja že leta, pa bi postal povsem odveč.

A v resnici si tega ne želijo ne skrajno levi mesečniki ne levi kulovci. Pa čeprav vedno grmijo, tudi agresivno, zoper tako imenovani sovražni govor. Katerega pomen pa si predstavljajo povsem drugače kot ljudje, ki to poslušamo. Politiki desne sredine to dobro vedo, zato jim ne dajo prav. Vedo namreč, da bi zakonodaja proti sovražnemu govoru omejila svobodo govora. Natančneje, omejila bi sovražni govor, ki je naperjen proti levičarjem, medtem ko bi se pljuvanje po Cerkvi, Janši, demokraciji in tržnem gospodarstvu nemoteno odvijalo naprej.

Pravzaprav se nekaj podobnega že dogaja. Pravosodni sistem, od navadnega policista na križišču do predsednika ustavnega sodišča, je to prakso že uvedel. Lahko se s smrtjo grozi Jožetu Možini in Janezu Janši, a se ne zgodi nič. Nič. Nobene kazni. Nobenih posledic. Ne pravnih ne družbenih. Če zagroziš s smrtjo Milanu Kučanu, pa temu ni tako. Na srečo teh groženj skorajda ni. Ljudje namreč dobro vedo, da se tega ne sme. Koga se ne sme.

Ne bom pozabil, kako sem dan po tem, ko sem bil prejel večinsko podporo kolektiva Primorskih novic za mesto novega odgovornega urednika, dobil po pošti grozilno pismo. Čeprav ga nisem jemal resno, sem ga nesel na policijo in povedal tudi ime mojega sodelavca, ki je vulgarno grozilno pismo po mojem mnenju poslal. Policist v Kopru najprej ni hotel niti začeti postopka. Da je neresno. Šele na mojo zahtevo je naredil zapisnik. In tako postopek tudi za vedno končal.

Povsem vseeno je, kaj si sam mislim o sodelavcu, ne najbolj brihtne sorte, ki mi je bil v navalu besa, ker je padla "njihova" medijska "trdnjava", pisno zagrozil. Vsaka država mora takšna dejanja preprečevati. Država mora ščititi svoje državljane pred nasiljem, tudi če gre samo za pisne grožnje novinarčka, ki si želi narediti kariero. Mimogrede, ironija zgodovine: novinarček ni nikoli naredil kariere, jaz pa tudi ne, saj so me "zdrave" sile ob pomoči lokalne SDS in župana Borisa Popoviča že pet mesecev kasneje skrajšale za glavo ...

Zelo poveden je bil tudi družbeni eksperiment nekega anonimnega tviteraša desne provenience. Le-ta ni ukradel sendviča kot državnozborski poslanec Liste Marjana Šarca. Povsem nedolžno je prepisal in objavil grozilni tvit ministru Alešu Hojsu (SDS), ki ga je tožilstvo kljub ministrovi prijavi zavrglo kot neresnega. Z drobnim popravkom: ime ministra je spremenil v Tanjo Fajon (SD). A glej ga zlomka. Fajonovi ni bilo treba prijavljati grožnje. Policija jo je sama opazila, poiskala tviteraša in ga zaslišala.

Po takšnem družbenem eksperimentu bi v normalnem svetu sledil vsaj en odstop. Zaradi sramote. Če se to ne bi zgodilo, pa bi letela glava. V drugih državah, kakopak. Pri nas o škandalu še mediji večinoma nočejo niti poročati.
Zato po svoje razumem, da se mnogi ljudje s konservativnimi vrednotami na spletu skrivajo za anonimnimi profili. Biti antikomunist je namreč v naši deželi nevarno. Dokazano nevarno. Nevarno je tudi, če si levičar in če glasno podvomiš o potezi svojega vodstva. Tudi to je dokazano nevarno. Pri nas celo pri tajnem glasovanju v hramu demokracije parlamentu ni zagotovljena tajnost. Pri nas celo mediji poročajo o pritiskih na poslance, kako da morajo glasovati na tajnem (sic!) glasovanju. In vsi ostajajo tiho: pravosodje, pravniki, varuh človekovi pravic, ustavno sodišče, predsednik republike.

