Piše: Tino Mamić

"Knjiga je orožje, vzemi jo v roke." To misel smo na Slovenskem v zadnjih desetletjih slišali neštetokrat. Izrekel jo je Bertolt Brecht, znameniti nemški dramatik, najprej anarhist, potem pa marksist, ki je pred nacizmom zbežal v tujino, po vojni pa se je vrnil v Nemčijo in se dejavno vključil v gradnjo nove komunistične države Vzhodne Nemčije. Tudi zaradi pravega porekla ga v Sloveniji, že v tisti komunistični kakor tudi v sedanji demokratični, mnogi tako čislajo.

Precej nenavadna misel, ki presega pomen, zaradi katerega jo Slovenci tako radi citirajo, je sicer malce drugačna od izvirnika. Brecht je namreč rekel takole: "Lačni, sezi po knjigi: to je orožje." Zakaj so tega lačnega reveža naši ljubitelji knjig tako sistematično izpuščali, ne vem. A prav ta beseda daje pronicljivi misli enega od največjih nemških dramatikov pravo vsebino. Dramatično. Knjiga sama po sebi sploh ni orožje, ampak je orožje, če jo v roke vzame lačni.

Če pa knjigo v roke kot orožje vzame siti, ne lačni, smo Brechtov stavek narobe razumeli. In zdi se, da mnogi Slovenci ob vztrajno ponavljajočem se nenatančnem citiranju zato narobe razumejo to misel. Pravzaprav so jo izkoristili, da poudarijo vrednost knjige, ki jo prodajajo.

Poudarjati vrednosti knjige kakopak ni narobe. Posebno v teh dneh epidemije polpismenosti, ki je v nasprotju s covidom – trajna.

A zdi se, da se je nepopolno citirana misel Bertolta Brechta zarila globoko v zavest tudi drugim prosvetljevalcem, ki niso pesniki ali pisatelji. Novinarji. Sodobne knjige, množične in elektronske, so namreč mediji. Množična občila, bi temu rekli nekoč. Ali javna glasila.

Mnogi naši novinarski in uredniški kolegi medije jemljejo kot orožje. Zdi se, da to počno še posebno izrazito tisti, ki ne berejo veliko knjig. Če jih sploh berejo. Priznam, to je malce zlobna pripomba. A presneto resnična.

V zadnjem letu je postalo povsem očitno, da glavni mediji sploh ne poskušajo več prikrivati, da so politično opredeljeni in da imajo o aktualni sredinsko-desnosredinski vladi negativno mnenje. Enako nenaklonjeno gledajo tudi na kristjane, domovino, tradicionalne vrednote, slovenstvo, svobodno tržno gospodarstvo. Mnogi pa odklanjajo celo – demokracijo. Kar je v bistvu že veleizdaja, saj ne gre samo za protiustavno, ampak tudi protidržavno delovanje. Pred 31 leti smo namreč uvedli demokracijo in razglasili neodvisnost. Slovenska državnost je nastala iz same demokracije. Kdor hoče ukiniti demokracijo, hoče ukiniti Slovenijo. Nedemokratična Slovenija, o kateri govori neokomunistična Levica, tudi ne bi mogla obstati, saj bi jo združevala samo še želja po denarju in oblasti. Jezik, identiteta, slovenska kultura in slovenska družba so združevalne vrednote, na katere se skorajda celotna levica povsem požvižga. Če se Slovenija spremeni v diktaturo, postane firma. In kot takšna bi se zelo hitro razdelila ali povsem prodala. Bi izginila.

Mediji so v širjenju političnih idej še veliko silnejši od prvakov levičarskih strank. Oboji gledajo stalno nazaj in se navdušujejo nad preteklostjo komunističnega režima. Če so usmerjeni nazaj, v prejšnji režim, so potemtakem nazadnjaki. Sicer si govorijo, da so napredni, a resnica je ravno obratna.

Mediji so močnejši od političnih strank. Politiki se novinarjev boje, saj je njihova politična prihodnost odvisna od medijev. Če se jim upreš, se ti lahko zgodi tako, kot se je zgodilo Janezu Janši. Mediji politika lahko diskreditirajo in bestializirajo. Premierja Janše jim sicer ni uspelo uničiti, so pa njegov politični doseg močno okrnili in omejili na dobro ali slabo četrtino volilnih glasov. V prvi dekadi demokracije sta samo krščanskodemokratski stranki SKD in SLS imeli skupaj skorajda tretjino volilnega kolača.

