objavi na
pozareport.si
Slovenija

Petek, 10. Julij 2020 ob 06:44

Vrnitev Narodnega doma: veliko več kot le stoletnica. In zadnji, ki lahko Pahorju kaj očita, je duce Tanja Fajon.
Bliža se izjemno pomemben, pravzaprav prelomen dogodek za primorsko in slovensko zgodovino: predsednik Republike Italije, ki je v Trst vkorakala pozno jeseni 1918, bo Slovencem vrnil obnovljeno palačo, ki so jo fašisti požgali pred natančno sto leti!
Bojan Požar

Odpri galerijo

... Zato je zadnji, ki Borutu Pahorju lahko očita poklon pred fojbo, šefica stranke, ki se je ob ustanovitvi imenovala komunistična partija. (foto: STA)

Ko veličina dogodka, triumfa slovenske diplomacije in zamejske politike, nekatere moti.

Piše: Tino Mamić

Bliža se izjemno pomemben, pravzaprav prelomen dogodek za primorsko in slovensko zgodovino. Za Slovence in za Primorce, za zamejce in za "predmejce". In veličina dogodka, triumfa slovenske diplomacije in zamejske politike, nekatere moti. Da koga to moti, nas ne sme motiti. Kot demokrati pač dopuščamo različna mnenja. Težava je, da mnogo kritičnih mnenj ne temelji na argumentih in zgodovinskih dejstvih, ampak na politikantstvu in mitologiji. Za tako poneverjeno zgodovino, kot nam jo denimo predstavljajo v zvezi tako imenovanih borcev, pač ne najdemo ustreznejšega izraz kot – mitologija.

PAHOR IN PAHOR

Predsednik Republike Borut Pahor se kot politik kljub pomembnim položajem ni ravno proslavil. Takšnega mnenja niso samo na desni sredini, ampak mnogi tudi na levici. Levičarjem gre še posebno v nos, da se je Pahor po izvolitvi za predsednika države začel zavzemati za spravo med obema taboroma in v nasprotju z vsemi svojimi predhodniki včasih dal prav tudi desnim. Včasih. Vedno pač ne, saj sicer ne bi bil več levičar.

Spravni zid sredi Ljubljane ima vrsto pomanjkljivosti. A vendar je tak, spomenik z mnogimi napakami, bil zgrajen in ne moremo več reči, da v metropoli nimamo nobenega spomenika spravi razen spominske plošče na ameriškem veleposlaništvu. Bolje nekaj kot nič.

Nekaj podobnega se dogaja v Trstu. Vrnitev Narodnega doma domov ne bo vrnila nobenega potomca 70.000 Primorcev, ki so zaradi fašizma morali v svet. In vrnjeno ne bo nobeno od več sto kulturnih društev, ki so jih fašisti prepovedali ali uničili. A vendar bo predsednik Republike Italije, ki je v Trst vkorakala pozno jeseni 1918, Slovencem vrnil obnovljeno palačo, ki so jo fašisti požgali pred natančno sto leti. Predstavnik italijanskega škornja bo odlikoval tudi Borisa Pahorja, človeka, ki je požig doživel. Ki se spomni zubljev in poskakujočih črnosrajčnikov! Po 100 letih! Pri 106, kmalu 107 letih!

"Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili: Viva! Viva! Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave. Eia, eia, eia – alala! So peli možje s črnimi fesi, a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in množica se je razmikala. In curki so brizgali visoko in so bili cvileči, peketajoči vodometi sredi škrlatnega večera. Črni možje pa so vpili in rajali kakor Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so z manganeli in s sekirami v rokah."

To je odlomek iz novele Grmada v pristanu Borisa Pahorja, ki bo natančno sto let po tem požigu iz rok predsednikov italijanske in slovenske države prejel najvišja državna odlikovanja. To je sporočilo dogodka, ki se bo zgodil sredi Trsta. Vse drugo so v tem trenutku drugorazredne teme. Ki ne morejo zasenčiti vrnitve Narodnega doma Slovencem, pa če se nekateri še tako trudijo.

Boris Pahor skrajnežem pač nikoli ni bil pogodu. Demokrat, jezen na domobrance zaradi njihovega početja v Trstu, a kritičen do partizanskih zločinov, pač ne ustreza političnemu predalčkanju, ki se ga radi grejo ljubljanski politiki. Čeprav zgodovina ni bila le črno-bela, čeprav najdemo svetnike med partizani in domobranci, čeprav najdemo zločince v vsaki uniformi, ki so jo morali nositi slovenski fantje med letoma 1940 in 1945.

BAZOVSKA, NE BAZOVIŠKA FOJBA

Ljudi, ki so bili rojeni leta po koncu druge svetovne vojne, a se vendar imenujejo "borci", pri konkretnem dogodku najbolj moti, da se bo predsednik Slovenije poklonil pred Bazovsko fojbo. Le-to so v Ljubljani že pred leti preimenovali v Bazoviško. Tako kot Bazovsko gmajno, kjer se bosta predsednika poklonila štirim ustreljenim tigrovcem, našim bazovskim junakom.