A ne glede na to mi anonimnost na spletu nikakor ni všeč. Ne le meni. Nikomur ni všeč. Predstavljajmo si pustni dan v letu 1 predkoronskega štetja (pr. kr.). Če te ustavi neznanec, zamaskiran, da ga ne prepoznaš, ti je nelagodno. Večina se zato z anonimnimi zamaskiranci, ki jim še spola ne prepoznaš, noče pogovarjati.

Osebno enako gledam na družabna omrežja. Ki so v marsičem tudi podobna pustovanju. Z anonimneži se zato raje ne spuščam v debato in jim po možnosti ne sledim na omrežjih.

Nikogar ne obtožujem zaradi anonimnosti. A odkrit obraz je vendarle vrednota. In podpis.

Tako, kot je bilo nekoč v komunizmu. Nikogar ne obtožujem, ker se je zaradi težav vpisal v partijo. Ali pa če se je partiji samo priklonil s tišino zaradi svoje lagodnosti in lažjega življenja. Tega ne jemljem avtomatično za strahopetnost. A vendar to še vedno ni – junaško dejanje. Junaško dejanje je drža tistega, ki zaradi pokončnosti in poštenosti v komunizmu ni naredil kariere. Ali pristal v zaporu. Nejunaštvo pač ni isto kot junaštvo.

V velikem delu, verjetno kar večinskem so anonimneži strahopetci. Tako desni kot levi. Samo v filmih in risankah so lahko anonimneži junaki. Resno dvomim, da je med anonimnimi tviteraši kak Superman, sv. Miklavž ali Zoro. Pa če si kdo še tako močno želi, Zorova maska človeka še ne spremeni v sabljača in osvajača ...

Anonimnost pač ni isto kot podpis. Anonimna izjava nima enake teže kot podpisana. Tega nekateri nočejo razumeti. A nekateri, tudi visoki politiki, tega dejansko niti ne razumejo. Tako se je neki anonimnež na twitterju po razkritju lažnega profila Alenke Bratušek (SAB) začel usajati, češ da imajo tudi nekateri desni politiki lažne anonimne profile.

To, kar delaš sam, brezsramno očitaš drugemu. Meni je vseeno, katera Alenka se skriva za anonimnim profilom. Pa čeprav je Bratuškova Alenka vzela lažno ime in lažno fotografijo, Alenka Jeraj (Jerajeva Alenka iz SDS) pa samo anonimni profil. A tega očitka ne more postaviti tviteraš z anonimnim profilom. Posebno ne, če gre za anonimni profil znanega politika. Temu se reče, da je človek za luno. Ali da je na temni strani meseca.

Urejam dva manjša portala, enega rodoslovnega, drugega komentatorskega, kjer komentarjev bralcev skorajda ni. Tudi na mojem blogu se le tu in tam kdo oglasi. Nepodpisanih komentarjev namreč ne objavljam. Lahko so še tako tehtni ali argumentirani. Če sem se sam pod neko besedilo podpisal in za njim stojim in lahko bralec mojo fotografijo najde na internetu in lahko najde tudi moj e-naslov, potem me mnenje anonimnežev ne zanima.

Podobnega se držim na družabnih omrežjih. Fejstbuk sem sicer na pepelnico zaprl za ves postni čas. Sicer pa se besednih nasilnežev rešim s tipko BLOCK. Na tviterju mi je še bolj všeč tipka z napisom MUTE, ki mi omogoča, da mi ni treba prebirati vulgarnih ali agresivnih tviterašev.

Večina težav z nasiljem na svetovnem spletu izvira iz nepoznavanja bontona. Gre za preprosto oliko. Tudi če nismo omikani. To, česar me je mama naučila do petega leta. Prosim, hvala, vikanje in podpis. To so ključne besede, ki jih mnogi ne poznajo. To so čarobne besede, ki bi tudi celotno življenje po začetku korone naredile vsem lepše in znosnejše. Bistveno znosnejše.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Preberite tudi:

"Tako je klet Alenke Bratušek astroturfingirala Bojana Požarja in pri tem zlorabila celo pokojnega poslanca Kramarja" (Požareport, 24.2.2021)