Trepetanje pred mediji je politike levega mozaika nemočne stisnilo v kot. Karla Erjavca so za mandatarja hoteli mediji, ne pa leve parlamentarne stranke. Mediji so ustvarili Marjana Šarca, saj si Milan Kučan in Gregor Golobič za voditelja levega bloka gotovo ne bi izbrala človeka brez vsakršne politične izobrazbe, brez resnih izkušenj, ki je kot komedijant nastopal na gasilskih veselicah. Mediji so prisilili Gregorja Viranta in njegovo listo, da je zrušil drugo Janševo vlado. Mediji so v 30 letih zrušili že nešteto zakonov za konkurenčnejše gospodarstvo. Mediji so glavna cokla vsake strukturne spremembe. Bojijo se jih namreč vsake vlade, leve in desne. Mediji držijo v šahu aktualno vlado, ki preplašeno in nesuvereno razglaša protikoronske ukrepe in stalno spreminja pravila. Mediji namreč pritiskajo tudi na vladne stranke, posebno na še zadnjo levo stranko v vladi SMC, ki potem drži Janšo v stalni napetosti. Mediji so vplivali na vlado, da je v zadnjem letu sprejela nešteto gospodarskih ukrepov, ki so bolj socialistični, kot bi jih sprejela katerakoli leva vlada. V zahvalo pa bodo prav mediji naredili vse, da bi vlada naslednje volitve – izgubila.

Zaradi medijev je nemogoče ustvariti novo demokratično stranko, ki ne bi bila del trde levice. Zaradi medijev še nekaj let ne bo nobene nove močne levosredinske, sredinske, desnosredinske in desne stranke.

Politična in gospodarska klima se zato lahko spremeni samo z mediji. Stari se seveda ne bodo spremenili, pa čeprav bodo zato propadli. Zato potrebujemo nove medije. Levosredinske, sredinske, desnosredinske in desne. Internet je prinesel mnoge spremembe, ne pa revolucije. Zato je od interneta težko pričakovati, da bo bistveno povečal pluralnost javnih glasil. Stari medijski igralci so namreč posegli tudi na svetovni splet. Na določenih družabnih omrežji tako že velja cenzura, ki jo izvajajo levičarji.

Nove tehnologije prinašajo nove možnosti. Neslutene. Tisk še zdaleč ni odpisan. Odpisani so le dnevni časniki, ki se na 28 straneh prodajajo za poldrugi evro. To ni nobena bistroumna ugotovitev, to je preprosta matematika. Zato slovenski dnevni časniki številke prodane naklade skrivajo kot kača noge. Zadnji žebelj v krsto slovenskih tiskanih dnevnikov je zabila še korona. Ljudje jih ne berejo več, politiki pa berejo samo še klipinge. Slednji so, zdi se, bolj brani kot sami časniki.

Bizarnost položaja se vidi iz konkretnega primera. Nedavno je časnik Dnevnik, ki ima več kot sto zaposlenih, kot raziskovalno novinarstvo razglasil zgodbo o domnevni vladni finančni podpori nekaterim medijem. Med mnogimi lažmi so kot dokaz tega financiranja navedli, da je moj časnik Vipavska dobil denar od Pristopa, ki je delal po navodilih ministrov Nove Slovenije, moj oče pa je bil pred 20 leti poslanec NSi. Niso me sicer vprašali za komentar, čeprav so o meni pisali, kar je kršitev novinarskega kodeksa. Verjetno tega niso storili, ker je Pristop res naročil dva oglasa v Vipavski in zanju plačal 450 evrov. Kdor vidi to številko, se seveda nasmeje. Nihče namreč ne verjame, da bi stari Mamič prosil ministra, ki bi ukazal neki firmi, naj Mamiću naročijo oglasni prostor za 450 evrov. Objave, ki jo je potem, spet brez vsakršnega preverjanja ponatisnila Mladina, sem bil sicer izjemno vesel. Tako bizarni zgodbi namreč tudi tisti redki bralci ne verjamejo. A lokalnemu časniku Vipavska, ki mimogrede izhaja v višji nakladi kot Dnevnik, 15.000 izvodih, je vendarle, vsaj zaradi klipingov in interneta, dvignila prepoznavnost v širšem slovenskem okolju. V zadnjih dneh se je zaradi poročanja izjemno dvignila tudi branost portala www.vipavska.eu. Zato sem hvaležen novinarskim kolegom Dnevnika in Mladine za pomoč in upam, da bodo še kdaj kaj pisali o moji malenkosti.

Prav ta primerjava naklade mlade Vipavske in umirajočega Dnevnika kaže smer, v katero bodo šli mediji. Tisk bo ostal, vendar bo dobil nove vsebine in nove poti širjenja. Nova tehnologija ponuja izjemne možnosti.

Zato je danes nastopil čas tudi za male. Lačne. Ravno za lačne, ne pa za site je knjiga orožje. Ravno za male, ne pa za velike je medij orožje.

Brechta lahko danes pravilno razumemo in parafraziramo. Mali, sezi po mediju: to je orožje.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.