Bazovska fojba je spominsko prizorišče, kjer se Italijani vsako leto klanjajo žrtvam partizanskega nasilja in komunizma. Slavokomunizma, bi rekli oni. Gre za žrtve, ki so jih pobili in vrgli v tako imenovane fojbe partizani, in za žrtve povojnih taborišč, predvsem koncentracijskega taborišča Borovnica.

Bazovska fojba ima širši pomen, saj gre za simboličen kraj spomina na vse fojbe pa tudi žrtve taborišča v Borovnici. Tudi to partizansko taborišče, v katerem je bilo v prvem povojnem poletju zaprtih več kot 3000 italijanskih vojnih ujetnikov pa tudi civilistov, je ena od zelo slabo raziskanih zgodovinskih tem. Zato tudi število mrtvih ni jasno. Vemo le, da je zaradi nevzdržnih razmer vsak dan umiralo tudi po več kot deset ljudi.

Italijanske komemoracijo so velikokrat bolj podobne manifestacijam, saj imajo kaj malo s pieteto do žrtev. Pa saj poznamo podobne maškarade, le da niso črne, ampak rdeče. Opažamo jih vsako leto na nekaterih mestih žalostnega spomina, čeprav zgodovinsko ne vidimo kake povezave. Kvečjemu nasprotno. In povsem enako se dogaja v Italiji.

Bazovska fojba v resnici sploh ni fojba, ni kraško brezno, ampak opuščen rudniški jašek. V ta jašek so partizani vrgli ujete nemške vojake. Zavezniki so jašek odkopali in v njem našli 13 nemških vojakov in eno žensko. Italijanov v njem torej ni bilo, kvečjemu ena Italijanka. Obstaja sicer ogromno hipotez, da zavezniška komisija ni izkopala vseh žrtev in podobno, a dejstvo je, da je odprtina zapečatena že od leta 1959.

KOMUNISTI SO MRTVE METALI V SMETI

Zgodovinsko gledano torej ne gre za eno od fojb na Primorskem, v katere so partizani metali mrtve ali tudi žive italijanske vojaške ujetnike in civiliste. Je pa res, da je večina fojb na naši, slovenski strani meje. Večinoma so neoznačene, v velikem delu so zasute celo s smetmi. Tudi najnovejšega datuma. Pri takšnem "pietetnem" odnosu uradne slovenske države Italijanom zelo težko očitamo celo fašizem. Fašizem je bil resda etnociden in morilski, a mrtvih vendarle ni metal med smeti. Zelo zgovorne so tudi številke. Gre za znanstveno metodo, diplomirani zgodovinarji z Inštituta za novejšo zgodovino so prešteli vse žrtve in ugotovili njihove povzročitelje smrti.

Italijanski fašizem je povzročil smrt 6261 Slovencev (od tega 1245 Primorcev), partizani pa so v fojbe pometali med 3000 in 4000 Italijanov. Partizani so ubili 24.568 Slovencev. Komunisti so torej pobili štirikrat več Slovencev kot fašisti.

Zato je zadnji, ki Pahorju lahko očita poklon pred fojbo, šefica stranke, ki se je ob ustanovitvi imenovala komunistična partija. Izraz šefica uporabljam, ker Tanja Fajon ni bila izvoljena na mesto predsednice in opravlja svojo funkcijo na meji legalnega. Sicer bi to lahko zaobšli in sprejeli izraz, ki ga uporablja sama političarka. Voditeljica. Pravilneje samoklicana voditeljica. Voditeljica je še bolj sporen izraz, ne le zaradi nezakonitosti, saj je izraz na novo izumljen, ampak zato, ker so ta naziv za svoje šefe uporabljali italijanski fašisti in nemški nacisti. Dobro, da nas v Trstu ne bo zastopala Fajonova, saj bi imeli prevajalci veliko težavo, kako v italijanščino prevesti "voditeljica". Mogoče bi napisali kar duce Tanja Fajon, saj v italijanščini ženske oblike za besedo duce nimajo …

No, šalo na stran.

Komunisti in tisti, ki komunističnih zločinov niso obsodili, so zadnji, ki lahko očitajo predsedniku Slovenije spravno dejanje pri fojbi. Posebno zaradi bližnjega kraja spomina, Bazovske gmajne. Komunisti so namreč mnoge tigrovce v partizanih likvidirali, po vojni pa zatrli vsak spomin nanje. Šli so celo tako daleč, da so prepovedali primorsko himno Bazovica, ji ukradli melodijo in jo več let po vojni uporabili v neopartizanski pesmi Vstala Primorska, ki so jo nato razglasili za primorsko himno.

				Bilo je 6. septermbra leta 2000: Tako sta pokojni Andrej Bajuk in Janez Janša, takrat kot predsednik vlade in minister za obrambo, v imenu republike Slovenije položila venec na spomenik Bazoviškim (Bazovskim) žrtvam. (foto: Bobo)			Bilo je 6. septembra leta 2000: Tako sta danes že pokojni Andrej Bajuk in Janez Janša, takrat kot predsednik vlade in minister za obrambo, v imenu republike Slovenije položila venec na spomenik Bazoviškim oziroma Bazovskim žrtvam. (foto: Bobo)

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
tino mamić

objavi na pozareport.si

NAJBOLJ OBISKANO

Vrnitev Narodnega doma: veliko več kot le stoletnica. In zadnji, ki lahko Pahorju kaj očita, je duce Tanja Fajon.